ne vem več kdo sem…
Mislim,da bo vse skupaj sodilo prav v tale forum saj je vendar tako veliko in tako malo povedano o čustveni inteligenci….
Stara sem 35 let mamica dveh otrok (6 in 2 leti) jasno poročena že kar dobrih 12 let,kar se seveda vse skupaj sliši in vidi naravnost idealno pa vseen se vsak dan sprašujem če je to sploh še zakon.
Moram priznati da se je v 6 letih najinega “zakona” nabralo toliko nedorečenega in nejasnega da osebno sama vidim izhod edino ločitev. V vseh teh letih sem osebnostno napredovala v roku parih mesecev pa zaključujem šolanje o katerem sem sanjala celo življenje in nenazadnje mnogokatero in noč presedela za knjigami torej bo moje delo pošteno plačano.Naj omenim da se je mož strinjal z šolanjem in s tem tudi pomoč pri vsem tem.
Bistvo problema je najin neodnos.Komunikacije tiste prave ni že nekaj let,očita mi,da je veliko z otroci,da on mora opravljati gospodinjska dela(pobiranje cunj iz sušilca)in nenazadnje kar je najhujše že nekaj let spiva ločeno.On pravi da filozofiram da se mu ne da poslušat mojih litanij jaz pa potrebujem tudi drugačne pogovore ne samo o cunjah,likalniku,kosilu itd
Res je da si vzamem tudi čas za kako kavo s prijateljico in spet so tu očitki da je to čas katero kratim družini.Njega ne omejujem pri njegovih hobijih,še manj da bi mu kaj očitala.Spolno aktivna nisva že nekaj mesecev pa se kar tolažim da bo bolje ko otroci zrastejo.Ko sem mu odkrito povedala o mnenju da se mi zdi ločitev najboljša rešitev mi je začel groziti da bo naredil vse da dobi skrbništvo nad otrokoma ker se sebi zdi bolj sposoben od mene.Krivdo vali name da sem taka in drugačna da sanjam da je on to vse prerasel itd….skratka počutim se kot v zlati kletki imam vse in nič.Veza me duši niti nisem sigurna če ga imam še vedno rada kot moškega in če ni za vse skupaj že prepozno.V bistvu niti ne vem kam naj se obrnem,komu naj se zaupam če vsi vedno in povsod trdijo da mora zakon ostati skupaj ne glede na ceno mene in njega.Mislim da sva si tako različna da je nemogoče razumet eden drugega oba imava nek svoj svet.Jaz sem odprta oseba morda celo impulzivna on je mirn vse mora biti milimeter natančno in točno,sama pač na to gledam drugače.Željna sem neke strasti,medsebojne energije,sem čustveno in duhovno podhranjena kar se tiče z njegove strani,on pa še naprej trdi da se obnašam kot pubertetnica,da naj se umir itd.
Dajte mi prosim za božjo voljo en pameten nasvet!
Hmmmm … probleme imata na več frontah, vsaj jaz tako to vidim. Na primer nehala sta se pogovarjati, da spolnih odnosov sploh ne omenjamo.
Vendar se mi zdi osnovni problem, iz katerega izvira vse drugo, to, da se ne spoštujeta. Oziroma, še slabše – da eden od drugega pričakujeta, da bosta takšna, kakršna v resnici nista. Hkrati pa sta vsak sebe postavila eno stopnico višje od drugega. Ti se počutiš nekako superiorno zaradi izobrazbe, potrebe po ‘čustvih’ in ‘duhovnosti’, on zaradi skrbi za gospodinjstvo in tvojega ‘sanjarjenja’. No, to je zelo slabo za kakršen koli odnos, ne samo za zakon.
Moje mnenje je tako: če bi uspela za trenutek stopiti korak nazaj in se pogledati z distance, bi bila morda sposobna videti, da vaju različnost lahko bogati, ne pa ločuje. Na tak način bi bila morda za vaju še kakšna šansa. Vendar je iz tvojega pisanja zaznati, da si se že odločila, da ti on predstavlja kletko, in zdaj bi rada vse sile vpregla samo še v to, da iz te ‘kletke’ pobegneš.
Imaš seveda vso pravico do ločitve, če se ti zdi, da je situacija nevzdržna. Ne vem, kje si pobrala, da “vsi vedno in povsod trdijo da mora zakon ostati skupaj ne glede na ceno mene in njega” – v današnjem času že dolgo ni več tako, posledično je tudi več ločitev kot včasih.
Mislim pa, da bi se bilo v tej situaciji najprej dobro umiriti; eden na drugega bi morala pogledati tudi tako, da bi opazila vajine ‘dobre’ plati in ne samo ‘slabe’. Iz tvojega pisanja namreč razberem eno samo pritoževanje tebe nad njegovimi lastnostmi in obratno. Veš, lastnosti ljudi niso že kar same po sebi dobre ali slabe, ampak jim tak predznak damo ljudje. Če neobremenjeno pogledam na tvojega moža (seveda le glede na to, kar si opisala), bi rekla, da je skrben mož in oče. Zgleda pač praktičen in se mu tvoje ‘filozofiranje’ zdi potrata časa. In če teh lastnosti ne bi jemala očitajoče, bi se lahko krasno dopolnjevala, kot mož in žena in kot starša.
Kar se tiče ločitve: seveda lahko zbežiš iz ‘zlate kletke’, kot to imenuješ, dandanašnji to res ni problem. Zdi pa se mi, da precej stvari nimaš razčiščenih pri sebi in da boš prišla dobesedno z dežja pod kap. Ob gledanju, kakršnega imaš sedaj, se ti zna zgoditi, na primer, da boš dobila nekoga, ki bo manj praktičen in bolj ‘filozofski’, pa te bodo s to tvojo sedanjo miselno naravnanostjo naenkrat začeli motiti štumfi, ki jih bo puščal povsod po stanovanju, ali pa kaj drugega.
Mislim, da bi se morala umiriti, pogledati vase, moža pa začeti gledati manj negativno. Na tvojem mestu bi odločitev o ločitvi preložila na čas, ko ga boš sposobna pogledati tudi z manj negativne plati. Kot praviš, si impulzivna in si želiš strasti in nanj gledaš kot na človeka, ki ti tega ne more dati – no, naj ti povem, da je z malo ženske diplomacije tudi mirne in ‘pedantne’ moške mogoče spreobrniti v krasne ljubimce. Preveč impulzivnosti in ‘strasti’ pa tudi ni dobro in tvoj mož ti ponuja krasno priložnost, da se nekoliko uravnovesiš. Glede na to, kar si napisala, se mi zdi, da imaš vse, kar v tem trenutku rabiš, da se na tej točki življenja nekaj naučiš, že doma. Ločitev te bo sicer razbremenila, stare napake pa boš najverjetneje ponavljala še naprej.
Na kratko!
Tudi jaz se strinjam s predhodnicami (lino)…..mislim, da si po pisanju sodeč ti ozko grlo. Pojdi lepo po korakih, dodaj neko dodano vrednost na partnrski odnos ti, ne samo čakati da bo nekdo drug.
Ločitev je zadnji korak, ne misli pa si, da te tam čaka vse v zlatem, mogoče kak mesec………..potem pa se šele začne bitka………………..
Jaz pa se z Lino ne strinjam. Kako pa ona ve, kako je biti v tvoji koži. S teboj ni nič narobej. Prerasla si moža definitivno, čustevo, psihično in on naj na uno skrbništvo kar pozabi. Navadno smo skrbnice matere, dokazati tvojo nesposobnost ti pa ne more. Nezrel moški je. Mogoče nosi od doma vzor neke trpeče matere, ki zna samo kuhat in opravljat gospodinska dela, na psiho ženske in njena čustva se pa požvižga. Ločeni spalnici? SAJ NISMO V SREDNJEM VEKU. Mogoče so pa pri njemu doma imeli tudi tako sceno. Ne vem, zato tako pišem.
Vsak ima pravico do svojega lastnega življenja, za katerega je odgovoren, pravico si imamo izbirati partnerje, ki nas osrečujejo. Če tega ni, kaj češ pol. Trpeti v nedogled? Do kdaj? Da zrastejo otroci in odletijo iz gnezda? Saj oni so naši prvi kritiki. Prav slab vzor sta jima oba. Potem pa se bo zgodovina ponavljajala.
Kjer ni ljubezni, tudi zakona ne more biti. Pustimo ob strani spoštovanje. Vsak spoštuje sam sebe na tak način, kot želi in partnerja tudi. Če ga ne osrečuje, je zame to nočna mora. Ženska prav z lahkoto živi tudi sama in z dvema otrokama vred. Moški pa definitivno težje.
Vprašati bi morala zakonskega svetovalca, tvoj pa psihiatra. Zame si ti čisto dovolj čustveno inteligentna, da boš vedela sama, kaj narediti. Tvojega si prerasla že davno. Do kolen ti ne seže.
Tako je moje osebno mnenje. Ni ti potrbno trpeti, ker nikomur ni to potrebno. Mladi si, zaživi življenje s sebi primernim partnerjem. Škoda te je.
Draga Ž.!
Zakon ti razpada – to je resna situacija.
Ker imam takšno izkušnjo, zelo dobro razumem tvoje sedanje stanje – ko gre v zakonu že dalj časa vse narobe, človek v svoji veliki čustveni bolečini vidi večino razlogov za težave pri svojem partnerju, pri sebi pa jih dobesedno ne more videti. Ti si v tem stanju, ko lahko vidiš samo to, kar te pri možu moti, kar on dela narobe, ne moreš pa videti, kaj ti delaš narobe.
Vedno pa je tako, da k razpadu zakona prispevata oba, mož in žena. Jaz osebno sem rabila dve leti preden sem bila sposobna prepoznati moj delež “zaslug” za razpad zakona.
Tebe čaka to precej neprijetno delo – če ga boš sploh sposobna opraviti sama. Morda rabiš pomoč svetovalca ali pa več znanja na področju upravljanja s svojimi čustvi, ki ga lahko dobiš z branjem knjig, udeležbo na izobraževanjih, s pogovori s prijateljicami, predvsem pa z mnogo dela na sebi.
Ta proces je zate neizbežen – pomagal ti bo ohraniti zakon ali pa pomagal, da v tebi dozori odločitev o ločitvi. Vendar boš pa v obeh primerih veliko več vedela o sebi in boš imela veliko več znanja in izkušenj za naprej. Predvsem boš znala boljše oblikovati svoj odnos do otrok, kajti tudi v odnosu do njih nezavedno delaš iste napake kot v odnosu do moža, ki bodo nekoč prerasle v večje probleme in težave. In od otrok se ne moreš ločiti.
Vse dobro!
Oprosti, ampak jaz vidim večjo krivdo za vajine težave na tvoji strani. Poglej, izbrala si si moža, ki ga z lahkoto kontroliraš ( beri: komandiraš), saj je malo moških, ki bi prevzeli gospodinjstvo, da žena lahko študira in ‘osebnostno raste’. Odvzel ti je breme gospodinjskih opravil in skrbi za otroke in namesto, da bi mu bila za to neizmerno hvaležna, ga mečeš čez prag.
Zelo verjetno je že na vidiku nekdo, ki bi ti po tvoje lahko nudil ‘strast’, ki jo tako zelo pogrešaš ( čeprav te sumim, da si ločeni spalnici predlagala ti) in ‘filozofske pogovore’, ki jih tvoj ‘možiček s predpasnikom’ ne obvlada.
Zelo nepošteno, zelo nefer do njega. Uporabila si ga, sedaj bi ga pa rada odvrgla, kot cunjo.
Moj nasvet: da, seveda , loči se. A trdno upam, da bo ločitveni postopek vodila sodnica, ki bo pravično otroke dodelila njemu.
Takšen je pač moj pogled… Lahko me napadeš, če želiš.
Popolnoma te razumem.
In tudi z vsemi odgovori se strinjam.
Oceni, kaj boš pridobila, če se ločiš.
Izgubila boš marsikaj, otroci bodo prikrajšani za družinsko vzdušje, mož ne bo razumel, zameril ti bo in bo nesrečen.
Kaj pa ti? Boš srečna sama ali boš iskala moža, kot ga želiš?
Idealnega, ki bi te vedno zadovoljeval v vseh potrebah. Čustvenih, seksualnih, materialnih in starševskih.
Veš, tudi jaz bi imela takega. Samo ne verjamem, da obstajajo, če pa že, jih je hudo malo in je podobno loteriji, da ga dobiš.
Večina žensk je nezadovoljna z funkcioniranjem partnerja v čustvenih zadevah. Tu smo si po spolu res različni v načinu čustvovanja in pričakovanjih.
To, da ne seksata, se da rešit. Če malo spustiš svoj nivo v želji po globokoumnih pogovorih in ga začneš gledati bolj kot plemenjaka, pa malo zapelješ, ga bo vsa stvar hitro razveselila. Ti pa boš mogoče pogruntala, da si starejša in da za dober sex ni več potrebna predigra v obliki čustvenega ujemanja, ampak je lahko sex zgolj sex in da ni razlike, če doživiš orgazem. Mogoče si boš sčasoma omislila še kakšne pripomočke, pa se bosta igrala kot mala otroka…..
In potem, ko ga ne boš več vsak dan spraševala in mu očitala zakaj se ne pogovarja, boš opazila, da ti kdaj pa kdaj kar sam kaj pove.
Moški so sposobni pač veliko narediti, ampak bognedaj tisto, kar žena stokrat na dan reče, da bi rada. Lahko pa isto stvar naredi z največjim veseljem, samo ne smeš mu povedati, da to mora narediti…Ampak, če si doštudirala, boš pa že znala poskrbeti za to, da bo vedel, kaj želiš, brez da bi odprla usta, a ne?
Še enkrat premisli…..