@nesrecnica Verjemi da nisi edina, ko v svoji okolici videvas in slisis znova in znova za novopecene nosecnice, vidva pa se borita za svoj mali cudez. Pa tudi reakcije kot so zalost, jeza in podobno, so povsem normalne. In vprašanje: Ali mi je sploh usojemo, si postavljamo vse, ki do nosečnosti še nismo prišle. Tudi tiste, ki so že dale to skozi in dočakale to srečo, so se soočale z enakimi čustvi in vprašanji. Pa so danes mamice! To je del te poti… Tezka je, seveda, ampak ob vsakem neuspehu rabis cas, da se poberes in naberes dovolj moci za nov poskus. Ker upanje umre zadnje-izpiljena fraza, ampsk drži! In to upanje, žene naprej! Tudi tebe bo! In vsaka od nas, naredi vse kar je v njeni moči. Tako boš tudi ti in jaz in vse ostale. Sej vem, da bi rada, da je uspeh čim hitrejši, ampak moraš ostat potrpežljiva.. ?

Jaz sem si rekla, če mi je namenjeno, prej sli slej bova tudi midva statša..Če ne, tudi prav! Bova pač uživala drugače!

@nesrecnica js vem da bo tudi vama uspelo oz. vama je namenjeno. Dostikrat sem tudi sama podobno razmisljala, ko sem videla srecke nosecke kako lepo jim je in kako je slo enostavno pri njih. Ampak saj ne ves, ce je slo. Vsak skriva svojo zgodbo, nikomur ni postlano z rozicami, ce gre pri eni stvari lazje, gre pa pri drugi tezje. Se pa strinjam s tabo, da je zelo bolece, ko slisis za kaksno zensko, da je zanosila in tega sploh ni zelela oz. je zanosila “po pomoti”. Moja prijateljica, zdej ze bolj znanka, je ze 2x sla na splav, ker je zanosila “po nesreci”. Pa nismo stare 20, da ne bo pomote. Skratka, zivljenje nas preizkusa, ampak na koncu je/bo vredno. ?

@Anonimno 2635 vem, da nisem edina. Se pa sprašujem kdaj je tisti čas, da se sprijazniš, da ti pač ni usojeno…. Midva se trudila za otroka že 6 let, z umetno oploditvijo zdaj 1 leto, imela 3 prenose. In že preden sva šla v to (ko sem še imela jajcevode in je bila možnost naravne zanositve) sva debatirala če bi sploh šla v to ali je to kakor, da delava proti volji usode, proti temu kaj nama je namenjeno. Potem sem izgubila oba jajcevoda in jajčnik in sva rekla, da greva probat umetno, da si ne bova kdaj očitala, da nisva poskusila vsega. No, tudi z umetno nama (kakor vse kaže) ni uspelo.

In zdaj imam res pomisleke ali bi še poskušala? Ali dejansko lahko še kaj spremenim jaz, ali lahko kaj spremenijo na kliniki, da bo rezultat drugačen. Če je odgovor ne bo nov postopek samo mučenje mene same, odlašanje neizbežnega…

Za postopek v tujini, kjer je več uspeha žal nimava financ. Menjava klinike tudi ne vem, če bi bistveno vplivala na sam uspeh postopka, bi pa meni predstavljala veliko večjo obremenitev, daljšo vožnjo, večje stroške…

Ne vem, trenutno sem malo izgubljena…

Hvala, da ne “poslušate”, saj jutri bom verjetno že malo bolje. V tem trenutku se je pač spet vsega malo preveč nabralo…

@nesrecnica Razumem te popolnoma. Tako bom rekla: čas ko se sprijaznis, je takrat, ko sprejmes in ko si ne postavljas vec vprasanj kot si jih trenutno postavljas (torej kaj lahko sama nardis, ali zdravniki, menjava klinike, tujina in podobno). Ko teh vprasanj ne bo, takrat si sprejela in se sprijaznis. Zaenkrat se še nisi in prav je tako! Prezgodaj je še da bi obupala! Si “šele” v prvem postopku, sreča si imela zamrznjenčke, če prav razumem. To je velik uspeh!

Ne vem koliko sta stara, ker leta so še dodatni pritisk, a vemo, da moramo biti čim bolj speoščene in blabla..
Kot je rekla @mandarina, trud se poplača, v kakšni obliki, pa ne moremo vedeti!
Vse bo v redu na koncu ? in jutri je nov dan ☀️

@Hana41 hvala za datume. Jaz sem vstavitev imela 24.3. Par dni pred tabo. Pa so mi pri moji rekli da bo predviden porod 10.12, v LJ pa na potrditvfnem da bo 20.12. Zato sem zbegana. Je bil res tako premajhen plod da se je glede na velikost toliko zmotila?? Tega me je ful groza.

@Anonimno 2635 tako bom rekla, po eni strani si zelo želiva otroka, po drugi pa vem, da ne morem z glavo skozi zid. Potem pa berem koliko postopkov so imele nekatere preden je uspelo in se čudim, da so tako dolgo vztrajala.

Jaz sem imela zdaj prvi postopek in so rekli, da je bil presenetljivo uspešen, ker sem od 8 celic dobila 3 odlične zarodke (3AA), samo kaj, ko zanosila nisem. Po svežem prenosu še je vgnezdilo, pa potem propadlo.

Stara sem 35 pa pol, imava pa zamrznjeno seme od moža, ker je lani imel raka.

Danes sem 11 dan po prenosu in tudi digitalni test negativen 🙁 znakov za M pa nobenih. Ni mi jasno res ne, tako sem bila optimistična po prenosu, ker je šlo že pred prenosom vse narobe …

@krena757 drži se! Slabosti bojo upam da počasi minile ?

@hana kako se ti počutiš?

Koliko sta pa stari? Sej sta najbrž že večkrat napisali, ampak se ne spomnim. Js sm 28 ?

Meni se slabosti še pojavljajo, ampak z rednimi malimi obroki (predvsem sadje pa zelenjava mi paše) se je nekako znebim ? Mi pa noro smrdijo deodoranti, parfumi in taki močni vonji.

Js sm mela vstavitev 9.4, tako da sm malo za vama. Kalkulator mi izračuna 26.12, na potrditvenem UZ je rekla okoli božiča, na slikici je pisalo 27.12. Danes sem točno 9t, 26.5 imam prvi pregled pri svoji GIN. Moram se potem še na nuhalno naročiti.

Mene najbolj moti utrujenost in pa bolečine v kosteh, tam spodaj pri riti/preponah? Ne vem kako naj razložim ?? prav ubija me in hodim ko ena raca ?

Sta že komu povedali? Pri meni vejo starši in tast/tašča pa 3 prijateljice. Za ostale pa hočem počakati na nuhalno. Čeprav mi moj napihnjen trebuh ne olajšuje “skrivanja”.

@nesrecnica Niti mene nešteti postopki žensk ne opogumljajo, ampak strašijo. Tudi sama sem pri prvem rekla, jaz se pa tolko ne bom šla in glej na, sem po četrtem in prestrašena kot še nikoli, ker vem da nimam ne časa ne dosti možnosti več.
Aha, razumem za moža. Nimats lahkehs obdobjs za sabo. Kar se kvalitete zarodkov tiče, je to spet ena velika loterija. Poznam zgodbe, ko so pred ustavitljivo rekli: Ne pričakujte kaj dosti, ker zarodek ni perfekten, pa se je lih takrat prijelo.
Si naredila torej digitalnega danes.. ja glej, kaj naj ti rečem..škoda..vem kolko upanja se da v to drugo črtico!

Jaz 10 dan, vceraj prsa uplahnila in pristika že kr močno kot pred M. Tako da, tudi zame izgubljena bitka.

@mihi22 kako kaj kaže, že kaj veš kdaj boš imela punkcijo?

Jaz sem bila zadnjič na uz in sedaj delam teste LH. Naslednji vikend greva na morje od petka do nedelje in imava že nekaj časa plačano (brez možnosti vračila), sedaj me je pa ful strah da bi prisel prenos ravno na vikend. Ko sem rezervirala sem mislila da bom pikico takle cas ze grela, potem pa je M zamujala in se je sedaj vse prestavlo, tako da res upam da bo vsaj O na moji strani in bo prisla malo kasneje da lahko grem po pingota po morju ☺️

Drugače pa sem pokasirala kot vse kaže angino in morem danes h dežurnim da dobim antibiotik. Ne morem opisat kako sem jezna. Nisem imela angine že več kot 10let in potem se more ravno sedaj pojavit. Nimam sreče, pred punkcijo v marcu sem bila cela prehljena, da me je bilo strah če jo bom sploh imela, sedaj pred prenosom pingvinčka pa še tole fašem… Sedaj pa sploh ne vem ali je pametno da grem na prenos, kaj bi ve naredile na mojem mestu? Zdravniku bom danes sicer rekla naj mi da kake antibiotike ki bi bile primerne tudi za nosečnico in po možnosti čimmanj tablet da se tega v parih dneh rešim, samo se pa sprašujem če lahko to kaj vpliva na sam prenos oz vgnezditev zarodka…

Nesrečnica, žal mi je. Počakaj še par dni in če je res negativno, potem si vzami čas, da prideš k sebi. Jaz sem že bila čisto obupana po tretjem postopku in če ne bi imela ?, sploh ne bi vec šla poskušat in tudi nisem verjela, da se bo prijel, pa kej zdaj mene… Tako da ne smeš prehitro obupati, ker potem bi ti bilo mogoče kdaj žal. Mogoče je kdaj vmes fajn narediti tudi kaj premora, jaz sem ga pol leta in res moram rečt da v zadnji prenos sem šla z veliko manj pričakovanj in sproščena. Pa mi gre še vedno na živce, ko slišim komentarje, da se je treba samo sprostiti, pa bo ?

Anonimno2635, ni se zgubljeno, počakaj še kak dan in še enkrat poskusi

KrEna, držim pesti, da je vse okej. Glede na tvoje počutje bi rekla, da sigurno je 🙂 Zdaj imaš kmalu nuhalno, tako da ne boš več dolgo čakala in te sigurno pomirijo

Scorpionka, mladič, skoraj bi te lahko po cigarete poslala ??če bi sploh kadila 🙂 Jaz sem 42, takorekoč starosta na tej temi. Počutim se sicer okej, samo napihnjena, tako da oprijete majice so samo za doma. Vejo pa podobno kot pri tebi, družina, nekaj prijateljic.

Jaz bom nuhalno imela tako slab rezultat, tak da grem potem se na nifty. Amniocinteze pa ne bom delala.

Gina123, sranje. Povej ginekologu na UZ, naj ti oni svetujejo, kaj narediti

Kje sta pa jagoda in pikaviva? Kako se počutita?

@Hana41 pa v začetku sem šla v ta postopek res brez pričakovanj, pol je šlo itak že pred prenosom vse narobe, po prenosu sem bila pa dokaj flegma, ampak pol je bila štorklja, pa ni bilo izcedkov in sem imela upanje. Zdaj pa nikakor noče biti + na testu 🙁 in ne razumem kaj sploh še lahko naredim drugače…

V vsakem primeru prej kot jeseni v nov postopek ne bom mogla (baje da šele za jeseni dobivajo termine za razgovore), tako da bom zdaj, če bo potrjen – probala čez poletje odklopit, pa malo shujšati, pa si v glavi razčistiti stvari

@hana41 Točno v tem je fora, it popolnoma neobremenjen. Prvič, ko je bil postopek tudi kratek čas uspešen, sem šla popolnoma brez misli..pol pa je to vedno težje, sploh pa po neuspehih.. Ampak se da podelat na tem.. Sem pa skoraj stara kot ti, s tem da nimam še otrok, tko da sem zelo vesela, ko vidim da je uspelo tudi ženskam nad 40. Kar se tiče mene, dvomim, da je še kej upanja za ta prenos.. Mislim da to enostavno čutiš.
Kot pravi @nesrecnica, poletje pred vrati, malo odklopit, odmislit, podelat na tem, da gram septembra/oktobra po zadnjega pingvinčka.

Jst mislim, da je vredno poskusat nesrečnica.ker ko enkrat priviješ to bitjece k sebi, se ti odpre nov svet… Ne obupaj! Kaksen je tvoj itm?

@Anotherbaby pojma nimam, je pa dejstvo, da tudi, ko sem imela 20 kg manj nisem zanosila. Tako, da verjetno prav veliko vpliva ne. Na zadnjem prenosu so mi rekli, da če se ne vgnezdi oz ne obdrži je to zato, ker je ali sluznica neprimerna ali pa je zarodek neprimeren (genetsko ni ok). Samo da od treh zarodkov niti eden ni bil ok pa res ne vem, baje so bili odlične kvalitete. Ko sprašujem kaj lahko naredim, da bi se vgnezdilo in obdržalo mi ne znajo nič povedati, pravijo da se ne da vplivati…

Dosti debatirate kaj narediti fizično (kaj jesti, kaj ne, vitamini, dodatki, televadba…), da bi bil prenos uspešen.

Mene pa zanima, kako se soočiti s psihičnim delom neuspeha? In ne sedaj rečit, da razmišljaj pozitivno in “Sej bo”. Konkretno me zanima, kako same pri sebi predelate da tokrat ni ratalo in naslednjič bo, ali ne bo.

Sama sem imela sicer šele prvi postopek, neuspešen, brez zamrznjenih celic. Komaj prejšnji teden sem končala z menstruacijo in  čutim, da so me hormoni čisto zjebal in vse tisto, ko sem si prej govorila, da ne bom preveč razmišljala in premlevala, če ne bo ratalo v prvo je letelo čez okno, k nič.

Načeloma si grem na živce, ker ves čas razmišljam samo o tem in kako naprej in kaj če sploh nikoli ne rata. Razmišljam o tem, kaj mi je ginekologinja rekla, kaj ni rekla. Veliko negativnega razmišljanja, ki bi ga mogla nekako obrniti v nenegativno, mogoče pozitivno, ne vem pa kako.

Torej, prosim če katera pove, kako se ve soočate s situacijo.

@Jane111 jaz sem zdaj v fazi obupa. Meni pomaga, da dam ven iz sebe, zato sem pisala na forum. Potem se osredotočim na to kaj že imam, kaj sem že premagala in iščem kaj bi lahko naslednjič naredila drugače.

Pomaga, da preberem izkušnje drugih, ki so imele več neuspešnih postopkov, pa niso obupale in jim je uspelo.

Predvsem pa rabiš čas. Da najprej se obtožuješ, pomiljuješ, se sprašuješ zakaj ravno ti (tako kot zdaj jaz). Potem ko daš to ven iz sebe pa začneš razmišljati kako naprej. Zavedati se moramo, da so ti postopki uspešno samo v 30% in, da po prenosu nimamo več vpliva. In nekako zaupati, da bo uspelo, ko nam bo namenjeno.

@jane111 enostavno prepustiti času čas, da zaceli rano, predvsem kot je napisala @nesrecnica brez obsojanja sebe in z zaupanjem, da bo vse tako kot mora biti, v naslednji postopek.

@jane111 sama še nisem v postopku, ampak sem ze vec kot 1 leto od prvega sprejema v ambulanti, in to cakanje se vlece.

Sama si pomagam s poslusanjem podcastov (predvsem v ang), na temo self care, mindset, kako premagati overthinking in tesnobnost, res veliko koristnih nasvetov. Zacela sem meditirat, in ko se mi pojavijo tezave, uporabim naucene metode. Pisanje dnevnika izjemno pomaga, da v tistiem trenutku napises trenutne misli in tako vsaki dan das vse ven iz sebe.

Res sem opazila da grejo negativne misli hitreje stran, ker vem kako ukrepat in se lazje soocam z vse.

@Jane111 meni pomaga samo cas, drugega niti ne. Zdaj sem ravno po neuspelem prenosu (2. postopek, skupno pa 4. prenos) in sem ravno v petek imela mini meltdown. Pa je bil ze en teden mimo od kar sem izvedela, da ni ratalo. Ze tako mi je bilo grozno, ker ni uspelo, potem pa sem v petk dobila res ornk krvavitev, ful me je bolel trebuh, bila sem cisto napihnjena in sem se res pocutila k en drek. Mene prav dodatno potolce, ko me po neuspelem postopku potem se ornk boli trebuh in pa da vsakic, ko grem na wc, gledam kri… Prav ne mores ubezat tem konstantnim opomnikom, da ni uspelo in se potem v moji glavi ta agonija neuspeha kar ne neha…

Poskusim se zamotit z delom, sprehodi, nacrtovanjem dopusta ipd., da nisem samo notri in premisljujem kaj, kako, zakaj…

Na sploh pa mi pomaga tudi, da sva zdaj ozjim sorodnikom povedala, da sva v postopkih, in so se nehali pritiski/komentarji v smislu kdaj bo ze kaj. Ker me je to prej res ful obremenjevalo.