Prvič sem ga zares opazila, ko mi je pomagal pri neki stvari in sem se zavedla, da mi je ob njem prijetno, da je zavzet, spoštljiv, odgovoren. Kasneje sem mu jaz priskočila na pomoč. Bilo mi je v veselje, da ni preponosen, da bi me prosil. Zares sem uživala ob njem. Čez čas sem opazila, kako zelo lepe, lesketajoče oči ima in skoraj omedlela, se zaljubila.

Po kar dolgem času sem ga srečala na zabavi, kjer sem čutila na sebi njegov dolg pogled, ki ga nisem zdržala. Umirila sem se šele, ko sem se oddaljila. V dneh potem so ti njegovi dolgi pogledi kar trajali, mene pa delali nemirno, na trenutke jezno. Začela sem se spraševat, ali je ob njem varno in se vračala k prvim srečanjem, ki so bila prijetna. Torej ni to, da ne bi bilo varno. Kaj torej? Tega molka nisem več zdržala in se začela pogovarjat o neki nevtralni temi. Temu pogovoru naj bi sledilo nadaljevanje, saj se je končal z mojim vprašanjem, prošnjo… A do tega ni prišlo. Dolgi pogledi so odšli, nadomestil jih je njegov pogled stran, potem prisotnost brez prisotnosti in nazadnje ena umiritev na določeni razdalji… in varno preverjanje obeh, kako drugi je. Takrat je rekel, da mora razmislit… Ni povedal, koliko časa bo to trajalo. Bo sploh prišel nazaj? Naj bom zgolj hvaležna za ta mala srečanja z njim in grem naprej, pozabim nanj?

Spoštovani,

moški, o katerem govorite, se vam verjetno zdi nekako nedoumljiv, tako ste ga naslikali tudi tule. Pa vendar ste nekako nedoumljivi tudi vi, in skoraj gotovo ste nedoumljivi tudi temu moškemu. Pa je s tem vse v redu, samo za to gre, da je med vama za cele gore neizrečenega in sploh neizraženega. Z obeh strani so pričakovanja, toda očitno niso skladna. Kot da vaše hrepenenje sega v njegovo smer, njegovo pa se obrača stran od vas. Vi bi radi jasno zagotovilo, koliko časa se bo odločal, on pa vam tega bodisi ne more dati, ker res potrebuje čas, da prečuti, kaj želi za naprej – ali pa noče, ker se je zanj potreba po bližini že končala.

Vi lahko ugibate, kaj čuti in kaj bo storil, vendar pravzaprav s tem ne morete vplivati na njegovo odločitev. Kdor koli, ki tole bere, vam lahko poda odgovor, bolj ali manj točen, kaj se mu zdi, toda ali bi vam to v resnici pomagalo? Vaš zadnji stavek govori o notranjem konfliktu: sprašujete se, ali naj greste naprej, v resnici pa je to pravzaprav edina možnost. Seveda lahko greste k temu moškemu in ga jasno in glasno vprašate, kaj čuti do vas. Toda to ste, če prav razbiram vaše pismo, že storili, in dobili ste nedvoumen odgovor, ravno nasproten od tistega, ki ste si ga želeli.

In vendar se vas je čustveno nekje zelo globoko dotaknil. V čem vam je tako blizu, tako domač moški, ki ni jasen in določen, ki vabi s pogledi, ko se nanj odzovete, pa se umakne in zbeži? Morda je to vzorec, ki ga že poznate. Če ga doživljate kot bolečega, bi bilo dobro, če bi ga raziskali in ga videli kot to, kar je – samo vzorec, ki ga lahko spremenite s sprotnim ozaveščanjem; morda le postopoma, pa vendar. Ko boste spet kdaj v podobni situaciji – s tem ali kakim drugim moškim – se boste lahko vprašali: ali si res želim še več bolečine, zapuščanja, odhajanja, pozabljanja, ali pa bi bilo prijetneje biti z nekom, s katerim bi vedela, pri čem sem. Če boste ta vzorec dojeli, »spregledali«, se vam bo tako spogledovanje lahko še zmeraj zdelo zanimivo in romantično, vendar boste vedeli, da vam ga ni treba več jemati resno in osebno. Če se je ta moški odmaknil od vas proti vaši volji, to ne pomeni, da niste čudovita oseba, v katere družbi bi se kdo drug počutil prijetno, lepo in zaželeno. Pove pa, da ste tu ranljivi, ker ste polni upanja, da se da takšnega moškega vendarle nekako (spre)obrniti. Pa vendar – LAHKO si dovolite, da se zaljubite v nekoga, ki se (vaše) bližine ne bo prestrašil. Dober kompas so vaši občutki nemira in jeze, ki so se vam prebujali, ko ste čutili negotovost ob njem. Ne vem, kako jezni ste v tem trenutku, a bi bilo zelo očiščujoče, če bi se pošteno razkurili zaradi nejasnosti situacije in dovolili jezi, da vas ponese naprej, v zdravo aktivnost. Tako vam ne bo treba – zastrupljeni z negotovostjo – stopicati na mestu. Imate pravico do svojega življenja. Če se vam bo mladenič z lesketajočimi očmi pridružil, dobro, če ne, pa bo prišel nekdo, ki boste v polnosti pritegnili njegovo zanimanje. In to vam zares privoščim.

Lep pozdrav,

Najlepša hvala, gospa Jana Lavtižar, za odgovor.

Nisem vedela, da sem nedoumljiva tudi jaz za tega moškega, nekako se mi je zdelo, da je njemu pa vse jasno.

Razmišljam tudi o vzorcu, ki ga omenjate in o tem, da sem prav morala slišati: “LAHKO si dovolite, da se zaljubite v nekoga, ki se (vaše) bližine ne bo prestrašil.”

Hvala.