S šefom sva na trenutno bolj na kratko, ker se ne strinjava glede obravnavanja poslovnega partnerja. Padlo je par ostrih besed, nikoli vulgarnih, v bistvu me je obdolžil, da nisem na njegovi strani.
Zdaj sem ves čas pod drobnogledom, nič, kar naredim, ni dobro, pa če naredim tako ali drugače… In tako naprej. Jaz nikakor nisem na strani tistega xy, v bistvu sem šefu želela reči, da se xy iz nas (šefa, naše firme in tudi mene!) dela norca, ko nam obljublja in obljublja, naredi pa nič. Pa šef ne dojame oz. noče. Ali pa je nekaj v ozadju, ne vem.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Se vam je to že kdaj zgodilo? Prijateljica mi je rekla, da je njen direktor vse njeno delo dal v zunanji pregled revizorjem (pa je “samo” poslovna sekretarka) in ko so mu potrdili, da dela vse točno tako, kot je treba, se zgodba še kar ni končala. Zdaj je v drugi službi, ker ni zdržala. Tudi jaz se počutim podobno.

Hotela sem le reči, da sem na strani firme, da želim delati v dobro firme, šefu, ki pa še kar vztraja pri xy, pa odpreti oči. Sodelavci se v odsotnosti šefa strinjajo z mano ter ga odprto kritizirajo, ko pa je zraven, se mu pa prilizujejo. Jaz sem pa naivna, ker mislim, da bom kaj spremenila…

Sicer pa: the boss is always right, even if he is wrong.

Draga tilia

takšno dejanje je mene iz podjetje, ki stoji zelo dobro in na veliko še zaposluje ljudi, odneslo na zavod za zaposlovanje. Pa sem imela pogodbo za nedoločen čas in pripadala firmi 23 let.
Zaradi predobrega poznavanje klime v podjetju nisem šla v tožbo, ki bi jo 1000% dobila. pač osebne zamere nekaterih ki so na položaju, določenim krojijo usodo drugih.

Najbolje je, da daš jezik za zobe, delaš kar ti rečejo in BOG NE DAJ DA ZAČNEŠ RAZMIŠLJATI S SVOJO GLAVO, ŠE MANJ PA DA KAJ ZINEŠ KAR NJIM NI PRAV. čeprav veš, da je narobe, delaj se da je tko kot oni rečejo. kajti če šef reče, da je črno, potem to mora biti črno, pa čeprav je belo.

To je moj nasvet, če hočeš obdržati svojo službo!

Jaz tudi mislim, da je boljše, da si tiho. Ti naredi svoje in to je to.
Danes so taki časi, da moreš bit glede tega zelo flegma. Ti veš kakšna je tvoja naloga… naredi jo korektno in konec. Ostalo ni tvoja stvar.
Tudi če se šef moti… jebat ga. Se pač moti. Pusti ga. Itak je na koncu on odgovoren za vse. Če ne vidi, da se xy iz vas dela norca… pusti ga, ker to ni tvoja stvar.
Tako da… moj nasvet, v službi naredi svoje in pojdi lepo domov uživat s fantom, možem, otroci (če jih imaš)… šef pa naj se ukvarja z xy, yy, yz, zx, zy in z vsemi ostalimi… :)))

LP, Mel

Naredi po srcu, to je tvoja osnovna dolžnost. Ni ti pa treba z glavo skozi zid. Le modrost naj te vodi, ne strah pred izgubo službe, ne zadoščenje po imeti prav, ker s temi občutji se bolj vpletamo kot je sploh potrebno. Nepristransko in objektivno opraviš, kar čutiš kot svojo nalogo! Saj nismo na svetu zaradi uživancije in lezenja nekam, ampak zaradi učenja. Iz iste situacije se pa itak učijo vsi prisotni, najkrajši konec pa vedno potegne tisti ki si največ upa. Če vemo, da nas strah na silo drži pri tleh, od koder ni razgleda, potem moramo tudi vedeti, da nas ljubezen kot nasprotni pol strahu povzdigne v višine z odličnim razgledom nad vso situacijo z ozadjem vred. Iz strahu lezemo šefu v r…, iz pozicije ljubezni pa lahko marsikaj spremenimo. Karkoli bi iz obstoječe situacije nastalo, je spet neka lekcija, ki jo potrebujemo na poti rasti, tako to gre.

Pod zadnji post se tudi jaz podpišem, če se lahko Tujs.
V primeru da šefa zamenjajo, kar je možno, boš zmagovalka. Delati v dobrobit firme, imeti hrbtenico v današnjih časih, je največ vredno. Tudi če ti drugi pišejo, da delaj in bodi tiho. Nimajo prav. Odloči se sama. Jaz osebno spoštujem ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, seveda, če je to modro in v dobrobit vseh in firme. Podobno je to temu takole: Ne glede kdo ti je šef, če ni čovek na mestu, če je brez pameti in išče osebno korist, si Ti tisa, ki veš, da nima prav. Dilema ali boš zato ob službo je brezpredmetna. Večina vedno verjame resnici in pravici. Marsikateri šef ali sodobni menedžer je marsikatero firmo pripeljal v razsulo, žal.

Še par besed:
Na razvoj vseh situacij lahko vplivamo mnogo bolj kot si sploh upamo predstavljati. Ko vložimo v reševanje neke problematike vso svojo energijo, le-ta opravi delo, ki ga ima opraviti. Prav zato je nadvse važno, kakšno energijo ustvarimo in kam jo namenimo. Kolikor se največ da, se raje potegujmo za dobro, kakor da bi se morali boriti proti slabemu. V tem dvojem je razlika, ker uporabljamo različo kvaliteto energij. Ko je v igri podpora dobremu, vložimo pozitivne misli in čustva po svoji izbiri, smo torej v akciji, ne v reakciji. V borbi proti slabemu se lahko borimo za iste cilje, toda z drugimi sredstvi. V tem primeru niti čustvene niti miselne energije ne moremo v celoti prosto izbirat, pač pa jo bolj prilagajamo izzivalcu, ker le reagiramo na njegova dejanja. Tudi na to je za računat, koliko smo navezani na rezultate naših naprezanj. Seveda si zastavimo cilj, še zelo se ženemo v tej smeri. Ampak ko cilj dosežemo, se ga nikar ne oklenimo z vsemi udi, ker s tem zadušimo energijsko pretočnost. Tudi, če stvar spodleti, si nimamo kaj očitat, sploh če smo dali od sebe vse kar je bilo treba dati. Če si očitamo, je enako kot bi svoje napore popljuvali, tega pa res ne rabimo. Nekako v tem pomenu naj se vse skupaj dogaja: ko je muzike konec, zaključimo s plesom.
Takšna dogajanja v službi dobro razumem, je na mnogih koncih tako. Z veliko ljubezni, moči in dobre presoje se bo vse prav izteklo! Lp

Jaz nekaj podobnega doživljam že nekaj let. Na začetku sem glasno povedala kaj mislim in jih pošteno dobila po prstih, bilo je večkrat tik na tem, da letim.
Z leti človek postane modrejši. Na zunaj sem “utihnila”, šefe ima tisti dobri občutek, da mi je kot reče on “pristrigel krila, da ne bi previsoko letela”. Ampak ne morem lezti v r…, ne morem se smehljati tam kjer mi gre na bruhanje. Enostavno ne morem. Tako pa dajem napol mnenja, kar pomeni, da vedno nekako pokažem na tisto slabo, kar je šefu tako super, da podpira, pa ni tako super. Včasih bi skočila iz kože, pa se zadržim in počakam, kajti vedno se pokaže priložnost ko resnico lahko položim pred šefa, da se sam popraska po glavi. Res je naporno, ampak tako ostanem zvesta sebi, poleg tega so me frontalni napadi preveč izčrpali, pa roko na srce…tudi drugih služb ni v izobilju.
Sliši se malo čudno, bi morala napisati nekaj konkretnih primerov, pa tukaj žal ne morem.

kot da bi se človek zaganjal v steno, vem. A on je šef, ima pozicijo odločanja, torej dvigni roke in delaj, kar pač moraš delati. Naredila si po svoji vesti, povedala si svoje mnenje, opozorila na slabosti – sedaj pa dosti, sedaj nehaj. Drugače boš postala moteč element, ki ga je treba odstranit.
Jaz delam tako – ne kimam v zboru ostalih, smatram, da je moja dolžnost povedati tudi slabo stran, a ko pade odločitev, se umaknem in je zame konec. Jaz sem naredila svoje, več ni v moji moči.
Nauči se tudi diplomatsko izražati svoje mnenje, bolj na mehko, včasih samo nakazati drugo plat. Tako boš ostala zvesta sebi, ne boš pa padla v takojšnji konflikt. Seveda pa na ta način ne boš nikoli sefova ljubljenka, kar te pa najbrž ravno ne briga, a ne 😉

Povedala si svoje mnenje šef pa svoje. Ni mi jasno zakaj siliti s svojim mnenjem – kje pa piše, da imaš prav ti in ne on. Kaj se ti ni še nikoli zgodilo, da si se o nečem zmotila?

običajno je tako, da imajo šefi vedno PRAV, pa četudi ni, ti kot izvajalec tega pa nadrsaš. Delaš po njegovih navodilih…pol pa .ten nič ne zagovarja ko se zgosti. Mam kar dosti izkušenj verjemi mi!

Lej, tako je to, šefi imajo prav, če se boš postavljala nazaj ali bila preveč pametna takrat, ko to ni zaželjeno, zna biti hudo narobe.

Ne veš kaj je v ozadju in verjetno ni nič kaj prida, če si zaradi tega kaznovana na tak način …
Pravim ti: osel gre samo enkrat na led …

ojej tilia, no vsaj sama nisem s temi problemi. kot bi brala sebe. s tem, da pri nas se pa je izkazalo, da sem imela jaz prav, ko sem svarila. potem je bil pa velik finančni joj. pa da ne boš mislila, da je bilo naslednjič kaj drugače. ista pesem. in kakšne bedarije sem že morala početi in klicati stranke…da mi je šlo zraven na bruhanje in jok. ampak, šef je šef in tako kot je rekla ena zgoraj, službe ne ležijo po cesti. hvala bogu, da si lahko vsaj pri sebi mislim, da je tip en navaden idiot!