Spoštovani,

Z možem sva v zakonu 3 leta imava hčerkico staro leto in pol. Prvi dve leti je bilo med nama vse okej bil je razumevajoč v vsem sva se razumela skupaj sva se borila tudi proti njegovim strašom,ker so itak zafrustrirani in nam nedajo miru,namreč v vse se vtikajo in to je tudi eden od mojih problem (živimo skupaj pod isto streho ).Med nama pa so se začeli problemi že ko je nastopila moja nosečnost, vse več je povečeval druženje s prijatelji in popivanje jaz pa sem večkrat ostajala sama doma in ga čakala. Njemu se to zdi vse skupaj normalno češ da sam samo jaz taka sitna žena in da mu težim, češ da vsi normalni pari tako živijo (da je žena doma mož pa naj dela kar če). Jaz že eno leto nevem kaj naj storim to me vse skupaj utesnjuje,včasih mi ne dihat in se zelo nessrečno počutim. Sama osebno nisem proti tega da naj nebi imel svojo družbo in prijatelje a kaj ko so te njegovi prijatelji več pomebni kot njegova družina.Zadnje čase ko nastopi petek in gre v zjutraj v službo ga ni domov šele naslednji dan pride, al pa se je tudi dogajalo da pride šele čez dva dni domov.Poskušala sva se pogovorit in na lep način on sicer prizna svojo napako, a kaj ko naslednji teden isto naredi.Najbolj mi pa gre na živce ko reče da mu je družina pomebna a nepotrudi se pa nič.Potem so tukaj še njegovi straši,ki pa vse karkoli je narobe al pa se dogaja z nami nabijajo na nos, taki nerazgleni so in živijo življenje kot so ga prej živeli pred 30 let na vasi.Najraje bi šla s hčerkico daleč stran in vse pustila, vendar nevem a bi res s tem vse rešila.Prosim pomagajte mi s kakšnim nasvetom.

lp

Spoštovani,

seveda bi lahko s hčerkico odšli, vendar bi bilo dobro, če si to prihranite kot zadnjo možno rešitev. Pred tem pa lahko naredite še kar nekaj korakov, zaradi katerih se boste počutili močnejši, morda pa bosta s partnerjem – če se bo na vaš predlog odzval – celo začela skupaj delati na odnosu.

Toliko je ljubezenskih zgodb, ki se začnejo lepo, končajo pa se z nosečnostjo – ravno tam, kjer naj bi se odnos še poglobil in začel zoreti. Vi ste prevzeli odgovornost s skrbjo za otroka, za partnerja je bilo to očitno preveč in se “rešuje” z najstniškimi odisejadami s prijatelji, kakor da bodo problemi medtem izginili. Lahko da je popivanje izhod, ki bo minil, lahko pa je to začetek (ali celo nadaljevanje) drsenja v alkoholizem. Svetujem vam, da preberete vse možne knjige na to temo in se pogovorite s strokovnjakom[/url], da boste vedeli, pri čem ste.

Ne glede na to pa je popivanje samo simptom – kaže namreč, kako zelo neproduktiven je postal vajin odnos. Zdravljenje alkoholizma, ki poteka v skupinah, je predvsem zdravljenje ODNOSOV. Tam se vzpostavlja ne le odnos med partnerjema, ampak se človek (tako zasvojenec kot njegov partner) uči postavljati jasne meje. Prej sta z možem še skupaj nastopala proti njegovim staršem, zdaj tudi tega ne zmore več. Res je le še vprašanje časa, kdaj vam bo dovolj. Toda tu je še drugo – po pomembnosti pravzaprav prvo – vprašanje: kakšen odnos imate do sebe vi? Ob možu se počutite degradirani, prezrti, neupoštevani, zanemarjeni – nespoštovani. Nikjer na svetu ni razloga, da bi morali te občutke vzeti za svoje. Sam v sebi se tako počuti mož, saj jih je bil v obilici deležen s strani staršev, le da se z njimi še ni pripravljen soočiti. Ne nosite torej njegovega bremena, s katerim se bo moral spopasti sam – poskrbite zase in si dokažite, da se spoštujete, da ste si dragoceni. Takšni boste sami sebi v največjo oporo in zavedeli se boste, da vam ni treba biti bergla človeku, ki je na papirju vaš mož, čustveno pa vas vsak dan znova zapušča. Tako boste tudi svoje materinstvo lahko zaživeli bolj zdravo in polno. Za hčerko ni boljše popotnice kot mama, ki zna poskrbeti za svoj notranji mir in se ceniti.

Kak koristen namig boste našli tudi v naslednjih temah in odgovorih nanje: Tudi moj zakon je žalosten, Kako naj rešiva probleme?, Fantovo pijančevanje in prijateljevanje, Strah in žalost.

Želim vam, da razmejite svoje probleme od tujih in si priznate, da nosite v sebi dovolj poguma – čim prej.