nedelja-druzinski dan
Draga Ali, sem ena izmed tistih, ki ji nikoli ne uspe med tednom, z več kot 12 urnim delom vsaj dvakrat na teden. Nikoli se ne vrnem domov pred 17.uro. Če sem pa doma jaz, pa običajno dela mož. Nedeljskih ali sobotnih (odvisno od razporeda dežurstev) pohodov v trgovino sicer nobeden izmed naju ne obožuje, so pa 1 krat na 14 dni obvezni del našega življenja. Takrat seveda nakupimo za naslednjih 14 dni. Na tržnici sem bila zadnjič med zadnjo porodniško (pred tremi leti). Nikoli ne hodim v trgovine zaradi “pozabljivosti”, ker vedno kupujemo po spisku. Mnogi moji pijatelji imajo zelo podoben ritem življenja, res pa je, da se nikoli ne dobivamo v Mercatorju, ampak kasneje po nakupih – na izletu.
Ali, pogosto prebiram tvoje sestavke in ponavadi so zelo konstruktivni. Moraš pa vedeti, da so naše delovne obveznosti zelo različne, če pa vključimo še otroške popoldanske aktivnosti, pa časa preprosto zmanjka. Večkrat si želim, da bi imel dan 30 ur, takrat bi verjetno šlo…..
Lep pozdrav!
Nina
POZDRAVLJENE
Nemorem si kaj, da ne bi še jaz povedala svojega mnenja.
Nisem pristaš,da morajo ljudje delati v nedeljo posebej mlade mamice in očki, pa vendar…
Jaz se nakupov lotevam ali v petek pozno popoldan ali v soboto tudi pozno popoldan. Zelo rada grem po nakupih skupaj z možem in hčerko, pa ne zato, da bi posebej uživala, temveč zato, da tudi mož vidi, kam dajem denar (žal imava nizke dohodke in včasih zaškripa). Priznati moram, da imam med tednom po 18 uri čas za nakupe, vendar ta čas preživim bolj koristno – crkljanje s 4 letnico, pravljice, zidanje hiš iz koc, kopanje in spanje. Nato pa likanje, pomivanje posode,… in na koncu “bum v posteljo”
V soboto, po popoldanskem spanju hčerke, pa smo relativno spočitih živcev in gremo po dolgih nakupih.
V zimskih časih oz. decembra pa smo včasih tudi v nedeljo v trgovinah, ker drugače enostavno nimam-mo časa za večje nakupe in darila.
Hudo mi je, ko vidim, koliko ljudi mora biti v nedeljo v službi in delati za majhno plačo, tudi moj mož dela vsakih 14 dni cel dan v soboto in nedeljo, pa nima med tednom nobenega prostega dneva, v primeru da zboli sodelavec, dela med tednom po 16 ur in vse sobote in nedelje, pa ga nobeden ne vpraša ali lahko ali nemore – ni privatnik – je navaden delavec v državni firmi.
In kadar sem brez denarja, lahko le mož plača z evrocardom – se pravi mora biti zraven in takrat se prilagajamo njegovemu urniku.
Kje so stari časi, star delavnik,.. – a lačni nismo mogli biti ne takrat in nemoremo biti danes (vsaj malčki ne).
L.p.
Ne gre za nedeljo, pač pa za nakupe na splošno. Mojega dvoletnega razgrajača zdaj že poznate. Največja muka – poleg spanja – so mi bili nakupi. Z možem sva ugotovila, da je otrok zvečer mnogo manj tečen, če ga takoj po vrtcu ne vlačimo po štacunah. Tako poskušam iti med tednom samo po najnujnejše, še preden grem ponj, večji nakup imamo v soboto dopoldne, ko se nikamor ne mudi. Takrat veselo hodimo po trgovini in imam celo živce, da malega vzpodbujam, da mi gre po mleko, po kavo ipd.
T.
Ja, pišuka, a se res noben ne zna sprijaznit, da so se cajti SPREMENILI. Jaz, recimo, tudi med delovnim tednom, če je prilika in vreme, grem s hčerko ven in ne čakam na tisto klinčevo nedeljo. Ob nedeljah pa pač včasih nakupujemo. Pa kaj!
Lepo ali grdo: zakaj ne bi izkoristila možnosti, ki jo ponuja sedanji čas?
Prav neumno se mi že zdi poveličevanje “dobrih starih časov” – tudi meni je včasih hudo, ker je tempo tako hitrejši, ampak TAKO PAČ JE.
Joj Nives, oprosti, če sem ti stopila na žulj.
Glede tega kar si napisala, mislim predvsem na tvoj zadnji stavek, pa ti lahko rečem le to, da si vsak sam izbere kako bo živel (kakšno službo bo imel, kaj in kdaj bo študiral) in temu bo prilagodil tudi svoje življenje. Ni pa nujno, da se vsi s tem strinjamo.
In res prav imaš, nakupuješ lahko kadar hočeš; tudi z malim, zaspanim otrokom ob 8. zvečer. Vsaka družina ima svoj ritem in vsi imamo žulje, brez skrbi.
Lp,Vesna
Moja dveletna hčerka naravnost obožuje velike trgovine, tam je mogoče srečati toliko ljudi, vsakega malo pocuka, jim malo povozi naokrog vozičke, toliko zanimivih stvari je za videti – barve, oblike. Sproti jo tudi lahko “vzgajam”, ko jo prepričujem, da ne moremo vsega kupit, pa zakaj je to, zakaj ono itd, itd. Na igriščih spoznava druge otroke, igra se na igralih, ki jih doma ne moremo imeti, v vrtcu jih prav tako ni, skratka “nanori” se precej – in če je to ob 8h zvečer, je to pač zato, ker vem, da še dolgo ne bo zaspala (verjetno je še kar nekaj takih staršev). Ob dnevih, ko smo precej časa doma (npr. zaradi bolezni) postane tečna, nemirna, v hipermarketih pa se sprosti. Če gremo v takem mrazu, kot je velikokrat pozimi – zunaj samo “vegetira” in ne ona ne mi nimamo nič, ampak res nič od izleta ali sprehoda, saj jo moramo kar naprej nositi (da se greje, predvidevam).
Pa zakaj vas vendar tako moti in živcira, če nekdo uživa v nakupovanju bolj kot na izletih ali igranju človek ne jezi se?
Ali se vidve potem tudi zgražata, ker imamo pri nas doma radi npr. slane palačinke, vi pa obožujete sladke? Se zgražata in se vam smilimo, ker na TV radi pogledamo npr. Prijatelje, vam pa so grozno neumni, ker se moj mož zelo zanima za politiko, vama pa se zdi dolgočasna? Meni osebno pa se smilite vsi, ki mislite, da bi vsi morali živeti tako kot nam narekujejo mediji – pojdimo ven v naravo (sploh pa gremo zelo radi tudi mi), imejmo vsi idealne postave, pijmo manj mastno mleko, na TV glejmo le tisto, kar nas in naše otroke resnično vzgaja, bla, bla. Zelo lahko je tule na internetu biti idealna in krasna mamica ali očka……
Ej jej jej, kako smo hudi!
Monika, jaz sem (nasplošno) besna kot ris na starše, ki pravijo, da nimajo časa za otroke, obenem pa – recimo -cele popoldneve in večere buljijo v TV, se do nezavesti kofetkajo s prijatelji, se ob prostih dnevih oz. popoldnevih brezciljno klatijo po velikih samopostrežnih centrih (!), obenem pa si ne vzamejo časa za pogovor in igro s svojimi otroki, za branje knjigic, za kakšno športno druženje ali izlet, za ogled gledališke ali lutkovne predstave, za obisk knjižnice…
Poznam nekaj staršev, ki stokajo, da so premalo z otroki, pa jih je večina slabo organiziranih oz. se jim ne da še tistih nekaj bore uric na dan koristno preživeti s potomci – pa čeprav to pomeni, da se gospodinjska dela premaknejo na čas, ko otroci zvečer pozaspijo in je stanovanje malo manj pospravljeno in perilo ni vedno zlikano….
Res ne morem uvideti, kaj je tako zabavnega v premikanju nakupovalnega vozička po prenapolnjenih trgovinah med histeričnimi ljudmi, ki bašejo v voziček nepotrebne dobrine, ker “so pač prazniki”…..
Imaš prav, težko je biti idealna mamica in očka, je pa vredno se truditi in še truditi, ker je rezultat vreden tega!
In – menim, da mi mediji nekako še niso toliko segli do živega, da bi oblikovali moj slog oz. način življenja.
Lep dan,
Ali
Ali,
meni sicer tvoji zgoraj omenjeni starši ne gredo na živce, ker me nič ne brigajo, o brezciljnem tavanju po hipermarketu pa še enkrat – moja punčara resnično uživa v teh velecentrih – morala bi jo videti včeraj, kako je dirkala in vriskala po hodniku enega od njih…. in kako je bila besna, ko sem jo odvlekla z igrišča…Sama mi reče, da bi rada šla tja – zakaj ji ne bi dala tega veselja? Kupili pa sva tako ali tako samo mleko – tudi meni se namreč ne da preveč zares “nakupovati”, v velike trgovine grem predvsem zaradi tamale. Pa še to – z največjim veseljem bi ji doma brala knjigice, sestavljala legice ali karkoli drugega – mogoče bolj vzgojnega, pa kaj ko se vsake take stvari naveliča v pol minute. Branje knjig in pogovarjanje pride v poštev le zvečer v postelji, ko se ji nič več ne da – torej pri meni (čeprav me lahko srečaš v velecentrih skoraj vsak drugi dan) ne gre za to, da se mi ne bi dalo ukvarjati z otrokom, ves svoj prosti čas ji namenim, saj jo tudi v trgovini kar naprej nekaj “vzgajam” (poskušam) in zabavam. O naravi pa tako – tako – stara bo sicer že dve leti, pa se ji ne da kaj preveč hoditi, žal pa tudi ne mara več biti v vozičku – tako da ne ona ne jaz (niti očka) ne vemo kaj naj zunaj počnemo, saj je trenutno iz zdravstvenih razlogov nihče od naju ne more nositi. No, pa razlog za novo temo – otrok noče v naravo….
Brez zamere in lep pozdrav,
Menda vse več otrok nerado hodi. V vrtcu, v skupini 2 letnikov, mi je vzgojiteljica rekla, da je težko iti z otroki na sprehod, ker se nikamor ne premaknejo, našega pa so morale loviti. A mi smo veliko hodili npr. na Rožnik (še sedaj gremo vsako drugo nedeljo dopoldne – popoldne je hitro tema). Mali se je najprej nosil, potem je šel sam dol celo pot, zdaj (čez nekaj mesecev bo imel 3 leta) gre sam gor in dol! Mislim, da je treba otroka in sebe v začetku kar malo prisiliti k hoji (in ga seveda pohvaliti). Tudi športnikom ne paše vedno trenirati, ampak s samodisciplino gre.
Če otrok zdaj ne bo imel veselja do gibanja na svežem zraku, kdaj ga pa bo? Čez nekaj let se bo zasedel pred računalnikom, pri 18 letih pa si ne bo znal predstavljati življenja brez avta.