Nasilje
Pozdravljeni,
lansko leto je bilo zame precej naporno.S partnerjem sva se veliko kregala.Prišlo je tudi do nasilja.Potem pa sva se pogovorila in se res nobeden od naju ni razburjal.To je trajalo nekaj mesecev. Pa se je zopet začelo.Čakala sem ga na dogovorjenem mestu ob dogovorjeni uri kar 2 uri.Gospod pa se je zabaval sredi popoldneva.Odšla sem domov,saj imava leto in pol starega otroka ,ki me je čakal doma v varstvu.Ker sem ga čakala v času kosila,seveda ni bilo skuhano kosilo.Pa je prišel pol ure za menoj domov in znorel ker ni kosila.Me prijel in zopet vrgel v tla. Ne vem več in nimam nobene ideje kaj naj storim….Sicer me tokrat ni udaril,ampak vseeno…
Hvala za odgovor
Lepo pozdravljeni,
po mojem mnenju nobena ženska ne bi smela dopuščti nasilja nad seboj. To slednje potem gleda tudi otrok in se uči odnosa do ženske. Z razmišljanjem o tem če bi, pa saj ni tako, pa morda pa.., nasilja ne boste vstavili, tudi z njegovimi obljubami, da ne bo nikoli več, se ne boste srečali s spremembo. Potrebujete akcijo in motivacijo, da spremenite sebe in počistite v svojem življenju z ljudmi, ki vas zlorabljajo. Razmislite, kje je tista meja, ko nekdo ruši vaše dostojanstvo. Sicer vas ni udaril, kot si pripovedujete, torej lahko še malo počakate in boste videli, morda bo bolje. Ne bo bolje, ponovilo se bo, vi boste pa imeli vedno manj moči nad tem vedenjem. To, da vas je prijel in vrgel v tla je prestopil vse meje razumnega. Vendar je žal tukaj med nama ena resnica, da od tega nasveta naprej, ki vam ga dajem, morate naprej sami. Zbrati morate dovolj energije, volje, notranje moči in zaključiti ta odnos. Težko vas bo kdaj cenil in spoštoval, še sebe ne ceni in ne zmore ustvarjati toplih in pristnih odnosov, kajti pozna le nasilje in grobost. Morda ima res obdobje, ko vam je ob njem lepo, vendar to ni dovolj, ker obstaja del njega, ki ga ne obvlada in s čimer vi ne boste zmogli živeti. Veliko žensk živi ob nasilnih moških, mečejo si pesek v oči, ko moški po nasiljnih izbruhih, ko je seveda vsa modra in prebrcana ter si v službo nadene očala in v sramu laže, da je padla, obljublja, da bo sedaj drugače. Morda bo res, vendar mora tukaj z vaše strani biti postavljen pogoj, da si poišče pomoč in na sebi kaj naredi. Obstajajo društva, terapevti, psihologi, ljudje,ki se ukvarjajo s to problematiko. Težavo nasilja se z voljo da obvladat, nič ni neobvladljivega. Težava je le v tem, da si nasilneš ne poišče pomoči, dokler ne izgubi že vsega, žene, otrok, ljudi okrog sebe… Potem pa joka in prosi, obljublja, na koncu pa ga val čutenj in pritiskov, ki jih ne obvlada, pahne v stari svet.
Gospa, življenje je vaše, upam, da ne boste čez pet let rekli, zakaj nisem takrat odšla ter večno iskali izgovor zakaj ste ostali ter se pritoževali, kaj vam počne in kakšna krivica se vam godi. Vi jo dopuščate, torej je del odgovornosti tudi na vas. Poskrbite zase, postavite ljudem meje, do kje lahko gredo, to je vaša lekcija, ki vas jo uči življenje in vedno znova jo boste dobivali servirano na pladnju, dokler ne boste rekli dovolj, vredna sem več.
Vse dobro vama želim obema s sinom na vajini poti.
Lepo pozdravljeni vse, ki imate izkušnje z nasiljem.
Velikokrat se sliši, tudi od terapevtov,da v primeru nasilja, kakršnegakoli, psihično, fizično, življenje z alkoholiki…. rečejo….. “sam pejt”…
bom jaz povedala svojo izkušnjo….jaz sem zaradi nasilja tudi odšla iz skupne hiše, katero sem z lastnimi vlaganji vložila za polovico. In glejte… po 16 letih, mi še vedno skupnega premoženja ni uspelo razdeliti… seveda prek vseh sodnih postopkov. …
moja izkušnja in mnenje, ki ga želim podeliti: nikoli se umikati nasilnežu, ampak vzdržati, prijavljati nasilje, in poskrbeti, da se nasilnež umakne iz hiše, ne pa nemočna žrtev z nemočnimi otroci.
Kajti, potem se nasilje samo še nadaljuje, sedaj v intenzivnejši meri, pač v psihični obliki.
Ko prosiš za pomoč npr. že varuha človekovih pravic, ko obupaš že nad vsem, tudi ta ne more narediti ničesar učinkovitega. Na žalost, v naši državi velja, kdor je agresivnejši – nasilnejši, je močnejši in uspešnejši.