NASILJE V DRUŽINI

Tri zgodbe iz spletnega foruma med.over.net:

Zdaj razumem “ženske ki padajo po stopnicah”
Avtor: sneguljčica
Datum: 27-11-04 19:47
S partnerjem sva skupaj šest let in imava dveletno hčerko. Na začetku najine zveze sem bila jaz še v srednji šoli in kljub nasprotovanju staršev sem ostala z njim.Bila sem zaljubljena in nisem videla njegovih napak in slabosti ali pa jih takrat še ni bilo. Redko sva se skregala ,v zadnjih dveh letih (po rojstvu tamale), odkar sva v svojem stanovanju, pa se skregava vsaj enkrat na teden.Vzroki so različni, od seksa pa do slabo skuhane hrane in nepomembnih stvari. Prej se me ni nikoli dotaknil ali dvignil roke nadme.V zadnjem času pa se je to zgodilo za nekajkrat. In ko so mi po včerajšnjem nasilnem prepiru (ki ga je na mojo grozo videla in slišala tudi hčerka) pod vratom ostale malo bolj vidne in rahlo boleče sledi njegovih prstov, sem končno spoznala, kako se počutijo ženske, ki to doživljajo vsak dan. Nobenemu nisem povedala ,danes sem oblekla puli in nič se ni videlo.
Ampak ne morem stran. Res da včasih razmišljam o tem, a se bojim posledic. Če grem sama, mi grozi s tem, da male ne bom več videla, poleg tega pa jo niti ne bi rad pustila same. Lahko bi šla z njo, ampak kam? Sem brez denarja in nisem še končala šolanja (diplomsko pišem). Povrhu vsega pa ..saj ni vedno tak in zna biti cisto prijazen in čudovit mož in oče. Kljub vsemu ga imam rada in ne bi mogla brez njega. Skoraj sem prepričana,da tako razmišlja veliko žensk. Zakaj bi jih sicer bilo toliko, ki prenašajo nasilje, pa nočejo stran?
Ne rabim odgovorov stilu pojdi stran,najdi varno hišo …hotela sem se samo izpovedati in dobiti malo upanja da se bo enkrat vse spremenilo in bo moje življenje postalo pravljica, v kateri sem vedno hotela živeti.

V premislek…
Avtor: Tina
Datum: 16-05-02 12:25
Ko prebiram vsa ta pisma, si ne morem pomagati, da ne bi še jaz nekaj napisala in upam, da bo materam, ki ne vedo kaj storiti vsaj malo v pomoč.
Sem študentka, stara 25 let. Moj oče je alkoholik, odkar pomnim, mama gospodinja, imam še tri sestre in brata. Spomnim se da sem kot drugošolka mamo vprašala zakaj se noče ločiti, nas vzeti in odpeljati nekam vstran, kjer ne bo njega…očeta, ki je zunaj naše hiše veljal in še velja za uglednega, prijaznega in vedno nasmejanega, a znotraj hiše z alkoholom in ljubosumjem zasvojenega človeka? Takrat mi je rekla, da sem premlada da bi razumela, in po tolikih letih, je še vedno ne razumem! Mami zakaj?! Zakaj se nisi rešila pred fizičnim zlorabljanjem, nas pa pred psihičnim?! Zakaj si dovolila, da smo živeli v takšnih razmerah? Sedaj, ko smo vsi odšli od doma, se bojim še za najmlajšo, ki je komaj srednješolka. Vsak vikend, ko pride domov, se vidi, kako je živčno napeta. Samo čaka, kdaj in kje bo naslednji izbruh očeta… In si spet ne morem pomagati, da se nebi vprašala: Mami zakaj?
Če sedaj vprašam mamo zakaj se ni ločila, dobi solzne oči in reče, da sem še vedno preveč otročja, da bi to razumela! Pa ni res, zaradi nje sem morala dosti prehitro odrasti na čustvenem področju. Pa ne samo jaz…na vseh štirih je pustilo in še pušča nepopravljive posledice…Odkar pomnim sem govorila, da ne bom imela fanta, še manj moža, da sploh ne omenim kako težko sem navezovala stike z ljudmi, predvsem z moško populacijo, težave s prenajedanjem, vsak vikend, ko sem doma oz. se slišim z mamo po tel. Sedaj imam že leto in pol resno zvezo, čudovitega fanta, a mu ne zaupam popolnoma, v podzavesti še vedno ostane vprašanje, kaj pa če bo isti kot oče?! In mu s tem delam krivico…Še vedno tavam in se nikakor ne morem najti…Po tolikšnem času vem le to, da otroci nismo krivi za razmerje med staršema, in si zaslužimo normalno življenje!
Zato, mame ne odlašajte, pomagajte otokom, da bodo lahko normalno živeli. Davek za vaš strah in nepogum je previsok in vedno ga plačajo tisti, ki so najmanj krivi – otroci!

Moj mož
Avtor: Anja
Datum: 11-02-02 21:1
Poročena sem 6 let. Imam dva otroka. Trenutno sem še na porodniški. Starejša hči pa bo šla jeseni v šolo.
Obračam se na vas,ker bi rada vaše mnenje.V zakonu namreč trpim. Mož me psihično in fizično trpinči.V njegovih očeh sem vredna le toliko,da vzgajam otroke in skrbim za gospodinjstvo. Pomoči od njega skorajda nimam. Tudi po cele dneve je večinoma odsoten. Ne stoji mi ob strani, ko je potrebno kaj urediti za otroke (zdravniki,….) Kaj prida mi denarno tudi ne stoji ob strani. Celoten njegov čas porabi v večini za službo,kolege,zabavo. Družina je vedno zadnja. Tudi otroci. Če se jim posveti na dan po pol ure, je že napredek. Je zelo živčno vzkipljiv. To se sedaj pozna že tako, da ne prenese otroškega joka. Včasih tudi zelo histerično odreagira na otrokove muhice in slabo voljo. Moji interesi,družabno življenje so prepovedani. Poleg dela drugače še študiram, ampak mi ob študiju čisto nič ne stoji ob strani,kvečjemu mi ga onemogoča. Živiva v hiši pri njegovih starših, kjer tudi ni razumevanja. Tudi od njih nimam nobene pomoči, kaj šele kakšne moralne vzpodbude. Sama sem za vse. Moj mož dobesedno živi svoje življenje, ko pa se pojavi doma, pričakuje, da bom še njega prenašala po rokah kot dojenčka in se mu totalno posvetila. Onemogoča mi tudi stike s kolegicami, ki jih sploh nimam veliko.Tudi moje sorodnike ne mara in govori zelo prosto o njih. Pred drugimi igra popolnega očeta, resnica pa je čisto druga. Psihično me močno zatira. Oblega me z neustreznimi besedami kot so (kurba, svinja debela, prasica,gnoj….itd) Fizično se me v veliki meri loteva z močnimi prijemi in zvijanjem rok,do stiskanja za vrat,tistega tepeža v pravem pomenu besede sem bila deležna le enkrat.V večini ima take prijeme kot se opisala, zraven pa vpije,sika skozi zobe,me odriva,poriva in vidi se,da mu oblast nad samim seboj popušča. Velikokrat je že stolkel in metal krožnike, telefon, kar mu je prišlo tisti trenutek pod roke.
V grožnjah mi govori,kako me bo sekal na koščke,zrezal,kako bo vse pobil mene in moje in tako dalje. Resnično ostajam brez besed…Odkrito sem mu povedala že,da ga bom zapustila in da se bom ločila od njega. Da takega trpljenja ne zasluzi nihče. Še najmanj pa otroci. Včasih je reagiral tako,da je rekel naj kar izvolim oditi ( sva v hiši njegovih staršev) in naj ga rešim,njega in sebe. Po drugi strani pravi, da me ljubi, da brez mene ne more..Začel se je izmišljevati in lagati kaj vse bo povedal, če pride do ločitve na sodišču. Resnično ponižuje me povsod,tistih mirnih dni je zelo malo.Veliko je vsega, rada bi izstopila iz tega začaranega kroga. V sebi sem to že definitivno sklenila. Trenutno si iščem stanovanje. Sem v dokaj težki situaciji, saj gresta z mano dva mala otroka. Redne zaposlitve še nimam. Bojim se, ker navzven deluje čisto drug človek, le mi doma vemo, česa vsega je sposoben. Je dober govorec in vedno zna povedati in obrniti stvari sebi v prid. Kljub vsemu pa počasi ljudje zunaj le spoznavajo njegovo pravo plat osebnosti, saj se težko zadržuje in včasih brez pomislekov razlaga definicijo ženske in njene naloge. Zanima me, koliko sem zaščitena kot mamica in ženska, če odidem od njega. Bojim se, da v končni fazi ne bi vse te službe verjele meni, ampak njemu. Rada bi čimprej odšla in sebi in otrokom zagotovila predvsem mirno življenje. Brez živčnosti,vpitja,žaljenja in poniževanja. Pa še nekaj me zanima, imam namreč skrbi, recimo po ločitvi, bodo tudi njemu pripadali obiski otrok. Skrbi me, ker sam ni v stanju otrokom kaj skuhati,pripraviti. Za vse sem skrbela do sedaj sama. Rada bi bila prej prepričana, da bo otrokom nudil tisto naj osnovnejše, če jih bo imel kakšen dan. Kaj lahko storim na tem področju..Ne mislim mu otroke odtujevati, ampak skrbi me zelo za njih. Kaj predlagate na vso situacijo.Pozdrav in hvala za odgovor.

Koliko je takih zgodb okoli nas? Koliko je žrtev nasilja, ki se nikoli ne obrnejo po nasvet in pomoč, ali ki to storijo po 20 letih trpljenja? Koliko je otrok, ki jih v primerih družinskega nasilja moramo šteti za ogrožene otroke? Kdo jim lahko oziroma kdo jim je dolžan pomagati?

Družina je socialna skupina, v katero ljudje vstopajo zaradi ljubezni, podpore in varnosti.Žal pa je največja verjetnost, da bo nekdo žrtev telesnega nasilja, ravno v družini. Raziskave kažejo, da je skoraj vsaka peta ženska žrtev nasilja, v vsaki peti družini pa doživljajo nasilje kot problem tudi slovenski osnovnošolci, ki so bili vključeni v raziskavo “Mladina 98”.

Zakaj žrtve ne prijavljajo nasilja in ne zapustijo nasilnega partnerja ?

Raziskave so pokazale, da je povprečna doba zlorabljanja, preden žrtev zapusti razmerje (če se sploh odloči za to) 7 let. Vzroki za to so številni in se prepletajo (osebnostne značilnosti, psihično stanje, ekonomsko stanje, dinamika razmerja med žrtvijo in nasilnežem, izkušnje žrtve z nasiljem med njenima staršema). Žrtve imajo pogosto občutek nemoči ( v njih se utrdi prepričanje, da nimajo vpliva na ravnanje drugih, zato nimajo motivacije za spreminjanje okolja ali konkretne situacije), počutijo se psihično paralizirane, ne vidijo nobenega izhoda. Mislijo, da jim drugi ne bodo pomagali, da jim ne bodo verjeli in da bodo njih krivili za nastale probleme. Občutek odgovornosti za partnerjevo ravnanje izhaja iz tradicionalne delitve vlog v družini med partnerjema, ko naj bi mož skrbel za preživljanje družine v materialnem smislu, ženina naloga pa naj bi bila skrbeti za dobro počutje celotne družine in za urejene in stabilne odnose med člani družine. Pogosto so prisotni pritiski okolice, da mora družina ostati skupaj, ter prepričanje, da je za otroke bolje, da odraščajo v družini z obema staršema, čeprav je eden od njiju nasilen. Običajno je prisoten tudi strah, kako se bo nasilni partner odzval na prijavo nasilja oz. prenehanje odnosa, kar je posledica partnerjevih groženj, kaj se bo zgodilo ženi in/ali otrokom, če ga bo prijavila ali zapustila. Žrtve je tudi sram in ne želijo, da okolica izve, kako partner ravna z njimi, prav tako nočejo na sodišču pojasnjevati ponižujočih podrobnosti iz svojega življenja. Mnoge se bojijo ostati same, zato menijo, da je slabše biti sam, kot pa živeti z nekom, čeprav je nasilen. Nasilneži pogosto izvajajo strog nadzor nad življenjem partnerice (nadzorujejo telefonske klice, pošto, srečanja s prijatelji), zaradi česar se žrtve počutijo izolirano in brez zunanje podpore. Po prenehanju razmerja pa naletijo na številne socialnoekonomske ovire.

Dejstva pa so:

– nasilje se ne konča samo od sebe in se stopnjuje, lahko gre za fizično, psihično, ekonomsko nasilje ali spolno zlorabo,
– nasilje je kršenje temeljnih človekovih pravic in ima lahko elemente prekrška ali kaznivega dejanja,
– nasilje je izražanje moči in nadzora, za nasilje pa je odgovoren tisti, ki ga izvaja,
– za nasilje ni opravičila.

Vsakdo ima pravico do varnosti in dostojanstva. Država to pravico vsakomur zagotavlja s svojimi organi in institucijami (34.člen Ustave RS), k čemur jo zavezujejo tudi ratificirane mednarodne konvencije. Nasilje je kompleksen pojav, pri njegovem preprečevanju in obravnavanju sodelujejo različni državni organi in institucije (policija, tožilstvo, sodišča, centri za socialno delo, šole, vrtci, varuh človekovih pravic, zdravstveni domovi..) kot tudi nevladne organizacije, društva, varne hiše, materinski domovi… Pomembno je, da se znižuje toleranca do nasilja v družbi na splošno, zlasti pa pri ljudeh, ki so poklicno, moralno in etično dolžni odreagirati na zaznano nasilje (strokovni delavci CSD, svetovalne delavke vrtcev in šol, učiteljice, vzgojiteljice, zdravstveni delavci…).

V naslednji številki: Kam se obrniti po pomoč?

Helena Vidic Bizjak, univ.dipl.pravnica
Koordinatorica za obravnavo nasilja v regiji

stara sem 25 let.imam dva otroka in sem porocena.sploh ne vem kako naj zacnem…tudi to pisem na skrivaj da me partner ne slisi.z partnerjem se veliko kregava skoraj vsak dan..vzrokov je veliko no vsaj tako se zdi.je zelo zivcna oseba in gospodovalna.ko se razburi se spravi name pred otroci ki vse to spremljata in gledata.starejsi otrok ki je star 4 leta ze cudno reagira in me skrbi da ima ze posledice.imam dva cudovita otroka vendar imam obcutek da bom vse izgubila ce se situacija ne izboljsa.v druzini delam samo jaz on sedi doma ker preprosto noce delati,ko bi vsaj to cenil…ko sva zacela skupaj ziveti sem cez nekaj casa sele videla da to ni zivljenje.sedaj se to vlece ze dve leti in pol in vse huje je.ne vem kaj naj naredim,pocutim se krivo ker moji otroci trpijo,da o sebi ne govorim.postala sem zivcna razvalina,redkokdaj sem dobre volje,bojim se.ko se skregava,najveckrat ker je on slabe volje je hudo.zali me,govori da sina ki je najin skupni otrok ne bom nikoli vec videla,prvi otrok tako ni njegov.govori grdo o moji druzini,ponizuje me,vsakic govori naj se poberem ven iz stanovanja,pa tudi fizicno obracunava z mano.velikokrat se mi pozna od udarcev po telesu ali pa me boli glava ker me udari po glavi in me zlasa.starse nocem obremenjevati s tem,ampak mogoce bi bilo bolje da vse povem…rada bi zivela mirno zivljenje…

metavorim torej odidi takoj!

Pozdravljene vse

Ravno pišem nek članek na to temo, pa sem prebrala vaše zgodbe, ki so me vse precej pretresle. Rada bi vam samo povedala, da držim pesti za vas. To pa komentiram zgolj zaradi tega, ker bi vam rada priporocila Zensko svetovalnico (http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/) ali katerokoli drugo nevladno organizacijo, ki se ukvarja s tem. Vsaj za Žensko svetovalnico lahko recem, da boste, ko boste pripravljene dobile izredno kvalitetno pomoc. Pri tem pa bi rada izpostavila dve stvari. Prva je, da se to ne bi smelo dogajati nobeni zenski, saj je nasa glavna pravica, da nismo izpostavljene nasilju. Ker pa se zavedam, kako tezko je iz taksnega odnosa oditi, pa vam priporocam pogovor pri kaksni izmed njihovih svetovalk, saj boste ugotovile, da v tem niste same. Prav tako pa za svetovanje tudi ni pogoj, da iz odnosa odidete, saj je to odločitev vsake posameznice. Lahko pa boste govorili z nekom, ki vas spoštuje in razume. Premislite

Veliko sreče vsem

Pozdravljeni

Tudi jaz se javljam ker sem na robu živčnega zloma,..na robu propada…
moja zgodba..
stara sem 25 let, že 8 let sem z njim,..saj so se dogajali prepirčki ampak to malenkostni,..
lahko leto me je zaprosil…ker sem mislila da bo zdej vse drugače sem rekla ja…v roku pol leta sem organizirala sanjsko poroko in čez cel čaz trpela saj sem na tem delala samo jaz, on pa me je z psihičnim trpinčenjem spravljaj v jok in žalost…velikorakat je prišlo do fizičnega obračuna ,..da o psihičnem ne govorim..slišala sem toliko žaljivk,…vendar jaz sem vstrajala z mislijo da bo drugače…ampak…
poroka je mimo…postal je vedno hujši vedno slabši,..
ker sem si zelo želela otročka mi je uspelo zanositi…zopet je v meni posijal žarek sončka da se bo sedaj spremenil saj v meni raste novo bitje ki je del naju..
povedala sem mu…odreagiral je tako tako…čeprav je rekel da je vesel nisem v njem vidla niti kančka vesela…to me je še bolj potrlo..
no teden dni kasneje pa se je že spravil name…slab dan…pokasirala sem vse..od najgrše besede ki jih človek lahko reče do udarcev in lasanja…
ne morem več…sem v 2 mesecu nosečnosti in ne vem kaj naj naredim…vse življenje je še pred mano jaz pa ga bom zapravila z nekom ki ne ve kaj so to čustva,kaj pomeni res imeti nekoga rad, kaj šele da bi vedel kaj pomeni biti noseč in se tega veseliti…
boli me…tako zelo…ko pomislim da otročka sem tako srečna…vendar mi v trenutku uniči vse veselje in upanje…tako zelo si želim imeti nekoga ki me bo objel,spravil v smeh in se skupaj z mano veselil prihod malega bitjeca..
ne vem več kako naprej….

Draga Pika poka 25!

Živite z nasilnežem, ki se ne bo kar tako spremenil. To ste ugotovili že sami, ko ste upali, da bo drugače, ko se bosta poročila, ko bosta pričakovala otroka… – pa ni nič drugače, pravite, da je celo še slabše, še hujše.
Ni vam treba prenašati nasilja! Ni vam treba zapraviti življenja z nekom, ki vas nima rad in z vami grdo ravna! Verjamem, da je najbrž težko pomisliti na odhod, vendar mislim, da bi bila to dobra izbira in odločitev. Vaš partner potrebuje pomoč strokovnjaka in ogromno dela na sebi. Vi pa potrebujete predvsem mir in počitek, da se boste lahko pripravili na prihod otroka.
Umaknite se iz tega odnosa, ki ni dober ne za vas, ne za vašega nerojenega otroka. Za pomoč se lahko obrnete na CSD ali kar neposredno na varne hiše in materinske domove po Sloveniji.
Srečno!

Suzana Gliha Škufca

Odhajanje ni lahka stvar…

Sem sredi zapuščanja zapletenih odnosov; starši ‘strupene sorte’ in njim podoben partner, pod isto streho (od staršev) z mano in hčerko. Potihem sem privarčevala denar, že nekaj mesecev plačujem najemnino za neprofitno stanovanje (in se tresem, da mi ne odpovejo najema, ker ne bivam v njem), s strahom sem šla na csd povprašat, kako naj urejam razhod, sram me je, ko prijateljem in znancem in celo ‘tašči’ razlagam situacijo in … Delam vse, da se rešim. In obupno me je strah jeze, ki se bo usmerila name, ko odidem. Ko pobegnem, pravzaprav, ker želim spokati in na hitro oditi v varnost svojega stanovanja.

Ves čas me je strah, da me bodo zalotili in mi preprečili odhod. Da mi bodo poskušali odvzeti otroka. Ne samo partner, tudi moji starši. Ker sem jaz problem, tista, ki teži, tista, ki ‘ne vem, kako dobro mi je’ in si vse samo umišljam. Alkohol, razne oblike domačega nasilja, na kar je moja mama že prikladno pozabila. Partner, ki mi pove, da ga jaz ne morem spraviti iz hiše, ker je lastnik moj oče in se z mano nima kaj pogovarjat. O čemerkoli. Razen mojih napakah. S katerim ne upam (več) zaživeti niti stran od domače hiše, saj si je že lepo postlal (na tale način:Nasilen alkoholik, ki si postilja, da bo lahko kasneje sproščal svojo agresijo fizično. Psihični teror, ki bo prerastel v fizičnega.skopirano s foruma Starševski čvek po naslovom Mamin partner)

Bolno je vse skupaj in gnilo. In rez, žal, ne bo čist. Čeprav je partner/bivši krasen z otrokom; kako hudo lahko zaplete stvari iz užaljenosti in trme?

To je bilo malo jamranja, zdaj grem iskat kontakt za Žensko posvetovalnico. Razplet sledi, obljubim. Rada bi namreč, da kdo v prihodnjih dneh malo misli name in je na moji strani.

Draga moja,
To so zelo lepe želje, toda ti veš, da jih tvoj mož ne bo izpolnil. Tudi če se boš veselila prihoda tega malega bitjeca sama, je bolje tako, kot da ga čakaš z nekom, ki ti bi to veselje uničil. Dojameš bistvo? Otroka se lahko veseliš tudi sama, zato ne potrebuješ ob sebi nekoga za vsako ceno. Resda se je veliko lepše veseliti otroka v dvoje, a če to ni možno, je pač bolje da je mati z otrokom sama. Poznam kar nekaj mater samohranilk, ki so skupaj s svojim otrokom zelo srečne. Gotovo jim ni vedno lahko, posebno ko na sprehodih srečujejo kompletne, srečne družinice. A enostarševstvo ima tudi svoje prednosti. Ne krešejo se mnenja okrog vzgoje, ni prepirov, ljubosumnosti, nikomur ne polagaš računov kdaj, kam in s kom boš šla na kavico, koga si spet klicala po telefonu, čigavo je to sporočilo in zakaj v njem piše:”Bodi pridna…” Ni nobenega zadiranja: “Zakaj si spet prismodila čebulo, zakaj si…, zakaj nisi… Zanalašč si pustila telefon doma…”
Ali razumeš, kaj ti hočem povedati, draga sotrpinka? Ne boj se tega koraka, ki se ti zdi sedaj tako težak. A če ga ne boš naredila, boš onesrečila poleg sebe še najmanj eno bitjece.
Namesto da razmišljaš o negativnih posledicah razpada vajinega zakona, razmišljaj raje o prednostih, kot so: MIR, HARMONIJA, JAZ IN MOJ OTROK, V MIRNEM SKROMNEM OKOLJU… NA SPREHODU, GLEDAM SONČNI ZAHOD, NI ME STRAH…
Veliko poguma in odločnosti ti želim!

sem 17 letna punca in se vsak dan s strahom vračam domov iz šole, saj nikoli ne vem kaj me bo doma čakalo. dogaja se vse to kar ste same napisale (kričanje, fizično obračunavanje, ..) tudi sama velikokrat posežem med očeta in mamo kr nočem da bi se kai zgodilo. tudi na kolenih sem ju že prosla naj se nehata prepirat. psihično sem čist na tleh. že ko med njima slišim malo močnejši ton pogovarjanja, me postane zelo strah, grem v sobo in samo pričnem molit da ne bi bilo zopet tako hudo. v takšen okolju res ni prijetno odraščat. mama pa očeta ne upa zapustiti, saj samo nima nobenega mesečnega dohodka. je gospodinja.
zato vse mamice in tudi druge žrtve nasilja .. prosim opogumite se in pojdite stran od nasilnežev.

jaz sem ga zapustila v petem mesecu nosečnosti
zdaj s sinkom težko shajava ampak imava pa mir
nekega dne bo boljše 🙂 bo mamica dobila službo in bova dostojno zaživela

edino kar šteje je to, da otrok ni izpostavljen fizičnemu nasilju in grdim besedam,
da živi v mirnem okolju in da ga imamo vsi okoli njega radi 🙂

srečno vsem, ki se še odločate, jaz sem se odločila in ni mi žal!

Joj jaz sem s partnerjem že dobrih 7 let, vmes sva bila narazen dobrih 9 mesecev. Po hudem nesoglasju sva se zašla, ker nisva našla skupnega jezika. Ko je spet začel hodit okoli mene in je pokazal svoj lepši obraz (takrat se je začel ukvarjati ponovno s športom, bil pol veselja, smeha in humorja) je moje srce nasedlu imidžu. Ker je kontracepcija odpovedala, sem zanosila. Otroka sem si želela, on je hotel, da naredim splav. Nekaj je sanjal o tem, da noče, da bi si uničila prihodnost, v resnici je govoril sebi, da sem prihodnost in kariero uničila njemu. Še noseča se rekla, da ostanem z njim samo, če bo ostal z mano iz ljubezni in ne zaradi otroka. Obljubil je vse, toda nikoli ni bil pravi čas za izpolnitev teh obljub (to vidim sedaj). Hotel je skupno življenje, toda ker živi pri mami in jaz sem takrat bila brez dohodkov in še študentka, sem se priselila k njemu. No tu se je pekel začel. Noseča sem bila depresivna in konstantno podvržena psihičnemu matretiranju njegove družine, ko je bil v službi. Ni mi verjel, da se to dogaja in me je obtoževal, da lažem. Proti koncu nosečnosti sta me on in njegova mati fizično napadla. On me je davil, ona klofutala. Ker nisem imela kam oditi, sem ostala še naprej pod tem stresom in nasiljem. Vmes so posegli patronaža in moja mama in babica. Zaleglo vsaj za fizično nasilje. Medtem časom sem toliko dozorela, da sem spregledala skozi manipulacije partnerja, njegove družine, mojega očima… in sem jim uprla. Šok zanje. Kako si upam, da sem najslabša, najbolj grozna… ker nočem več biti predpražnik. Sin bo počasi star 4 leta, resnično me skrbi njegova dobrobit, ker se s partnerjem obmetavama z žaljivkami in resničnim psihičnim nasiljem cele njegove družine.
Problem je v tem, da si ponovno iščem službo, saj mi je za določen čas niso podaljšali, ker se bila veliko v bolniški zaradi otroka. Možnost se mi odpira v LJ, toda problem je v tem, da živim v osrčju Štajerske in otroka ne bi mogla odpeljati s sabo. Vsaj ne za zdaj. Torej imam možnost, da otroka pustim pri njemu vsaj za čas, ko si bom uredila življenje in bivališče in ga resnično zapustila ali pa da životarim še naprej in upam na boljše življenje in da bom dobila službo tukaj. Težko se odločim, da pod krinko službe pustim otroka njemu čez teden in se vračam za vikend, ker se mi zdi, da mi bo počilo srce. Res imam rada svojega otroka, imam rada sebe in hočem boljše življenje, tako brez nasilja in prekomernega stresa. Moja bolezen je odvisna od mirnega življenja, ki mi ga večne žalitve, ponižanja, zbujanja občutka manjvrednosti ne omogočajo. Bojim se, da če grem LJ, da bi mi odpeljal otroka ali pa trdil, da sem ga zapustila.

Resnično rabim dober nasvet ali pa vsaj dobro usmeritev, ker ne bi prenesla življenja brez sina.
Hvala.

a ti mu bi zaupala v varstvo in vzgojo njemu in njegovi mami? preberi si, kaj ga bosta naučila…
če si odgovorna, se bo tudi za tvojega sinčka našla postelja, vrtec,…lahko vama uspe

Spoštovana Natka78!

Razumem vašo zaskrbljenost glede oddaljenosti od sina, če bi sprejeli službo v Ljubljani. Po drugi strani vas podpiram v odločitvi, da se postavite na noge in uredite življenje tako, da bo najbolje za vas in za otroka.
Predlagam vam, da se kljub vsemu pogovorite s partnerjem o vaši nameri. Konec koncev je otrokov oče in skupaj morata priti do nekega dogovora, kako bosta ravnala, kako si bosta razdelila skrb za otroka itd. Tudi o tem, kje bo otrok živel, se bosta morala nekako strinjati oziroma dogovoriti in urediti tudi druge dolžnosti in obveznosti (npr. preživnino, stike). Obrnete se lahko na CSD in se tam posvetujete o možnostih.
Srečno!

Suzana Gliha Škufca

Sej to je ravno problem, nimam stanovanja v LJ, dobila bi kvečjemu sobo, seveda brez otroka, še manj pa vrtec, ki ga je tam dobiti nekje na ravni znanstvene fantastike. Kar se njega tiče, mi je sam rekel, da naj grem v LJ službo in pustim otroka pri njemu, ker on se ne misli seliti nikamor. Mu hotel Mama ustreza.
Kako izgleda skrb za otroka, po njegovem vse on naredi zanj, jaz pa nič. Le da sem vedno bila na bolniški za malega, da sem se marsičemu odpovedala za sina (z veseljem), da ga jaz vozim k zdravniku, mu kupim večino potrebnih stvari in se ukvarjam z njim. Nekako 10% skbi je njegovih, ostalo moje. Pa saj mu ni treba, ker jaz vse naredim, al pa mu mama pomaga. Še nisem videla, da bi se odpovedal kakemu službenemu potovanju zaradi sina. Tašča se je sicer se občutno popravila – do sina je vsaj nekako boljši človek, pa vendar premalo.
Kar se pa CSD tiče, imam pa z njimi zelo slabe izkušnje, še iz mojega otroštva, pa tudi oni so me dodatno prepričali, da naj se preselim k njemu, ko sem bila noseča, ker bo otrok rabil očeta, pa so vedeli kaka je situacija. Tako, da CSD – ne hvala.

Očitno tukaj ni nikogar, ki bi mi znal svetovati, kar ste napisali, pa vem že sama.

Ali sploh kdo točno ve, kaj je pravzaprav treba storiti? Kje začeti ločitev? Ali naj grem na CZD ali k odvetniku ali na policijsko postajo? Kam?

Oprostite, ampak to so pa res čudni nasveti. Tak nasilnež si ne zasluži, da bi se mu sploh prilagajala, kar se tiče stikov z otrokom. Kar naj se sam potrudi in se vozi v Lj, ali pa kamorkoli drugam. Naj pokaže, koliko mu je do otroka. Nosečnico davit in klofutat. Pa kaj ste normalni, ali je to oče, ali kaj?
Jaz svetujem, da nič ne išči službe, ampak daj takoj vlogo za materinski dom. Tam prideš za silo k sebi, da si urediš misli in si malo opomoreš. Služba naj malo počaka, pod takim stresom itak ne boš sposobna obdržati nobene službe. Na to, da bi otroka puščala njemu, dokler si ne “urediš življenja”, naj ti pa še na pamet ne pride. Prava mati vzame svojega otroka, kamorkoli gre, pa če je to na konec sveta, pa če bi ga morala v žepu okrog prenašat. Saj “urediti si življenje” vendar ne pomeni zgolj materialne varnosti (ta je v današnjem svetu itak relativna), ampak predvsem psihične in socialne stabilnosti. Torej, tvoj otrok potrebuje mir, varnost in predvsem TEBE. Pa četudi v majhni sobici v materinskem domu. Tam te nihče ne bo sekiral in lahko boš v miru premišljevala, kako naprej. Pomagale ti bodo usposobljene socialne delavke, ki pa so specializirane za take primere kot je tvoj. Glede na to, da je tvoje bivanje v MD nek pokazatelj tvoje stiske zaradi družinskega nasilja, bo tudi partner imel veliko manjšo moč nad tabo, kot bi jo imel, če bi se zgolj odselila v neko podnajemniško stanovanje. Najbrž bo lahko imel stike z otrokom, a pod budnim nadzorom socialnih delavk.
S temi ukrepi bi pokazala partnerju in njegovi mami (za katere nesramnost ne najdem besed, saj je vendarle ženska, nosečnico klofutat…), da nisi več predpražnik, nad katerim bi se dalo znašat, ampak zahtevaš do tebe in do sina, ki si ga rodila, dostojno obnašanje.

pozdravljeni!

sem 17 letno dekle. Fanta imam že pol leta. V tem času sem naredila stvar, zaradi katere so sedaj vikendi hudi. Med tednom sem namreč v dijaškem domu, zato sem doma samo med vikendi. Začelo se je pred kratkim, ko je moja mlajša sestra staršem povedala da spim pri njemu že več kot mesec. Vema da sem naredila napako ker sem v dijaškem rekla da hodim domou, doma pa so mislili da sem v dijaškem, a je bila to edina rešitev da sem lahko bila zraven fanta. Njegova družina me je sprejela lepo. Sedaj pa so moji starši izvedeli za to moje dejanje in vikendi so prava nočna mora. Oba starša se name dereta in me ozmirjata z žaljivkami ki se za moje pojme ne spodobijo za starše. Karkoli naredim doma za gospodinjstvo je nevredno, nikoli ne slišim besed pohvale, mami ne morem zaupati svojih najstniških problemov. Zmeraj ko se z sestro spreva, sem velikokrat po krivem obtozena spora. Zaradi vsega tega sem začela popuščati v šoli in sem kar veliko “špricala”.Tudi to nekaj prispeva k prepirom med vikendi. Priznam da je del moje krivde, ampak si kot vsak najstnik želim razumljivih staršev, ki bi držali obljubo, kar pa moji strši ne. Obljubila sta mi da bomo na to, da sem brez njihovega vedenja spala pri fantu pa tudi neopravičene ure pozabili in da se o tem ne bomo več pogovarjali. Ampak se je izkazalo da temu ni tako. Še naprej se vsak vikend dereta nad mano. Obrnila sem se tudi na svetovalno delvko naše šole in mi je odgovorila da mi ona pri tem ne more pomagati in da naj dam času čas. Jaz pa med vikendi trpim ko poslušam očitke staršev pa čeprav sem jim že povedala da mi je hudo zaradi tega kar sem naredila. Med vikendi se ne mroem niti zbrati za učenje. Ko starše prosim če bi lahko odšla k fantu se zopet začne vpitje in kričanje, velikokrta pa slišim tudi grožnjo da me bo kateri od njiju oklofutal tako da bom hodila z modricami okoli.
Zato sem se obrnila na vas. Prosila bi vas, da mi svetujete kako naj starše pregovorim da mi dovolijo vsaj malo več. Tudi pred tem me med vikendi niso spustili s prijatelji na pijačo al pa zabavo in sem bila vse vikende doma. Sedaj pa bi rada več časa preživela z fantom ampak mi starši to preprečujejo. Govorijo da nimajo nič proti njemu (čeprav ga poznajo) in da so veseli da sva se našla, jaz pa dobivam čedlje večji občutek da naju hočejo ločiti. To pa lahko dosežejo z tem da nama preprečujejo druženje. Zame so vikendi naporni in polni trpljenja.v domči hiši se počutim kot marioneta za izživljanje jeze.
Še enkrat vas prosim če mi lahko svetujete na koga se naj obrnem da rešim to situacijo.

Na nikogar, ker je to tako zelo težko in bizarno, da od kogarkoli karkoli pričakovati, da bo karkoli naredil, je več ali manj nesmiselno. Po zakonu imaš pravico do spolnih odnosov po 15em letu, a to pomeni samo to, da starši fantu(če je starejši kot 15 ali 18 let) ne morejo ničesar narediti, v smislu kriminalizacije spolnega odnosa, torej, da bi ga obtožili spolnega napada na otroka. Za to, da oni vedo kje si, je zakonska meja 18 let, a tudi po dopolnjenem 18em letu ne pričakuj, da bo zadeva kar “gladko stekla”, ker ne bo. Za mene so še pri 33em mislili, da imajo pravico izvedeti, kam grem na dopust, s kom in kdaj pridem nazaj, le, da je bolj subtilno. Ko si enkrat finančno neodvisen, imaš seveda več moči v svojih rokah, a je oblika pritiska drugačna in če ne kloneš, postane bolj izrazita. Ti tega še nimaš, in če oni mislijo, da imajo pravico povedati svoje mnenje, ga bodo povedali, tudi po tistem, ko boš že polnoletna in vse do takrat, ko boš finančno odvisna od njih. Policija ne bo storila ničesar, ker nima pravne podlage, CSD tudi ne, ker to najverjetneje ni v “njihovi pristojnosti”, kdo še potem ostane? Nihče. Eden izmed takšnih nesrečnikov, ki svojih problemov ni mogel zaupati staršem, sem tudi sam, vem, da ti ni lahko, ampak tako pač je. Najstniške ljubezni sicer hitro nastanejo in hitro minejo, problem, ki ga imamo takšni otroci, kot sva midva, se pojavijo kasneje, v resnih odnosih.

Pojavlja pa se mi vprašanje, zakaj si to storila, da jim nisi povedala? Ker si (podzavestno) prav dobro vedela, kakšna bo njihova reakcija?

Zelo malo si tudi napisala o njihovih resničnih motivih za to dejanje. Če oni nimajo ničesar proti njemu, proti čemu potem imajo? Imaš občutek, da vaju želijo ločiti? Nekaj je na tem, bi jaz rekel. Zakaj bi se potem tako obnašali? Si na drogi? V slabi družbi? Si že imela probleme s policijo zaradi kriminala? Okej, v šoli si popustila, to je zdaj močan adut v njigovih rokah, ampak, kaj bi se zgodilo, če bi bila najboljša v razredu? Najverjetneje se nič ne bi spremenilo, kajne? Tvoj primer spominja na mnoge, ko starši pri otroku začutijo, da le-ta odrašča in se osamosvaja, s čimer se njihova vloga avtomatsko zmanjša in so otroku vedno manj potrebni, kar (podzavestno) smatrajo tako, da jih otrokov “partner”(o pravem partnerju/ki na tej stopnji še ne moremo govoriti, kajne) ogroža, ali pa jih ogrožajo otrokova dejanja, kakršna koli že ta pač so. Pri tem se pač polaščajo nizkih udarcev, kot so prelamljanje obljub, dvojnih kriterijev oz. kriterije in merila višajo in nižajo tako, kot jim v dani situaciji prija, obsedeni so s kontrolo življenja drugih ludi, pod krinko skrbi in dobtrote in pa, resnico zelo radi prilagajajo svojim manipulacijam in pogledom na svet.

Kakorkoli že, definitivno nisi v zavidljivi situaciji. Želiš si razumevejoče in ljubeče starše(po katerih smo mnogi tako zelo hrepeneli in kar srce me boli, ko se spomnim, koliko takšnih otrok še vedno hrepeni po tem), hkrati pa si želiš razmerja s svojim fantom, ki ga imaš očitno rada. Lahko sicer poiskušaš staršem ustreči, a imam občutek, da bodo dali mir šele takrat, ko vaju bodo spravili narazen, kar se bo v roku nekaj mesecev tako ali tako zgodilo, če se ne bosta več videla. Če se bo to zgodilo in bodo spremenili svoje vedenje, potem boš vedela, da je njihovo dretje resnični motiv za to(ne nasedaj besedam, ki tega ne potrjujejo), ampak, potem moraš tudi vedeti, da bo čez 5 ali 10 let enako. Nevrotiki pač ne pustijo svojim otrokom lastnega življenja, morala si ga boš vzeti sama.

živjo!

tako da vam povem še mojo zgodbo…sem mamica, hčerka je stara 5 let, in sem bila s fantom ki je rad pil alkohol 2 leti in pol, skupaj nisva živela ampak je name to zelo slabo vplivalo…ko je šel ven in je bil pijan je zvonil meni na dom, kjer sem pri mami živela in nas vznemirjal, ko ni bilo po njegvo, ko se mu nisem več putila sem bila za njega kučka, kurva vse…tako sem zbrala pogum in šla od njega stran za 1 leto, sedaj februarja sva spet prišla nazaj, zakaj??hm z lažjo me je nazaj zvabil. čš da je nehal pit, da se je spremenil, da me ljubi, da bomo našli stanovanje in se lepo imeli…jaz sem ugotovila da ga še ljubim in tako sem šla nazaj tudi pod pritiskom mame k je rekla če mislim bit spet z njim naj grem ven iz njenega stanovanja…in smo šli…naj povem še to da hčerka ni njegova, pač od drugega moškega ki pa nima nobenih stikov z hčerko..tako sem upala da jo bo vzljubil in ji bil “oče” kakšnega nima…in začelo se je, prepiri zarad malenkosti, ker ni bilo takoj pospravljeno, zlikano, ko sem htela da bi čimprej jedli v nedeljo sem ga prosila za pomoč je blo vse narobe, sem bila nesposobna narediti kosilo itd…in potem nam je šlo še malo na tesno z denarjem njemu je šlo to na živce in je še nosil denar spet v gostilno, tako so se začeli še večji prepiri samo zaradi tega…ko je prišel domov pijan, sem bila spet kurva, vse…dvigal je roke nad mano ampak me ni udaril…včeraj se je pa tudi to zgodilo….rišel je domov iz gostilne in je bil vidno že malo pod dozo, ampak vseeno smo šli skupaj na sladoled, ko smo pa domov prišli mi pa reče, a grem lahko s prijatelji na pijačo, naj mu dam 5 evrov, ker mu jih nisme hotela dati ker imamo podnajemniško stanovanje, samo on ima službo, jaz imam socialno, komaj na mesec shajamo kar se denarja tiče, je začel name kričati, zmerjati z žaljivkami, to je moj otrok poslušal in ko sem se mu po robu postavila, ko me je prijel za prst in mi ga zvil, sem ga klofnila je on mene nazaj…tako sem doživela isto kot moja mami…bolelo me je srce da more to moj otrok preživljati kot sem jaz….ampak vem da sem dovolj močna da si poiščem službo in grem z njo na svoje in da spet zaživim brez nasilja, alkohola….morem, ker nočem da moj otrok isto doživlja kot sem jaz ko sem bila otrok….težko je zelo ko se znajdemo v takšnem okolju, ampak moremo se imeti rade in ne smemo tega trpeti, ker nismo na svetu zarad tega….
lep pozdrav vsem…

HAY

Sem mamica dveh zlatih hčerkic in sem stara 30 let.Tudi jaz moram to pisati na tiho,ker če bi zvedel za to,potem bi to pripeljalo do katastrofe.S fantom sva skupaj pet let.Na začetku je bilo vse o.k.med nama,saj je mojo starejšo hčero sprejel za svojo.Že takrat pa so bili njegovi starši fullllll proti meni,češ,da sem kurva in ne vem kaj vse.Dobesedno sem bila vse,samo človek ne.Potem sem zanosila z njim in šele takrat se je začel pekel za mene.Začel se je čudno vest,bil več ali manj skozi v gostilnah,jaz pa doma v solzah,saj sem venomer poslušala,da ta otrok,ki ga nosim ni njegov.Amak to je preteklos,ki je zelo boleča in sem jo pustila za seboj.Zadnjo leto in pol pa se je začelo zelo močno psihično nasilje,katero izvajata tudi zraven moža tudi tašča in tast.Ni dolgo nazaj,,da me je mož udaril in sem polna modric,s tem,da je tast to videl zraven in ni reko nič druga kot pa joj plava je.Premišljujem in tuhtam,da bi najraje še pred božičom spakirale in šle.Če bom to storila se bojim,da mi bodo vsi grozili po telefonu in na razne načine.Sicer nisem v službi,ampak me ni strah kako bi me preživele.Glede tega vem,da bi se znašla in kaj hitro našla službo,saj je pod to streho ne smem imeti.Mogla bi prosit za dovoljenje,če lahko grem obiskat moje starše.Ker pa jaz ne prosim nobenega za dovoljenje so potem problemi in to hudi.Odkar sem bila polnoletna nisem bila pod nadzorom mojih staršev,saj sem imela službo in za sebe sama skrbela.Sama Vem,da so ti ljudje dobesedno bolani,ampak me je vseeno strah,da me bojo zasledovali, mi grozili in ne vem česa vse so še sposobni.Rada bi mojim otrokom nudila vse,največ pa mirnega spanja.Kako lahko take ljudi zaustaviš,da te najprej matretirajo,potem pa vse zanikajo ali pa še rečejo,da si ti tak človek ne pa oni.
PROSIM ZA HITER ODGOVOR