noseča pri 43
No punce mislim da ste zašle s teme.Makec je želela predvsem podporo in deliti izkušnje z podobnimi primeri.Ste jo pa napadle kot da je nekakšen zločinec.Če ste same nesigurne in nedojemljive za takšne stvari se raje ne oglašajte,kajti tukaj ženske potebujemo zgolj podporo in razumevanje.Sem mišljenja da je marsikatera mlajša mamica lahko le senca malo starejšim mamicam.Morda je pa makec mladostna oseba in izgleda mlajša kot katerakoli 30 letnica.Sicer nam je pa mati narava dala poslanstvo do kdaj lahko rojevamo otroke.Kaj ni tako?
Zato makec kar pogumno in lepo ter mirno nosečnost.
Makec, čestitam! Želim vama z malo pikico čim lepše trenutke!
Tudi jaz sem tvojih let in drugič noseča (9t).Tudi meni roji po glavi cela vrsta skrbi in vprašanj. Tako kot vsem nosečnicam, ne glede na leta. Kajti ko sem jih imela 25, me je tudi skrbelo mnogo stvari. Z možem sva zelo vesela, zato sva tudi vsej okolici povedala najino srečno novico. Nič ne razmišljava o tem ali je prezgodaj ali ne, sva optimistična in želiva veselje pričakovanja deliti z drugimi. Ne belim si glave s tem kako me bodo gledali v vrtcu in v šoli, saj sva oba zreli, odrasli osebi. Za otročka sva se odločila zavestno. Oba mu bova dala vse in še več kot sva lahko dala prvorojencu. Ni pomembno da sva v 20-ih letih zakona ustvarila premoženje s katerim je lažje nahraniti še kakšna usta. Pomembno je, da sva se v teh letih naučila veliko o življenju. In to je veliko več, kar lahko podariva otročku. Tega pri 25-ih še nisva imela.
V moji okolici je mnogo različnih primerov (starostno) in vsak je poseben primer. Ampak jaz ne živim njihovega življenja, imam svojega.
Žalosti me, da je danes tako veliko nestrpnosti, ki se izraža na različne načine. Tudi tukaj, na forumu, ki je namenjen ženskam v najlepšem obdobju (nosečnost).Ne razumem ljudi ki nimajo spoštovanja do drugih, ki ne izbirajo besed da ne bi koga prizadeli. Verjamem da je preko interneta to mnogim lažje, saj se lahko skrijejo. Ampak zakaj je to potrebno početi prav tu? Ali ni nikjer foruma kjer bi se takšni lahko olajšali?
Prebiram forum o vozičku Stokke…katastrofa!Kaj lahko izzove debata o enem vozičku?? In po vsem tem….sem zelo vesela da bom imela še enega otročka, kateremu bom dala prave vrednote življenja in odnosa…brez skrbi da bo kdaj pisal(pisala) tekste katerih bi se jih kot mati sramovala.
Makec, napiši kaj o svojem počutju, o pregledih. Tudi ostale 40+ vabim za kakšne novice. Bodimo vesele! Ignorirajmo tekste ki niso na naši ravni, ter uživajmo v najlepših trenutkih.
Jaz sem trenutno zelo na podobnem. Sicer sem stara “šele” 41,5 let, bom pa v mesecu dni četrtič postala mama.
Preden ti kar koli odgovorim, bi rekla – kot odgovor enemu od prvih postov – da me vedno znova jezi, da se ljudje pogosto obregnejo ob mame, ki to “neodgovorno” postanejo v kasnejših letih. Absolutno sem prepričana, da se rodi bistveno več neodgovorno spočetih otrok v mlajših letih, ampak to je takrat normalno in se nihče ne sprašuje kako to, da se jim je zalomilo… je pa veliko vprašanje kdo je bolj pripravljen na odgovorno starševstvo – napol mladostnica, ki čuti, da se še ni iznorela in ji je otrok v veliko breme, ali zrela mati treh otrok, ki točno ve kaj jo čaka…
In – mimogrede – ste že kdaj slišali, da nobena kontracepcija ni 100%? In če padeš v tisti 1 ali 2% si že neodgovoren starš? Ali se dva ne smeta več imeti rada po 40 letu?
Moj tretji tudi ni bil načrtovan. Ne tako kot vsi trije prej, ki sem jih zanosila točno tisti dan, ko sva si zaželela zanosit. A v hipu, ko se je najavil, sem ga z vsem srcem sprejela. Jaz nikoli nisem čakala dolgo, da sem otrokom povedala za novega sorojenca. Kakih 6, 7 tednov, več pa ne. zdelo se mi je prav, da so del nečesa tako velikega od vsega začetka. Ja in pred tretjim otrokom sem imela spontan splav v 10. tednu. Tudi za tistega so vedeli in tisti otroček je za vedno član naše družine. Pač pa je že umrl. In bila sem stara rosnih 31 let. Tako, da – to se sicer dogaja, ni pa vezano na starost.
Tebi, makec bi pa rekla samo tole – vsak otrok je novo bitje, nov čudež na svetu. Kdo ve kaj je življenska naloga tega bitjeca, ki ga nosiš pod srcem?
Jaz nisem šla na nobeno od preiskav in mi gre na živce, ker me na vsakem pregledu, ki ga opravim pri komerkoli drugem kot pri svoji G, sprašujejo kako to, da ne itd itd. Prav motnja v sicer moji srečni nopsečnosti.
Ne bom rekla,da se mi EMŠO nič ne pozna. Sem utrujena, ampak zadovoljna. In starejši otroci bodo imeli možnost od blizu videti veščino skrbi za dojenčka. Če to ni čudovita popotnica, ki jo je v tem svetu deležnih tako zelo malo mladostnikov.
Sploh pa – koliko je danes žensk, ki gradijo kariero do poznih tridesetih preden se odločijo za otroka… Med tabo in njimi bo komaj 4, pet let razlike…
Pogumno uživaj s svojim četrtim detecem!
Kako lepo je brati te vaše besede, ljube moje “srčica”, “stewardesa” in “kr ena mama”! Torej le nisem tako “osamljena” po občutkoh in dogajanju, kot je bilo sprva videti…. Res, hvala vam! Sem že skoraj sama sebi obljubila, da raje ne grem več na forum in se ne vznemirjam po nepotrebnem…. Vesela sem, da bomo “pokramljale” o podobnih izkušnjah. Prav imaš “stewardesa” – bodimo vesele, vse ki smo 40 +!!! Saj nas je končno doletel pravi blagoslov, ki ni dan vsaki – ker ga noče, ne zmore, ali ne more dobiti… Bodimo torej srečne in ponosne in ne dajmo se zmesti očitujočim pogledom – samo še bolj ponosno dvignimo glavo!
“kr ena mama” – samo še mesec praviš, da te loči od DP… kako lepo. Praviš da si utrujena in srečna – dobro poznam ta občutek sladke utrujenosti, ki ga ne more nadomestilti nobeno leno brezdelje…
Tudi sem z zanimanjem prebrala, da nisi šla na nobeno od preiskav – povej mi, kako si to dosegla? si preprosto rekla svojemu G , da ne želiš in je zaleglo? veš, tega je mene zelo strah. otroka si želim in kot sem že napisala, sem proti splavu – ne glede na razlog… zato tudi jaz ne želim nikakršnih preiskav in potem (morda) razprav kaj bi bilo booljše in zakaj, pa skrbi in neizvestnosti… Želi me z vsem srcem zaupati v najboljše. vem, da samo to meni in pikici najbolj koristi. Verjamem v to, da je to čudež in vsi čudeži so lepi, mar ne?
Prisrčno ti želim, da po porod lep in lahak in da se bosta oba z detecem čimbolje počutila… Prosim, oglasi se še kaj in hvala za izkušnje, ki jih deliš z nami!
“Srčica” – veš, kot 30-letnica ravno ne zgledam, a imam vseeno veliko življenjske energije in predvsem volje! Te mi zaenkrat ne manjka (razen občasno, pa za kratek čas – ampak to pa poznamo vse, mar ne?). Hvala ti, kar si se zavzela za pozitivno na tem forumu, res je – to rabimo. Saj smo v času veselega pričakovanja in lepe misli nam ga še polepšajo in nas še dodatno dvignejo, kadar nas tarejo strah in skrbi. Tako, kot velja načelo: če ne moreš pomagati, škoditi tudi ni treba, raje pusti – tako bi nekako moralo veljati tudi za tele forume, mar ne? Pa Bognedaj, da ne mislim, da so posti lahko samo “pocukrani”, ostalo pa se skriva… Nasprotno. Prav je, da so življenski, realni, resnični, iz izkušenj. Le negativni in pokroviteljski prizvoki v njih so odveč…
“Stewardesa” – očitno sva trenutno v zelo podobnem stanju in lepo je deliti izkušnje. Res je – pri teh letih jih imamo bistveno več, kot smo jih imeli pred dvajsetimi. Morda govorim na splošno – a mislim, da se je tudi partnerski odnos v teh letih toliko izpilil in obrusil, da marsikaj teče lažje kot pred dvajsetimi… Torej – samo voda na mlin novemu detecu, mar ne? In sicer- kako se počutiš? Je prvi pregled že za tabo?
makec, jaz sem že rodila, naša pupika je že doma. bi morala napisati-sem BILA noseča pri 26.danes jih imam že 27…:-)… rizično pa sem imela zaradi krvavitve v 9t. potem me je G hotel dat nazaj v službo, pa se nisem počutila zadosti močna za napore, ki v naši službi terjajo celega človeka pa še malo. no, vidiš in to sem čutila pri 26 letih! tako, da , če čutiš, da si preutrujena se odloči po svoje. pa ne zaradi let, ampak ženske pač poznamo sebe in svoje telo in že vemo kaj je kdaj prav!
Ne moreš vedeti zakaj jih ni bilo. Mislim, da se sploh ne zavedaš kaj nekateri danes preživljamo v službi in samo za to, da jo obdržimo. Sem skoraj prepričana, da je tvoja služba kje v bližini. Moja je 130 km preč od družine. In ne bit pametna![/quote]
Mislim, da ni fora v tem, da kdo koga krivi za to, če ni prisoten pri takih stvareh, pri pomembnih stvareh v življenju otrok. Imaš pač tako službo – jo vsaj imaš, in se trudiš da jo obdržiš. Hvala bogu! ampak dejstvo je, da te ni ob otroku. Ona pa je lahko. Ker ima mogoče stvari drugače pošlihtane. Zato krivit njena leta za vse probleme, ki vladajo med starši in otroki je eno navadno sprenevedanje. Otroci rabijo starše ob sebi, kar pa ni vedno izvedljivo. In ja, če smo že pri primerih iz življenja – poznam primer mlade mamice, ki ima dovolj energije, da ves čas pohaja naokoli. Mene pa ne vidiš po vseh lokalih, ki obstajajo. Pa se imam za boljšo mamo. Ker meni je moj otrok pomembnejši od žuranja, njej pa ne. Tako je to.
Ljudje smo različni, leta pa prinesejo marsikatero izkušnjo, ki je mlad človek nima.
In ne, nimam toliko let, pa vseeno zagovarjam ženske, ki imajo pri 40+ otroka.
Le pogumno, mamice! Vsako rojstvo je čudežno, vsak otrok nekaj najlepšega! In otrok nikakor ne more bit slaba stvar, a ne? Pa naj ga ima mlada mamica ali mamica v zrelih letih.
Kar narava da, da z razlogom.
Pri tem niso toliko važna leta. Zdaj se bo morala mamica makec pač paziti, da bo čim dalj zdrava in vitalna, ne samo v nosečnosti, tudi sicer. Če pomislim na svojega moža, ki se je rodil 35 letni mamici in 49 letnemu očetu in zdaj svojega očeta več nima (ga je izgubil pri 24), mamica pa je že v letih in po dveh rakih na dojki in drugih težavah (osteoporoza), me včasih postane strah, da bi sama postala še enkrat mamica v 40. letih – zavoljo otrokove dobrobiti.
Ni nujno, da se ti kaj zgodi (lahko se tudi, če si mlajši), lahko da si čisto vitalen, se pa s starostjo nabere več možnosti, da se ti kaj zgodi, ravno takrat, ko bi otroku moral najbolj pomagati. To pa vemo, da so leta osamosvajanja, torej od 14 pa tam do 25, če ne še več.
Saj otroka dobit in imet je lahko, tudi pri 50. še gre, ampak otrok je vsaj načeloma ob tebi vse življenje in na to življenje je treba pomisliti.
Da ne bo kdo teptal zdaj … vsak po ima svoje mnenje, jaz imam pač tako.
Makec, bila sem že na prvem pregledu. Na UZ se je lepo videl plodek ter jajčni rumenjak. Naročila sem se tudi že na NS, imam pa 2 dni pred tem še enkrat pri moji G. pregled (vse to bo v drugi polovici julija).Slabost me je v valovih obdajala cca 2 tedna, sedaj pa je izginila. Ščiplje me po trebuhu (raztezanje, normalno) ter imam zelo napete, rahlo boleče prsi. To so sedaj najnovejši moji znaki. Priznati moram da je bila slabost kar huda, sicer brez bruhanja, ampak se je zgodilo, da mi je bilo res slabo po cel dan. Sem pa že na bolniški (prednost let, očitno). Ker ni bilo dileme o odločanju otročka obdržati ali ne, se zelo pazim. Ne naprezam se, ne dvigujem, skratka sem zelo previdna. To je priporočljivo v prvih 4-ih mesecih,kasneje pa bom seveda malo bolj aktivna. Kako pa je s teboj?
moja dva sta imela naju s sestro pri 23 in 26. danes sta oba stara 59 let. in misel, da bi naslednje leto kateri od njiju umrl nam je vsem nepojmljiva. seveda, lahko se zgodi. lahko, da se to zgodi kateri od naju s sestro in to pred njima. ampak, da bi pa 20 ali 30 let naprej računal, da boš okrog šestesetega leta v grobu je pa bolano!
Zdravo mamice! Hvala za vse vaše besede – v vsaki je svoja resnica!
Res je, da se lahko marsikaj zgodi in res je da ni ravno pametno postavljati preveč če-jev, zaradi katerih bi se potem odpovedal nečemu lepemu. Nihče ne ve, kaj prinese jutrišnji dan. “Delaj, kot da boš živel večno in moli, kot da boš jutri umrl!” , pravi pregovor in globoka resnica je v njem… Trdno vrjamem v to, kar je zapisala MeliG: kar narava da, da z razlogom. In res je, kot piše 1Mateja: Vsako rojstvo je čudežno in vsak otrok nekaj najlepšega. Nič ni torej nemogoče a tudi ničesar ni moč z gotovostjo predvideti. Najbolje se mi torej zdi, da vse mamice 40+ z velikim optimizmom zremo v prihodnost in zaupamo…Vsak med nami – naj bo otrok, naj bo starš – ima svoje poslanstvo in niti pikice ne more dodati ali odvzeti tega poslanstva nekomu drugemu. Zakaj bi se torej obremenjevali s tem?
Kar pa se mene tiče in mojih znakov – imam zelo občutljive prsi, slabost pa me niti ne daje… No samo 1x do zdaj sem bruhala. Ponavadi mi je (pri vseh 3 otrocih dosedaj)zasmrdela kava, ki jo imam sicer zelo rada in sem si z njo pomagala pri nizkem pritisku. sedaj mi začuda še vedno paše… morda je na meni še najbolj opaziti nihanja razpoloženja – v petih minutah znam priti iz nebes v jok in obratno… saj vem, normalno. Mož ve in razume, otroci pa še ne, ker še ne vedo. Počakala bom na prvi pregled pri G, ki ga imam v četrtek 2.7. Če bo rekel, da je vse oK, potem pa bo najbrž čas da res poveva, a ne?
moja dva sta imela naju s sestro pri 23 in 26. danes sta oba stara 59 let. in misel, da bi naslednje leto kateri od njiju umrl nam je vsem nepojmljiva. seveda, lahko se zgodi. lahko, da se to zgodi kateri od naju s sestro in to pred njima. ampak, da bi pa 20 ali 30 let naprej računal, da boš okrog šestesetega leta v grobu je pa bolano![/quote]
Draga mojadva, mi lahko prosim poveš, kje sem napisala, da bo kdorkoli že pri šestesetih v gorbu? Smešna si veš. :)))))
Drugič raje dobro preberi, kar kdo napiše. Nisem rekla, da bo kdo umrl, je pa teoretično več možnosti, da se ti kaj zgodi, pa ne ravno smrt, lahko kakšne druge bolezni, lahko pa tudi ne in slednje si vsak želi.
Jaz sem delila izkušnjo, ki jo imam na nosu in moža, ki še zdaj velikokrat reče, da bi bilo bolje, ko bi ga imela prej, da bi še vsaj malo bolj odrasel, tako pa je dokaj mlad ostal sam in z bolno mamo. Najbrž mu ni bilo lahko.
Sem pa napisala, da kar narava da, da z razlogom. Upam, da bo mamico makec zdravje še dolgo spremljalo in bo imela za novega člana veliko energije.
Za drugič pa, draga moja mojadva, napiši kaj za vzpodbudo tistemu, ki ima težavo, ne pa da smetiš po temi in se obreguješ v to, kar drugi napišejo. Makec je želela mnjenja in dobila jih je, takšna in drugačna.
MeliG, res mi je žal, da imata z možem bolečo izkušnjo, ki verjamem da je globoka in iskrena, sicer je ne bi želela v dobrem smislu tudi posredovati naprej. Hvala, vem, da nisi ne mislila ne hotela nič slabega s tem, ampak samo opozoriti na pasti, ki se lahko skrivajo za željeno lepo prihodnostjo… Upam, da bo tokart čas voda na vajin mlin vsaj toliko, da bo zacelil rane.
Mojadva, hvala ti, ker si se tako zelo zavzela zame in ker me tako odločno poskušaš ubraniti vsake misli v postu, ki bi lahko bila razumljena lai vplivala negativno. Res, to cenim in mi veliko pomeni.
Mi je pa zelo žal oz. ne želim, da bi se naši posti sprevrgli v neko medsebojno podajanje insinuacij, za katere ni ne podlage ne razloga – še najmanj v tem blagoslovljenem času, ki ga preživljamo v teh trenutkih…
Še vedno pa iskreno vabim, da se oglasite mamice – bodoče in sedanje “40+” in delite z menoj svoje izkušnje, pričakovanja, želje in veselje, pa tudi skrbi in vprašanja. preko povezanosti – pa čeprav samo preko foruma – se bomo počutile morda nekoliko bolj sigurne, ker bomo zagotovo vedele, da noša zgodba ni osamljena – četudi je edinstvena! Na skorajšnje branje vaših postov!
Uf, kakšna debata se je razpasla o nosečnosti po 40. letu!
Najprej, makec, nekaj odgovorov na vprašanja: ja, lani sem imela splav v 18. tednu zaradi trisomije 18 (to je pokazala obdukcija). To se pač zgodi, nihče ne more pomagat. Sem pa zato skoraj točno eno leto zatem ponovno zanosila! Na začetku, prvih 13 ali 14 tednov mi je bilo kar slabo, bruham sicer zelo redko, a slabost je bila prisotna skoraj non stop. Moj G mi je že pri prvem pregledu predlagal bolniško (lani sem jo imela), pa sem odklonila. Res je, da nimam tako naporne službe, je sicer stresno, a samo 5 km vožnje do tja, delam od 7. do 15., doma je sicer kmetija, a tu nisem nujno potrebna, pomagam samo ob “rukerjih” pa za birokratske zadeve. Torej sedaj še delam in tudi mislim do konca – imam še ves letošnji dopust, torej okoli 15. avgusta zapustim pisarno. Kar se tiče pregledov: lani sem bila na amniocentezi, kjer so ugotovili, da je fantek že umrl… Letos sem šla na horionsko biopsijo, ki se jo opravljanekaj tednov prej in sedaj sem res pomirjena. Sicer pa je to moja 9. nosečnost, trenutno še imam torej 4 otroke in 4 angelčke…
Na tvojem mestu bi tudi jaz razmišljala o polovični službi po končani porodniški, jaz se za to verjetno ne bom odločila. Mož ne hodi v službo, tako da lahko priskoči ob kakšni bolezni itd.
Me pa močno jezi razmišljanje, da smo “starejše” mamice utrujene, nezadovoljne… Ah,dajte no: a zato, ker se mi ne zdi normalno sobotne dopoldneve preživljat v City centru? Pa po možnosti še dati otroke v “Džunglo”, da lahko v miru spijem kavico s kolegico? Meni je to zapravljanje dragocenega časa. Če že moram v trgovine, me pa to res utrudi, dosti bolj kot kakšen izlet ali delo na kmetiji! Poznam tudi mlade starše, ki v soboto otroke pripeljejo eni ali drugi babica, da lahko v miru “šopajo” in babica medtem seveda skuha še kosilo za vse.
Vem, da sem že dolga, a tole moram dodat: moja svakinja ima otroke, ki so kar naprej “bolni” – narekovaj zato, ker mislim, da k temu starša zelo veliko pripomoreta. Če otrok enkrat kihne in smrkne, po moje ni treba da je 14 dni iz vrtca. Ko pride nazaj, čez dva dni zopet kihne in zgodba se ponavlja v neskončnost in svakinja je kar naprej v bolniški. Torej, zadnjič mi brat pravi, da je svakinji šefica rekla, če res ne more še kdo drug popazit na bolno hčerko, npr. kakšna babica in da ji je svakinja zelo odločno povedala, da so mame za to, da pazijo na bolne otroke. Nisem vedela kaj reči, pa sem pripomnila, da po eni strani je pa kar dobro biti doma z bolnim otrokom, vsaj kosilo v miru skuhaš… Brat pa reče: ja kosilo nam pa tašča vedno kuha (torej tudi takrat, ko je mamica doma…). Kdo je zdaj “utrujen” oz. izkoriščevalski?
Meni se to ne zdi nič groznega – biti noseča v teh letih. Jaz jih imam 37, imam 6 mesečnega dojenčka in mislim imet še kakšnega ali celo dva. Sem pač pozno začela, tako mi ustreza. Prej so mi bile pomembne druge stvari, kariera, potovanja ipd., sedaj pa je čas za otroke. Glede utrujenosti in starosti – jaz se ne počutim ne staro in ne utrujeno, danes je drugače kot je bilo pred 20, 30 leti, taki so trendi po vsem svetu, ne le pri nas. Jaz si pri 23, 24 niti pod razno nisem želela biti mama, takrat je bil čas za druge stvari!
Ah, kaj pa je nosečnost po 40. kaj takega? Saj so tudi naše prednice rojevale v teh letih; samo ne šele 4.-tega, temveč 10.-15. otroka, če so bile le plodne. Moja stara mama je imela teto pri 45.-tih, umrla pa je v 100-tem letu starosti. (Od cca 70. tega do 85. leta je varovala vnuke).
Sicer pa tudi sama popolnoma načrtovano pričakujem četrtega, prvi trije so stari (skoraj) 16, (skoraj) 15 in (skoraj) 12, stara sem 44. Nosečnost gre v 8. mesec, stanje odlično, kondicija prav tako. Smučam res že par mesecev ne več, hribolazim in počnem vse živo, pa še vedno. S službenimi aktivnostmi sem trenutno “fizično” zaključila, ker sem pred porodniško prihranila ves dopust. Kljub temu sem dnevno na zvezi s sodelavci, sproti študiram novo literaturo in se ukvarjam s klubsko društvenimi zadevami. V načrtu imam še par tur in adaptacij, ki se jim med gnezdenji vedno najintenzivneje posvečam.
Zaradi povečanega tveganja za kromosomske napake pri starejših nosečnicah sem pri 12. tednih opravila horionsko biopsijo. Nosečnost b.p., slabosti nobenih, do sedaj pridelala 7,5 kg.
Naši najstniki so nad bodočim sorojencem navdušeni; najmlajši mi je takoj, ko je izvedel, da bo postal starejši brat, pripeljal trop fantičkov iz razreda in me ponosno razkazoval:)))
Želim ti čim prijetnejšo nosečnost in, seveda, nato, materinstvo. Živi, kot sicer, in uživaj. LP!
Nina
“Saj otroka dobit in imet je lahko, tudi pri 50. še gre, ampak otrok je vsaj načeloma ob tebi vse življenje in na to življenje je treba pomisliti.”
Melig, tukajle se pa ne morem strinjat s tabo.
Prvič sem zanosila stara 20 let, nazadnje stara 35 let in še vedno sva sama, imava otroke, a niso z nama, ker so bili prezgodaj rojeni,…..in če bom zanosila (upam, da bom, res srčno upam), mi bo vseeno, ali letos ali čez dve leti, otroka si želiva, sva fit in upava na srečo!
Bravo vsem mamicam 40+, ali pa kako leto gor ali dol, čestitam, uživajte v nosečnosti in tudi naprej!
škratek