Na katerem bregu sem se znašla
Še ena vztrajna, polna upanja, da z ljubeznijo in časom zmoreš rešiti vse. Po začetnih dramah, vpitju in večnih bojih se je po letu dni odselil. Odselil se je, ker sem mu povedala, da na zabavi, kjer sva bila meni ni bilo všeč kako govori drugim o meni. Pa je znorel, da tega ni rekel. Spakiral in odšel. Nekaj mesečna tišina. Zopet stik, ker so bila obojestranska čustva močna, sva podlegla. Pa so se drame ponavljale druga za drugo. Enkrat me je vrgel sredi mesta iz avta, naj se domov vrnem z vlakom, drugim je na planiran skupni vikend odšel sam itd. Ves čas imam po njegovem druge. Take ki me zalagajo z nevem čim. Bolj ko mi ni verjel, bolj sem ga prepričevala da sem vredna, mu to dokazovala, vendar zadeva se je vedno bolj slabšala. Na koncu celo tako, da sem zanj bila od lajdre, pičke neumne, zmešane, bolane v glavo itd itd. Vedno sem verjela, da je v svojem srcu nežna, ranjena duša. Še danes tako mislim. Verjamem da njegove besede pridejo ven ob njegovi stiski. Pri vsem tem menda jaz ne spoštujem njega, ga jaz ponižujem in žalim. Popolnoma sem zgubila sama sebe. Uglajen, uspešen, športno navdušen moški, z veliko vrednotami deluje tako? Vedno sem iskala pri sebi,kaj delam narobe, se poskušala spreminjat, prilagajat. Pa nikoli nič nisem naredila prav. Hodiva vsak na svojo terapijo. To mi je dajalo upanja, saj dela na sebi. Se trudi. Se uči, tako kot se sama. Oba se učiva postavljati meje, problem je pri vseh nas, ki tega nismo znali, to kasneje počnemo na zelo trd način. Mejo postavljaš sebi, do kam si še dovoliš. Na zadnjem izpadu na romantičnem kozarcu vina pod zvezdami se je zopet zalomilo. Njegov strah, da mu lažem, da ga nategujem itd. Moje vprašanje je bilo, čemu je z mano potemtakem, čemu z menoj planira potem dopust? In se mu je čist zmešalo, vse živo sem bila zopet zanj. Vstala sem in odšla. Problem je, da v sebi ne zmorem razumeti, da nekdo tako razmišlja in deluje. Zato sem odšla do njega. Se poskušala pogovoriti z njim. Poslušala sem zopet kaj vse sem, kaj nisem itd. Vstala sem da mu dam roko, se poslovim iz oči v oči. Če ne gre, ne gre, so bile moje besede. Potegnil me je nase, poljubila sva se. Vzbudil je strast v meni, ugriznila sem ga v vrat.Kar ga je popolnoma iztirilo.Morda sem bila pregroba, ne vem. Znorel je, da sem ga ugriznila v atrerijo, da je ugriz strupen, mi primazal klofuto, me odrinil, metal proti meni vse živo. Bila sem v takem šoku, da sem se na petah obrnila in odšla. Po 10 min me je poklical, vpil kaj sem naredila, naj grem na policijo, da ne more dihati, da sem ga želela umoriti, da sem svinja, prasica… Obrnila sem auto, prišla k njemu, ga prosila da greva k zdravniku, pa ni želel. Pogledala sem če se mu kje kaj pozna, pa ni bilo ničesar. Obrnila sem se in odšla. Naslednji dan sem dobila sporočila vse živo kaj jaz sem, da sem ga želela ubiti in podobno. Sploh nisem vedela, kaj odgovoriti na to. Pričakovala sem, da bo po umiritvi in premisleku prišel do sklepa, da je morda malce pretiraval, da njegov odziv ni bil pravi. Pričakovala sem opravičilo. Žal ga ni bilo. Odšel je na dopust z drugimi. Do mene obstaja le ignoranca. Na terapiji se učim imeti sebe bolj rada, se odzivati asertivno. Bolijo besede, boli kako vidi in doživlja svet. Najbolj od vsega pa boli ta ignoranca. Da nisi vreden pogleda v oči.
Kristus, Alah, Buda…..pa kaj je z vami ženske?
On ti pravi da si pička neumna, ti pa njemu, da je nežna ranjena dušica?????????
Ne trudi se razumeti njega, ampak daj vse, RES vse od sebe, da boš razumela
sebe. Zakaj misliš, da si vredna takega ravnanja s sabo in predvsem, zakaj se
vračaš po še?
Meni bi bilo na primer dovolj že takrat, ko bi se mi v obraz zlagal, da ni rekel
nečesa, kar sem slišala na lastna ušesa. Kaj naj s takim?
Da mi pa reče da sem lajdra, pička neumna, bolana v glavo….o ja, bi lahko,
prišel bi približno do pi…. potem bi pa govoril naprej zaprtim vratom.
Ker mene ne bi bilo več. Adijo.
In zdaj, ko te je še sklofal, namesto da bi bila srečna, ker si se ga znebila, gruntaš
in jokaš zakaj te ne kontaktira???????
Veliko dela te čaka. Torej se kar loti, pogumno in temeljito.
čez nekaj let boš vesela, da te je sam zavrgel 🙁
no preberi si zgodbe tukaj gor, so si zelo podobne, vse preberi, pa spet ponovi čez en teden in vsakič znova ko pomisliš, da ga boš poklicala ali odgovorila na njegov klic.
bistvo: on ne razmišlja kot ti, ne moreš ga razumet in ne moreš zmagat. zakaj razmišljaš samo o njem (kaj rekel, kaj ne, kaj naredil, kaj ne). Vedno sebe vprašaj: kdo sem jaz, ali mi to ustreza, kako se počutim ko mi reče, da sem…. ko …
srečno
Iščem in kopljem po sebi. Dejstvo je, da mi je tak odnos znan iz mojega otroštva. Na podoben način je deloval moj oče. In mama je ostala v vlogi žrtve celo življenje.
Sama vem, da je moja samopodoba slaba. Ker nam tega manjka iz otroštva, je to toliko težke izgradit. Oziroma naredim nekaj na sebi, vendar sem v odnosu v trenutku zopet velika le 1 cm, medtem ko je on 1 meter.
Boli le način, da te nekdo odvrže ko stare gate.
Pozdravljena Delfinka!
Dobro si povedala, meje niso za druge, meje so zate, da veš , do kod še pustiš in do kod ne. Tvojih meja skorajda ni, saj lahko vstopa vate in počne s teboj, karkoli se mu zapaše, ne da bi se ti prižgali vsi alarmi, da to ni zdravo zate, da je verjetno totalni psiho, ne pa ranjena dušica, ki jo vidiš ti. Verjetno vanj projeciraš to, kar bi želela, da bi bil, morda celo vzorce iz otroštva, če se je oče vedel podobno in si ga kot otrok opravičevala, da je v bistvu dober človek, le “ranjena”dušica. Lahko, da ti je to govorila mama, da bi opravičila nasilje ali pa si v to prepričala samo sebe, ker je majhnemu otroku težko verjeti, doumeti, da je lahko odrasel tako zelo pokvarjen, premaknjen, zblojen, da bi kaj takega storil mami ali otroku. Vzorci iz otroštva so zakoreninjeni globoko v nas in tvoj je, da lahko oče počne kar mu paše ( z dodanim razlogom, ki opravičuje njegova dejanja) in mamo, ki se je identificirala z vlogo Žrtve, ker je to pač najlažje, vsekakor lažje, kot soočiti se sam s seboj in sprejeti odgovornost za življenje v svoje roke.
Kasneje kot odrasli verjetno podzavestno izbiramo partnerje, s katerimi bi lahko končno razrešili nerazrešene drame iz otroštva, da bi končno prišli do srečnega konca, razrešitve, ki jih v otroštvu nikoli ni bilo. To je ponavadi tisto, ker nas tako nezadržno vleče k nekaterim ljudem, četudi vemo, da ni dobro za nas. Želimo si , da bi bilo tokrat drugače, da bomo nekako z ljubeznijo, odpuščanjem končno premagali demone.
Vendar, če iste težave rešuješ na isti način, kot so bile ustvarjene, srečnega konca ne bo nikoli. Tako, kot se za mamo verjetno ni dobro končalo, se ne bo niti zate, če boš počela isto kot ona in se na isti način vpletla v odnose in zbirala podobne partnerje.
In tako, kot ti zaradi svojih notranjih demonov izbiraš neprimerne parnterje, tudi oni izbirajo tebe. Ne zato, ker te imajo radi, ker te ljubijo, temveč, ker te potrebujejo, da hraniš njihove demone ( ne gre zato, da bi jim pomagala, da se jih rešijo, temveč, da jim pomagaš, da jih ohranijo, oz nahranijo).
Nekoč so naredili preizkus in so moškemu, ki je bil sociopat ( nesposoben empatije) dali v ocenjevanje precejšnje število žensk, ki so mimo njega hodili po hodniku. Videl jih je le od daleč, od zadaj in le za nekaj sekund. Vprašali so ga, katera od teh žensk je bila zlorabljena, posijena imela težko otroštvo…itd. Niti za eno se ni zmotil. Zgolj od daleč, po načinu hoje, po nečem, kar so oddajale je “zavohal” potencialne žrtve. Tiste, ki mu bodo zagotovo dovolile, da jih bo izrabil, ker imajo zaradi svojih poškodb poškodovane meje in se jim zdi dupustno več, kot ostalim, ker so to že doživela, ker so že “natrenirane” žrtve.
Takšni sociopati ( pa tudi mnogi z osebnostnimi motnjami) lahko takšni Žrtvi popolno odigrajo karkoli ( tudi nežno ranjeno dušico) , ker jim je vseeno, ker je Žrtev zanj zgolj objekt za izpolnjevanje njegovih potreb. Dokler bodo “lovili” bodo lahko ( vsaj na videz) čudoviti, popolni, vznemirljivi, skrbni…ko te imajo, se spremenijo v pošasti. Če nimaš zdravih meja, če si poškodovan, boš le stežka prepoznal, da gre za vrhunsko manipulacijo. Na you tubu najdeš dober dokumentarec na to temo ( I sociopath) Ali je tvoj soiopat ali ne lahko diagnosticira zgolj strokovnjak, zagotovo pa se vede skoraj identično, kot tisti, ki so.
Vendar si zdaj odrasla in ni ti treba ponavljati napake in nezdrave vzorce tvojih staršev. Super, da hodiš na terapijo, upam, da imaš dobrega terapevta, ki ti bo pomagal, da se boš izvila iz vse skupaj. Samemu je lahko dosti težje.
NJega ne moreš spremeniti, nikogar ne moreš spremeniti, če noče, še najmanj pa takšne ljudi, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoja dejanja in za vse krivijo druge. Edino oroje, ki ga imaš v rokah, si ti sama, lahko pozdraviš tisto v sebi, kar je poškodovano in nato ponovno pogledaš v svet. Zagotavljam ti, da bo drugačen pogled in da ne boš imela nikakršnih težav prekiniti s takšnimi odnosi in poiskati nekoga, s katerim boš lahko ustvarila zdrav odnos.
GittaAna