noseča pri 43
AndrejaM- mama66, hvala, ker si se oglasila in me zopet malo “razsvetlila”. Tudi jaz popolnoma enako kot ti razmišljam o času, ki je na voljo popoldan, med vikendi… za nakupovanje ga porabim točno 1,5 ure na teden, in to na začudenje mnogih zadostuje, kljub temu, da smo 5 članska druina, praktično s 4 odraslimi (polnoletnimi) porabniki… 1x tedensko naredim veliko gospodinjsko nabavo od A do Ž (hrana, čistila, pa še kaka malenkost ki se dobi v marketu in se rabi), kruh pečemo doma, vse ostalo pa itak zdrži cel teden, če kupiš sveže in pravilno shraniš. Obleko in obutev kupujemo le, ko je res treba in ne zato, ker nam je pač všeč ali ker je znižano… Nimam sicer sreče glede kmetije kot ti, saj razen nekaj sadja doma nimamo kaj pridelat, pa že gre. Veseli me, da si boš zdaj malo oddahnila. Tudi je res, kar praviš o varstvu in pomoči starih staršev… tisti, ki jih imajo, ne vedo kaj imajo. sama sem bila sicer edinka, a me je moja mami praktično samo rodila, “gor spravila” in vzgajala pa me je v glavnem mamika (njena mama)… tako je to. No midva z možem nisva imela pri nobenem otroku nikogar – njegovi starši so bili že takrat pokojni, moji pa so le občasno prišli v goste. Pa mi ni žal, čeprav je bilo včasih res naporno in si nisva mogla nikoli prej (dokler ni najmlajši postal dovolj samostojen) vzeti časa zase za več kot kat pol dneva. Ampak vsaj veš, da si jih vzgojil sam in pač prevzameš odgovornost za vse dobro, pa tudi slabo… Nikogar drugega ne moreš kriviti, da je na njihovo vzgojo vplival tako ali drugače – to namreč dandanes pogosto slišim.
Glede bolnišk za otroke pa je tako – če imaš odgovorno delo in te poleg tega vse počaka v času, ko te ni (ni nadomeščanja), potem si take bolniške težko privoščiš tudi če nimaš nikogar, na katerega bi lahko vsaj za dan prenesel skrb za otroka. Torej ga definitivno ne pelješ k zdravniku za vsak smrkec…poskušaš ga-kolikor se da pocajtati sam, če se le ne pokaže še visoka vročina…
NinaP – čestitke za vašo “superteto”, izgleda, da imate tudi vi njene gene… Kar zavidam vam, kako ste fit! No saj se tudi jaz ne dam, a z vami se vseeno ne morem primerjati…
Komaj čakam četrtka in prvi pregled pri G. Upam, da bom zvedela samo dobre stvari.
PS- ima katera glavobole? je lahko tudi to simptom zgodnje nosečnosti? Sicer sem OK…
Najlepše želje vsem in oglasite se še kaj!
Makec, vse bo v redu. (100 letnica je bila moja babica, očitno sem slabo zapisala.) Glavobol v zgodnji nosečnosti je lahko povezan s povečano količino progsterona, oz. ostalo hormonsko poplavo, ki temeljito spremeni prepustnost ožilja, s tem pa povzroči tudi nihanja krvnega pritiska. Uspešen prvi obisk pri ginekologu!
Nina
Nina, jaz se ti klanjam, res. Vsem vam privoščim eno krepko, zdravo dete, ki naj vam ravno prav začini (v dobrem smislu, seveda!) vašo energično družino. Bravo, mami in ati, pa sestri in “big brother” tudi. Sporoči, ko bo treba dihat :))
Hvala, res. Škoda, da se nič več ne vidimo in ne slišimo. Trenutno nam življenje najbolj pestri drugorojenka, ki je pobrala vse najine klateške gene (pa še pol sorodstva zraven), in vsak dan prinese znova izziv. Ker je trenutno na daljšem treningu na ledeniku, se zdi, kot da se prav nič ne dogaja. Se opravičujem za tale intermezzo.
Makec, tudi jaz imam ravno jutri pregled pri ginekologu, noseča točno 25/0 kot se sedaj pravi (po starem pa 5 in pol mesecev). Pozabila sem napisat, da sva tokrat samo midva z možem vedela do polnih treh mesecev, šele takrat sem najprej povedala otrokom in nato v službi, kjer so me že kar čudno gledali, kako se redim. Meni se namreč nosečnost vedno zelo hitro “pokaže”. Držim pesti, da bo jutri vse v redu in da bodo otroci navdušeno sprejeli veselo novico!
Nina P, ti si pa res neverjetna, pol toliko energije nimam – že tistih 14 stopnic do stanovanja se mi zdi iz tedna v teden daljših… Pa je bila moja prababica tudi v 96. letu, ko je umrla, he, he… Čeprav iz lastnih izkušenj vem, da je pametno biti v dobri fizični kondiciji pred porodom, je precej lažje rodit! Pa kaj, ko se počutim tako okorno, da se že pri pletju vrta utrudim.
Aja, tudi jaz menim, da je verjetno za glavobol kriv nizek pristisk v kombinaciji s hormoni. Sicer pa pravijo, da je nizek pritisk v nosečnosti znak dobre prekrvavljenosti posteljice. Pogosto pri glavobolu pomaga že, če popiješ kozarec vode ali si senca zmasiraš z eteričnim oljem.
Makec,
iskrene čestitke za plusek!!
Kdaj bosta z možem povedala za novega družinskega člana, je čisto vajina odločitev. Moja dva sta stara 5 in 3 leta, pa jima nisem hotela takoj povedat, ker bi trajalo celo večnost, da bi bilo bolj otipljivo :). Ko mi je začel rasti trebušček, pa sta že vedela, da je notri dojenček, ki se bo rodil konec poletja (če bo sploh kaj poletja…). Moje mnenje je, da otrokom povesta, ko mine vsaj ta prva nevarnost splava… sicer nikoli ne veš, kaj bo, ampak do NS jaz ne bi povedala.
Drugače pa poročaj, kako bodo otroci reagirali na novičko in kako je s tvojim počutjem.
Uživaj in ne jemlji si k srcu negativnih komentarjev!
držim pesti 🙂
Tatjana
Hvala dekleta! Tako ste mi všeč, ko ste polne optimizma!…. No, jaz pa se kar že zdaj veselim in nisem zdržala in sem predvčerajšnjim preko “heca” povedala resnico hčerki… Najpej je kar “dol padla”, potem pa me je tako objela, da me je kar zabolelo… Potem je pa še isti dan pospravila in uredila nekaj stvari, ki jih odlaša že celo večnost…. Dober znak a ne? Ja, fanta pa še nič ne vesta…
AndrejaM, ne vem, če bom zdržala do konca 3 meseca. Danes sem se srečala z atom (mama je že pokojna) in sem se morala skoraj v jezik gristi.
Glava me pa še boli. Nekako skoncentrirano zadaj levo. Že cel teden. Pritisk sem si izmerila z domačim merilcem in mi zdajle kaže 128/81, kar je več, kot sem imela ponavadi. Sicer pa mi bo verjetno jutri kaj več povedal G.
Aja- jutri nastopim prvi del RLD in v soboto zjztraj gremo (samo midva z najmlajšim) za 7 dni na morje. Upam, da se bo “zgodilo” poletje. Se že veselim časa za plavanje, branje, igro z malim…
vam jutri sporočim, kako bo pri G. Čao dekleta!
Tako, prvi pregled ja za mano. Kar dolgo je trajlo, da se uredi vsa papirologija in vse zapiše…(sem že malo pozabila, kako to gre). naredila sem krvne preiskave (sem kar pridna: Železo sem spravila na 135, a sem bila vedno bolj anemična – največ 120!), G je vzel bris, napravil prvi ultrazvok – imam tudi že slikico. Malo me je sicer prestrašil, ko je rekel, da mu oblika rumenjakove vrečke ni najbolj všeč, da bi bilo bolje, da je bolj okrogla, moja pa je bolj”sploščena”. Ampak, da je še prezgodaj in da bomo videli več kasneje. 12 tednov, da je kritičnih… 6.8.imam naslednji pregled. Bog daj, da bo vse OK! Res sem se zasekirala. Ali imam katera med vami podobne izkušnje?
Draga Makec!
Poznam nekaj primerov, ko so bile mamice stare 40 let in še malo, pa je šlo vse OK. Kar pogumno naprej!
Neprimernih komentarjev pa ne jemlji k srcu! Lahko bolijo! To pa sedaj ni najbolje zate in za tvojo malo pikico!
Srečno!!!
ko sem bila prvič noseča, sem si rekla, da nočem it na nobene preiskave, ker v vsakem primeru otroka sprejmem takega kot bo.
in po pravici – vso nosečnost me je bilo pomalem strah. na koncu sem rodila zdravega otročka.
ko sem bila 2. noseča, pa sem si rekla, da ni pošteno do mene same … in sem šla na potrebne preglede – rekla sem si, da mi bodo izvidi pomagali: ali pripraviti se na “neugodno” situacijo (tako psihično kot tudi teoretično) ali pa me bodo pomirili in se bom lahko spreoščeno pripravila na dan D.
Izvidi pregleda so bili b.p. in tako je tudi bilo.
Hvala vam M baby, Nina P, AndrejaM in PiksI. Telesne rane se celijo hitro, duševne pa…. Nimam volje, ne morem se skoncentrirati, takoj jočem in se sama sebi zdim povsem nemočna in neuravnovešena… Saj mi vsi stojijo ob strani in mi dopovedujejo, zakaj je tako mord bolje in da se moram pač sprijazniti in da naj še več ljubezni dam 3 otrokom, ki jih imam…. Pa vseeno. Moje veselje in pričakovanje je bilo očitno preveliko, da bi sedaj lahko kar tako zaprla to knjigo na samem začetku in preprosto vzela v roke drugo… Njahuje je, ker čutim, da se ne poslavljam samo od TEGA otročka, ki nama ni bil dan, ampak da se za vedno poslavljam od možnosti še enega materinstva… Mož namreč pravi, da ne smeva iti nikoli več čez tako izkušnjo, ker bi to pri najinih letih in 3 zdravih otrocih pač pomenilo toliko kot izzivanje usode… Vidiš AndrejaM, pri nama se je tisto nepričakovano ŽE zgodilo tri mesece nazaj in sedaj je konec.
Vem, da moram živeti naprej, a nekako ne znam. Vse je megleno, vse je brezpomembno.
Dragi Makec, izguba otrocka, kadarkoli v zivljenju, je ena izmed najtezjih izkusenj v zivljenju. Sedaj, ko je se tako sveze, se poraja ogromno vprasanj in zelo pomembno je, da jih partnerja predeleta skupaj in – z druzino. Kljub pesimisicnemu pogledu moza pa: never say never; poznam kar nekaj zena, ki so materinstvo, prvo ali ponovno uzile se mnogo kasneje. Lepo te pozdravljam!
Nina