Ne morem se navezati na žensko
Sicer nimam teh problemov, da bi me ogovarjali takšni moški kot nekatere ženske pišejo tukaj, a vseeno sem samska. Jokam zaradi tega ne, ker se mi zdi brezveze jokat okoli nečesa kar ne morem spremeniti. Vem tudi, da ni nihče drug kriv, ampak sem žal tako ustvarjena, da mi je res malo kateri moški v življenju všečen toliko, da nekaj v meni premakne in si mislim: “o, tukaj bi lahko bilo kaj več.”
Nedolgo nazaj sem bila na sladoledu z enim samskim moškim. Njemu je, za razliko od mene, skoraj vsaka ženska všeč, seveda tudi jaz. Kot je meni tuje, da je nekomu lahko všeč skoraj vsaka oseba, je po vsej verjentosti nekomu tuje, da je meni všeč le malokdo. Ljudje smo si res različni.
Zase vem, da se silila biti z nekom skupaj, četudi mi do njega ni, ne bom. Sem dosti raje samska in srečna kot nesrečna v neki prisiljeni zvezi.
[/quote]
To je že Aristotel.
Zato ne čudi, da ga Španski pregovor nekako para-frazira: “Imej vse ženske sveta in imel ne boš nobene. Imej eno in imel boš vse.”
Človek, ki je zadovoljen kar z vsemi.. kaže, da je več kot očitno tukaj nekaj “ne štima”. Da je lažno vse skupaj, da prevladuje nuja ob sebi imeti partnerja, ne glede na vsebino.. in še toliko bolj banalno: celo ne glede na izgled!
Gledano evolucijsko, pa žal nekritičnost deluje. Saj so geni znotraj nas sebični in bi se radi razmnoževali. Moški, ki je zadovoljen z vsem, sporoča točno to: željo po razmnoževanju lastnih genov. Dodatnih kriterijev ni.
Zadostujejo zgolj osnovni.
Ker, če se podimo za lepimi pripadniki človeške rase, svojim genom dejansko dajemo večjo možnost uspeha.. saj je simetrija, višina, kakovost kože in las.. odraz zdravja – kakovosti genov.
In ker se je evgenična miselnost preživetja “najboljših” že izkazala za popolnoma napačno.. ima zadovoljstvo z vsem evolucijsko prednost.
Kot je že Richard Dawkins v Sebičnem genu, žival, ki se drži sredi črede, počne vse tisto, kar počno živali znotraj njene vrste.. največjo možnost preživetja.
Tudi posilstva se evolucijsko obenesejo, ker se posreduje svoje gene naprej. Plus, posilstvo je tudi variacija tega “zadovoljstva z vsem”. Posiljuje se vse po vrsti.
Zato ne čudi, da ima vsak 400ti Evrazijec Džingiskanove gene (poslijeval je tako on, kot njegovo širše sorodstvo).
Eno pa je živalsko – evolucijski aspekt genov in razmoževanja.. nekaj popolnoma drugega želje sodobnega človeka, po partnerstvu, prijateljstvu – dolgoročnosti.
Gene znamo vsi posredovati naprej. Dobesedno stvar minute.
Vzpostaviti in vzdrževati človeške odnose, partnerstvo pa sploh ne.
Pri tem seveda moti to, da ljudje niso ravno iskreni glede tega.. navzven se bodo vedli tako, kot se od okolja zahteva.. dejanski cilj pa je zgolj posredovanje genov – razmnoževanja.
Simulirajo empatijo, prijateljskost.. skratka izredno kvaliteten fejk, ki pravzaprav požre enako količino energije, kot če bi ti ljudje bili iskreni.
Na nek način so tako ljudje, ki so “zadovoljni z vsem”, bolj odkriti.. ne poskušajo te zavesti, da jih motivira “nekaj več”.
Kdo na koncu zmaga, pa lepo pokaže film Idiocracy… kjer se nekritični ljudje pač masovno razmnožujejo.. ljudje, ki o tem “komplicirajo”, razmišljajo.. pa seveda ne.
Planet je posledično zapolnjen s prvimi, ne drugimi. Zato tudi toliko blesavih teorij zarote in popolna odsotnost kritične misli.
Ob 3,5 milijarde moških je to skrajno manipulativen izgovor.
Polovica planeta je neprimerna za vas?
Vprašanje je bolj: Kako to, da vas zanimajo zgolj “napačni”?
Ker z lahkoto bi bilo obratno in bi našli zaupanja vredne ljudi v svoji bližini, pa se raje mečete za tistimi, ki to niso.
Če si človek ne zaupa, si tudi drzniti ne upa. Če človek ne verjame, da si zasluži.. si tudi po tem ne upa posegati.
Obratno pa ljudje namenoma, ampak res namenoma, izbirajo napačne, da imajo potem izgovor.
Resnica je običajno bolj v tem, da globoko v sebi ne verjamejo, da so sposobni dejanske intimnosti. Ne zmorejo ne iskrenosti, ne odkritosti. Zato se stvari lotijo kot pri Potemkinovi vasi.. potem pa vse razglašajo, kako bedno naselje je to bilo: sploh ni bilo zidov, prostorov itd.
Ampak naslednjiš spet ne gredo v normalno hišico, temveč v Potemkinovo.
Svojo vlogo žrtve lahko tako igrajo do smrti. Do konca življenja so “nesrečni v ljubezni”.
Zelo znan vzorec Calimerastega jamranja. Tako žensk, kot moških. Oboji pa trdijo, da je kriva druga stran. Vse babe, vsi dedci!
[/quote]
Ne mecem se ze dolgo ne vec za nikomer. Se opravicujem ce delam tak vtis da iscem norce in da potem tarnam nad njimi – nisem psihiater po izobrazbi.
Kar se pa tice zaupanja vrednih ljudi- starsi, macek, 3 kolegice ki ne zivijo v mojem kraju. Zaupas pa lahko 100% edino sam sebi. Ostali te izdajo…
Kako neverjetno je opisana zgodba podobna moji, kako dobro poznam te občutke…
Imam 37 let, on jih ima sedaj 40. Tudi sama bila pred tremi leti v čudovitem, neponovljivem razmerju. A oba sva takrat imela zaradi predhodnih zvez precej težav sama s seboj. Žal sem ga močno prizadela, kar obžalujem slehrni dan, in šla sva vsak svojo pot.
Trudila sem se, da ga prebolim. Seveda mi prija pozornost drugih moških, a kaj ko je na vsakem koraku on z menoj, v vsem tem času pa se nisem zmogla prepusti nikomur. Ker mi ni do razmerja za zabavo ali iz drugih razlogov in ker ne želim nikogar več prizadeti, menim, da je bolje, da ostanem le mama.
Preveč mislim nanj, sanjarim kako lepo bi se lahko imela, si ga tako noro želim… ko se ‘zbudim’ pa se tolčem po glavi, rekoč kaj mi je tega treba.
Ne upam si upati, da se bo vrnil, da mi bo oprostil, čeprav takrat res nisem mogla drugače. Rada bi le, da živim lahkotno, tako kot pred njim. Imam lepo življenje, imam vse, takoj lahko najdem drugega, a jaz… sanjam njega.
Ne vem kaj bo prinesel čas. Ampak to stanje traja že predolgo. Pravijo, da čas zaceli vse rane. Morda bo nekoč prišel drugi, ki me bo ganil, nebi pa rada pristala ob nekom iz obupa ali usmiljenja. Pravijo pa tudi, da se ti nekaj tako lepega lahko zgodi le enkrat v življenju.
Takšno sanjarjenje na podlagi lastnih fantazij (in ne realnosti!) je najslabše. Ker niti ne veš, če bi vsa ta 3 leta bila še skupaj z njim, če bi bilo še vse tako oh in sploh kot si zdaj slikaš v svoji glavi, ker živiš v fantaziji.
Poznam nekoga, ki je že nekaj desetletij stran vrgel, ker živi v fantazijah glede ženske, s katero je bil v zvezi na začetku 20ih in potem sta se razšla. On pa fantazije dan na dan o njej. Če bi z njo skupaj živel, kar močno dvomim, da bi bilo vse tako fino kot si on v glavi predstavlja, saj njo vidi popolno, brez vsakršne napake.
A ni škoda zapravljat življenja za takšne prazne fantazije, ki nimajo z realnostjo nič skupnega?
Takšno sanjarjenje na podlagi lastnih fantazij (in ne realnosti!) je najslabše. Ker niti ne veš, če bi vsa ta 3 leta bila še skupaj z njim, če bi bilo še vse tako oh in sploh kot si zdaj slikaš v svoji glavi, ker živiš v fantaziji.
Poznam nekoga, ki je že nekaj desetletij stran vrgel, ker živi v fantazijah glede ženske, s katero je bil v zvezi na začetku 20ih in potem sta se razšla. On pa fantazije dan na dan o njej. Če bi z njo skupaj živel, kar močno dvomim, da bi bilo vse tako fino kot si on v glavi predstavlja, saj njo vidi popolno, brez vsakršne napake.
A ni škoda zapravljat življenja za takšne prazne fantazije, ki nimajo z realnostjo nič skupnega?
[/quote]
Se kako pogosto se to dogaja v zivljenju. Primer se prijavis z diplomo na razpis v sluzbi kjer 200% ustrezas pogojem. Sluzbo pa dobi en nešolan pusy od zupana mrtvi brtranec po 10 kolenu ki nima ciste preteklosti npr. Tukaj tudi gre za prazne fantazije ki nimajo z realnostjo nic skupnega? Še kako se to godi povsod, vsakodnevno. Zato ni cudno da eni pac celo zivljenje fantzirajo o eni osebi, ker pac nekako morejo to preziveti. Imeli so pa tisto osebo fuuul iz srca radi! To je point tega.
Se kako pogosto se to dogaja v zivljenju. Primer se prijavis z diplomo na razpis v sluzbi kjer 200% ustrezas pogojem. Sluzbo pa dobi en nešolan pusy od zupana mrtvi brtranec po 10 kolenu ki nima ciste preteklosti npr. Tukaj tudi gre za prazne fantazije ki nimajo z realnostjo nic skupnega? Še kako se to godi povsod, vsakodnevno. Zato ni cudno da eni pac celo zivljenje fantzirajo o eni osebi, ker pac nekako morejo to preziveti. Imeli so pa tisto osebo fuuul iz srca radi! To je point tega.
[/quote]
Ti sploh ne ločiš, kaj je imeti nekoga rad kot osebo, ki je s tabo tukaj in sedaj in kaj biti bolestno navezan na lastno fantazijo o nekom, ki ga ni.
Zmeden40letnik, 07.09.2020 ob 12:54
Živjo.
Star sem 40 let. Sem situiran, imam enega otroka in sem samski. Pred tremi leti sem zapadel v eno zakomplicirano ljubezensko zgodbo, kjer sem se res noro, celo preveč zaljubil v napačno žensko. Končalo se je zelo grdo do mene, saj sem bil te ženski samo opora in bil izkoriščen. Del vsega prevzamem nase, saj bi lahko sam zaključil kadarkoli, pa enostavno nisem mogel.
Zdaj je minilo že precej časa od prekinitve komunikacije s to žensko…v tem času pa sem spoznal precej žensk (znanih in neznanih) s katerimi sem razvil nek odnos v katerem so se zaljubile vame. Meni je pozornost seveda ustrezala, tudi sam sem delal na tem, da bi poskusil biti z eno, spoznal eno, ki bi mi “spodnesla tla pod nogami”. Ampak zaman. Takoj, ko sem dobil občutek, da je lahko moja če želim…me je minilo…mi je šla že skoraj na živce… Z nobeno nisem niti seksal (slabo vest bi imel, niti mi sploh ni bilo do seksa?)…največ kar je bilo da sem se poljubljal…in naredil vse, da sem jo čisto zmešal.
Grozno sem se počutil vedno, saj nočem prizadeti nobene ženske, ker res nisem slab človek, da bi se polnil s tem…
Sploh ne vem kaj mi je…ali me res če vedno nekje zadaj spremlja razočaranje zaradi tiste neuresničene ljubezni, me je ta spremenila da “vračam” drugim? Rabim še čas?
Kakorkoli že…nehal sem sploh z iskanjem ženske pozornosti in se prepustil toku življenja…kar bo naneslo, če sploh bo. Upam na kakšen normalen komentar. Hvala.
pri 39 rodila svojega tretjega… Kaka menopavza zenska????
- Časi so se mal spremenil marsikatera ima svojega prvega otroka po 40 letu…
Se pravi, ker je ena tebi zlomila srce, zdaj ti to počneš vsem drugim? In ti se imaš za dobrega človeka? Japajade. 🤦♀️ Če je tvoj namen zabava, išči temu primerne ženske in jim to jasno povej. Če ne, si isti kot tvoja bivša. Če ne celo slabši, saj to počneš vedno znova, osebam, ki niso krive za tvojo bolečino. Če nekdo tebi zlomi srce, še ne pomeni, da imaš ti pravico isto početi drugim. Od štirideset let starega moškega, ki ima celo otroka, bi človek pričakoval več pameti in čustvene inteligence…