Hvala bogu imava drug drugega, od najozjih domacih ki so vedeli za dogajanje in naju sedaj obsojajo pa se bova distancirala.
Ceprav ni enostavno in je zelo bolece.

Se vceraj zvecer sta nama dva specialista napisala da sva se glede na stanje odlocila pravilno ampak kljub temu … zivljenje je trenutno tako prazno ….

Od jutri naprej naju caka se precej zadev v zvezi s pokopom nase puncke … resnicno ne vem kako bom zmogla vse skupaj …
Tezko verjamem da bo kdaj lazje.
Imam jo pred ocmi, vonjam jo, se zmeraj jo cutim …

Fb pa zal nimam.

Iskreno sozalje ob izgubi vase Eve 🙁
Zgoraj je ena napisala, da cas celi rane.. Zame to zal ne velja. Ljudje smo si razlicni. Meni se po vec kot 2 letih ni prav nic lazje, edino kar je cas naredil je to, da sem se naucila pretvarjati pred drugimi. Navzven lahko delujem kot da se nekako drzim, znotraj pa umiram. Zivljenje je prazno.
Zdaj je cas za jokanje in za stiskanje s tvojim mozem in hcerko, ki je z vama. Pogovarjajte se o Evi, jokajte, in imejte se radi. Z mozem si stojta ob strani, in tudi ce bosta razlicno zalovala (moski ponavadi hitreje pridejo k sebi) se ne kregat, ker je ze tako vse skupaj prekruto. Ce zelis si preberi knjigo Prazna zibka, strto srce in mogoce ne bi bilo slabo ce bi jo prebrali tudi vasi bliznji. Naj ti ne bo nerodno jokat, jaz se vedno jokam vsak dan, dostikrat sem se zjokala tudi pred ljudmi, v trgovini, v javnosti,..in ce me je kdo cudno gledal sem si mislila, da bi tudi on jokal, ce bi bil na mojem mestu!
Kakorkoli, drzi se kolkor se pac da. In se 1× iskreno sozalje iz srca.

njegova.mamica hvala za vse te besede, za podeljene vase misli, obcutke. Iskrene sozalje izrekam tudi jaz vam. Resnicno prazno je zivljenje brez nase zlate puncke.

Danes sva z mozem na Zalah osebno prevzela naso Evico in jo prepeljala v Mb.
Namesto dojencka iz lupinice sem celo pot k sebi stiskala lesen zaboj. Ni posteno!
Najraje bi se nekam skrila, kricala, brcala, jokala na vso moc … To preprosto ni posteno.

Res je ko pravite da razlicno zalujemo. Jaz vecino dneva prejokam, moz pa zeli biti nenehno v pogonu in se zjoka le pred spanjem. Nisem jezna nanj le skrbi me zelo. Psihologinja je namrec dejala da se ne smeva takoj zapoditi v delo ampak je potrebno dati skozi vse faze zalovanja. Ker ce tega ni je kasneje lahko mnogo huje.

Ja, tudi jaz jokam v javnosti. Z najino prvorojenko smo namrec veliko casa preziveli v naravi, v parku, odsli na izlete … in se zmeraj je tako. Sicer bi se doma najraje pokrila z odejo in jokala a zeli si da gremo skupaj in tudi gremo. Zaradi nje morava ostati mocna ceprav praznina zaradi izgube nase Evice bo pa vecna.

Oh, zal mi je draga Petra 🙁 Ni hujsega kot zapustiti porodnisnico brez nasih dojenckov, ni hujsega kot videti nase dojencke v obliki pepela, ni hujsega kot obiskovati nase dojencke na pokopaliscu.. Jaz se danes, po vsem tem casu, se vedno ne morem verjeti, da je tako.
Krici, brcaj, jokaj! Cisto nic ne drzat v sebi! Pejdi v gozd in krici na ves glas, brcaj v drevesa, karkoli!

Tudi moj moz se je takoj pognal nazaj v delo, samo za se zamotiti. Se zdaj mora cel cas nekaj delati, ce ne ga prevzame zalost. Mene pa ni volja nic, cel dan lahko lezim v postelji, samo na pokopalisce grem vsak dan. Moski in zenske smo si zelo razlicni, moski ponavadi pridejo hitreje k sebi, me pa ne moremo, ker so tej otrocki ziveli v nas in me smo jih najboljse poznale.
Glede faz zalovanja pa nevem, meni se zdi, da sem se vedno v vseh fazah hkrati. Se vedno ne morem verjeti, se vedno cutim obcutek krivde, se vedno sem jezna, se vedno,…. Tako da glede teh faz zalovanja nevem kaj bi rekla, bolj se mi zdi, da se naucimo ziveti z vsem tem, kot pa da damo “skozi”.

Vi kar jokajte tudi v javnosti, in hodite ven, ce vam pase, ce pa kdaj cutite potrebo biti sama v postelji si tudi to privoscite. Vem, da imate vi se eno hcerkico, ki vaju potrebuje, ampak tudi sebi morate privosciti kaksen dan samo zase in vaso Evico.
Drzite se kolikor se da, mislim na vas.

Tocno za to gre – Evica je rastla v meni, cutili sva druga drugo in se poznali.

Sicer mi je pogovor s psihologinjo tiste trenutke pomagal ker sem lahko povedala vse kar me je dusilo in tiscalo v srcu ampak glede teh faz pa tudi sama ne vem …
Ne me narobe razumet ampak mislim da sem sla skozi njih ko sem izgubila dedija in teto na katera sem bila zelo navezana in ju se danes zelo pogresam in se zivo spominjam kaj vse smo poceli skupaj, pri otrocku ki ga nosis pod svojim srckom in se neizmerno veselis novega zivljenja nato pa moras sprejeti odlocitev glede prekinitve ker ne zelis da tvoj otrocek trpi pa mislim da ne velja.

Tako kot pravite – bolecina, jeza, obcutki krivde so vecni. In raje vse to celo zivljenje trpim jaz kot pa da bi moral bolecine trpeti najin otrocek.

Ravno zaradi tega, ker so rastli v nas, mi smo jih cutile, mi smo bile povezane z njimi, njihovo srce je utripalo pod nasim srcem, mi smo jih najboljse poznale,..mamice ne moremo skozi to. Nekatere pravijo da ja, zase vem da ne, ljudje smo si razlicni. Noben drugi ne more cutiti kar cutimo me, niti druge mamice ne, ker vsaka ima svoja custva. Oni so nasi, ziveli so v nasem telesu, in tega se ne da preboleti.

Glede faz se strinjam z vami. Tudi jaz menim, da to velja, ko mlajsi pokopljemo starejse, ne pa, ko starsi pokopljemo svojega otroka. Dejstvo je, da za starejse vemo, da bojo umrli pred nami, ampak za njih vseeno vemo,da so marsikaj doziveli v zivljenju, da so ziveli svoje zivljenje..nasim otrockom pa je vse to bilo odvzeto 🙁 In zato v te faze ne verjamem. Vecno bom jezna, ker je bilo mojemu sinu odvzeto zivljenje, vecno bom zalostna, ker ga ni tu, vecno se bom pocutila kriva, da ga nisem mogla zascititi. To je pac materinska ljubezen. Zalostno je, da drugi tega ne razumejo, samo zato, ker niso ziveli izven maternice, pravijo, da sej jih nismo poznale, sej niso se ziveli..NI RES! Moj otrok je isto vreden kot nekdo, ki ima 20, 30, 40 let! Nasa izguba ni prav nic manjsa, kot izguba matere, ki je izgubila otroka, ki ga je imela nekaj tednov, mesecev, let ob sebi. In ce ze povem, jaz bi dala VSE, da bi ga imela vsaj nekaj dni pri sebi, kaj sele let. Ja,nasi otroci so ziveli “samo” v nasem trebuscku, ampak so ZIVELI!

Pogreb ste ze imeli?
Drzi se.

Popolnoma isto cutiva njegova.mamica.

Jaz sem take reci slisala ze ob izgubi enega otrocka v 7.tednu in drugega v 11.tednu. Tako kot pravite – naj bo samo se pikica je tukaj in obstaja. Ljubezen do njih se stke ze pred samim spocetjem.

Pogreb imamo danes. Kmalu grem od doma da od 9h pa do 12.15 ko se zacne pogreb Evica ne bo sama … Strah me je …

Imate prav, nasa materinska ljubezen se zacne ze, ko si zazelimo otroka, ko zacnemo “delati” na tem, ko pa zagledamo tisti dve crtici na testu smo pa itak ze noro zaljubljene, da niti ne govorimo, ko slisimo njihov srcni utrip… Nekateri ljudje pa se obnasajo kot da to ni nic takega, kot da so se oni ze rodili odrasli..vsi smo bili enkrat tiste majhne pikice, vsi smo bili novorojencki, in ce bi takrat umrli nas zdaj ne bi bilo tu.

Upam, da ste preziveli danasnji dan 🙁 Z ogromno solzami, tesnobo v srcu, upam pa, da so bili vsaj vasi bliznji topli, socutni, prijazni do vas. Vsaj to je zdaj za vami. Drzite se.

Tako je – prave mamice cutimo in se veselimo popolnoma tako kot ste zapisali.

Odkar imava najino prvorojenko zmeraj recem: biti mamica je najlepse poslanstvo tega sveta.

Nasim otrockom dajemo vse kar premoremo in vsekakor bi zmogle vso to ljubezen in toplino razdajati se dvem, trem … otrockom enako.
Resnicno se sprasujem ZAKAJ, ZAKAJ se mora to dogajati???

Vcerajsnji dan je bil izjemno bolec.
Ko sem se zjutraj odpravila od doma proti vezici … saj ni res da je tam bila moja Evica. Saj ni res.
Sam potek slovesa je bil izjemno … saj ne vem kako naj se izrazim … ganljiv, lep ..? Saj ne vem. Prisotni so bili pevci, govornica, duhovnik, vsi nasi prijatelji … Vsaj za slovo sem zelela da ni kar nekaj tako na hitro ker gre za mojo hcerkico, mojo popolno puncko.

Boli, izjemno boli ko hodim po pokopaliscu v smeri grobeka. Strasno zaskeli ko ze od dalec vidim beli kriz s hcerkinim napisom …

Ne da se opisati kako globoko v dusi trpim, na zven pa moram pred prvorojenko delovati mocna. Ne vem, res ne vem ce bom zdrzala.

njegova.mamica vi me razumete in jaz razumem vas.

Res je, biti mamica je nekaj najlepsega, ze od malega sem si zelela biti mlada mamica. Jaz zal nimam nobenega otroka pri sebi, samo mojega sinka in eno malo pikico na nebu.

Nevem zakaj se to dogaja, in se bojim, da odgovora nikoli ne bomo dobile. In tudi ce bi ga..bi nam bilo kaj lazje? Bi nas potolazilo? Dvomim.

Prav je, da ste ji naredili pravi pogreb, jaz si nikoli ne bom oprostila, da ga nismo. Lepo od vasih prijateljev, da so se prisli poslovit od vajine Evice, da so vama stali ob strani. Verjamem pa, da je bilo neopisljivo tezko, nerealno.

In imate prav, ne da se opisati te bolecine v dusi, ki nas dobesedno trga. In ja, razumem vas, ker zal dozivljamo enako bolecino. Ce zelite mi lahko pustite vas mail, pa si tam piseva naprej, da je malo bolj zasebno. Kot zelite. Drzite se.

Moja zlata punčka,

jutri mineva 1 mesec odkar je tvoj srček prenehal utripati, pojutrišnjem 1 mesec odkar sem te lahko stisnila k sebi, te pestovala, božala, ti pela pesmice … Oh kako rada bi te spet objela, pa objemam le pleničko ki diši po tebi in fotografije.

Kako boli, kako zelo boli. Iz dneva v dan huje je.

Punčka moja prosim obišči me v sanjah in mi povej da si dobro, da ne trpiš. Prosim dovoli mi da te objamem, stisnem v naročje …

Saj ni res, saj se ni zgodilo nam ki smo si te tako zelo želeli, sestrica je s takšnim veseljem že odštevala dni ko bo nastopila zima … da te bo lahko objela in te čuvala. Prosim čuvaj jo Evica, čuvaj svojo sestrico!

Tako zelo te pogrešam. Tako prazno se počutim, tako osamljeno.