Nazaj ali naprej….
Rada bi čimbolj realno prikazala mojo situacijo, mojo vezo, ki je trajala 9 let in prišla do dna in upam, da mi bo uspelo, da bi mi lahko nekdo pomagal, ker sama res ne vem kaj narediti.
Bila sem v vezi s starejšim moškim. Razlika v letih je bila velika vendar jaz sem ga imela resnično rada in želela sem si ostati z njim. Ker mi on na začetku ni pokazal pravega zanimanje, prave zaljubljenosti sem v njega podvomila. Tudi sam mi sedaj prizna, da me takrat ni imel tako rad kot jaz njega. Postala sem nenormalno ljubosumna. Bila sem tako težka, da še samo sebe nisem prenašala vendar pravih in zame zadovoljivih odgovorov nisem dobila. Trajalo je skoraj 4 leta, ko sem pritiskala nanj in s tem uničila verjetno še tisto malo ljubezni, ki jo je gojil do mene. Zdi se mi, da je z njegove strani bilo bolj seksualna osnova. Vsaj občutek mi tako govori. Takrat sem bila tudi mlada 24 let in nisem znala brzdati čustev, kot znam danes.
Lahko povem, da sem bila zelo ljubosumna, na sodelavke, slike, televizijo, vse kar je možno. Tega nisem želela in to stanje mi je prav fizično motilo. Pospešilo bitje srca, zakuhalo v glavo, trest sem se začela. Potem pa sem se kar naenkrat odločila, da tako ne gre in začela popravljati odnos. Moram povedati, da me je med prepiri vedno odganjal stran in včasih bil tudi agresiven do mene. Ni mi znal povedati z besedami in pogovorom-. Med nama ni bilo prave komunikacije. Zapl se je .
A jaz sem kljub vsemu vztrajala zaradi ljubezni in ker sva po drugi strani zelo lepo živela skupaj in vzpostavila močno vez. Spolnost je bila odlična, živa…. Nežnost, lepe besede, pozornost pa je zamrla z njegove strani.
Po določenem času in mojem zavestnem umiku sem začela živeti po svoje in na nek podzavestni način sem iskala ljubezen in začela privlačit druge moške. Bilo je kar nekaj osvajalcev venadr sem se vedno umaknila. Ko pa sem z leti začela izgubljati upanje in nisva čisto nič govorila o prihodnosti sem se odločila, da moram nekaj narediti. Ali iti stran ali pa živeti v mrtvem odnosu. Že tri leta me ni poljubil, objel ali rekel, da me ima rad in to me je bolelo.
In nekega dne je prišel nekdo, ki mi obljublja in daje VSE, kar sem iskala. Prevarala sem partnerja in nisem se trudila preveč skrivati, ker nekaj se je moralo zgoditi. Tako, kot je bilo ni moralo iti več naprej. Prevare obsojam in obžalujem vendar zgodilo se je. Morda, ker sem se bala, da bi drugačeizgubila priložnost. In ko je partner izvedel za prevaro in ”novo zvez” se je preobrnil. Kar naenkrat mi je govoril koliko mu pomenim, se jokal, mi govoril kako sem mogla in me zalezoval. Najprej me je sicer odgnal vendar po tem ko je minilo 4 mesece odkar sem se odselila kar ne moreva prekiniti stikov.
Jaz sem v precepu. Na eni strani se mi kaže možnost nove zveze. Ta mi kaže veliko ljubezni, načrtuje skupno prihodnost, obljub je veliko, prisoten je vsak dan sproti. Vse je skoraj preveč lepo, da bi bilo res. Prepričuje me naj prekinem z preteklostjo mene pa še zmeraj boli. Jaz sem v dvomu, ker ne vem ali se moram še truditi kar brezglavo me vleče nazaj, v tisti na nek način siguren, čeprav nesrečen pristan. V misli mi hodijo spomini, malenkosti z dopustov, ko sem ga objela na motorju, ko sva gledala bzletati letala, ko je zjutraj šel kupit zajtrk, ko sem mu pripravljala zajtk z vso ljubeznjijo, ko sem se prilagajala njemu….Vse to je še vedno v meni in ne razumem samo sebe.
Oba trpita in tudi jaz. Do prejšnjega partnerja nisem iskrena in to me boli. Ne morem bit, ker oba še vedno gojiva majčkeno upanje, da bi lahko probala še enkrat. Sem pa že 4 mesece stran od njega in ne vidim ne vem kakšne prihodnosti z njim, ker mi on nič noče obljubljat, kar je razumnjivo. Na drugi strani pa imam pritisk s strani ”novega” partnerja, ki želi in na nek način pričakuje, da prekinem stike z tem prejšnjim. Jaz pa ne morem preboleti, ko se umakne eden mi je žal za tega, ko se drugi mi je žal za tega drugega. Ne vem kaj je prav, da naredim, kaj je boljše. Ali naj grem nazaj v zvezo v katetro sem veliko vložila, kjer je veliko preživetega, veliko spominov in neka vez, ki se je skozi leta utrdila. Ali naj grem na novo pot, na nek način tvegano…. V stiski sem, ker se nimam s kom pogovoriti, nimam nobenega, ki bi me razumel. Zato se obračam na vas, da mi kakorkoli pomagate in svetujete.
Hvala ….
Spoštovana Di-ana,
kakor boste vzeli, ampak usoda vam je namenila, da vam toliko čas ni nihče od moderatorjev odgovoril. Namenila vam je čas, da se sami odločite, kaj boste storili in katero pot boste izbrali. Tudi mene zanima, kako se je vaša zgodba razpletla. Je pa videti, da ste res v stiski, saj vas poznani način življenja v dvoje po eni strani vleče nazaj, razburljivi in zadovoljujoči pa po drugi strani naprej. Vendar samo sami poznate odgovor. Potrebovali boste čas, da se umirite in v miru razmislite, kaj si od odnosa zares želite in kakšno življenje želite v bodoče. Obe poti sta tvegani, tako stara zveza kot nova. V stari zvezi bi morali odnos na novo zastaviti in se s partnerjem pogovoriti, kako želite, da v bodoče živita (ter nato temljito delati na odnosu oz. izboljšanju odnosa). Tvegano je, da se “stara” zgodba ponovi in bi bili znova razočarani. Nova zveza pa temelji na prevari oz. je ustvarjena s prevaro, kar je lahko razlog za kasnejše nezadovoljstvo, vendar ne nujno. Sama čutim, da bi vam čas in tehten razmislek razjasnil poti v prihodnje. Morda bi se vam na koncu odprla celo tretja pot, torej ne nekdanja ne nova zveza. Prisluhnite svojim notranjim občutkom, vzemite si čas in pojdite skozi življenje. Običajno je tako: ko se nekaj zagotovo odločite, se zgodijo spremembe. Želim vam vse dobro na vaši poti, kolikor se še ni kaj spremenila. Pa srečno!