Berem zgodbe o umikih, o moških – lovcih. A z mojim lovcem ni tako. Dve leti me je osvajal, preko prijateljstva me je osvojil, začaral. Nisem se umikala. Sprejela sem njegovo igro. Se zaljubila. Manjkalo je samo milimeter, pa bi se začelo. A na vrhuncu se je umaknil, brez da bi kar koli začela. Zdaj pa tako boli in ne razumem. Kakšen lovec je to, da zastreli plen, in ga potem pusti umret od bolečin. Brez enega poljuba, brez enega objema, brez ene noči…

Pozdravljena!

Tudi sama sem bila v takšni situaciji;
Nič zato še hvala bogu, da se je tko končalo oz.se začelo.Spoznal je da ni pripravljen še pa čeprav mu kot karakterno odgovarjaš in verjetno tudi vizualno.Midva s tipom sva se dobivala pol leta in več ampak verjetno iz njegove strani ni bilo prave iskrice.
Naj se on še poišče ti pa ne trpi zaradi enega ko ni vredn tebe!

Ne čakaj nanj!
Pojdi po svoji poti naprej, čaka te še veliko boljši kot je on in tak ki te bo cenil in ki nebo imel tako nizko samozavest.

Veliko sreče!

Temu se strokovno reče erotrofobija-strah pred bližino. Poznal in imel jo je naprimer že naš France Prešern. Nesmrtno se je zaljubil v anoreksično, bogato dvanajstletnico Julijo. Bila mu je pesniška muza, spolnost pa je zadovoljeval z nič kaj suhimi in bogatimi kelnarcami. Strah pred bližino, da ljubljena oseba kar naenkrat postane objekt ljubezni? Mnogi moški imajo eritrofobijo. Dokazano. Ozrimo se dalje v zgodovino. Isto se je dogajalo z Cankarjem, ostal je zakrknjen samec, pa še kom.
Ko se nekega dne objekt poželenje znajde pod nogami, ni več zanimiv. Lov je končan, žrtev osvojena. Nadaljevanja zgodbe ni. Ko se kar naenkrat znajde zobna štetka zraven tvoje, ko je ljubljena oseba v postelji pripravljena na ljubezen, takšen moški odpove. Lov je končan. Naslade več ni. Ženska ostane nepotešena, razočarana. Taka je strokovna razlaga.
Drugo pa je resnica. Poznam moške, ki zavoljo strahu otrpnejo, odpovedo, se umaknejo ali pa gredo. Ko jih vprašaš zakaj, ne vedo. Postalo je prevroče za njihov ego. Torej oddidejo. Takšen moški v biti ni vredn tvoje ljubezni. Razumela boš, ko boš prebolela prva ljubezenska čustva poraza. Ni vreden niti pozornosti. Mogoče je celo impotenten ali pa ima tako zakoreninjen strah pred žensko, da ni sposoben ljubezenskega odnosa. Tak osebek ni vreden tvoje ljubezni.
Pa naj mi moški ne zamerijo. Napisala sem osebno mišljenje.

Ja, tudi sama sem imela podobno izkušnjo! Sicer sva prišla tudi do poljubov in je bilo sanjsko, prva skupna noč pa je vse pokvarila. Od takrat se je povsem spremenil, lov je bil zanj končan in trofeja ni bila več zanimiva.

Dolgo sem sebe krivila, da sem ga razočarala in to, toda zdaj mi je jasno, da ima problem on, ker je njegovo bistvo v lovu, v tem obdobju zelo idealizira osebo in ima ogromna pričakovanja, ki pa so seveda daleč od realnosti in nihče jih ne bi mogel zadovoljiti v tej meri, da bi lahko veza s takšnim človekom trajala in bila srečna.

Verjemi, ničesar ti ne rabi bit žal! Najhuje je bilo zame to, da sva se razšla ravno v trenutku, ko so bila moja čustva najmočnejša. Potrebovala sem skoraj 2 leti, da sem prebolela in ves ta čas imela službeno še stike z njim. Bilo je zelo hudo, toda zdaj sem vesela, da sem zdržala in se iz tega veliko naučila. Z njim sem doživela najmočnejša čustva v mojem življenju in poskušam ohraniti le lepe spomine. Mislim, da so takšni moški, ki imajo že nekaj izkušenj, tako dobri lovci, da jim je praktično nemogoče uiti! Neverjetno, kaj vse počnejo, da dosežejo svoj cilj. Zato vzami kot izkušnjo, kajti mnoge smo nekaj podobnega doživele. V prihodnje boš lažje prepoznala takšne moške in se pravočasno umaknila.

Vso srečo!

Bom napisala še nekaj o osvojitvi, čeprav je mimo teme. Recimo, da je pri vsakem osvajanju pomemben rezultat. Osvojitev je lahko telesna ali pa psihična. In veste katera je v biti najhujša, najbolj sprevržena, najbolj boleča? Psihična. Ko ti ljubljena oseba seže do srca, te čustveno zasvoji, omami in psihično uniči. Telesna osvojitev je proti psihični iztirjeni osvojitvi mala šala…Žal.

Jih ni?

So, o so so. Jih poznam. Sicer niso podobni unim predjamskim moškim osebkom, ki so te zvlekli za lase v krtino…danes te pa zvečejo med rjuhe.
Trdim, da so. Razlika je v tem samo kako daleč gredo. Do konca, ker si upajo, ali pa enostavno prestrašeni odidejo. Zbežijo.
Zanimive so ženske lovače. Zvečer odhajao opremljene kot v tretjo svetovno vojno, oborožene z vsemi čari, zvijačami in ukanami. Imajo vse atribute za zmago:samozavest, samospoštovanje, ženstvenost in vso lepoto, ki jo ženska lahko nudi moškemu. Jih poznam. Osvajajo kontinente in celine. Svoje žrtve ne ubijajo, puščajo pa za seboj le lažje ranjene, dokler…dokler ne najdejo popolnega ljubimca.
Kaj boste pa na to rekli?

Pozdravljeni!

Sam se nekako prepoznam v podobni zgodbi. Morda sem res lovec. Dokler je vse le na sexualnem nivoju, je vse enostavno in spolnost teče kot namazana.
Pri svoji prvi ljubezni nisem imel težav. Bila je res ljubezen in spolnost in vse je bilo OK. Po kakem letu sva se razšla, življenje je teklo dalje. Nato nekaj spolnih avantur z raznimi “kelnarcami” 🙂 kot je napisano za Prešerna… Vmes še ena ljubezen, ki je po slabem letu razvodenela, pa potem spet nekaj avantur… Nato srečam fantastično dekle in se zaljubim. Osvojim jo po nekaj mesečnem osvajanju. Bil sem v devetih nebesih. Do spolnosti še niti ni prišlo. No ja, bolj do ponesrečene spolne združitve…, ki mi je zamajala samozavest. Zbal sem se reakcije dekleta. Potolažen sem bil, ko sem bil prepričan, da to ni vplivalo nanjo.
Uživala sva v dvoje, kolikor se je dalo (na daljavo 200 km). Natanko po enem tednu romance so se v meni ljubezenska čustva nekako raztopila, najedati so me začeli dvomi ipd. To je bilo grozno zame. Dolgo časa nisem vedel, kaj se z mano dogaja. Zakaj, ko pa bi sedaj moral biti najsrečnejši pod nebom? To dejstvo me je spravilo v depresijo, ki je bila najhujša izkušnja doslej. Vendar sva z dekletom vseeno bila skupaj dobrih 7 let. Vedela je za moje težave, sklenila sva, da jih skupaj prebrodiva. Bolj ali manj nama je uspevalo, čeprav ni bilo več tiste evforije, ki sem jo nekako še vedno pričakoval.
Razšla sva se po dogovoru, vendar me je to znova spravilo v obup čez čas.
Nato po dveh mesecih srečam novo dekle in se vanj zaljubim, vse je teklo kot namazano. Na začetku sem nekoliko dvomil, ali me ljubi, po kakem mesecu pa sem že bil prepričan, da je to to, ženska, ki jo ljubim. In po dveh mesecih ljubezni se mi je stara težava ponovila. Tisto močno hrepenenje, privlačnost, notranja energija, ki me je obdajala zaradi nje, je poniknila. Postal sem spolno bistveno hladnejši do nje. A vendar vem, da je čudovita in da je ne želim izgubiti.
Kaj naj storim? Najbrž sem res erotofob ali kaj takega, morda ne tisti prav najhujši, vendar se s tem ne morem kar sprijazniti.
Želel bi na kako terapijo, vendar sem tako skeptičen, ali je to učinkovito, katero oz. katerega terapevta izbrati ipd.
Predvsem me skrbi, ali bom sposoben obdržati sedanje dekle po terapiji? Obdržati morda že, saj se zavestno trudim in tudi v spolnosti še vseeno za zdaj gre, vendar ni več tistega žara…

Močno hrepenim po svojem najglobljem bistvu. Ljubiti in biti ljubljen. Prosim, ljudje, ki imate podobne izkušnje, erotofobi oziroma tisti, ki si upate priznati sami sebi to težavo, spregovorite o tem na tem forumu, gotovo je ljudi, ki zaradi tega trpi dosti. Lahko si pomagamo z izmenjavo izkušenj…
Svojo zgodbo sem podrobneje že opisal na forumu Ljubezenski nasveti
Lep pozdrav in obilo sreče v ljubezni želim vsakomur!
Ma13

Nisi edini, ki se mu to dogaja, veš. Vsi mi hrepenimo po neki popolni ljubezni, partnerju, ki bi nas osrečeval in navduševal. Tisto o erotrofobiji je samo teorija. Zakaj se zbojimo človeške bližine, ko je naš objek poželenja in ljubezni osvojen? Preprosto. Zbojimo se sebe. Ker sami sebe najboj poznamo nas kar naenkrat popade dvom in strah. Bomo izpolnili partnerjeva pričakovanja? Nas bo kljub našim napakam, ki jih imamo še ljubil? Mu bomo všeč? Ta globoko zakoreninjeni strah v nas, ki nas prevzame kar naenkrat postavi situacijo odnosa na glavo. Partner nas čez noč ne privalači več. Kako to? Zakaj se to zgodi? Ali res samo zaradi strahu pred zavrnitvijo ali je posredi kaj drugega?
Vprašala sem moške, lovce. Pravijo, da ko je objekt poželenje strasti in ljubezni osvojen, ni več zanimiv. Ne vidijo nadaljne poti odnosa. Raje oddidejo, ker se bojijo bližine in ujetosti v odnos. Nekateri se na smrt boje poroke ali skupnega življenja.
Sama razmišljam po žensko. V bistvu sem jaz tudi taka ali eritrofobična. Postane me strah lastne osebnosti v skupnem odnosu, postane me strah, da bi partner odkril moje slabosti in me ne imel več rad…bojim se izgube, čeprav se cela zgodba še začela ni. Kar naenkrat me mine vse. Strast, poželenje, ljubezen in tista vzvišena čustva zanesenosti…Zamotano a ni?
Zato sem pisala, da v biti ni popolne ljubezni. Popolna ljubezen je samo v romantičnih filmih, pravljicah, umetniških delih. Vse nastane v biti v naših glavah. Resničnost je povsem drugačna.
In kje je rešitev? Preboleti strah pred zavezanostjo, pred obljubo, da bomo nekomu pripadali. Vzeti si čas, da ljubezen dozori, da partnerja spoznamo v celoti in vzeti si čas za razmislek: kaj želimo? Če vemo to zadnje, je naš cilj izpopolnjen. Strah se razblini, cilj postane jasen. Celo življenje pač ne moremo odhajati in na novo začenjati ljubezenskih odnosov. Ko najdemo pravega partnerja vemo, da je čas, ko se zaveženo in v odnosu ostanemo.
Potem si mogoče želimo s tem človekom živeti skupaj in imeti z njim otroke. Bom še bolj odkrita. Nikoli bi ne imela otroka z nekom, ki me ne osrečuje in ne zadovoljuje. Hčerko imam s človek, ki vem, da je pravi. Izbrala sem si ga. Brez strahu, da bi se najin odnos končal. To sem storila zavestno in z vso ljubeznijo do osebe, ki je bil vreden moje pozornosti in ljubezni.

To pisanje bi bila lahko nova tema in bi se “tam pogljabljali”
Ti, “kao da preveč veš”, ne veš pa, da imaš na neki poti tudi vmesne cilje, ki ti ponujajo počitek, tudi za razmislek in če greš navzgor tudi neki horizont za pogled in tudi prerez za predstavo kje hodiš.

Ja ljubezen je večplastna in spoznala si, da ni popolne….torej si si že vgradila
neko toleranco, to je dobro…le stopicati je potrebno začeti.

Metka ali Andi, napisala si lepo. Pa vendar sem se ob tvojem prvem postu počutil precej mizerno, saj se mi je zdelo, da res nisem vreden njene ljubezni. Glede na to, kar čutim, se mi včasih zdi, da se silim ljubiti. Zato skozi nekaj kolebam v sebi in si rečem, določene stvari je pač treba narediti zavestno, kot si sama opisala. Vendar me moti, da ne čutim tega na način kot sem v prvih dveh mesecih. Še več, vsa ta čustvena zmeda me spravlja v depresijo, brezvoljnost. Ko sva skupaj, je po eni strani zelo lepo, danes zjutraj, na primer, pa me je grizlo v duši… In pride na dan, kot da se silim in posiljujem oba. Ampak vem, da se je začelo res s pristno ljubeznijo in to mi daje neko motivacijo, da vztrajam in se želim potruditi za ljubezen. Hudo pa me bega to, da ob tem ne čutim te ljubezni, privlačnosti, pogosto me poljubi ne vzburjajo, nič se ne premakne v meni. Mogoče prav zato, ker se silim čutiti. Morda je to bolj pravi izraz. Silim se čutiti. Veliko razmišljam o vsem tem in to se mi skozi mota po možganih…
Človek naj bi bil v ljubezni vendar srečen, jaz pa to nisem, tako kot to trenutno čutim. Vendar brez ljubezni bi bil še bolj nesrečen. Oh, zakaj mora to res biti tako zapleteno… Kar se preteklosti tiče, se mi zdi, da je imel marsikdo slabše razmere v otroštvu kot jaz, pa so kljub temu sposobni uživati partnersko življenje. Marsikdo je živel brez očeta, mama me je resda zapustila pri treh letih, vendar je vlogo prevzela moja stara mama. Nikoli nisem občutil čustvenega pomanjkanja. Vedno sem bil izredno srečen fant, življenje se mi je zdelo čudovito (zdaj sploh ne preveč)… In tudi sicer se sam ne vidim kot nekega zakompleksanega, s polno problemi s samim seboj. Včasih bi lahko bil bolj samozavesten, to je res. Sicer pa precej prijateljev, prijateljic, nisem nek vase zaprt samotar.
Tudi če se skušam poglobiti v svoje občutke, se mi ne zdi, da bi čutil nek strah pred partnerjem. Verjetno pa se to dogaja popolnoma podzavestno, tako skrito nekje, da s svojo zavestjo ne pridem zraven.
Mogoče veš, da je kdo že tak problem rešil s kako terapijo in katero? Je morda Alenka B. Košiček pravi naslov zato ali kje drugje. Ona mi je precej daleč…
Andi, praviš, da se je to isto dogajalo tebi. Vendar kako si nato rešila to krizo? Si vse odločitve prepustila racionalnosti in ne svojim občutkom? V to skoraj ne verjamem. Ali pa res preveč idealiziram.
Pozdrav vsem,
Ma13

Hvala vam, ampak ko to berem, čutim, kot bi bili z različnih svetov. Pri meni je tako enostavno – mislim v meni, v moji duši. Odpovedala bi se svojemu življenju, ki ga imam sedaj, čeprav seveda ni gotovo, kam bi vodil ta odnos. Točno vem kaj mi manjka. Človek, s katerim sem se tako rada pogovarjam, smejem, misliva zelo podobno, zanimajo naju iste stvari, ko sem z njim sem polna energije, skupaj načrtujeva, čutim, sva skupaj polna življenja, čeprav samo prijatelja. In to mi je večkrat priznal tudi sam. Drugič v življenju se mi je zgodilo to. Pa ne bo zbežal zdaj tudi ta? Res, to je že drugi tak primer, oba se umakneta na vrhuncu, v trenutku, ko se nama je zgodila ljubezen. Prvič pred desetimi leti je bilo hudo, zdaj pa ne vem kako bom preživela. Takšnega človeka sem čakala. Pa tri leta se je trudil z mano, in mi na koncu osvojil srce 100%

Jaz bi za to ljubezen dala vse, pogrešam najine trenutke, ne morem živet brez njih. Zdaj se je umaknil, postal uraden z mano, saj sva še prijatelja, ampak je med nama nekakšna napetost, ne zaupa mi več toliko. Imam občutek, kot da masko nosi. A ne razumem zakaj?? Kaj je v življenju še bolj važnega kot to? Zakaj se ne odpre. Ah res vas ne razumem, to mora biti nekaj groznega, tako kot zame.

Pravim, da se vsaka stvar zgodi z namenom, a tu bistva ne najdem.

Ampak jaz sem prepričana, da on čuti do mene, ker se čudno obnaša. Res čudno, nenavadno in vsak dan malo drugače. In ima tudi partnerko a vem, da nista srečna skupaj. Torej ne vem, če je to erotofobija. če je pa lovec, kot je to v moški naturi zakaj ni potem šel z mano do konca, saj bi me lahko pustil po prvi noči.

Ni tako?

odgovarjaš “kao” meni. v kolikor tu čistiš osebne zadeve z neko pisajočo, je to neprimerno mesto in neprimerni način.

pa kakorkoli tvoj je.

Ma 13. Razumem te. Mislim, da ne rabiš prav nobene psihoterapije. Prav dobro razčlenjaš svoja čustva. Preprosto je vse skupaj. Nisi našel prave. Žal ne. Dokler te partner ne privlači tako močno, da bi želel zaživeti z njim, ni prave ljubezni. Pišem prave, čeprav se sama ne vem prav dobro katera je prava. Jaz pravim tako. Človek se ne sme k ničemer siliti. Stvari gredo same od sebe svojo pot, ali pa ne gredo. Jaz osebno se nikoli nisem silila v nek odnos, ki me ni popolna zadovoljeval in osrečeval. Še danes prizam, se nisem znebila strahu, da bi ljubljeno osebo izgubila, ali pa bi me ona enostavno prenehala ljubiti. Ma13. To je popolnoma človeško in zato ni potrebna nobena psihoterapija. Ljubezni se žal ne da naučiti iz knjig. Ljubezen se rodi, ali pa se ne. Srečati pravo ljubljeno osebo je podobno loteriji. Milijon možnosti, pa žal milijon bolečin in porazov. Mislim, da mora čovek začutiti sam pri sebi, katera je prava ljubezen. Če po nekem času mine strast in poželenje, očitno oseba ni prava, ker jo ne ljubimo dovolj. Osebno mislim, da so resnične ljubezni redke. Zelo malo je ljudi, ki je resnično srečnih v ljubezenskem odnosu. Ali trpijo, ali pa se silijo v nekaj. Vsak človek je posameznik s svojimi enkratnimi čustvi, ki bi na prvem mestu moral partnerju dati vso svobodo, ljubezen, strast. Na prvem mestu pa svobodo. Odločanja pa še česa. Siliti se v odnos, zatirati svoja čustva, ni ne zdravo, ne modro. Ljubezen je, ali pa je ni. Zakaj se toliko obremenjuješ s tem? Jo boš že še našel. Vse možnosti imaš.
Moti me tudi to, da ljudje enostavno vztrajajo v nekem odnosu, čeprav vedo, da ni pravi. Ni res, da je to bolje, kot pa biti sam. Trditev, da je biti sam najtežeje tudi ni prava. V samoti človek šele spozna, kaj si želi v življenju, spozna svoje cilje in sebe. Ko spoznaš sebe, si že na poti k oresničitviji svojih želja in ciljev. In ni vrag, da bi ti ne uspelo.
Mogoče ste moški manj zmožni neke empatije in čustvovanja, kot me ženske. Vemo, da ženska le težko stopi v nek odnos, če ni ljubezni. Moški to stori lažje. Kaj potem? Nič. Enostavno se moramo prepustiti življenju in ga živeti vsak dan posebaj v upanju, da bomo pravo ljubezen našli. Preveč o tem globinsko razmišljati ne smemo. Čustva nimajo žal nobene veze z razumom.
Lepo je brati zgodbe, ko se najdeta dva, ki se resnično ljubita. Ko MENE boli isto kar TEBE, ko čutim podobno kot TI, ko bi dal vse na svetu, da te osrečim. Lepo je videti tudi starejše ljudi, ki se kljub letom držijo za roke in ljubijo tako kot prvega dne. Take ljubezni so redke in ravno zato tudi vsega občudovanja vredne.

Razumem te težave z erotofobijo. Ampak, ne razumem, kako se lahko umakneš, ko je zadeva tik pred tem, na vrhuncu. Ko se še nič ni zgodilo in ima nasprotna oseba občutek, da se bo zdaj zdaj, ko hrepenenje narašča. Saj če bi spala z njim vsaj enkrat, bi razumela. Mogoče bi prišla slaba vest, ali pa bi ugotovila, da to ni to. Ampak ne razumem pa da v tej fazi. Zakaj se je potem toliko časa mučil z mano??

Kaj pa pravita M13 in Metka na to, da te po 7ih letih vse boli od silnih čusytev, ki jih čutiš do partnerja, hkrasti pa je veza v tako hudi krizi, da pomisliš na smrt? Ali ni to nasprotna stran istega kovanca?
Včasih si želim, da bi bila bolj podobna M13, pa mi ne zameri, ampak taka silna čustva, prinašajo lahko tudi silno, nepopisno bolečino.
No, samo drugo plat gledanja ponujam.

Aja, pa definicija “prave” ljubezni mi je malo smešna. Človeka ljubiš ali pa ne, tako da M13, tukaj te razumem. Tebi se to ponavlja v več vezah. Intenzivnost čustev pa je odvisna po mojem od več stvari. Moj partner na primer ne čuti pol tako močno kot jaz, ampak ne samo v zvezi z mano…pri vsej paleti raznih čustev je tako. Hkrati pa je na terapiji razkril, da bi se mu zdela ogromna katastrofa, če bi mu razpadla družina. Meni pa deluje kot kamen. In ni je hujšega, kot če mi reče, da si vse preveč k srcu jemljem. Pa da nadaljujem – tudi v službi sem dobila že isti stavek na pladnju…
Zaključek? V čustvih sem bolj intenzivna in pika. In jaz si ne morem pomagati, ne morem se prisiliti k manj intenzivnem čustvovanju, kot M13 ne, k bolj močnem.

Zanimivo razmišljanje obeh. Vendar ne vem, če bi se lahko s tem potolažil. Dejstvo je namreč, da sem zmožen čutiti več, saj sem pri obeh zadnjih puncah na začetku čutil, ta je pa “taprava”. Dejansko sem si želel ustaliti in si želel, da bi to bila tudi mati mojih otrok. Izredno močno in lepo čustvo, ki pa se je v hipu razblinilo. Pri sedanji naprimer je bila tudi močna privlačnost na začetku, ki pa je po dveh mesecih popustila, na srečo ne v celoti. Iz tega sklepam, Andi, da bi to lahko bila katerakoli “taprava” in bi se mi zgodilo isto. Zato iščem rešitev v kaki psihoterapiji. Na zavestni ravni imam namreč stvari popolnoma razčiščene. Kaj pa se dogaja v podzavesti, bi pa rad raziskal.
Sedanjo punco se mi zdi nesmiselno pustiti, saj so momenti, ko sem z njo srečen in me ne bremeni takorekoč nič. So pa momenti dvomov in negativnih občutkov, vendar predvsem takrat, kadar je ni zraven.

Bila tam, razumem te. Mislim, da ni hujšega kot je strto srce. Za to bolečino žal ni zdravila.
Ma 13, preveč globinsko razmišljaš. Ljudje ne morejo biti popolni, ker popolnosti ni, pa če se še tako trudijo.
Navedla bom primer. Kot otrok sem imela za najljubšo igračo medvedka. Spremljal me je še v obdobje najstništva, bil je moj tolažnik, zaupnik, igrača in resnični Medo. In potem sem v prvih vihravih zaljubljenostih vedno iskala tistega popolnega Medota. Kako sem se zmotila. Moški ne more biti kot plišasta igračka meni vedno na razpolago, ne more biti tak, kot si ga jaz želim, ampak je tak, kakšen je, s svojimi čustvi, mišljenjem, željami, hotenji, strastjo in še čem. Razumeš Ma 13. Tudi tvoje ženske ne morejo biti to, kar ti pričakuješ od njih, ker niso plišaste medvedke, ampak ženske iz krvi in mesa.
In ravno zato glej, je življenje tako zelo pestro in ni čb varianta.
In prav je tako.