Obupana sem. Ljudje mislijo in celo pravijo da imam perfect life jaz pa sem tako nezadovoljna in obupana. Kot otrok sem bila zelo velikokrat objokana in žalostna ker smo imeli doma skoz neke probleme… locitev… mama vedno nezadovoljna… oce nas je ne le zapustil ampak tudi pozabil.. tezavna sestra… nasilen brat in tezave, tezave…. Jaz sem bila kot da ne obstajam… nepomembna. Danes imam svojo druzino in nekako ne morem iz svoje usode. Imam vse in nicesar… Moz je cele dneve u sluzbi, denarja nikoli nima… jaz sama skrbim zanj in za otroka, od katerih ima en skoz tezave… u soli…nima prijateljev.. zelo problematicen. Skratka od druzine nimam nikogar za pomoc.. vcasih sem imela veliko prijateljev… danes jih ni nič. Opazila sem da sem skregana s celim svetom še najbolj pa sama s sabo. Vrtim se v zacaranem krogu… izcrpana… zalostna… obupana. Zivim ker moram zaradi otrok sicer nima nic vec smisla. Oprostite za to bedno izpoved… life sucs!!!!!

Mogoče pa vlečeš vso to prtljago iz otroštva s seboj namesto,da bi jo odvrgla.moraš biti po oje zelo občutljiva in čustvena verjetno si taka po naravi.Pa kaj bi sedaj?Sama sebe imej mal rada šele potem druge saj si menda vredna oseba mar ne?Sploh pa ne živi življenja ,ki ti ne paše ,če nisi zadovoljna z možem(praviš da je ves čas v službi)potem ga pač zapusti zagotovo imaš neke skrite želje in poglede kaj si sploh želiš?Ne mseš se pustiti toliko izčrpavati,ker če sama temu ne boš rekla stop drugi ne bodo nehali sicer pa ne vem zakaj ne preizkusiš koliko komu sploh pomeniš in koliko nekdo sploh opazi tvoje trpljenje?Začneš recimo bolj skrbeti zase in ignoriraš druge(razen otrok) zagotovo je v tebi nekaj tistega drugačnega da boš srećna.In še nekaj…Življenje zagotovo ima smisel kljub vsemu…

Uf, sožalje. Po moje rabiš spremembo okolja pa da začneš živeti na novo, ne pa da si obsojena na to grozo.

To ni rešitev. Kamorkoli bo šla, karkoli bo spremenila izven sebe, npr. okolje, ne bo imelo prav nobenega učinka, to bo še vedno – ona. Ta groza je V NJI, SladoledniMacek. 🙂 Problem je V NJI, ne izven nje. Sam pred sabo človek ne more pobegniti, če še tako hitro plava, pleza, teče, kolesari, vozi ali jaha. 🙂

Nisem to kar bi morala biti ni čisto pravi naslov teme. Pravi bi bil; Nisem to, kar bi bila rada, si pa verjetno to, kar si, ker za kar bi morala biti – ni predpisa, obstoječih zakonov pa ne kršiš. 🙂 Potrebuješ spremembo same sebe, radikalno in temeljito spremembo same sebe od znotraj navzven. Okolje bo tej spremembi sledilo in se nanjo odzvalo. Prvo spoznanje imaš; nekaj je narobe S TABO. Sedaj zase še ugotovi za vsako zadevo posebej, ki ti ni v tebi všeč, tole; izvira od tam in tam v moji mlajši zgodovini. Ustavi se in se sooči sama s sabo, z vsem, kar v sebi prepoznaš nepredelanega, z vsemi negativnimi vzorci, ki določajo kot šablona tvoje ravnanje, to razgrni pred sama sabo na tla, poglej to, ugotovi izvor in predelaj – po potrebi za vedno zavrzi, odpravi. Brskaj po svoji notranjosti, ne razumi me tukaj narobe :-), spoznaj se do vseh podrobnosti, odpravi nakopičene težave, nato odvrzi nepotrebni balast, ki ti določa ravnanje in življenje in te vleče tja, kjer ne želiš biti (vrtim se v zacaranem krogu… izcrpana… zalostna… obupana. Zivim ker moram zaradi otrok sicer nima nic vec smisla… ), nato živi na novih spoznanjih za ta trenutek in se ne ukvarjaj s preteklostjo, ki živi samo v tvoji glavi in ne obstaja več že dooolgo časa nikjer drugje. Osvobodi se negativnih vzorcev kot dediščine preteklosti, pepoznaj jih, predelaj, odvrzi; vsakega posebej, kot se očisti dobro njivo plevela na način, da se izpuli vsak plevel posebej, četudi je tega na kupe, pač, malo dlje traja in to je za hrbet in kolena naporno početje, je pa nujno, če nočeš uporabiti herbicida. 🙂 V pomoč naj ti bo npr. tale konkretni primer vzorca; …perfect life jaz pa sem tako nezadovoljna in obupana. Kot otrok sem bila zelo velikokrat objokana in žalostna ker smo imeli doma skoz neke probleme… locitev… mama vedno nezadovoljna. Verjetno se nekateri vzorci kot dediščina vlečejo že iz zakona starih staršev ali od zadnje velike ledene dobe pred 10 tisoč leti dalje:-), pa se nobeden od vaših prednikov še ni vprašal, če so smiselni. 🙂 Začeti z delom na sebi je težko, potem pa te potegne vase in postane to vsakodanje delo in rutina; preoblikuj, spremeni sebe v to, kar želiš biti, predvsem pa, sprejmi sebe in imej se rada tako, kot ti si.

Še to bi te vprašal; Kaj dela mož cele dneve, da nič ne zasluži, dela zastonj? 🙂

Imaš prav, ja. Nekaterim uspe spremeniti sebe, da so srečnejši, in takim je lepo. Meni je bilo treba spremeniti svojo okolico in ljudi, ki so me ‘tiščali dol’, da mi je ta občutek svobode dal tudi zagon in upanje, da še ni vse izgubljeno.

Travme otroštva so na srečo za teboj. Čeprav so zaznamovale tvoje odraščanje, te naučile, da se delaš ‘nevidno’, imaš danes možnost, da zapelješ svoje življenje v drugačne vode. Da ne ponavljaš tistega, za kar veš, da ne prinese sreče ne tebi, ne ljudem okoli tebe. Te pa minula žalost ‘ujame’ vsakič, ko jo spet in spet premlevaš…

Kot prvo: prekini z nikalnicami v smislu, kaj vse ti ne gre oz. česa vsega nimaš. Pusti si, da si kdaj vzameš čas zase na tak način, da spet prisluhneš sebi. Ko si pustiš dihati v svojem ritmu in ne takšnem, kot na trenutke misliš, da ti ga diktira okolje, lažje sprejemaš različnost tudi pri drugih. Ko spet začutiš, koliko svetlega živi v tebi, začneš umirjenost širiti še navzven. Potem tudi ljudje okoli tebe postopoma funkcionirajo drugače – nenazadnje zato, ker si jih sposobna gledati z drugimi očmi.

Predvsem pa se začneš zavedati, kolikokrat ti je – skozi srečen razplet okoliščin – dana pomoč oz. olajšana pot. Za začetek se fokusiraj na take dogodke in bodi hvaležna zanje.

Ne preostane ti drugega, kot da se naučiš živeti s tem, kar si.
Da sprejmeš sebe, svojo preteklost in v sebi s sama sabo skleneš premirje. Šele potem boš našla smisel, da živiš zaradi sebe.

Hvala vam za vase odzive in nasvete. Nekaj dni ni bilo nobenega odziva in sem zdaj kar malo presenecena… nisem navajena da je komu mar. Ja… moz dela skoz popldne in skoraj vse vikende za minimalca in pravi al to ali pa bo doma. Okolje sem ze zamenjala… Vse mi sledi, ne znam se resit tega. V zivljenju ne kazem te svoje plati… moja sluzba zahteva odlocne in samozavestne ljudi… perfect all the time. In jaz zgleda dobro igram. Novince bodrim in jim kao dajem same koristne nasvete… radi me imajo ker jim pomagam… zahvale take in drugacne… pa da kako mi rata bit tko fajn… Oh joj si mislim… to ni tako kot je videt. Vem da ne bo lahko ampak ne vem kje in kako naj zacnem. Sem aktivna in sportam… ljudi se izogibam. Ne vem.. prevec je neznank.

Draga rAZocarana!

Glede na simptome, ki jih opisujete, trpite za izgorelostjo in depresijo. Je sicer res, da delo na sebi lahko pomaga, ampak samo takrat ko je človek v solidnem čustvenem počutju. Introvertirano brskanje po sebi pogosto še poslabša situacijo, saj začne človek odrivati, da je odgovoren še za tisto za kar ni odgovoren.

Ko je človek tako dolgo časa v takšnem stanju kot ste vi, vidi realnost precej slabšo kot je v resnici. Ker simptome do okolice uspešno prekrivate z masko “jaz sem OK in jaz zmorem vse”, nihče ne opazi, da se vaš notranji svet podira kot hišica iz kart. V primeru, da boste tako nadaljevali, boste doživeli zlom. Okrevanje po popolnem zlomu telesa in duha pa lahko traja več let in pogosto človek ni nikoli več isti kot pred tem.

Ker nihče ne ve kaj se točno dogaja z vami, se boste morali sami prisiliti, da obiščete strokovnjaka. Lahko pridete tudi do mene. Najprej vas bom poslal k psihiatrinji, ki sodeluje z našim zavodom, morda boste potrebovali kakšno zdravilo. Vzporedno pa boste delali na elementih, ki vam bodo pomagali, da se boste zopet počutili bolje in bolj optimistično.

Ta trenutek je čisto nepomembno, kakšni so vzroki za nastalo situacijo. Ta trenutek potrebujete predvsem podporo in nekoga na katerega se lahko uprete. Verjamem, da je to za vas najtežje, saj ste navajeni težave reševati sami. To da napisali nekaj o sebi na forumu je dober začetek, sedaj poiščite pomoč še v realnosti.

Vredni ste tega da polno živite in čutite!