Ne morem biti z njim, brez njega pa tudi ne.
Pozdravljeni,
sem v krizni situaciji. Že kar nekaj časa sumim, da ima moj partner nediagnosticirano NOM. Na to sploh najprej ne bi pomislila, če mi tega ne bi omenil najin skupni prijatelj. Takrat sem za to motnjo prvič slišala in prebrala nekaj knjig ter člankov na to temo. Partner ima vse simptome, ki so značilni za to motnjo.
Dlje, ko sem z njim, huje je. Trenutno ne živiva skupaj, saj se mu to, po skoraj po 2 letih zveze ne zdi nujno. Pri sebi sem opazila hudo pomanjkanje volje do vsega, samozavesti sploh več nimam (vedno sem po “njegovo” grdo oblečena, premalo naličena, predebela z 50 kg itd.) imam tudi zdravstvene težave in mislim, da je vse povezano z tem.
Čisto vsak dan, ko sva skupaj mi govori kako bi rad imel zraven mene druge ženske, kaj bi z njimi vse počel…, vse kar naredim, vse je narobe. Znori za take minimalne stvari, kot so npr. ko mi po pomoti pade kuhalnica iz rok, ko nisem dovolj komunikativna v družbi njegovih prijateljev ipd. in takrat me začne verbalno napadati, po navadi vse skupaj slišijo njegovi starši in mi je še bolj nerodno. Ne zmorem in ne znam oditi, čeprav sem bila že 250.000 krat na točki ko sem sama sebi rekla sedaj pa res grem, ampak vedno sem si premislila, s tem da me partner sploh ni prepričeval naj ostanem, sama sem se tako odločila.
Z njim sem zato ker se mi smili, da je takšen kakršen je in ker ga imam neizmerno rada. Zgoraj sem sicer opisala vse slabo, so tudi lepi trenutki in pride kakšen dan, ko se obnaša vsaj približno normalno, ampak žal takih dni ni veliko.
Skrbi me predvsem to, da velikokrat omeni, da se bo ubil po tem, ko dopolni 33 let, kar je letos, zadnje čase to omenja še pogosteje in zraven doda zgodbo, da bo napisal na list, da sem kriva jaz, nato pa se začne smejati češ, da se šali.
Zdi se mi, da se mi bo zmešalo od skrbi.
Prosim svetujte kaj naj naredim, ali na koga se naj obrnem.
Pozdravljena..
Glej jaz sem včeraj objavil mojo izkušnjo z MOM in ti lahko samo svetujem, da čimprej poskrbiš zase na način, da se distanciraš in pozabiš nanj. Vem, da je težko ker ga imaš rada, tako kot imam tudi jaz svojo partnerko, ampak potrebno je dojeti, da on tebe nima rad. Zanj si samo gobica za bucke, kamor počasi vtika svoje komplekse in večno nezrelost in te s tem dolgoročno ubija. In najtežji trenutek ni ko se odločiš za ločitev, ampak zdržati pritisk ko ti taisti partnerji to želijo za vsako ceno preprečiti. Tako sladkih besed, obljub, načrtov.. ko zvedo da bi se rad ločil, nisem slišal še nikoli, ampak pomisli takole….. Osnova za dobro zvezo je, da sta partnerja najboljša prijatelja, da si povesta in zaupata popolnoma vse, se spoštujeta in ne prizadaneta drug drugega na kakšen grd način. Zdaj pa se vprašaj ali je partner res prijatelj če te takole maltretira. Ni ane, ker prijatelji tega ne počnejo. Kolikor sem razbral, sta oba šele nekje nekje v tridesetih, tako da imaš časa za kvalitetno partnersko zvezo še dovolj.
Tako, da drži se in pa takoj si izbij iz glave, da bo kdaj kaj bolje ker ne bo.
Par stvari…
1) bi bilo dobro, da moderator pove koga oz. Katero institucijo obvestiti o ponavljajočih se grožnjah in hecih o samomoru.
2) lahko ti je jasno (čeprav ko si v takšnem ne vidiš), da če te psuje pred NJEGOVIMI starši, da so vsi skupaj nasilni norci. Ti si edina, ki te nima za kaj biti sram.
3) za ustvarjanje navade potrebuješ cca 66 ponovitev z dobrim izidom – odvisno od reči naj bi bilo 33-99. Daj si 99 dni ali vsaj 33, brez njega, tudi če se moraš zlagati. Imaš to srečo v nesreči, da ne živita skupaj in da je COVID. Zlaži se, npr. da je en sodelavec bil rizični stik, in moraš v samoizolacijo, in greš eni ali dvema sodelavkama na roko, ker živita z ostarelimi/rizičnimi/rakavimi bolniki na kemoterapiji/imata otroka s presajeno ledvico na imunosupresivih… Karkoli kar ti ne more reči ***. Potem pa drži.
Rizični stik in samoizolacija, zaradi novih cimrov ne moreš govoriti po telefonu ali Skype itd. Zaradi rizika ne sme k tebi, če te ni doma si pri zdravniku, potem imaš poslabšanje, vročino, glavobol – naj ne hodi, imaš cimre naj ga ne skrbi, … In si nedosegljiva 33-99 dni. Verjemi, da te bo zelo hitro pozabil in zamenjal. In v tem primeru imaš še super izgovor okoli njegovih samomorilskih izsiljevanj – ti si nedosegljiva.
Toplo priporočam da imaš tudi en zvezek kamor se izpoveduješ, ko je hudo. Ko pišeš na papir je manj čustveno in bolj razumno, ker te prisili ubesediti – npr. Ko mi po pomoti pade kuhalnica iz rok znori… Ne znori, znori še bolj, ker je že norel prej, zato mi je iz rok padla.
Vem kako hudo je s takimi – vsak argument se sliši “smešen” in “butast” in “sigurno sem vsaj delno, če ne v celoti sama kriva”… Napiši na papir celo zgodbo ne utrinke. Potem si pa preberi in povej kaj bi rekla nekomu drugemu ob npr. Čisto vsak dan, ko sva skupaj mi govori kako bi rad imel zraven mene druge ženske, kaj bi z njimi vse počel…, – povej za eno osebo, ki jo tako iz dna srca sovražiš, da ji NE bi rekla “to pa res ni prav, imej toliko samoohranitvenega nagona pa pojdi stran preden te še s čim okuži”.
Kar se mnenja o tovrstnih grožnjah “če ne pustiš, da grdo delam s teboj, bom naredil samomor, potem pa bodo vsi rekli, da si morilka, hahaha – tvoj edini izhod je lasten samomor, hahaha”
Poglej od zadaj naprej:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11250827
Lp in vedi, da nihče ni dolžen trpeti in umreti za čustveno regulacijo nasilnega pokvarjenca ali pokvarjenke – ta način izživljanja zlobe ni vezan na spol.
“Z njim sem zato ker se mi smili, da je takšen kakršen je in ker ga imam neizmerno rada.”
Res to verjameš sama sebi? Z njim si zato, ker se bojiš biti sama in ker se ne ceniš dovolj, da bi prekinila tak destruktiven vzorec in poiskala koga boljšega – koga, ki bi te cenil, spoštoval in dejansko imel rad!! Ali pa, v končni fazi – bolje tudi nikogar, kot pa da dovoliš, da nekdo s tabo ravna tako ponižujoče in ti dan za dnem načenja tako telesno kot tudi duševno zdravje!! Rada moraš najprej imeti predvsem SEBE, zato čimprej odidi!! To je dobronameren nasvet, pa srečno in veliko moči želim!!
Prvo, bravo za pogumno izpoved.Tako začneš! Iz osebne izkušnje ti lahko samo rečem stran od njega. 13 let sem bila v zvezi, imam tudi otroka z njim.Grožnje s samomorom, …., lahko se razpišem na dolgo in široko…pomaga nič, dokler se ne zaveš da tukaj ni ljubezni, da boljše ne bo, slabše pa! Poišči si pomoč, psihoterapevtsko, če zdaj ne zmoreš prekinit, si daj čas, preusmeri se nase, pri sebi razčisti kaj te veže na njega…bo pa težko, sama sem rabila leto in pol da sem se k seb spravla, je vredno…
Ti imaš sindrom žrtve in potrebuješ psihoterapevtsko pomoč. Zakaj? Zato ker kljub vsemu naštetemu, slabemu odnosu, žalitvam, ti NE REČEŠ STOP. Po eni strani ti paše bolečina, zato ker ne glede na vse, očitno imaš nekje nek občutek da si to zaslužiš. To je edini razlog, da se ne postaviš na prvo mesto in rečeš DOVOLJ JE. Vprašanje je, kdaj in kje je tista meja, po kateri boš potegnila črto … kje je tvoja šibka točka, ko si več ne dovoliš? Nekateri ne odnehajo še pri klofutah in pri tem da pristanejo v bolnici, nekateri pustijo da so skladišče za smeti celo življenje.
Kje si dobila vzorec, da moraš vztrajat v slabem ne glede na vse? Starši? Imaš občutek, da si dolžna trpet to? Zakaj? Čemu? Mogla se boš poglobit vase … Ker oprosti, noben moški ni vreden da sebe damo na zadnje mesto.
Da slučajno ne bi prišlo do nesporazuma
Na avtoričinem primeru:
Skrbi me predvsem to, da velikokrat omeni, da se bo ubil po tem, ko dopolni 33 let, kar je letos, zadnje čase to omenja še pogosteje in zraven doda zgodbo, da bo napisal na list, da sem kriva jaz, nato pa se začne smejati češ, da se šali.
Sigurno je en krog ljudi, ki jo bo napadalo zakaj ni pomagala, da je ona kriva, da bi ona lahko preprečila, … Če mu poišče pomoč bo takoj “tista” zoprna, pikolovsko, tista, ki probleme dela in revežu življenje uničuje – to so težka bremena, to so neke družbene posledice (čeprav zelo krivične in nerealistične). NOMi imajo vedno mreže spletk in zgodb in blodenj, ki jih širijo naokoli svojim privržencem – če jih ne bi imeli, bi se normalno vedli!
Definitivno ima avtorica za razčistiti razloge zakaj dopušča nasilje nad seboj, samo mora tudi (če ne še bolj) poskrbeti, da se zdajšnje ne stopnjuje.
Odvisno kako daleč na spektru je njen partner – lahko zaigra pred svojimi prijatelji in znanci “ubil se bom, če ne pride nazaj in filmsko grozil”, potem bo pa plaž nasilja šel na avtorico z vseh strani, da je on njena dolžnost.
Ta “double bind” taktika je zelo grozljiva, vedno si na koncu ti *** – ko grozi s samomorom, naj pove njegovim staršem, sorojencem tako, da bo vedno lahko “pokazala”, da so vedeli! (Čeprav po opisanem sodeč vedo, da se samo izživlja nad avtorico).
Ko sem prebrala tvojo težavo, sem najprej pomislila v kako težki psihični situaciji si. Tvoj partner te zlorablja na vse možne pokvarjene in pritlehne načine. Pa se mu nic ne smiliš. Ob prvi priložnosti, ko bi se mu ponudila, te bo zavrgel.
Tvoj odnos z njim je tipično soodvisniški. Ker imàs njega raje kot sebe. Ker misliš, da si psihično močnejša od njega. V resnici te on izkorišča, da se hrani s tvojo energijo, s tem da te ponižuje in primerja z drugimi ženskamu, te želi spraviti na kolena, da bo lahko s tabo počel kar bo hotel. Preberi si knjigo V opoju narcisa in si čimprej, če hočeš sebi dobro, dokler te popolnoma ne uniči, poišči strikovno pomoč. Ozavestiti moraš vzorce, ki povzročajo, da imaš nasilneža rajši kot sebe. Vzorce,ki kažejo na to, da se ne spoštujes in ne ceniš. Začni delati na sebi, ker ta odnos te bo na dolgi rok uničil.
Težko bo na začetku, ampak v retrospektivi boš na to gledala kot na najboljšo odločitev svojega življenja. Vsak človek je odgovoren zase, tudi če se partner ubije pod nobenim pogojem nisi kriva ti. Če ne bi imel tebe, bi pa našel koga drugega, da ga krivi. Po drugi strani pa si odgovorna zase in za svoje življenje. Psihološko nasilje je tudi fizično nasilje, saj se, kot si tudi že opazila, pozna tudi na tvojem zdravju. Pojdi stran in si hkrati poišči strokovno pomoč, da bo tranzicija zate lažja. Verjemi, takšni primeri so veliko pogostejši, samo je težko o njih spregovoriti, ozirona jih ozavestiti. To si ti že naredila, zdaj pa naprej, you can do it!
NOM, 05.01.2021 ob 00:52
Pozdravljeni,
sem v krizni situaciji. Že kar nekaj časa sumim, da ima moj partner nediagnosticirano NOM. Na to sploh najprej ne bi pomislila, če mi tega ne bi omenil najin skupni prijatelj. Takrat sem za to motnjo prvič slišala in prebrala nekaj knjig ter člankov na to temo. Partner ima vse simptome, ki so značilni za to motnjo.
Dlje, ko sem z njim, huje je. Trenutno ne živiva skupaj, saj se mu to, po skoraj po 2 letih zveze ne zdi nujno. Pri sebi sem opazila hudo pomanjkanje volje do vsega, samozavesti sploh več nimam (vedno sem po “njegovo” grdo oblečena, premalo naličena, predebela z 50 kg itd.) imam tudi zdravstvene težave in mislim, da je vse povezano z tem.
Čisto vsak dan, ko sva skupaj mi govori kako bi rad imel zraven mene druge ženske, kaj bi z njimi vse počel…, vse kar naredim, vse je narobe. Znori za take minimalne stvari, kot so npr. ko mi po pomoti pade kuhalnica iz rok, ko nisem dovolj komunikativna v družbi njegovih prijateljev ipd. in takrat me začne verbalno napadati, po navadi vse skupaj slišijo njegovi starši in mi je še bolj nerodno. Ne zmorem in ne znam oditi, čeprav sem bila že 250.000 krat na točki ko sem sama sebi rekla sedaj pa res grem, ampak vedno sem si premislila, s tem da me partner sploh ni prepričeval naj ostanem, sama sem se tako odločila.
Z njim sem zato ker se mi smili, da je takšen kakršen je in ker ga imam neizmerno rada. Zgoraj sem sicer opisala vse slabo, so tudi lepi trenutki in pride kakšen dan, ko se obnaša vsaj približno normalno, ampak žal takih dni ni veliko.
Skrbi me predvsem to, da velikokrat omeni, da se bo ubil po tem, ko dopolni 33 let, kar je letos, zadnje čase to omenja še pogosteje in zraven doda zgodbo, da bo napisal na list, da sem kriva jaz, nato pa se začne smejati češ, da se šali.
Zdi se mi, da se mi bo zmešalo od skrbi.
Prosim svetujte kaj naj naredim, ali na koga se naj obrnem.
Pa kaj je s tabo punca draga? Takoj da prekines to toksicno razmerje, drugace ti jaz pridem dat dve okoli uses. Tip je navaden narcis. In ti mu se dajes potuho. Spravil te bo na psihiatrijo.
- Samo en recept obstaja… zavaruj, vse in poberi vse kar ti je dragega, opozori predhodno vse ki so ti dragi, da ti grozi, da se bo lagal stvari o tebi / njih njim, da te osami, … nato pa ga pozdravi v slovo, prekini vse stike, blokiraj vse njegove stevilke, fb,… zacni brat enake zgodbe, kako si pomagat, preberi kaj je PTSD in CPTSD in kako si lahko pri tem sama pomagas, vkljuci se v fb skupine, forume, meditiraj, beri bibljo, sportaj, imej se rada, poisci si in pocni vse kar te veseli oz te je, …. bi dodal se poisci si terapevta / terapevtko, a mpak ih itak ima pol za sami mom ali nom… vse lepo je se pred tabo
Jaz bi že zdavnaj odšla, če bi imela kam. Kaj vi naredite, ko nimate ničesar, ne zdravja, ne denarja, nikogar na tem svetu, saj sem celo življenje sama in nobenega, ki mu je vsaj toliko mar, da me vsaj posluša. Nekaterim je tudi poslušati človeka prenaporno. Skratka, imam samo eno idejo, umrem v sobi od lakote, ker je ta smrt lepša kot v svoji bolezni na cesti, še posebej zdaj ko je tako hladno. Pa da se razumemo, sem vajena spati na cesti, samo z leti me moje kosti izdajo, pa še ta cesta je problem, cigan me spodi, kaj bo pa rekel zakoniti lastnik, tak ima vso pravico, da me toži. Jaz revež se ponujam policiji, da me zaprejo na hladno, pa me niti ne povohajo, pa ti policisti nimajo pojma, da je meni zapor kot hotel in motel, kamor bogataši gredo. Torej se bom potrudila čim prej umreti, moram, ker že za danes ne vem kaj me čaka? Lepšo smrt si bom izbrala po možnosti, če bo ta možnost še obstajala. Pri meni nič ne funkcionira, nikoli ni, samo semafor na prehodu za pešce mi ne zataji, če ne gre v prvo, se upali semafor v drugo, pa četudi stavim in upam na srečno zvezdo. Eto, pa sem vse povedala, upam, samo upam. Kaj ne govorijo vsi, da upanje umre zadnje. Meni se ne da več mučiti, nosim tisto dvojno vrv okoli svojega vratu celo življenje, pa se ne morem obesiti, ne gre. Čuden sem primer, upam da tokrat rata, ker sem jaz največji psihopat s samomorilskimi nagnjenji, ki se ne more ubiti. Zato so me verjetno vsi odpisali, dajejo mi do znanja, da kaj še čakam? Ja, ne vem, kaj pa oni čakajo? A, name, prvo jaz, potem gredo v akcijo oni, ali??? Pa da tem čudakom spet ne rečem, da se usedejo, ker bo po vsej možnosti malo dlje, ampak res malo več dlje za čakati, po možnosti, a ne.