khm pri 35 ti je hudo za enim kroničnim pijancem, razvajenim in popolnoma nesposobnim?

Zelo hudooo mi je. Pa ceprav vem, da je mogoce to res najboljsa varianta…pa vem, da sebe ne cenim ce tko razmisljam.Ampak bolecina je grozna.Kr spomini mi rojijo, nemorem sprejet tega…Ampak da nism vredna vsaj za eno leto, da grema na svoje pa ugodi moji zelji…mi pa pove sam to, da je blo vse laz.In to mi povzroca se vecjo bolecino….Da se je tri leta igral z mojimi custvi, na koncu mi zabil noz v hrbet…On zaj uziva, me je pozabu…jz pa obstala k da je konec sveta…Neznam si vec pomagat.

Pozdravljena,
za enkrat ti več kot smo ne moremo pomagati oz ” povedati”. Na tebi je zdaj ta odločilni korak, odločitev za veliko spremembo in nato delo proti temu cilju.
Tvoj partner ima zelo hude probleme in s tega vidika si mu lahko samo hvaležna ( čeprav tega seveda ni storil iz sočutja do tebe ), da je prekinil zdaj in te ni ” farbal” še eno leto. Z vsemi svojimi dejanji ti kriči, da se spremenil ne bo in da se svojih težav sploh ne zaveda. Ti pa kar žaluješ in bi še kar nekaj probavala……
Ta izkušnja te skuša naučiti, da imaš v sebi nek vzorec ( verjetno več le-teh), ki ga moraš prepoznati kot takega, kakršen je ( namreč popolnoma zgrešen ) in ga spremeniti. To zahteva delo, saj tudi ta vzorec ni nastal čez noč, ampak v desetletjih! Vzemi v roke knjige npr. Sanja Rozman, Umirjenost. Poišči si terapevtsko pomoč. Zdaj v teh razmerah delajo na daljavo ( skype, viber… ) in tudi malo ceneje kot v živo. Kaj še lahko narediš sama? Napišeš seznam ( ampak realne) vseh svojih in vseh njegovih + in – lastnosti in narediš preprost izračun. Lahko si zamisliš, da pride k tebi prijateljica in ti vse to pove, kar si ti napisala na forum, kaj bi ji ti svetovala? Ali pa si predstavljaš, da imata otroka, ki živi v takih razmerah in kaj bi ta otrok napr. povedal prijatelju ali šolski svetovalni delavki…. Skratka situacijo moraš začeti gledati od zunaj, da boš lahko ozavestila, kako nesprejemljiva je v resnici in kje so problemi. Pri tem je poudarek na tvojih problemih, njegovi so pomembni samo toliko, da ti služijo kot kažipot, ki ti kaže, da moraš stran.

Acnitrum hvala. Sama si skusam pomagati, hodit tedensko psihoterapevtki, trenutno sm bila na 5 obiskih. Nakazuje mi, da sm kvalitetna oseba, da sm vec vredna in da si me ne zasluzi.On kaze da je nezrel, odvisnik od alkohola in zlo nespostljiv.Tud njej sm povedala pa tudi vam da sm v takmu stanju, da do vsega tega nism kriticna.Imam v glavi samo to, da glede alkohola bi ga umirila, kot tudi sem ga…glede nezrelosti da bi moral samo stran od starsev…glede nespostljivosti pa da bi mu oprostila…Vse je blo tako nepricakovano, da ne morem sprejeti. Berem forume, berem clanke, poslusam po youtubu ampak kr propadam.Edina moja zelja je da bi biu z menoj in da do tega sploh nebi prislo.Da mi je zal, da sm to 11.9. sploh zacela…sebe krivim. Nase se nemorem fokusirat nikakr. Koncala sma ampak v men je se vedn upanje, da to ne more bit res…da me je prevec imel rad…Da sj bo pisal…Upanje mi da k kot nek psihopat gledam na njegov fb profil, kjer vidim da je se vedno najina profilna slika gor in vse ostale slike…pa je aktiven…Sprasujem se tud to zakaj bi nekdo mel tko ce je dokoncno zakljucil?Prizadane me k na instagramu vidim kako mu ena zenska lajka objavo…grem na njen profil in vidim da tudi on njej lajka ampak fotke…Mesa se mi ze, zdi se mi ko da sm bolana…Vsak bi zlahkoto to predelal oz na sebi milejsi nacin jz pa enostavno sama seb zadajam bolecine..Vse se zavedam….Ampak ne najdem vzroka..razn da sm res mozn osebnostno motena oseba…Al res neznam bit sama?Sablone verjetno vlecem od doma, kjer sm dozivljala primerjanje s sestro, dokazovanje.Z bivsim k sm bla 7 let v vezi me je prav tko nepricakovano razocaru, s tem da sem pr njemu dobivala vsakodnevno smse..vecinoma zaljive….Postala sem mogoce perfekcionist in zavrnitve ne prenasam…Je ego ranjen…Pisem si + in -…In sem pri njemu zlo minusov nastela…ampak ne v moji glavi prevladujejo plusi…Bojim se vsega, neznam se zamotit….Neznam zacet in si rec ne glej vec fb instagrama, sprejmi da ga ni vec…Veseli se kar te caka in bodi hvalezna….Ampak tonem in tonem…Ker pa nimam nobenega ki bi me poslusu rada povem tu, ker mi vsaj trenutno pomagate…Mogoce pa se me kej kdaj prime…upam.Rada bi prisla do tocke kjer bom rekla sebe cenim, se mam rada, si zaupam…nerabim nobenega zravn sebe ker mi je tud tko lepo…Ampak trenutno cutim da to ni mogoce…

Sama si skusam pomagati, hodit tedensko psihoterapevtki, trenutno sm bila na 5 obiskih.

5 obiskov (verjetno to pomeni 5 ur? ) res še ni dosti in glede na vse, kar pišeš, jih bo najbrž potrebno še dosti …..

Nakazuje mi, da sm kvalitetna oseba, da sm vec vredna in da si me ne zasluzi.

…..seveda pa je pomembno, da pri ” pravem ” terapevtu. Obstajajo neke smernice itede, en resnično močen pokazatelj pa je, kako napreduješ. Če bi bilo npr. po štirih mesecih- pri tedenskih obiskih! -vse enako, potem terapevt ” ni pravi “. To ne pomeni, da je slab ali kaj podobnega ampak da se očitno ne ujameta. Ujemanje je nujno, klient mora terapevtu zaupati pa tudi čutiti, da se od njega zares uči, ne le prejema nekakšno tolažbo.
Če ti terapevtka tako ” nakazuje ” (kaj to pomeni? ti to govori ? ali te sprašuje tako, da to odgovarjaš sama ?), je moje osebno mnenje ( in jaz NISEM terapevtka ) da to nima nobenega smisla. To bi ti lahko rekla tudi tvoja mama ( pod pogojem, da imaš dovolj dobro mamo), prijateljica….. Premisli o tem. Ali res dobivaš od nje taka sporočila ali pa se ti le zdi oz to izpeljuješ iz njenih drugačnih besed, vprašanj…..?
( Seveda so njene besede po svoje čisto resnične, ampak tu gre za proces, za način dela…. Tudi depresivnemu človeku psihiater ne bo rekel “Ne bodite več depresivni “, ker ve da to žal ne deluje. )

On kaze da je nezrel, odvisnik od alkohola in zlo nespostljiv.Tud njej sm povedala pa tudi vam da sm v takmu stanju, da do vsega tega nism kriticna.Imam v glavi samo to, da glede alkohola bi ga umirila, kot tudi sem ga…glede nezrelosti da bi moral samo stran od starsev…glede nespostljivosti pa da bi mu oprostila…Vse je blo tako nepricakovano, da ne morem sprejeti. Berem forume, berem clanke, poslusam po youtubu ampak kr propadam.Edina moja zelja je da bi biu z menoj in da do tega sploh nebi prislo.Da mi je zal, da sm to 11.9. sploh zacela…sebe krivim. Nase se nemorem fokusirat nikakr. Koncala sma ampak v men je se vedn upanje, da to ne more bit res…da me je prevec imel rad…Da sj bo pisal…Upanje mi da k kot nek psihopat gledam na njegov fb profil, kjer vidim da je se vedno najina profilna slika gor in vse ostale slike…pa je aktiven…Sprasujem se tud to zakaj bi nekdo mel tko ce je dokoncno zakljucil?Prizadane me k na instagramu vidim kako mu ena zenska lajka objavo…grem na njen profil in vidim da tudi on njej lajka ampak fotke…Mesa se mi ze, zdi se mi ko da sm bolana…Vsak bi zlahkoto to predelal oz na sebi milejsi nacin jz pa enostavno sama seb zadajam bolecine..Vse se zavedam….Ampak ne najdem vzroka..razn da sm res mozn osebnostno motena oseba…Al res neznam bit sama?

Jaz temu rečem navezanost na bolečino in tu je glavno vprašanje : Ali se lahko odrečeš svoji bolečini ? To je seveda treba temeljito razložiti in potem razdelati- daleč preveč da bi lahko tu pisala. Mogoče le ena misel- ti pa z njo naredi kar želiš: On tebi več pomeni kot vir bolečine ( in možnost, da postaneš njegova reševalka ) kot pa kot človek sam po sebi- namesto njega bi lahko bil kdo drug, samo enake patološke značilnosti bi moral imeti.

Sablone verjetno vlecem od doma, kjer sm dozivljala primerjanje s sestro, dokazovanje.Z bivsim k sm bla 7 let v vezi me je prav tko nepricakovano razocaru, s tem da sem pr njemu dobivala vsakodnevno smse..vecinoma zaljive….Postala sem mogoce perfekcionist in zavrnitve ne prenasam…Je ego ranjen…

Nihče ni čisto imun na zavrnitve, najbolj pa prizadenejo tiste, ki so zavrnili sami sebe. ( To se zgodi že v otroštvu.)

Pisem si + in -…In sem pri njemu zlo minusov nastela…ampak ne v moji glavi prevladujejo plusi…Bojim se vsega, neznam se zamotit….Neznam zacet in si rec ne glej vec fb instagrama, sprejmi da ga ni vec…Veseli se kar te caka in bodi hvalezna….Ampak tonem in tonem…Ker pa nimam nobenega ki bi me poslusu rada povem tu, ker mi vsaj trenutno pomagate…Mogoce pa se me kej kdaj prime…upam.Rada bi prisla do tocke kjer bom rekla sebe cenim, se mam rada, si zaupam…nerabim nobenega zravn sebe ker mi je tud tko lepo…Ampak trenutno cutim da to ni mogoce…

Seveda ni mogoče. Ponavljam : to je proces in TRAJA. Če si stara 25 let, so se ti napačni ” programi” nalagali vate 25 let. In je jasno, da jih ne moreš ” deinštalirati”, izbrisati ali popraviti v mesecu ali dveh, še v enem letu bolj težko. Začeti je treba na začetku. To kar si napisala ( sebe cenim, se mam rada….) se uresniči bolj na koncu tega procesa. Saj tudi če 25 let sediš, ne moreš potem it teč maratona, še sto metrov bo na začetku težko.

Tu ti bom pustila še eno misel. Praviš ” pri njemu zlo minusov naštela” potem pa nadaljuješ ” v moji glavi, bojim se, ne znam…”. Vse ” jaz, jaz jaz”. Kar čisto drži : ti imaš probleme s sabo, ne z njim. On ti jih je samo pokazal. On je bil samo tvoj učitelj in ti je na pot prišel zato, da končno začneš reševati svoj ” jaz”, sebe! Ne zato da bosta vidva ostala skupaj. Omenjaš grenke izkušnje že iz prejšnje zveze. Pazi, pazi, ker se lahko zgodi, da bo tretja še bolj grenka kot obedve prejšnji skupaj. Tako nas skuša življenje naučiti, kaj delamo narobe in kaj moramo spremeniti. Skupni imenovalec vseh lekcij pa je, da moramo to delati pri sebi, ker drugih ne moremo spreminjat. Tvoj bivši ni tu zato, da bi te rešil, to lahko narediš samo sama -ampak ravno s pomočjo lekcij, ki ti jih je dal. Seveda pa je prvi pogoj, da njegova dejanja in vse, kar on je, DOJAMEŠ kot lekcijo. Tudi napr. učitelj fizike je bil v šoli zato, da bi te fiziko naučil, ne zato, da bi se s tabo poročil. Je bil neprimeren, kajne? Prestar, poročen, nesimpatičen… ampak primeren pač za to, da te je ( na)učil! Ko se zapletamo v take odnose kot jih opisuješ ti, je tako kot da bi nam celo vesolje kričalo Zbudi se! Nauči se! Reši se! Niti pod razno pa Ostani z njim in umri v duši!

Acnitram ful ti hvala…Zelo rada berem tvoje poste, ker so res posebni. Ja na terapije hodim tedensko, opravila sem ze 6 ur. Poteka pa tako, da se pogovarjama…nekaj me vprasa in odgovarjam ter opisujem. Vedno pa se zjocem, kljub temu da pridem tja kr ok. Nvm nemorem se reci da mi pomaga, tisti dan sem sicer ok…nvm predstavljala sem si, da so tu kaksne tehnike….naloge za doma…Vrjetn rabim neko vodenje…

Kaj pa pravis na odvisnost od odnosa?Res bi si zelela pomagat, pa sj si…Sam tega mira v sebi ne najdem…Kr 1000 vprasanj mam…Nerazumem…Vcasih se mi zazdi, da sem celo jz kriva…da sem spustila cudovitega fanta od sebe, zaradi selitve…V vezi je bil res pozoren, ljubec, nezen…uposteval me je…Nikoli nebi mogla reci, da bo zakljucil tako kot je in da me bo tko zlahka spustil od sebe…K da si je to zelel… Njegovega alkohola sploh nisem stela za kriticnega…ceprav mi vsi prav to omenjajo…Naj bezim…Berem o alkoholu, odnosu itd a vseen nekak iscem izgovore zanj…Pisem si dnevik, berem knjige, celo na youtube sem poslusala sanjo rozman…a vseeno ga pogresam…

Pogrešaš ga.
Ok.
In kaj zdaj?
Ga pač pogrešaš, boli in kaj zdaj?
Pusti si že končno čutit to kar čutiš!
Sprejmi to, da ga pogrešaš, da boli, da si zmedena, prestrašena, da si takšna kot si, nepopoln človek s problemi, ki jih korak za korakom počasi spoznavaš in rešuješ (terapija).
Kaj pol, če to in tako čutiš kot čutiš?!
Sprejmi strah, negotovost, tesnobo, dvome in objemi ta del sebe in si reci, to vse boleče in zmedeno sem jaz, je del mene in tako je.
In kaj zdaj?
Tako je.
Še vedno sem tu, diham in živim in sem človek.
Nimam to in ono, tega in onega, imam pa sebe.

Ko prideš do točke, ko misliš da se ti bo zmešalo od vsega hudega, možgane lahko prelisičiš tako, da vse to hudo sprejmeš, ne bežiš več od tega stran.

Nikjer ni zapisano, da moraš bit ves čas “normalna”, popolna, in čutut samo prijetna čustva kot so sreča, zadovoljstvo, veselje, zaljubljenost.
Tudi neprijetna (strah, sram, žalost, jeza) so del tebe, so del življenja, jih je DOVOLJENO sprejet in čutit.
Če želiš sebe umirit in sprejet, je potrebno sprejet in objet celotno Tebe v paketu z vsemi čustvi, ki so, tudi temi neprijetnimi, ki jih odrivaš stran za vsako ceno.

Če bereš in poslušaš Rozmanovo potem si morda že slišala za to, da imamo napr. fantazijo rajši od realnosti. Mislim, da ima to dobro opisano v knjigi Zaljubljeni v sanje. V Umirjenosti pa odlično opiše zasvojenosti, med njimi tudi zasvojenost z odnosi.

” Domače naloge,” ki jih lahko da terapevt so napr. prav branje takih knjig, pisanje čustvenega in navadnega dnevnika, lahko tudi napr. pišeš seznam, kaj pričakuješ od partnerja, (takega kot ga bi rada imela, ne tega, ki si ga imela !), kaj od sebe in kaj od partnerstva. Potem pa še seznam, kakšnega partnerja SI imela ( lahko združiš lastnosti obeh oz vseh ), kakšna si takrat bila ti in kakšno je bilo partnerstvo. Potem pa primerjaš prvi in drugi seznam z vseh treh vidikov. Eni priporočajo zelo duhovito metodo, da napišeš kao ženitni oglas, vanj pa vključiš realnost svojega partnerja, napr. Iščem fanta, ki bo rad pil, ki mu bo ideal duševno poškodovan oče in mu bo mati prva ženska za celo življenje in se ne bo nikoli ločil od staršev niti čustveno niti fizično, ki me bo ob problemih zmerjal, ki ne bo držal besede in bo enkrat govoril tako, drugič čisto drugače. Veliko dam tudi na njegovo sposobnost ignoriranja. Če si me pripravljen zavajati, mi kazati, da sem ti odveč in mi nameniti izključno drobtinico samega sebe, se mi javi pod šifro OBUPANKA.

Kot rečeno : najprej se moraš ” ločiti” od svojih fantazij in pestovanja bolečine, šele potem lahko zares začneš delati. Lea ti je fino napisala, vendar njeni nasveti veljajo samo če jemlješ to kot proces, ne pa kot ponovno pogrevanje že skisane juhe.

Acnitram jz nvm kok naj se ti zahvalim. Ti si se boljse kot terapevt, psiholog. S tem zadnjim postom si zmagala. Zajela si vse kar dejansko je…Prebrala sem ga minimalno 20x in me direktno pomiri….Danes je prvi dan ko v sebi cutim mir…Zgleda sem potrebovala to, brco. Ful si mi pomagala.

Evo, da se ponovno malo javim…Moje razpolozenje se vedno niha. Bi pa imela eno vprasanje….so za vas odvisniki od alkohola…neke vrste manipulatorji?Namrec zadnje case zelo veliko berem, poslusam in sem naletela na temo narcizma…v smislu manipulatorja…Ko sem poslusala sem nasla zlo veliko podobnosti…Od tega, da taksna oseba sploh ni zaljubljena v drugo osebo ampak v nek odnos, ki mu ga daje…Da vse poteka z bombardiranjem…torej neznost, toplina, obdarovanje, ljubezen…kr naenkrat pa rusenje samozavesti z opazkami, kritiko…obcutek manjvrednosti in spet ponovno vse v krogu…Da je znacilnost tega, da zakljucijo tako dvoumno in nardijo samo nek rez brez pravega pojasnila?Da so ti ljudje z nami samo zato, da nam jemljejo energijo. Verjamete v to?

Pozdravljena,

v kolikor razumem ti tri leta ni povedal, da hoče ostati doma, ti pa si mi dala jasno vedeti, da želiš, da gresta v svoje stanovanje? In sedaj…kot da ni nič…reče, da on ostane doma. 🙁 Oprosti, ampak zdi se, da je ves čas vedel kaj želi, a ti ni povedal. Zakaj? Kdo ve…mogoče se je bal, da bos popihala, mogoče je čakal, da se omehčaš in boš rekla, da lahko ostaneta tam. Ne vem.

V glavnem…kar je naredil je butasto. In sedaj se obanaša še bolj butasto. Če si res prepričana, da si želiš z njim prihodnosti… potem bi jaz na tvojem mestu mu rekla, da ali se preselita na svoje ali pa nič.

Upam, da rešiš problem. LP

Jesenska roza 123 hvala…Stvar je taka, da k sva zacela vezo, sem jaz ocenila, da bi lahko bil to problem…njegova hisa in stanovanje..Iz tega razloga sem ga to tudi vprasala in mu povedala zeljo, da bi lahko zivel v vili ampak jz s partnerjem zelim na svoje in nerabim nekega luksuza, ampak mir. In takrat je bil njegov odgovor, da ja. Povedala sem mu tudi, da bo hisa itak ostala njegova tako da na stara leta bom z veseljem prisla sem…k mi bo takrat verjetno ustrezal mir..Da grema na svoje…je bila odlocitev iz razlicnih razlogov…Jz imam doma zascitniske starse, ampak tudi on jih ima…s tem da mu dajejo potuho v vsem…k gre kam priletijo ven…k ga dolg ni domov ga klicejo itd…Meni je to bilo res motece ker sem si vcasih mislila rajsi sem v njegovem stanivanju (ko sem bila pr njemu) kot da se moram zaj pol ure menit pa razlagat kam grema itd…Je bil kr dosti navezan na njih.Prijateljev nima, mama mu je edina oporo-tak je reku…kokr pa sem videla mu je pa oce idol…In ce bi pr njemu ostala je isti vrag k pa ce sm doma, kjer prav tako polagam racune..Kot drugo sem mestna punca, in pa vascan..Ampak v tisti vasi je vse odrezano stran…tko cisto nekje na samo…se na sprehod nemors it…da neb biu u strahu da kje kak pes ne skoci ven, medved…in tko se prijatlov nemors najt..pa tud ce bi, je njegov fotr vedn zraun in komi caka da ta prjatu gre domov…tretji razlog pa je alkohol. Zaj se sigurno sprasujete zakaj si dala nazadnje alkohol…Jah ker sem ocitno sebe slepila, da le ni to nek razlog za skrb…Nisem temu dajala velikega pomena, ceprav me je potihem skrbelo in sem mu veckrat rekla naj neha…Meje pr alkoholu nima, v teh slabih treh letih mi je pod vplivom alkohola naredu kr neki scen..Skoz sem bila v skrbeh…ker je tudi v avto sel koma pijan…Ga je tudi ze razbil, enkrat totalka…enkrat malo manj, placeval kazni in dobil pike…v tujini moral placati za svoje neumnosti…me kr znal uzalit, prizadet…Ce je bil pijan se mi pol sploh javu ni…tko da je blo kr neprespanih noci…Vmes je malo nehal….letos pa spet zacel…

No k sva koncala je v bistvu bil samo razlog selitev…K me je prvo en mesec zavaju pa bi pa nebi, pa neve ce bi…Pol je prsu dan k mi je reku da grema, da nimama kej zgubit, naj poiscem…Spet nasledni dan da ne…in tko en mesec negotovosti in matranja…Pol sm mu rekla pa ok grema pol probat samo za eno leto nekam, sam probat…ce nebo slo grema k tebi, oba evo oblubim..Tud silila ga nisem v center mesta, dala sm mu na razpolago naj sam zbere kraj..Zelela sem sklenit nek kompromis…Ampak me je najbl prizadel k je reku da ne gre on nikamor…Torej niti eno leto nisem vredna tega, da mi ugodis temu?Sprasevala sem se pa kok 10x na dan si mi govoru, kok me obozujes, me mas rad, bil nezen do mene, me z veseljem predstavlal vsem, presenecu me s slikami, darili, potovanji, mi ugajal zeljam…A zatem pa tko surovo zakljucu prek telefona…se priti ni upal k meni….Dve soboti sva bila zmenjena, prvo sem se ze uredila….pa mi je napisu da ga nebo…je bil kao bolan…drugo soboto je bil pa cisti ignor…kasneje je povedu, da bi mu blo v zivo tezje in da se ga je v petek ulil in celo noc bruhal….

Danes je en mesec in en teden kokr nimama stika…Jz se trudim delat na sebi, razsvetljevat zadeve, ceprav moje razpolozenje se kr niha…Najbl mi je hudo ker sem prisla do tocke ko sem res dotaknila dno…Ne samo zaradi njega ampak tudi prijateljice, ki sem jo prav tako letos zgubila.Ostala sem prakticno sama in mi to se nekak ne gre…Bojim se decembra, novga leta, luck…bojim se da bo ta bolecina v meni ostala…Bojim se ostati sama, osamljena…V meni je kr nekaj straha, negotovosti…ceprav vem da bom verjetno enkrat hvalezna vsemu…Sedaj pa je se vedno iskanje razlogov in bolj k razmisljam ce sm si jaz vse to predstavljala in je blo v bistvu vse laz….al je sele zaj odstranu masko pa pokazu kdo je in ga v bistvu sploh nisem poznala…

Al pa je res alkohol bistvo vsega…in sm ga jaz samo ovirala v pitju…Glede pitja mu je pa tisti dom res ideala…ni nobenega, sam, v okolisu gostilna kjer so sami pjani ze ob 7ih zjutraj…doma sta pa itak mama in fotr k mu dajeta potuho in mu oproscata vse povprek…Je pa med drugim tud zlo nesocializiran clovek, moti ga druzba, se mi je vcasih zdel da se ljudi celo boji….v druzbi se ne znajde, nezna komunicirat…

Zaj pa se eno vprasanje je kdo obiskoval psihoterapevtko..??Rada bi slisala kako so vasi obiski potekali?Kako ste razresevale problem in koliko vam je v resnici to pomagalo?