@jane111 mene je že v prvem postopku čisto potrlo. Stara sem bila 27, vsi so govorili kok sm mlada, nepojasnjena neplodnost, vsi izvidi bp.. In takrat mi rečejo 15 celic, do neba pa nazaj sem skočila v tistem trenutku. Ko sem prišla ven sm mojmu tok navdušeno rekla, fak mela bova ful zamrznjenčkov, tko da če slučajno ne rata mava pol ful sans.. In pridem na prenos in mi rečejo samo 1 je vredu, ostale so propadle. Še predn so mi vstavili zarodek sm v seb jokala od razočaranja. Mela sm ful slab filing in ni uspelo. Zjokala sm se, pogovarjala z mojim, pisala na forum. Na forumu sem videla da ne gre vse v prvo, da je potreben čas in vztrajnost. Nekje 2 tedna sem bila zelo potrta, ponoči sem razmišljala zakaj mi je sploh tega treba (doma imam eno punčko, ki je uspela naravno). Zakaj se mučim, zakaj mi ne more bit 1 otrok dovolj, da ene še enega nimajo. Potem pa seveda misli iz tega da sem nehvaležna, nezadovoljna itd.. Ampak js tko delujem. Vedno imam iz ene lepe stvari miljon črnih scenarijev..

Potem sem šla naprej. Sem se prijavila v nov postopek, sem želela da je čimprej. Spet ni uspelo, pa naslednji mesec s pingvinčkom tudi ne. Lih je blo poletje. Sem si rekla da v tisto temo iz prvega postopka ne grem več. Da je enostavno pretemno. Sem klicala za novo napotnico, ampak nisem več hitela, so si vzeli čas, sem šla neobremenjeno v 3.postopek. Vzela sm si na “BMK” in rezultat je bil porazen. Vstavili so mi slabo razvito morulo na 5 dan. Vse ostalo je bilo porazno. Jokala sem na pogovoru z embriologom, jokala sem na vstavitvi, jokala sem ko so ki sestre dajale papirje za domov, jokala sem celo pot do avta. Jokala sem 20min pred avtom mojemu v objemu. Jokala celo pot domov, jokala mami na telefonu, je mami prišla k meni in sem jokala še njen v objemu, skoraj cel dan jokala. Vedla sem da ne bo uspelo – in ni. Ko sem zagledala minus nisem jokala. Sem pričakovala in sem bila apatična, cel teden.

Potem sem si rekla nekaj bom konkretno spremenila. Začela sem brati različne tuje članke, forume za neplodnost in IVF, našla sem si vaginalne tablete za vnetja, naredila celo mesečno kuro, ekstremno spremenila hrano, dala stran vso moko, sladkor, mlečno (razen sira) in se tega držala, strogo (z izjemo 2dni ko smo bili na dopustu in mi je zmanjkalo mojih zalog). Dodatki, vitamini, sprehodi, sproščanje, meditacija. Spremenili so mi protokol, spet 16 celic. Nisem skakala do neba, nisem bila navdušena, vedela sm da to ni znak uspeha. Vmes v kliniki srečala staro prijateljico, ki je bila z mano istočasno v postopku. Bodrili sva se, si pisali, pomagali. Pisalinpozitivnr misli, navijali ena za drugo. Čakala 5 dni in so rekli 2 sta vredu, 2 od 16. Vesela sem bila. Kvaliteta zarodkov je bila najvišja, takih nikoli nisem imela. In je uspelo.

Še vedno živim s strahom, da je lahko kaj narobe. Živim od pregleda do pregleda da mi rečejo vse je ok. Ko sem videla plod na UZ in videla utrip srčka sem jokala, od sreče. Mi je GIN dala še srček za poslušat in sem slišala, tiste magično sekundo in pol. In sem še bolj jokala. Zdaj cakam prvi pregled pri svoji Gin in me je strah.

Z neuspehom se ne da sprijazniti čez noč, niti ni recepta. 3 neuspešni postopki, 3 različne reakcije, pa sem ista oseba. Predvsem bi rekla, da je pomembno da imas nrkoga na kogar lahko zlijes, zalost, stres, jezo, veselje, celo “sranje”. To pomaga. Vsaj meni.

Drži se ❤️

Lahko poveš katere podkaste poslušaš?

Sej to, men gre vedno vse v negativo. Zdej sem vedela 1 teden po vstavitvi, da ni ratalo, tko da sem se itak že cel teden cmerla.

In na živce mi gredo vsi po vrsti, ki rečejo sej bo, sam pozitivno razmišljaj, kot da je to ful simpl.

Imam partnerja, ki me prenaša in se mu cmerim. Edino ne znam mu ubesediti stvari, pol pa rata napeto z moje strani.

Bom videla kako bo naprej, nekako računam da imam čas do septembra poštimat glavo in telo. Upam da rata.

Oh, scorpionka, kakšen zapis, srce se mi tega. Naj bo res srečno do konca❤️

@Jane111, jaz sem sla v prvi postopek zelo optimisticna, z upanjem, da ce naravno ni slo, bo pa z umetno sigurno slo. Bila sem se dokaj mlada (29 let) in razen malenkost nizjega AMH-ja so bili moji izvidi vsi ok. Na UZ-jih je vse kazalo ok, potem pa na punkciji sok – samo 2 celici, vsi ostali folikli prazni. Takrat se mi je cisto sesul svet. Ker sem vseeno prisla do enega zarodka, sem spet dobila upanje. Sem si rekla, da ce je slo do sedaj vse narobe, da pa je to sigurno nek znak, da bom pa naprej imela sreco. Pa je nisem imela – prenos je bil neuspesen. Zelo podobno se je zgodilo v drugem postopku – spet je kazalo dobro, potem pa spet zelo malo celic, en zarodek in neuspesen prenos. Ni me tako potrl sam neuspeh, pac pa me je bilo neskoncno strah, da nikoli ne bom prisla do vecih celic in da tudi z umetno ne bo slo. O zamrznjenckih sem lahko samo sanjala glede na tako porazne rezultate. Zacela sem jemati vse sorte vitamine, precej spremenila prehrano (manj sladkorja, manj bele moke, jedla sem semena, orescke, pila samo vodo). Predvsem pa mi je pomagala rekreacija. Skoraj vsak dan sem nekaj sportala (tekla, hodila v hrib, kolesarila), samo da sem bila v naravi, se presvicala in se toliko zmatrala, da sem potem tudi lazje spala. Zelo mi je pomagal tudi odkrit pogovor z mami in seveda z mozem. Tudi jaz sem se sprasevala, ali bom sploh kdaj mami, ogromno prejokala, brala forume, clanke, kaj se lahko naredim za uspeh. Moc so mi vlivale zgodbe punc, ki so dale cez veliko vec postopkov, pa jim je na koncu le uspelo. Potem mi je upanje vlila sprememba protokola (iz kratkega v dolgega). Spet sem imela sicer malo celic, ampak od tega 2 lepa zarodka in enega so mi vstavili 5 dan. Prej sem imela prenos vedno drugi dan. In v tretje je uspelo! Sedaj sem v 18. tednu, seveda presrecna, a se vedno ves cas prestrasena in v skrbeh in se kar zivim od pregleda do pregleda (tako kot pravi Scorpionka).

Tako da ce strnem: meni je pri moji psihi najbolj pomagal sport, to da sem po vsakem postopku nekaj spremenila (dodala kaksne vitamine, spremenila prehrano…) in pa to, da sem res dala ven iz sebe vsa custva in se o tem odkrito pogovarjala z najblizjimi.

Bodite mocne, vztrajajte in enkrat se bo sigurno nasmehnila sreca. Srecno!❤️

@Anonimno 2365 Ali ste probsli z aspirinom in medrolom? Pa haching zarodka? Ali pa scratching maternice.  Meni je ratalo pri 39ih v 5. IVF,  8 prenos. Izkazalo se je, da imam antifosfolipidni sindrom, ki je pogost krivec za splave. Vztrajajte in srecno.

Jst mam pa danes prenos zamrznjencka…bo se kera danes na prenosu?

Da na hitr povem…v 3.postopku(1.prenos) zanosila,na potrditvenem UZ ni blo srcka,so me vlekli do 10.tedna in sm sla pol na splav s tabletko 29.12.2021.Po splavu januarja so vidli,da se nism spucala.Sm sla marca na histero.Je rekla,da je minimalno se ostalo not,da se bo spucalo z M.Po nobenih tbl nism dobila M(dabroston,primolut).Zato sm sla v zacetku maja se 1x na histero.Hvala bogu sm naslednji dan dobila M in se koncno prjaula za zamrznjencka(z estrofemom)…17.5. sm mela 1.UZ(sluznca 10mm) in danes prenos.Kumi cakam,po drug stran me je pa strah,da ne bo slu kj narobe(da se ne odmrzne oz.da ne prezivi odmrznitve).

Ve mogoc kera,ce se ne odmrzne,dajo isti dan odmrznt druzga al prids nasledn dan al mors cakat spet nasledno M?

Hej . Evo danes sem 7 dan po prenosu in sem seveda mogla nsret test,da vidim če se kaj dogaja in seveda ja se je prikazala druga črtica ni ful močna je pa taka da jo vidiš normalno da ne rabis not gledat pa se spraševat če je al ni . Tako da srčno upam da to pomeni res nekaj lepegaa✊?

@ella tereza Z aspirinom ja, z medeolom pa ne. Ne vem, mogoce je kombinacija dveh uspesnejsa? Haching zarodka niti ne in iskreno nisem vedela niti kaj to je, zdej sem si na hitro prebrala.Scraching maternice pa mi ne neki svetujejo zaradi tanke sluznice.
Vesela zate, da ti je uspelo. Poplačan trud ? Upam, da se bo tudi meni kmalu kej poplačalo ?

@sreca2022 čestitke! Jaz 7 dan niti sence nisem videla, tako da srečno do konca ! ?☺️

@scorpionka in @vrtnica_91 hvala za zapise ?

@Anonimno 2635 hvalaa ? res upam da je to dober znak.Sicer je danes 13 dni od stopke 9maja sem jo dobla ampak pomoje to nebi od stopke kazalo.Zdaj sem nekak bolj pozitivna in uoam da bo naprej tudi tako . In srčno si želim da tudi tebi uspe ???

@sreča2022 ne skrbi! To je to! Ni vpliv stopke! ?

Hvala, upam ja, da tudi sama kmalu zagledam tako črtico ☺️

Jaz sem dobila M.

Tako, prijavljam se v postopek za zmrznjencka. Zanima me ali mislite, da bodo kej komplicirali, ker ko bi mogla imet krvnega, bom na dopustu (na dopust greva za 2 tedna)????? Me lahko zaradi tega zavrnejo??????

@Anonimno2635 hvalaa ampak saj veš dokler 30 nebom slišala od zdravnice da sem noseča nebom verjelaa .Bilo pa bi res lepo po 3 letih truda da pa res uspe ?? in ja res upam da tudi ti kmalu zagledaš svoj + .??

@Anotherbaby nič ne bodo komplicirali, boš šla pa tam nekam na krvnega (samoplačniško) pa jim boš javila rezultat. Vso srečo ?

@sreča2022 ja,razumem da ne boš mirna dokler ne slišiš utripa, ampak bo bo ? Kako se pa kaj počutiš-simptomi pa to? Kateri postopek? Midva dve leti, zdej sem po 4postopku, 6 prenos zamrznjenčka,7 dan test in kot sem rekla niti senca od crtice, danes sem 11dan.

@anonimno 2635 .ja res jee 30.5 imam krvnega. Počutim se ok kaj sem mela 2 dni nazaj samo rahle krce drugo nic razn vceraj so mi nekak “dol padle prsi” danes pa jih spet cutim da malo bolijo in so nekak polnejše drugace pa vse normalno. Pa moj 1 postopek je sem mela od 9 celic 7 oplojenih ?je rekla da je zelo lepi da misli da bo tapravi in upam da se ni zmotila. Sma se pa prej trudla 3 leta sama in tudi z clomidom in femaro se preden sem sla v postopek.Aja joj res mi je žal za tebe ne 🙁 ampak ja enkrat bo in bos zagledala magični + jas tudi se neverjamem da je lahko res vseeno je prisoten strah in veselje naenkrat.

Tiste, ki ste pred prenosom jedle ananas – koliko casa pred transferjem ste ga jedle in koliko ste ga pojedle na dan?

Jaz sem si tokrat kupila kar bromelain od znamke now, in jem po 2 tableti (1000mg) na dan od konca M pa do 5 dni po prenosu bom jemala. Se mi zdi da bom tako dobila več kot pa bi v sredici ananasa, pa še vprašanje kako so ti ananasi kvalitetni, ki jih dobimo v trgovinah pri nas…

Za vse tiste, ki ste že na meji obupa…mene je najbolj skrbelo predvsem zaradi starosti in tega, ker so se postopki in vse skupaj kar vlekli. Ko sem bila recimo že tako daleč, da bomo pričeli je prišel Covid in vse se je ustavilo. No potem se je končno začelo čez par mesecev premikat in je bil na vrsti prvi postopek. Polna optimizma in upanja, zdelo se mi je, da sem po vstavitvi že itak noseča. Najprej so se pojavili rjavi izcedki, strah, jok, obup, nato se je ulilo, toliko kot sem takrat prejokala, nisem mogla verjeti, da ni uspelo. Sledil je drugi postopek, spet ni uspel…spet obup in jok, nato tretji, četrti…vmes se mi je zdelo, da nisem nič vredna kot ženska, če ne bom mogla zanosit, kar razmišljala sem kaj bom storila mojemu, češ niti otrok mu ne morem dati pa sva skupaj že malo več kot 20 let pa ni nikoli karkoli glede tega pripomnil, še sam je dejal, bova pač sama imela se bova enako rada. Ampak bila sem povsem na dnu…še lastna mama mi je dejala, sprijazni se počasi, da verjetno ne bo nič, sedaj si pa že toliko stara, da bo počasi dovolj s poskušanjem. Ne znam razložit kako me je takrat razočarala. Nato sem jo poskušala razumeti, ona je mene imela pri 19-ih, jaz sem bila že 40 ko mi je to rekla in verjetno njej to nikakor ni šlo skupaj, v mojih letih je namreč ona imela že 21-letnega otroka 🙂 Nato sem se povsem sprostila, brala (in še sedaj berem, ker zajema zanositev in vse do poroda) knjigo Sanjsko rojstvo, malo meditirala po opisanih metodah, v poletju pa sem se povsem prepustila uživanju. Nisem več vsak dan razmišljala o tem in sem pač samo počakala na naslednji prenos. Ko sem dobila odgovor lahko greste v jeseni dalje sem rekla samo ok bomo že dočakal. Ampak, ker me je menstruacija presenetila hitreje sem samo vprašala ali me lahko kako stisnejo noter že konec avgusta/september. Odobrili so, šla sem v kratek protokol, vse je potekalo izredno sproščeno in hitro se mi je odvijalo, na prenosu mi je še rekla sestra evo čestitam noseči ste in smo se še smejali. Tistih 14 dni sploh nisem razmišljala kako, bo ne bo, doma sem še celo prestavljala pohištvo, na krvnega sem šla celo v naglici, ker sem tisti dan imela še neke opravke. Edino pred opoldnevom me je zvilo, ker sem se začela zavedati, da me bodo vsak čas poklicali zato sem šla malo oddremat, da mi mine čas. Mi zvoni telefon, doktor vpraša, če sem že sama kaj delala test pa rečem ne nisem (in res zadnja dva postopka, če ne celo tri sploh nisem več delala testov) in potem reče ja potem pa naj vam čestitam uspelo je. Tako, da še malo pred 41-letom je uspelo 🙂 Sicer je bil skoz neki strah že od začetka, pa forsirajo te zaradi starosti in kaj šele sedaj na koncu…ampak do predvidenega datuma imam še cca. 11 dni in ja nič bomo videli kako bo. Ampak nekje v sebi nisem nikoli zares obupala, mi je pa moj skoz stal ob strani in sestra pa čeprav me je celo lastna mati prepričevala, da nima smisla vztrajat, saj tako pravi tudi njena sestra (torej moja teta)-ona pa ja že ve, ker ima že toliko vnkukov, ki jih je že zdavnaj dobila ne pa da v taakkkkšniii starosti kar siliš z glavo skozi zid 😉

Saj je tole pravi nasl9v za narocanje v lj, kaj ne?