Če ste pripravljeni, lahko svojo zgodbo delite z nami. Gotovo bo pomagala novim limfomčkarjem, da bodo videli, da življenje nikakor ni izgubljeno, če se soočiš z diagnozo rak. Lahko jo objavite anonimno, pod drugim imenom….

Jaz bom svojo skopirala sem gor v kratkem. Sicer je objavljena že v društvenem časopisu Moč življenja, ampak jo bom še tule napopala.

Moja zgodba, napisana avgusta 2005, ko sem zaključila zdravljenje NHL!
**********************************************************

Z možem sva ravno načrtovala družino, ko me je presenetila bolezen. Stara sem bila 33 let. V trenutku se mi je svet obrnil na glavo. Najprej šok in strah. Tako zame, kot za moža, moje starše, brata, ostalo družino, prijatelje, sodelavce, znance. Naslednjih nekaj dni, v času diagnostike, so me prežemali različni občutki – pogum, strah, razočaranje, pa sept pogum in spet strah… Poleg tega, da sem se prvič v življenju resnično ustrašila zase, sem bila tudi žalostna, saj sem si želela otroka, družino, ne pa hude bolezni, ki lahko pomeni tudi smrt. Seveda so si sledila vprašanja, zakaj se to dogaja ravno meni? To je trajalo vse, dokler ni na Onkološkem inštitutu padla končna diagnoza in se začelo zdravljenje s kemoterapijo. Takrat sem dobila nenavadno velik pogum in močno voljo, da bom zmogla in preživela.

Več kot mesec dni sem pokašljevala. Imela sem suh, dražeč kašelj. Ker kašlja ni spremljal tudi prehlad, se mi je zdelo vse skupaj nenavadno in sem se po mesecu pokašljevanja odpravila k splošni zdravnici dr. Ferjanovi. Menila sem, da gre za alergijo, saj se je ravno začela kurilna sezona in suh zrak v stanovanju, ki me je še posebej motil.
Dr. Ferjanova mi je poslušala pljuča, dala sem kri. Ugotovljena je bila povišana sedimentacija. Na pljučih ni bilo slišati ničesar. Zaradi povišane sedimentacije me je poslala na preiskave, da bi ugotovila, kje v meni tiči vnetje. Opravila sem UZ trebušne votline, ginekološki pregled in slikanje zob. Vse je bilo v mejah normale. Istočasno pa me je zaradi dražečega kašlja napotila k pulmologinji dr. Mačkovi na test na alergije in astmo. Test je pokazal, da sem alergična na trave in imam blago obliko alergijske astme. Dr. Mačkovi sem takrat čisto po naklučju omenila tudi povišano sedimentacijo in zaradi tega podatka se je odločila, da mi vseeno poleg testov na astmo in alergije, slika še pljuča. Sledil je velik šok. Velika bela lisa v sredini med pljučnima kriloma. Dr Mačkova mi je takoj rekla: »To je najverjetneje limfom.« Bila sem tako šokirana, da sem onemela: »Kaj? Kako? Kakšen limfom?« Takoj se mi je zazdelo, da ta beseda pomeni raka. »Kako se to zdravi?« sem vprašala dr. Mačkovo? Odgovorila mi je, da sistemsko, s kemoterpaijo. »Kemoterapija? Kaaaaj? Potem je to rak? O, hudoooo!!!« sem razmišljala sama pri sebi. Takrat sem ob odhodu iz zdravstvenega doma v šoku zgrešila svoj avto in vsa zmedena tavala po parkirišču, medtem, ko sem v mobitelu iskala moževo številko, da bi mu povedala šokantno novico.
Dr. Mačkova se je osebno angažirala in takoj klicala svoje kolege zdravnike na Golnik, če bi mi lahko urgentno opravili računalniško tomografijo (CT) in res sem bila takoj na vrsti. CT je potrdil sum na limfom. Prav tako se je potrudila, da so mi nemudoma opravili še dodatne preiskave. Najprej so mi delali bronhoskopijo, ki sem jo zaradi strahu pred diagnozo izredno slabo prenašala. Z bronhoskopijo mi niso uspeli vzeti vzorca tumorske tvorbe, zato so mi opravili še punkcijo. Vzorec je šel v laboratorij na Golniku. Med tem časom sem bila tudi že napotena na Onkološki inštitut. Imela sem veliko srečo, da je imela ravno tisti dan ordinacijo moja sedanja onkologinja dr. Tanja Južnič Šetina in sem imela tako možnost, da sem bila še isti dan sprejeta in pregledana ter nadaljevala s preiskavami. Pregledala je moje RTG in CT izvide z Golnika, dala sem kri za biokemične preiskave in potem je sledilo mučno čakanje na izvide laboratorija z Golnika. Vmesne ugotovitve patologa z Golnika so bile, da sumi na dve možni diagnozi, in sicer na timom ali limfom, vendar se je bolj nagibal k timomu. Timom je precej bolj zoprna oblika raka kot je limfom. Dr. Južničeva mi je razložila načine zdravljenja, vrste citostatikov, prognoze in tudi statistiko za obe vrsti raka in bila sem izredno prestrašena, kaj se bo izcimilo. Za timomom zboli v SLO vsake nekaj let kakšen pacient, na OI ni specialista, ki bi se podrobno ukvarjal s to obliko raka, za zdravljenje se uporabljajo stari citostatiki… skratka nič spodbudnega.
Takrat sta bila z menoj na Onkološkem inštitutu poleg moža tudi moja mama in oče, saj sva bila z možem preveč raztresena, da bi lahko vprašala vse, kar naju je zanimalo. Zanimalo nas je, če so v SLO na voljo vsi sodobni načini zdravljenja limfoma in timoma in če ne, kakšne so možnosti zdravljenja v tujini. Dr. Južničeva nas je nato pomirila, da na Onkološkem inštitutu uporabljajo vsa sodobna zdravila, ki so trenutno na voljo tudi v svetu.
Nato je prišel izvid z Golnika, da vzorec, ki so mi ga punktirali, ni dober in da ne morejo določiti bolezni, zato predlagajo ponovitev odvzema tkiva tumorja. Po eni strani nam je vsem odleglo, saj tako še ni padla zadnja diagnoza, ki smo se je tako bali – timom. Dr. Južničeva se je izredno potrudila in me še isti dan, tik pred novim letom, napotila na operativni odvzem tkiva na torakalno kirurgijo v Klinični center. Tam mi je simpatični kirurg, dr. Stanko Vidmar operativno odvzel tkivo in me po operaciji pomiril, kot še nihče do takrat. Rekel mi je: »Gospa Modic, vaš tumorček je bil lepo mehak in smo ga malo odščipnili. Kemoterapija pa ga bo stopila do konca. Če bo pa še kaj ostalo, bomo lahko še odščipnili pri nas. Nič se ne bojte, vse bo še ok.« Te njegove besede, njegov simpatični in prijazni obraz in način komunikacije so mi dali poleta, energije in spet gromozanskega poguma, da se borim. Dr. Vidmar je bil prvi zdravnik, ki me je na tako prisrčen način opogumil in tega ne bom nikoli pozabila. Operacijo sem odlično prenesla, tako, da sem bila že naslednji dan odpuščena. Sledilo je zopet nekaj dnevno čakanje na izvid patologa z Onkološkega inštituta. Vmes je bilo tudi novo leto, ki je bilo zame in moje drage najbolj klavrno do sedaj. Ampak pokonci nas je držalo upanje, da prve dni novega leta izvemo čim bolj ugodno diagnozo zame. Dnevi do izvida so bili dolgi. 3.1.2005 sem v strahu in nervozna klicala dr. Južničevo, če je že dobila izvide. Ko sem v slušalki zaslišala: »limfom imate,« so me oblile solze sreče. Ja, solze sreče. Samo, da ni timom!!!! Takoj sem novico sporočila možu, družini, prijateljem: »Hej, imam »samo« limfom! Ni timom! Juhuhuhu!« Z dr. Južničevo sva se dogovorili, da že 5.1.2005 pridem na prvo kemoterapijo in še manjše dodatne preiskave.

Z največjim veseljem sem pripravljala stvari za v bolnišnico, saj sem ostala tam 2 dni. Ko mi je sestra Brigita z oddelka H1 Onkološkega inštituta pripravljala zdravila in »napeljavo« za prvo kemoterapijo, sem bila srečna in polna pričakovanja, seveda pa sem čutila tudi malo treme. Nato so si sledile stekleničke druga za drugo in prav hitro je bilo vse gotovo. Počutje nad pričakovanji, nobene slabosti, morda malo »šumenja« v glavi, ampak daleč od tega, o čemer nekateri govorijo in kar nekateri dejansko preživljajo. Tisti dan so mi odvzeli tudi vzorec kostnega mozga, da bi ugotovili, kako razširjen je moj viskomaligni difuzni ne-Hodgkinov B-limfom. Na mojo srečo je bil kostni mozek čist.
Ob prvi kemoterapiji sta mi že dr. Južničeva in potem še sestra Brigita razložili, da mi bodo po 4 tednih izpadli lasje. Dobila sem napotnico za lasuljo. Opozorili sta me še na druge morebitne stranske učinke kemoterapije. Dobila sem tudi knjižico za bolnike, ki prejemajo kemoterapijo. Ufff, napisanega je bilo veliko, predvsem stranskih učinkov kemoterapije in kako jih omiliti. Po prebrani knjižici so se domači že oborožili z raznimi vitaminskimi pripravki, energijskimi napitki, posebno hrano… kot je svetovala knjižica, saj so bili prepričani, da bom imela vsaj nekaj od naštetih stranskih učinkov. Kasneje se je izkazalo, da so bile te priprave čisto odveč. Sama se nisem kljub vsem negativnim informacijam o kemoterapijah ničesar ustrašila. Prvo kemoterapijo sem preživljala kar v nekakšnem transu. Mešali so se občutki veselja, ker se je začelo zdravljenje, treme, poguma, občutka nadnaravne moči. To se je odražalo v tem, da sem svojo prvo kemoterapijo preživela na hodnikih Onkološkega inštituta z napeljano kemoterapijo v žilo in skupaj z mojimi obiski, medtem, ko so nekateri ležali, se borili s slabostjo in tudi bruhanjem. Po prvi KT sem se tako dobro počutila, da sem bila kar malo v skrbeh ali terapija sploh deluje, vendar me je dr. Južničeva potolažila, da vseeno deluje. Komaj sem čakala, da mi začno izpadati lasje, da bom imela vsaj en malo bolj viden stranski učinek terapije in znak, da se zdravim. Ko sem po 4 tednih prišla na novi ciklus kemoterapije, so mi dodali tudi biološko zdravilo Mabthera. Razložili so mi, da je kombinacija kemoterapije in bioloških zdravil odlična za zdravljenje moje vrste limfoma. Tako sem dobivala biološko zdravilo v vseh naslednjih ciklusih kemoterapije. Zelo sem vesela, da sem prejemala biološka zdravila, saj so draga in baje jih ne prejme vsak, zato je izbira pacientov za tovrstno zdravljenje zelo zahtevna.
Na kemoterapije sem hodila vsake 4 tedne. Predpisanih sem imela 6 ciklusov. Ciklusi so si sledili točno na 4 tedne, saj je bila moja kri ves čas zdravljenja dobra in temu primerno je bilo tudi moje počutje dobro. Med ciklusi kemoterapije mi je vsak teden kontrolirala kri tudi moja osebna zdravnica. Tu mi je bila v veliko pomoč med. sestra Mojca Čaleta. Izjemno sem ji hvaležna, saj mi nikoli ni bilo potrebno čakati na napotnice za laboratorij, bolniške liste… vse sva se lahko dogovorili in uredili kar po telefonu. Samo prišla sem do nje in vzela dokumente. Takšna oblika komunikacije mi je zelo pomagala, saj sem se morala paziti raznih okužb pa tudi samo čakanje v čakalnicah, kadar človek ves čas hodi okoli zdravnikov, lahko včasih pacienta spravi v slabo voljo. Meni so bile tako prihranjene okužbe in slaba volja!
Vse skupaj sem od januarja do konca maja 2005 prejela 6 ciklusov kemoterapij. Po drugi kemoterapiji so mi naredili prvo vmesno kontrolo remisije tumorja. RTG je pokazal, da se je tumor že lepo zmanjšal in takrat sem bila ob izvidu zares srečna. To mi je vlilo novega upanja, še večjega poguma in dobre volje, ki je prav tako pomemben del zdravljenja takšne bolezni. Tudi Po 5. kemoterapiji je zopet sledil RTG in zopet razveseljujoč izvid, da je komaj še kaj opazno. Imela sem občutek, da je bila tudi dr. Južničeva zelo zadovoljna. Po zadnji, 6. kemoterapiji me je dr. Južničeva napotila na CT, da se ugotovi točna remisija. Prav tako me je napotila k radiologinji dr. Zaletelovi, ki je določila obsevalno polje, saj je bilo že od vsega začetka rečeno, da bo zdravljenje sestavljeno iz kemoterapij in obsevanja. Dr. Zaletelova mi je predpisala 18 obsevanj. V višini pljuč sem imela na koži zarisane črte. Ljudje, ki me niso poznali ali niso vedeli, da sem sploh bolna, so me čudno gledali, ko so videli na spodnjem delu vratu narisane črte, vendar se nisem popolnoma nič sekirala in črt nisem skrivala. Celo ponosna sme bila na njih. Vsakemu sem jih z veseljem pokazala in ko me je kdo vprašal, zakaj sem porisana, sem se največkrat z nasmeškom na ustih pohecala, da imam narisano tarčo. Sledil je seveda smeh. Dr. Zaletelova me je v začetku zdravljenja z radioterapijo seznanila z možnimi stranskimi učinki obsevanj. Glede na to, da je obsevalno polje predel med pljučnima kriloma, obsevanje zadane tudi del pljuč, del ščitnice in del dojk ter požiralnik. Žarki so mi skurili sluznico požiralnika, zato sem krajše obdobje zelo težko požirala večje kose hrane. Pomagala sem si s pasirano hrano imela velik izgovor, da sem lahko pojedla veliko sladoleda, ki mi je zelo pasal na moje »požgano« grlo. Občasno sem čutila pritisk v glavi in takoj po obsevanju včasih rahlo vrtoglavico, ampak sicer nič posebnega. Za mano so sedaj vsa obsevanja in s tem sem predvidoma tudi zaključila zdravljenje. Nekaj časa bom še na bolniški, saj traja kar nekaj časa, da si telo opomore po težkem zdravljenju, ki prinese tudi kar nekaj težav, ki sicer ne motijo normalnega življenja, te pa skoraj vsak trenutek spominjajo na to, da si bil bolan in da je za teboj zahtevno zdravljenje.

Zdravljenje sem ves čas prenašala izredno dobro. Tako kemoterapije, kot obsevanja. V zdravljenju sem videla mojo rešitev, zato sem ga sprejemala kot nekaj pozitivnega, odrešujočega. Ljudje se mi vedno čudijo, kako nisem po kemoterapijah nič bruhala ali ležala. Verjetno je veliko v glavi in psihi človeka. Jaz sem šla na vsako kemoterapijo z veseljem. Komaj sem čakala novo dozo. Mogoče sem včasih po kemoterapijah celo premalo počivala, saj sem hotela dokazati sebi in drugim, da sem močna, da zmorem, da se ne dam. Takoj s kemoterapije sem hodila na dolge sprehode z mojim kužkom po Šišenskem hribu. Tudi telovadila sem na trim stezi. Z možem in kužkom smo ves čas mojega zdravljenja hodili na izlete in normalno živeli kot, da nisem bolna. Opustili smo le izlete v visokogorje in druge fizično bolj zahtevne športe. Takšen način življenja in sprejemanja bolezni predstavlja še dodaten plus pri zdravljenju. Velik pomen ima tudi moja dobra volja, smisel za humor in nasmeh na ustih! Če ne bi bilo dobre volje in nasmeha na ustih, bi šlo vse skupaj dosti težje. Nasmeh in dobra volja vlivata moč in energijo, da se boriš in da ti gre vse skupaj precej lažje od rok!
Čeprav sem bila ves čas zdravljenja v dokaj dobri psihični kondiciji in pozitivno naravnana, sem kljub temu doživljala tudi trenutke tesnobe, ko me je bilo strah smrti. Prebrala sem veliko knjig in čeprav sem verjela vase in uspeh, sem poiskala pomoč tudi pri psihologinji Manci Repež na Onkološkem inštitutu, ki me je vključila v skupino, kjer smo se učili sprostitvenih tehnik, se pogovarjali in si izmenjavali izkušnje.
V času zdravljenja sem se aktivno vključila v delovanje novega Društva bolnikov z limfomom, ki mi je dal veliko novih poznanstev, novih izkušenj in uporabnih informacij o moji bolezni, zdravljenju,… Aktivno sem se vključila tudi v projekt »Peticija za večjo dostopnost do bioloških zdravil za bolnike z malignim limfomom«, v katerem se tudi osebno zavzemam, da bodo vsa biološka zdravila za zdravljenje limfomov, ki so že v uporabi v Evropski uniji, dostopna v potrebnih količinah vsem bolnikom, ki bi jim omenjena zdravila lahko pomagala pri podaljšanju življenjske dobe ali popolni ozdravitvi.

Pomemben del mojega zdravljenja so tudi moj mož, starši, brat, tašča, tast in moji dobri prijatelji. Vsak trenutek so mi stali in mi stojijo ob strani, me spodbujajo, mi pomagajo in me razumejo tudi, če sem kdaj depresivna in sitna… Včasih je bilo njim morda še bolj težko kot meni in hvala jim, ker mi tega niso pokazali, saj bi bilo to zame še dodatno breme.
V veliko oporo med zdravljenjem mi je bil moj pogumni mož. Ko je včasih meni zmanjkalo poguma, ga je imel on in me spodbujal. Prepričana sem, da je mojo bolezen doživljal skoraj tako, kot bi bil bolan tudi on, le da je bilo meni precej lažje, saj sem fizično občutila rezultate zdravljenja, medtem, ko je moral on svoj pogum črpati iz mojega opisa občutkov in počutja. Na nobenem pregledu ali kemoterapiji ni manjkal, čeprav sem bila ves čas v dobri fizični kondiciji in bi lahko tudi sama čakala na preglede, terapije, izvide. Vedno je bil z mano, da mi je pomagal nositi breme strahu, žalosti,… in vedno je bil z mano, da sva se skupaj veselila dobrih vmesnih izvidov. Vedno mi je znal preusmeriti negativne misli. Med zdravljenjem me je večkrat nagradil z malenkostmi, ki mi veliko pomenijo. Po zadnjih obsevanjih mi je kupil novo ročno uro, ki sem si jo tako želela. Rekel je, da je ura nagrada, ker sem se pridno zdravila in bila pogumna. Za spodbudo mi je kupil tudi knjigo Lanca Armstronga, ki je poleg budilke ves čas na moji nočni omarici.
Poleg moža so pogumno prenašali moje zdravljenje tudi moji domači – mama, oče, brat, tast, tašča… Včasih so bili in so še mogoče celo preveč skrbni. Ampak razumem njihove občutke in skrb, saj sem njihov otrok, del družine in vem, da skrb izhaja iz njihove velike ljubezni. Vesela sem, da sta mama in oče tako hrabro prenašala moje zdravljenje. Vem, da sta vložila veliko truda v pogum in nasmeh na ustih in lahko rečem, da sta uspešno skrivala svoja čustva. Vem, da sta takrat, ko me ni bilo poleg, trpela in bila žalostna in hvala jima, da mi tega nista nikoli tako očitno pokazala, saj bi me to samo še dodatno obremenjevalo. Brat mi je tudi na svoj način pokazal skrb zame. Ves čas je brskal za informacijami o limfomih, zdravljenju in spodbujal starše s spodbudnimi informacijami s spleta o moji bolezni. Tudi tast in tašča sta me spodbujala in mi pomagala v času zdravljenja.

S pomočjo bolezni sem imela možnost ugotoviti, kateri so moji prijatelji. Pravi prijatelji so mi od vsega začetka stali ob strani. Nekateri, ki sem jih imela za prijatelje, so se umaknili in tako postali le še moji znanci. Nekateri znanci so postali v temu času moji dobri prijatelji. Tega gotovo sama ne bi nikoli spoznala, če ne bi zbolela. Vsaka moja prijateljica in prijatelj ima svoj delček pri zdravljenju. Veliko mi je pomenilo, ko so se prijatelji in znanci zanimali zame, me poklicali in povprašali, kako se počutim. Vesela sme bila vsakega obiska, srečanj s prijatelji ob kofetkih,… Tudi sodelavke in sodelavci iz podjetja, v katerem sem zaposlena, so me spodbujali in mi želeli pomagati. V času zdravljenja sem imela možnost spoznati tudi veliko novih, krasnih ljudi. Presenečena sem bila, kako so nekateri zaskrbljeno, drugi prisrčno, tretji izjemno skrbno reagirali na novico o moji bolezni. Vsak mi je hotel na svoj način pomagati z nasveti glede zdravljenja, s pogovori, z opogumljanjem, z obiski v bolnišnici med kemoterapijami, zanimanjem za mojo bolezen, z darilci za srečo… Res hvala vsem. Tudi oni so del terapije do mojega zdravja. Zelo svež je še spomin na mojo prvo in zadnjo kemoterapijo. Ko sem prejemala prvi ciklus kemoterapije, mi je prijateljica Mateja v bolnico prinesla za spodbudo prisrčnega medvedka z očali, ki je imel okoli vratu napis: »Ime mi je ZDRAVKO. Ko me pogledaš, se spomni, da nate mislijo, Mateja, Peter, Marjana, Vilma in Ojzi.« Na zadnjo kemoterapijo pa sta mi prijatelja Mateja in Uroš prinesla velik napihnjen balon s helijem v obliki krave in 3 sladke indijančke, ki jih obožujem. Rekla sta, da je treba proslaviti zadnjo kemoterapijo. Takšne stvari dajo človeku moči, da gre naprej, da se bori.

Ne smem pa pozabiti zlatih sester in strežnic na oddelku H1 Onkološkega inštituta. Imen vseh se ne spominjam, ker jih je bilo veliko. Lahko samo rečem, da so sončki, ki lepo skrbijo za nas bolnike. Vedno so bile nasmejane, rade so se hecale, vedno na razpolago za pomoč, spodbujale so nas in nam s svojim pozitivnim odnosom do dela in nas pacientov dajale dodatno voljo in upanje. Sestra Brigita z oddelka H1 se je večkrat izjemno potrudila za mojo komfortno bivanje med kemoterapijami, saj je poskrbela, da sem dobila enoposteljno sobo. Imela je vedno mirno in natančno roko, ko mi je vstavljala kanilo, saj je zadela žilo vedno že prvič in mi s tem prihranila neprijeten in boleč občutek. Prav tako ne smem pozabiti omeniti prisrčnih radiologov, ki delajo na obsevalnemu aparatu št. 5. Toliko dobre volje, prijaznosti in veselja do dela na kupu zmorejo pa čeprav se vsak dan soočajo s težkimi bolniki in res so face, da kljub takšnim izkušnjam premorejo še toliko dobre volje in energije, da se hecajo s pacienti in nam tako olajšajo zdravljenje.
Pohvalilti moram tudi celotno zdravniško ekipo oddelka za limfome z Onkološkega inštituta, še posebno mojo onkologinjo dr. Tanjo Južnič Šetina. V začetku sem bila kar malo razočarana, ker se mi je zdela precej resna zdravnica. Ker sem precej čustvena oseba, sem si takrat, na začetku zdravljenja želela zdravnico, ki bi me tolažila z besedami: »Vse bo še dobro, Kristina! Saj se boste pozdravila…« Kasneje sem ugotovila, da je bila dr. Južničeva izjemno korektna in prav je, da me ni tolažila z nekimi zagotovili o zdravju, saj mi takrat nihče ni mogel napovedati, kaj šele zagotoviti, da se bom pozdravila. Z vsako kemoterapijo sem jo bolj vzljubila. Vse odločitve o zdravljenju je sprejemala strokovno in hitro, nikoli me ni pustila čakati na odpustnice, vedno je bila dostopna po telefonu in osebno, če sem jo potrebovala in tudi vedno bolj se mi je zdela topla in prijazna. Verjetno sem bila tudi jaz po nekaj kemoterapijah čisto drugačna, bolj optimistična in sproščena. Ker je bilo moje zdravljenje limfoma sestavljeno iz kemoterapije in radioterapije, mi je bila na Onkološkem inštitutu dodeljena tudi radiologinja dr. Lorna Zaletel, ki smo jo nekateri pacienti po tihem klicali kar »mami«. In v mojem primeru pomeni tandem dr. Južnič – dr. Zaletel res krasno kombinacijo. Hvala obema za strokovnost, skrb in prijeten odnos!

Ugotavljam, da mi je bolezen prinesla tudi veliko lepih stvari v življenju. Popolnoma sem spremenila pogled na življenje. V takšni situaciji se ti življenje prevrednoti. Nič več se ne ženem za stvarmi, ki so mi še pol leta nazaj veliko pomenile. Sedaj vem, da sem prva jaz in moje zdravje in temu primerno podrejam način življenja in razmišljanje. Mislim, da je najpomembnejše pri takšni bolezni, da človek ne izgubi upanja in poguma. Pomembno je tudi, da imaš okoli sebe pozitivne ljudi, da se ne zapiraš vase, ampak naglas govoriš o svoji bolezni. Skrivanje bolezni ni smiselno, saj to postane potem samo dodatno breme. Že tako pridejo včasih temni trenutki, ko me napade strah pred smrtjo in tesnoba in če takrat ne bi imela bližnjih in prijateljev, ki jim zaupam svoj strah, bi morala to breme nositi sama. Tako pa me pomirijo in prav hitro pozabim na skrbi in žalost in sem spet dobre volje.

Zdravljenje je končano. Ko se takole ozrem nazaj, ugotavljam, da sem bila ves čas zdravljenja in sem še vedno resnična »faca«. Čeprav je bilo na trenutke tudi hudo, sploh ob soočanju z boleznijo in strahovi povezani z njo, sem bila in sem še vedno pogumna. Med zdravljenjem sem marsikaj doživela, potrpela in vse to z nasmehom na ustih in močno voljo do življenja. Čeprav me je bilo in me je še vedno včasih strah, globoko v sebi ves čas verjamem vase, da lahko, da zmorem in da bom zmagala! Za enkrat dobro kaže in to mi daje polet za naprej.

Sedaj je pred mano najtežje obdobje. Obdobje po končanem zdravljenju, ko na enkrat nimam nobenih zdravil, nič več pogostih zdravniških kontrol in se soočam z nekaterimi posledicami agresivnega zdravljenja, ki me včasih prav pošteno prestrašijo, čeprav vem, da spadajo k takšni bolezni. Počasi pa mi pod kožo leze tudi strah pred ponovitvijo bolezni. Vendar z dobro voljo, borbenostjo, optimizmom, mojimi domačimi n prijatelji bom tudi to težavo premagala!

O, vem, da boš. Premagala to! In uresničila tisto največjo željo. Močna si, pogumna. Čudovita oseba. Srečna sem, ker sem te lahko vsaj takole preko pisanja spoznala. Čeprav bi ti rada pogledala v oči in ti vse to še osebno povedala.

Srečno!!!

Špelina, ni blema. Lahko. :)) Itak se “poznava” z drugih forumov, ko sem imela še anonimni nick name. 🙂 Javi se mi na [email protected], če želiš.

Res, Kristina je en sonček:)))
lp, petra

Bliža se 1. obletnica odkar so mi postavili diagnozo. Ker ta datum sovpada tudi s tednom boja proti raku, sem se odločil tudi jaz napisati mojo zgodbo.
Ker ‘nimam časa’ da bi celotno zgodbo napisal naenkrat, sem se odločil da jo objavim v obliki bloga. Na spodnjem naslovu bo po delih objavljena moja izkušnja z NHL:

Lp Miha

Miha, sem brala. Super ti črke nese po papirju, imaš žilico za pisanje..

Nisem si mislila, da si mlajši od mene :)))

lp, petra

Mihec, podobna štorija kot pri meni, le, da sem jaz opazila otečene oči nekaj dni pred diagnozo, ki je bila ugotovljena in postavljena skoraj po naklučju. Čepša pogledam nazaj, sem pa tudi jaz imela žile na površini (v prsnem predelu), otečene učke in sem kašlala. Drugih težav nisem imela. Do zadnjega sem rekreativno laufala Moj tumor pa je imel premer 11cm in je bil tudi označen z X.

no, vidim, da te lahko pošljem po šibice v trafiko, hahahah! 🙂

Ja zgleda da vas moja mladost vse preseneča :-))

@Kristina: A pa misliš da mi jih bodo dali, šibice mislim, ko sem še tako mlad?

LP Miha

Kristina, spet si zašuštrala email naslov!

hihihi, šibece bodo dali, ja, ja, ampak za čikce bo pa že problem. :))

Delček naše zgodbe je objavljen v marčevski reviji Otrok in družina z naslovom Medvedkova dežela.

Bi jo objavila ne netu, če mi ne bi vmes zaribal računalnik. Mogoče pa mi še uspe kar rešiti iz dosa.

Lp, petra