Pozdravljeni,

saj niti ne vem ali je moja tema primerna za ta forum in se že vnaprej opravičujem, če forum ni primeren. V tem trenutku potrebujem obravnavo moje stiske strokovnjaka, saj bi rada razumela sebe in si pomagala.
Z mozem sva skupaj ze 7 let, imava otroka in zivimo “normalno” druzinsko zivljenje. Moj mir in spokojnost moti edino moja obsesija z mozevo bivsko punco. Z njo je bil pred mano in jo zapustil, ker se je zaljubil vame. Takrat sem imela zaradi tega pomisleke, imela sem slabo vest, veliko sem razmisljala, kako se mora ta punca pocutiti, hudo mi je bilo…. saj sem bila v preteklosti sama prevarana in zapuščena in si nikoli nisem mislila ne zelela, da bi bila jaz nekoc tista “druga” zenska.
In tako se je zacelo, razmisljanje o njej. Potem, ko sva bila z mozem ustaljen par, sem z obcutkom ljubosumja razmisljala o njej, o njima, na skrivaj gledala njene slike… in tako scasoma opazila, da je takorekoč ves čas del mojih misli. In ob tem se ne pocutim dobro, temvec vedno slabo.

Naj se dodam, da mi moz nikoli ni dal povoda za ljubosumje ali za nesigurnost, saj mi od prvega dne govori, da sem jaz točno to, kar si je želel, da se v prejšnji vezi ni realiziral, da je ves cas cutil, da to ni to. Je tudi res, da zanjo nima in nikoli ni imel nobene slabe besede, cesar pa tudi jaz nikoli nisem iskala.

Kolikor sem sposobna samoanalize, nekako zaznavam, da je tezava v mojem obcutku manjvrednosti, ki je vseprisoten, na vseh podrocjih bivanja, se najbolj pa v sluzbi (kljub temu, da imam uspesno kariero in odgovorno sluzbo). Sem tudi ljubosumne narava (v primarni druzini varanja, alkoholizem; prva veza polna varanj in lazi), vendar s to srečo, da imam moza ob katerem se pocutim 100% varno in zaželjeno, tako da moja ljubosumna stran sedaj ze 7 let mirno spi. 🙂
Ne razumem pa, zakaj ne morem “spustiti” bivse punce, ki se mi vcasih prav zasmili, ker jo toliko “valjam” v svoji bolni glavi. Pa naj se pojasnim, da razmisljanja o njej niso negativne narave. Sploh ne, nasprotno… vse kar vem, da npr. počne, mi v trenutku postane zanimivo, ceprav me prej to ne bi niti slucajno zanimalo; ce npr.vidim,da je bila na neki predstavi, si v trenutku zelim tudi jaz videti to predstavo…. in lahko bi nastevala v nedogled. Upam, da ste si lahko ustvarili sliko.

vem, da to kar pocnem (razmisljam o njej,gledam njeno FB stran…) je bolno in rada bi razumela, zakaj to pocnem in rada bi si pomagala, da preneham s tem in zacnem polno ziveti svoje[/b zivljenje.

Mi lahko pomagate me razumeti?
Hvala za vas odgovor. Lep pozdrav

Spoštovani,

vaša tema gotovo spada na ta forum in hvala, ker ste jo podelili z nami – saj opisujete zanimivo (pa sploh ne redko!) situacijo, kjer pravzaprav niti ne gre za konkreten problem v partnerskem odnosu, ampak za zelo težko čustveno prtljago iz primarne družine, ki pa posredno močno vpliva na ta partnerski odnos, da v njem ne morete tako uživati, kot bi vam po vsej pravici pripadalo. Marsikdo bi ob tem zamahnil, češ, kaj pa še hočem, saj imam vse, saj je vse v redu. Zato toplo pozdravljam vašo odločitev, da se ne zadovoljite z zunanjo »normalnostjo«, ampak hočete priti do dna težavi, ki vas zaseda, in se rešiti bolečin, ki so sicer vaše, vendar imajo vir v oddaljeni preteklosti – na splošno rečeno vsaj pred tremi generacijami, torej v času, ko vas sploh še ni bilo na svetu. Kot ste posrečeno zapisali, vaša »ljubosumna stran že sedem let mirno spi« … da, in samo vprašanje časa je, kdaj se bo pošteno prebudila (saj je, sodeč po vaši zasedenosti z moževim bivšim dekletom , že tako ali tako z enim očesom ves čas na preži. Kar je ob tem, kar ste prestali, seveda povsem normalno).

Za to pa niti ni nujno, da bi vaš mož storil kaj, zaradi česar bi bilo vaše ljubosumje utemeljeno. Ljubosumje – strah, da bi nam nekdo vzel nekaj, kar je naše ali pa bi si želeli, da bi bilo – je ena od žalostnih posledic življenja v družinah, ki jih je zaznamovala dinamika alkoholizma in prevar. Kot otrok, ki je živel v taki družini, ste bili žrtev travmatičnih okoliščin. Tudi če je bila zloraba, ki ste ji bili izpostavljeni, samo čustvena, se je globoko, na kemični ravni (zaradi stresnih hormonov, ki so se v vas ves čas sprožali v vzdušju, v kakršnem ste živeli), zarezala prav v vaše telo. V varnem odnosu, kakršnega doživljate z možem, je seveda mogoče preseči uničujoče mehanizme, a za to je potreben čas, veliko iskrenosti in budnega dela na sebi. Uničujoči vzorec, ki se je ustvaril v vašem otroštvu, se hoče namreč vedno znova ponavljati, se na novo ustvarjati – in ker ne dobi »hrane« v vajinem odnosu (brez alkohola, varanja ipd.), jo je našel v kompulzivno ponavljajočem se ukvarjanju z moževim bivšim dekletom. In zakaj to prisilno ponavljanje? Ker vam je vzdušje takšnega trpljenja tako zelo znano, tako domače. Z njim so bili zaznamovani vaši najzgodnejši in najpomembnejši odnosi in nezavedno vas privlačijo vzdušja in situacije, ki so jim podobni. Pa čeprav bi se jih zavestno nadvse radi odkrižali – pri priči.

Pomembno je, da se zavedate, da ne gre za vašo »bolno glavo«, ampak za bolno vzdušje v primarni družini. Za otroke alkoholikov je značilna slaba samopodoba in vse, kar je posledica le-te – mnogi si, kot vi, ustvarijo izjemno uspešno kariero, se trudijo za čim boljše odnose v družini, so lepi, simpatični in pametni – a ni zanje noben uspeh dovolj dober. Zakaj? Ker v primarni družini zanje in za njihove uspehe in neuspehe v resnici sploh ni bilo prostora, ko pa je bilo vse podrejeno dinamiki alkoholika, njegovega sozasvojenca in njunih po možnosti nevidnih in neslišnih otrok, ki poberejo neizmerno veliko občutkov krivde (kar je morda ena največjih krivic, ki jim je bila prizadejana). S trudom, usmerjenim izključno vase (in nikakor več v starše, ki morajo sami rešiti svoje življenje), vam bo uspelo, da boste napredovali po poti ne le zdrave samozavesti, ampak – kar je precej pomembnejše – zdrave samopodobe. Pojdite na terapijo, morda tudi na skupinsko, vendar se ne zadovoljite s katero koli skupino in katerim koli terapevtom. Bodite izbirčni, dovolite si slišati svoj notranji glas. S kvalitetno in strokovno podporo vam bo šlo laže in hitreje. Ugotovili boste, da je ukvarjanje s tem dekletom simptom globljih stisk in bo z razreševanjem le-teh izzvenel sam od sebe.

Še besedo o razliki med občutki krivde in dejansko krivdo. Če imate do bivšega dekleta svojega moža občutke krivde, češ, joj, naredila sem ji nekaj nepopravljivega, s tem uspešno sami sebe ustavljate na svoji razvojni poti. Ostajate tam, kjer ste bili kot otrok: za otroške možgane je sovražiti starše, ki so do tega otroka uničujoči, nepredstavljivo in nezavedno raje prevzame krivdo nase, kakor pa da bi se soočil z resnico, ki je za majhnega otroka isto kot smrt: »Moji starši niso dovolj dobri.« Torej raje goji nezavedno prepričanje: »Če bi bil jaz v redu, očka ne bi pil in ga mama ne bi sovražila …« In tiči v ječi lastnih prepričanj. Vi pa ste odrasli in imate definitivno vpliv na svoja prepričanja. Če iskreno mislite, da ste tistemu dekletu storili krivico, priznajte krivdo (četudi le sebi), razmislite, ali bi lahko to kako popravili (se opravičili?), to storite, sklenite, da boste v prihodnosti ravnali drugače, in zadevo zaključite.

Dr. Tomaž Erzar je lepo zapisal: »Naše ljubosumje ne govori o tem, kaj bi radi vzeli drugim, ampak o tem, kaj lahko v življenju vse dosežemo.« Naj vas spremlja ta misel, ko se boste vzpenjali na nove vrhove.

Spoštovani!
Nevem če moja tema spada v to, amapk nisem našla podobne teme. Stara sem 22 let, fant 23 in skupaj sva že štiri leta. Naj povem, da je pred mano hodil 1 leto z sestro njegove svakinje, ki je bila 3 leta starejša od njega. Starši te zveze niso odobravali, vendar je sam povedal da je baje ni zapustil zato ker bi starši tako rekli ampak ker ni bilo to to- jaz dvomim v to in imam pomisleke glede tega. Svakinja po tem ni več govorila z njegovimi starši čeprav živijo v isti hiši. Naj povem, da sva šudenta in med tednom živiva v mb kjer se odlično razumeva, za vikend pa vsak pri svojih doma-kar meni ni všeč ker ne vem kaj se dogaja doma pri njih. Te njegove bivše punce nisem srečevala pogosto. Mogoče 2-3x letno za rojstni dan nečakov. Lansko leto nekje maja je svakinja povedala,da je noseča in se je začela obnašati popolnoma drugače, naj omenim da z mano skoraj ni govorila, sedaj se pogovarja. kar mi je zelo sumljivo, tudi kuhajo v nedeljo skupaj, zajtrkujejo v soboto in nedeljo skupaj kar prej niso.Ob rojstvu otroka so imeli zvečer pogostitev in fant je imel ravno rojstni dan, zato mu je bivša punca čestitala in ga tudi poljubila na lice-seveda sem postala ljubosumna in nisem več govorila z njim cel večer-verjetno je njen namen bil dosežen. Ta bivša punca je ob rojstvu dojenčka vse pogosteje pri svoji sestri na obisku, kar me zelo moti čez vikend, ko sva z fantom skupaj le ob večerih. Prejšnji teden je celo prespala pr njih, češ da je saama doma in, da jo je strah v bloku. Včeraj je bila cel dan pri njjih, fanta so povabili tudi na kosilo k njim v kuhinjo in baje da fčeraj ni prespala pri njih.
Seveda sem fantu rekla da mi to ni všeč in sva se skregala, in on mi je zabrusil, da smo vsi delali napake in imeli bivše. Ja ampak moji bivši ne hodijo k nam na kosilo in ne spijo pri nas. V temčasu ko sva s fantom skupaj sicer nisem videla, da bi onadva govorila, tudi fant trdi da mu ni všeč..amapk jaz sem vseeno ljubusumna in imam dvome, da bi me zapustil in bil 1x zopet z njo, glede na to da je vse pogosteje pri njih. Prosim vas za mnenje in pomoč.

Spoštovana bunny1,

mučni občutki, ki spremljajo vaše ljubosumje, so vsekakor pristni, so vaš najzanesljivejši kompas, kaže na problem, ki ga ne zmorete razrešiti. Toda dati prav svojim občutkom je prvi korak. Drugi, ki je prav tako potreben, pa je preverjanje, “kam” ti občutki spadajo. Ena možnost je, da se vam tesnoba, strah, jeza, občutki zamenjanosti in skoraj že zavrženosti pojavljajo zato, ker se fant zares ogreva za drugo dekle in je vsaj ob koncih tedna “odsoten” iz vajinega odnosa; pa ni nujno, da vas vara ali da si tega želi, pač pa mu pozornost bivše tako godi, da ni pripravljen začrtati jasne meje. Druga možnost je, da je vaš strah v zvezi s fantom neutemeljen in da se nimate česa bati, da pa se vam v odnosu s fantom prebujajo nerešene težave iz primarne družine (prosim, preberite moj gornji odgovor tini77 – morda boste v njem našli kaj zase).

V obeh primerih (poleg obeh omenjenih so seveda še drugi odtenki različnih možnosti) je jasno, da je zadeva zrela za zelo odkrit pogovor. Za to, da v vajinem odnosu, ki sta ga začela zelo mlada, stopita stopnico globlje v čustveno intimnost in s tem zrelost, v prevzemanje večje odgovornosti zase, za svoje življenje, pa tudi za odrasel odnos. Tak pogovor pa ne pomeni medsebojnega obtoževanja, očitkov, kaznovanja z molkom ipd., ampak mirno izražanje svojih občutkov z jaz-sporočilom: “Zdaj ko je tvoja bivša punca več v tvoji družbi, me je zelo strah.” Obtoževanje in interpretiranje učinkujeta razdiralno, iskreno priznanje svojih strahov (bolečin, žalosti, jeze …) pa omogoča varen prostor za pogovor.

Želim vam vse dobro.