Pozdravljene,

dolgo sem odlašala, pa sem se vseeno odločila, da vam pišem. Mogoče bo pa kateri pomagalo.
Ja… želja po otroku, s partnerjem, ki ga ljubiš. Sanje vsake ženske in nočna mora, če ne uspe, ko vsak mesec odgovarjaš na vprašanje, ali si jo dobila?!
Skozi to sva šla, oba. Priznam, da me je lomilo. Ni me pa zlomilo.
Poskušala sva iz meseca v mesec, sploh ne dlje časa a sva oba začutila, da je nekaj narobe, da mora obstajat razlog zakaj nama ne uspe. Pa saj sva seksala na plodne dneve, pa saj sem jemala folno, pa saj… in nič.
Sem šla na pregled k izbranemu ginekologu… vse bp. Potem še partner, katastrofa, šok, ko so po dobrem tednu prišli rezultati spermiograma. Še fertilna sperma. Teoretična možnost, da nama uspe.
Vsedla sem se v avto, šla k njemu in ga poslušala, ko je bral izvid. Slab, zelo slab (na netu nisem našla slabšega). Vidla sem, da je potrt, da si noče priznat, da je na meni. Zdaj ta trenutek. In sem mu rekla, ljubim te, želim si ga, bova pa morala po drugi poti do najinega cilja. Vsaj razbremenila se bova, ker ta ni bila prava. Nič več seksa na minuto. Eno breme manj. Nisva več robota.
Brez joka in stoka sva se zmenila, da bo pač umetna oploditev.
In ja… to je bilo marca, aprila ni bilo menstruacije, pri dr. Zornu sva pa že imela napotnico za konec maja.
Ne veva kako, zakaj nama je uspelo… nama pa je, ko sva bila popolnoma razbremenjena. Tako da, možgane na pašo. Pomaga tudi, ko so možnosti minimalne.

Lp, A

Kako naprej, ko partner noče umetne oploditve, čeprav je problem pri njemu?
lp