MOM – okolica
K pisanju me je zdrmala GittaAna, ko je v threadu o bizarnih situacijah nekaj zapisala o tem, da okolica naše MOM šteje kot težke in problematične, vendar pričakuje od MOM-ovih bližnjih, da bodo blažili posledice njihovega početja oziroma nastavljali lice.
Pri “moji” MOM, sem še v času, ko že na leta ni bila več moja žena, poslušal od lastnih sorodnikov, znancev, prijateljev, pa tudi od raznih institucionalnih delavk, stavek: “da o materi mojega otroka ne morem tako govoriti,” “da jo je potrebno razumeti, ker je boga.” Ali pa najboljša, “dejta se vidva med sabo zmenit.” Skratka, marsikdaj je okolica tista, ki nas sili v prav patološko empatijo in trpljenje z MOM.
Ne bom pozabil situacije, ko mi je sorodnica špecala bivšo, kako na okoli vozi otroka, neprimerno in premalo oblečenega za letni čas, otrok pa tik po angini. Ko sem jo prosil, da bi šla z mano na CSD in dala izjavo, pa je začela s stavkom “sama se zmenita.” Problem razreševanja težav z odpiljenim MOM je v tem, da okolica, ki itak ve kaj se dogaja, in opravlja ter meša drek na veliko, ko je treba ukrepat in stopit na stran nekoga, enostavno sprpi. (Kar efektivno pomeni, da podpre početje MOM).
Enako velja za zdravstveno ali šolsko osebje. Na leta sem poslušal jamr, kako otrok kar naprej zboleva, pa kako hodi v šolo neprespan, brez naloge, raztresen in zamujajoč. Ampak, ko je bilo treba napisat kakšen dopis kam, ja to pa ne, je mama tako boga, ali pa da so se z njo pogovorili, in bo stvari izboljšala. V reali se je potuhnila za 14 dni (in je bilo res boljše), potem pa spet po istih starih jebivetrskih razturjenih tirih …
Moje izkušnje so ravno obratne. Morda nizko funkcionalni MOMsterji deluje tako, da jih okolica sprejema kot težavne in problematične. Cluster B osebnostne motnje se prepletajo med sabo. V kolikor je vsaj malo potez MOM in NOM v večini primerov osebe gradijo na popolni fasadi oz. tako imenovani maski. Samo najbližji (partnerji, otroci…), ki smo glavni vir MOM ali NOM supply-a poznamo, kaj se skriva pod masko. Okolica vidi samo popolno fasado in ima visoko mnenje o takšni osebi. Zato je za nas težje uveljaviti svoje vidike kadar pride do razkola partnerstva.
Nemalokrat so tudi takšne osebe vključene v dobrodelnost in pomoč drugim, ker je takšno delo popolni “cover” za njihovo identitetno karakterno praznino. Veliko tudi obdarujejo v stilu “gifts with strings attached” itd…
Tole me je dobesedno potegnilo za jezik. Ni bilo dovolj hudo, da si se sam boril z vsemi manipulacijami in zlorabami MOMsterja, celo tisti, ki bi ti morali pomagati po “uradni dolžnosti”, so ti že v kali zatrli vsako upanje.
Najhujše kar sem doživela je bil poziv z danes na jutri (poslan v sredo, da se oglasim pri njej v petek) ene svetovalke za medsebojne odnose s pristojnega CSD. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem gledala v poslani mail. Sem ji samo odgovorila, da naj si gre h kolegici v sosednjo sobo prečitat zapisnik PP o vseh mogočih nasiljih, ki sem jih bila deležna s stani takrat še aktualnega moža. Očitno je res šla, ker se mi je potem opravičila in napisala, da sem se pravilno odločila, da ne pridem na sestanek.
Tistih “sama se zmenita” sem se naposlušala za vse življenje. Mene je najbolj zabolelo dejstvo, da so vsi videli in vedeli, kaj počne, pa so še kar veselo družili z njim in meni rekli “jah, meni ni nič hudega naredil”. Tudi prav, potem pa se ne morete družiti še z menoj. Ni higienično, niti moralno sprejemljivo.
Mah, najbolj sem se zanesla na rek: Uzdaj se use i svoje kljuse!
Zelo zanimiva tema in zelo dobro opazovanje,
lahko kar potrdim vse zgoraj napisano…
četudi okolica vidi, razume, čuti, se raje odmakne, ker se ji ne da mazati rok s tem drekom. Po moznosti tako ravnajo tudi starsi, ki vidijo, da njihov otrok v nekem partnerstvu dela kozlarije, pa vedo natancno kaj se dogaja, pa nic ne ukrepajo.
In tudi ta dobra dela in pomoč drugim – to je res super krinka in le kdo bi posumil da je lahko neka taka oseba tako nevarna in agresivna…
Kaj lahko jaz/mi storimo? Aktivno čakanje, potrpezljivost, ne razlagati kar povprek vsem, ampak le tistemu, ki je pripravljen poslusati… na dolgi rok se, prepričan, se stvar razkrije in ljudje ali se samo odmaknejo od takih ljudi in ne verjamejo, ali pa nekateri celo “spregledajo” in se ne druzijo vec s takimi ljudmi.
Kot pa verjetno veste, je dober mehanizem MOM/NOM ljudi tak, da na vsakih nekaj let zamenjajo svoj krog ljudi, prijateljev, tistih s katerimi se pac druzijo. Ker je bilo pokazano v raziskavah, da tak clovek pritegne ljudi, in jih tudi uspesno “vodi”, ampak na dolgi rok ga spregledajo, se mu umaknejo, on ni vec center dogajanja min to avtomatsko pomeni, da potrebuje nov vir, in tega najde pri novih, nevednih ljudeh.
In cikel se ponovi…
lp SVO
Zanimivi odzivi …
Narcinfo
do zdaj se še nisem poukvarjal z vprašanjem, ali je bila moja ex visoko ali nizkofunkcionelen MOM. Oziroma, kateri kriterij uporabit. Če jo gledam skozi perspektivo službe, dohodkov bi osebno štel, da je bila nizkofunkcionalna, v službi so jo namreč, kljub različnim eskapadam, gledali skozi očala “uboge matere samohranilke, ki je sama za vse” in so jo sočutno tolerirali, ker je bil pač babji kolektiv. Meni je recimo jasno, da je moja ex madame MOM naredila precej in zelo prikrite finančne škode davkoplačevalcem s svojimi bolniškimi, dejstvom, da dejansko ni oddelala 8 urnega delavnika, plačne povišice kar tko malo na lepe oči (Ex pa je o svojih sodelavkah imela za povedat take in tolk, da sem se čudil, kako je sploh možno, da se dogaja kaj takega, glede na to, kje in kaj je delala. Danes bi rekel, da so bila pripovedovanja moje ex o sodelavcih in mobingu še ena epizoda njenega izkrivljanja realnosti.)
Če mojo ex gledam skozi perspektivo urejenosti doma in starševske vloge, so njeni rezultati tudi naravnost porazni. Ampak, če jo gledam skozi perspektivo, da je znala odigrati siroto Jerico v take širine in koliko je na podlagi tega dosegla, da so ljudje delali namesto nje, ji dvigovali plačo kar tako, odpuščali plačevanje stroškov (ker revica “nima”, kljub krepko nadpovprečni slovenski plači) jo težko vidim kot nizkofunkcionalni MOM.
Kar se tiče okolice, prijatelje in priložnostne fu*erje s katerimi se družiš lahko zamenjaš dokaj hitro. Sodelavce že težje, sploh v času finančno gospodarske krize. Zdravnika in otrokovo šolo tudi, vendar težko več kot 1x ne da bi te čukasto gledali in postavljali neprijetna vprašanja. Zamenjava sosedov je še bolj težavna in finančno naporna. Bližnjih sorodnikov in očeta svojega otroka pa ne moreš zamenjat.
Fak ej … ravno sem se spomnil nasveta ene od učiteljic razrednega pouka, ki mi je predlagala, da naj otrok pač več dela za šolo, v času ko je pri meni, ker njegova mama “ne zmore.” (A moj dan ima pa več kot 24 ur, ali kako?)
In o “okolica,” ki ve kaj se dogaja in se ji sanja o “napornosti” MOM, so sorodniki, sosedje, učitelji in sodelavci. Skratka, ljudje, ki so z MOM v dalj časa trajajoči interakciji.
ja, saj v končni fazi niti ni pomemebno ali nizko ali visoko ali kakšen MON/NOM…
Meni je pomembno, da zdaj prepoznam take vzorce, ker srečal takih ljudi bom še veliko.
Nekdo je vedno bogi, nekdo je napadalen, nekdo je zelo pokroviteljski in vedno nasmejan, a te obrne potem na neko dolžnost foro, kot recimo tvoja učiteljica, ampak si prebral zadevo…
tako da – to je igra proti nekomu, ki ne igra po pravilih, ne igra pošteno. S temle našim pisanjem vsaj malo skrajšamo razliko med nami in MOM, da jim bolje pariramo. No contact ga pa še vedno zmaga, ampak če je tu otrok, to zal ni mozno. Greš pa pač na nož zaradi izgubljenega šala 🙂
okolica pa ja, zelo dobro prepoznava, ravno prejšnji dan mi je nekdo zelo iskreno povedal, da me je videl kot “meglo”, ko sem še zivel v neodnosu, in da sem zdaj prav “živ”. Ampak da bi pa takrat pristopil do mene, pa mi kaj bolj konkretno povedal, vidiš. tega pa ni naredil.
Je pa treba vedeti nekaj – ker smo resitelji, bi mi vsem pomagali, kaksnega tudi pretepli, samo da bi se zbudil in dojel v kakšnem NEodnosu zivi…lahko ene štiri take takoj najdem med svojimi znanci.
ampak je ze tako, da moramo sami svoje bitke naresti, pasti cisto na poden, in potem lahko nekaj naredimo.
Skoraj zagotovo ne bi bilo enako, če bi mi nekdo pred 8 leti rekel, kako vidi mene in mojo zvezo, in bi jaz na to mnenje delal odločitve.
prav tako verjetno deluje tako tudi okolica, pa še ne da se jim ukvarjati s temi napornimi ljudmi
lp SVO
SVO
problem okolice je problem, ki je izrazito naš moški, in ki daje odgovor na to, zakaj v Sloveniji praktično ni predodelitev otrok oziroma izključnih dodelitev otrok očetom. Šola, CSD, zdravniki in policija ne odreagirajo na žensko nasilje in zanemarjanje. Še več, otroke sistemsko prisilijo, da so bergla svojimi MOM materam, ker so tooook zlo booooge, da jim pa ja ne boš še otroka vzel.
Ej, kolegi! Zelo zanimive teme ste se lotili. Hvala vam. Še vedno občasno hodim po svetu kot »megla«, kar bi prevedeno lahko rekla: zablokirana od osuplosti nad dogajanjem, ki ga včasih enostavno ne zmorem dojeti …
Odstirate mi vaše bizarne situacije, ki me spominjajo na moje in ki jih občasno nevede tlačim… Misel, da tako pač je v naši družbi in ničesar ne morem spremeniti, je zame zelo slaba tolažba… Kljub prehojeni kilometrini, sem osupla nad umetno ustvarjeno kletko, v katero sem pahnjena… Enostavno je ne zmorem SPREJETI. »Aktivno čakanje« se mi včasih enostavno ne obnese…
Strinjam se z ugotovitvijo PozicijeEx: » Problem okolice je problem, ki je izrazito naš moški, in ki daje odgovor na to, zakaj v Sloveniji praktično ni predodelitev otrok oziroma izključnih dodelitev otrok očetom.…«
K temu bi dodala še, da je problem okolice in strokovne javnosti tudi glede pravic starih staršev in tudi drugih oseb, ki se znajdejo v takem kolesju… Pahnjen si v stanje, ko na lastne oči spremljaš hude zlorabe in neumnosti in ne moreš ničesar storiti. Občasno si še »miniran« raznimi »bombicami enostranskih mnenj in neosnovanih sodb« in s tem potisnjen v boj z mlini na veter…
Osebno mislim, da v Sloveniji ne bi bilo nobene škode, če bi takoj ukinili vse CSD. Ob zapisanem se zavedam, da posplošujem in se opravičujem vsem tistim zaposlenim, ki so v manjšini in svojo poklicanost izkazujejo z dejanji. Kljub vsemu, bi bilo brez CSD življenje bistveno lažje. Se vsaj slepili ne bi več, da imamo strokovno institucijo, ki naj bi ljudem in družinam pomagala. Dejstva pač kažejo obratno… Sistem omogoča diletantsko delo, zapletanje zadev in običajno nobenih rešitev.
Slovenci smo narod prepirov in vse to je z negativnim predznakom usmerjeno tudi na mlin naši problematiki. Družinska mediacija se s težavo uveljavlja, tako na sodiščih, kot na CSD… V Sloveniji je kar nekaj zelo uspešnih in strokovno usposobljenih družinskih mediatorjev. Zdi se, da je mirno reševanje sporov še najbolj uspešno s področja kazenskih zadev, saj je v ozadju vpletenih udeležencev, kazenski postopek… Strokovno usposobljeni mediator posreduje in omogoča udeleženim dialoško dogovarjanje, pogovor JAZ – TI. V postopek se po potrebi in s soglasjem vseh udeleženih, lahko vključijo tudi strokovne institucije.
Ob zapisanih mislih, pa sem se spomnila NOM/MOM prepričanj, ki dialoškega dogovarjanja enostavno NE ZMOREJO IN NE POZNAJO, ampak so prepričani, da so oni o.k. in vsi drugi so vsega krivi, drugi so nori… Mirno reševanje sporov je torej področje, oziroma bitka, ki je s takimi osebami že v naprej izgubljena.
Grandioznost, superiornost, opravljanje, obsojanje, zavajanje, laganje, manipuliranje z bližnjimi in okolico, biti žrtev, je nekaj klasičnih manifestacij MOM/NOM oseb. Edino rešitev vidim v postopnem razkrinkavanju in to na vseh možnih področjih, kjer smo vpleteni. Pri tem se mi je šele posvetilo, zakaj nas potiskajo v popolno izolacijo… Neme priče smo, ki jih je potrebno odstraniti. Le tako lahko dolga leta »mirno harajo«, nemoteno delajo nepopisno škodo, a se ob tem nihče ne zgane… Lp Odmev
Nizko-visoko funkcionalni MOMsterji/NOMsterji v smislu širine spektra Cluster B osebnostnih motenj. Tukaj status ni pomemben.
To preprosto ne drži, da okolica, kot jo ti poimenuješ sorodniki, sosedje, učitelji bežijo od MOMsterjev, saj jih kot take problematične ne vidijo. Iluzija je pričakovati takojšne odobravanje okolice. Popolna maska je projekt, ki ga MOMsterji izpilijo do popolnosti. Sam si opisal, da je z svojo vlogo žrtve veliko pridobila. To je fasada na kateri gradijo. Predvsem tukaj izstopajo ženske.
Nizko funkcionalni se ne zavedajo kakšni so ali kaj so in njihovih posledic dejanj. Verjetno tudi ne vedo, kaj je to NOM ali MOM. Delujejo instinktno. Svoja dejanja in poteze ne premislijo dobro. Zato je pri njih izrazito verjetna uporaba fizične sile, kot treskanje vrat, metanje krožnikov, razbijanje ali še kaj hujšega. So bolj izpostavljeni agresiji in jih kot take problematične okolica lažje prepozna.
Tiste bolj funkcionalne po širini spektra osebnostnih motenj, pa okolica težje prepozna kot problematične. Zato je nam težje vzpostaviti naš pogled okolici in predstavit svojo zgodbo na način popolnega sprejetja.
Popolnoma nepomembno je, kaj si mislijo sodelavci, sosedje, učitelji ali prijatelji. Važno je, da mi sami gradimo na lastni samopodobi in postavimo zdrave meje v odnosih vseh vrst. Predvsem pa delamo na sebi,stvari, ki nas veselijo in osebnostno rastemo.
Sicer pa tudi ni toliko pomembno “nizko-visoko”. Posledice za partnerja, kot žrtev, so vedno enake. Čustvena izčrpanost, zbijanje samozavesti, nižanje samopodobe, izgubljanje lastnih vrednot itd…
Pozdravljeni, eden bistvenih problemov je, da strokovnjaki na ključnih področjih, ki se ukvarjajo z življenjsko pomembnimi odločitvami, kot so dodelitve otrok, v večini primerov osebnostnih motenj sploh ne poznajo oziroma ne prepoznajo; znano je, da NOM in MOM uspešno ustrahujejo socialne delavke na CSD in znajo zmanipulirati tako sodne izvedence kot sodnike – paradoks pa je tudi v tem, da se osebnostnim motnjam ne moremo izogniti niti med njimi, sploh pa jih lahko prepoznamo v naši politiki. Premalo je ozaveščenosti o tej problematiki v slovenskem tako strokovnem kot laičnem področju in tu bi res morali na nek način udarneje nastopiti. Pogosto se ob zgodbah ljudi, ki so zaradi povsem neučinkovitega, nestrokovnega (in zato po mojem mnenju škodljivega in nevarnega) državnega sistema in institucij izgubljali bitke, ki jih zagotovo ne bi smeli, počutim povsem nemočna in res zelo jezna. Pa nič ne morem, kar mi zelo težko pade, ker krivico zelo težko prenašam. Zato si pogosto belim glavo, na kakšen način bi lahko učinkovito razburkali slovensko javnost v smislu večjega ozaveščanja…Leonida
Leonida,
Točno o tem razmišljam tudi jaz.
Ker kontakt s takimi ljudmi, zgodbe ko očetje ostanejo samo še prinašalci denarja, ko v tej igri nimaš niti najmanjše možnosti…ko se otrok znajde v takih izkrivlj jih situacijah in vsi samo nekaj gasijo, nič pa ne naredijo…
Kako bi se o teh temah dalo narediti kaj več kot prevod knjige ali dveh in Polnočni klub?
Lp Svo
Pozdravljen, res je, na tem področju se nekaj malega dogaja – medijski prispevki, knjige, članki. Ampak vse je stihijsko, brez prave strategije in ne dosega širšega namena – saj o tem še nismo resneje in temeljiteje razmišljali. Ljudje se organizirajo in pomagajo, kot vedo in znajo, pred sistemom pa smo povsem brez moči. Ste seznanjeni, da je nekaj očetov, ki so jim prav zaradi našega neučinkovitega in nestrokovnega sistema, ustanovili svoje društvo? So zelo aktivni, redno se sestajajo, se medijsko izpostavljajo, objavljajo…..vendar taka in podobna društva nimajo prave moči nad sistemom. Ker se problemi MOMstrstva in NOMststva nezadržno širi, je nujno poseči na višje strukture. Sama menim, da brez ustreznega izobraževanja ključnih akterjev pri usodnih odločitvah in posegih v družine, ne bo možno kaj dosti narediti. Lahko povem, da na tem področju že aktivno razmišljamo o strategiji uvedbe OBVEZNEGA izobraževanja, kar vse bo skupina strokovnjakov tudi javno objavljala preko intervjujev v pomembnih medijih. Absolutno so potrebne spremembe zakonodaje na številnih področjih – sociala, policija, pravosodje, saj dosedanja onemogoča učinkovite ukrepe za zaščito žrtev, da o otrocih sploh ne govorim. Dolga leta živijo pri osebnostno motenih starših, najpogosteje mamah, ki jih uporabljajo za objekt maščevanja. Tako imamo že kopico malih MOMsterjev, prepoznanih v starosti 11,12let. Dlje kot so v takem okolju, večja je verjetnost, da se bodo razvili v identično sliko starša, kateremu so dodeljeni. Ampak mi smo res ena bolna država – če imamo na sodniškem stolu osebo, ki se nekaj minut dere na enega starša, potem se zmede, ker se spomni, da se dere na napačnega…ugotovi, da pred seboj nima pravega spisa in nima pojma, za kaj pravzaprav gre, PA VSEENO IZDA ODLOČITEV (pa še veliko podobnih cvetk poznam), je nekaj gnilega v deželi Sloveniji. Če socialna delavka že napiše svoje mnenje glede dodelitve otrok, pa pride MOMster in jo ustrahuje, da spremeni mnenje…ipd. Odgovarja nihče, nič ne deluje. Zgodb in nepravilnosti je neizmerno veliko, žal pa tudi na tem področju igra veliko vlogo politika (zakonodaja). Preden pa se pri nas kaj spremeni, traja nerazumno dolgo. Vendar se bomo področja vseeno lotili, saj ni moč stati križemrok in gledati kriminala, ki se nam dogaja pred očmi. Začeti bo vsekakor treba, in trmasto vztrajati. Veste, kot kapljice, ki neprestano kapljajo in na koncu napravijo luknjo v kamen – tako vztrajne so! Lepo bodite, Leonida
Hvala vsem za vaše plodne prispevke, posebej še dr. Leonidi Zalokar. Pod roke mi je prišla zanimiva knjiga patra Karla Gržana “95 tez pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev zajedavskega hrematizma”.
Zanimivo branje, v enem dnevu sem jo prebrala. Nevzdržnost današnjih razmer v katere zahajamo, enostavno kliče po spremembah… Sposodila si bom njegovo 55. tezo, kjer Gržan pravi: “Osvoboditi se bo treba pridnosti v poslušni vdanosti in slepi predanosti. Pridnost lahko prepoznamo kot vabo hrematizmu, ki mu je v prid in zato v korist. In mi pridno stopamo po poti njegovih edinih “pravilnih” (in zato dopustnih) rešitev, ki so v pogubo večine človeštva in celotnega stvarstva…”
Zase vem, da želim biti del te spremembe in name vsekakor lahko računate. Pa SREČNO vsem! Lp Odmev
svoje pisanje bom omejil na neinstitucionalno okolico, opažam, da popis zakaj in kako MOM izigra institucionalne playerje terja posebno obdelavo. Si bom enkrat vzel čas in bom res popisal, kako je moja ex izigravala institucije (in kako so ji delavci v njej to dopuščali ali ji celo! pomagali)
Najprej uvod
Kot veste imajo MOM-sterji zelo nestabilne odnose. In to katerekoli odnose; službene, prijateljske, partnerske, celo sorodstvene. Skratka, gre za odnose na 4 oči v katere ostali nimamo (in zaradi varstva pravic zasebnosti) ne moremo in ne smemo imeti. Tako nimamo in ne moremo imeti uvida v dinamiko dogajanja v drugih odnosih, ki jih ima “naš” MOM. Po tem, kar sem jaz videl in prebral, da se za tistim kar se navzven kaže, kot to, da ima MOM-ster nestabilne odnose, lahko skriva tudi to, da ga drugi ljudje, enostavno odpikajo ali pa jim postanejo nekoristni, ker MOM-sterji niso sposobni dajanja, ampak samo cuzanja. Ljudje pa imamo v odnosih več tolarance za nesocialno in nevzajemno početje od staršev, partnerjev in otrok, bistveno bistveno manj pa recimo do sodelavcev. Recimo, med sodelavci je kolegialna navada, da se med sabo poktivamo in včasih vskočimo, ko drug ne more. Dokler sistem neformalne solidarnosti funkcionira uravnoteženo solidarno odnos štima, če pa bi eden samo usluge, ne da bi jih na nek srednji rok in ob potrebi vrnil, pa takemu sodelavcu drugi sodelavci hitro damo pedato in je konec uslug.
Moja MOM-sterka si je morala službo poiskati po najini ločitvi. Dobila jo je v javnem zavodu v 100% babjem kolektivu, kljub temu, da njen izobrazbeni profil ni ustrezal delovnemu mestu, službo je dobila na račun sočutja in babje solidarnosti ubogi materi samohranilki, ki je sama za vse.
V našam prijateljskem in sorodtsvenem krogu sem se osebno odločil, da ne bom pral umazanega perila, ampak da se bova razšla mirno in dostojanstveno. (moj molk o razlogih ločitve se je izkazal za eno največjih napak, priznati pa moram tudi, da bi moj moški ego trpel, če bi moral javno priznati, da se mu je žena skurbala) Na leta sem mislil, da je zanjo veljalo enako. Tako praktično noben razen naju z bivšo ni vedel, da je razlog najine ločitve dejstvo, da si je našla drugega, in to v času, ko sem zaradi finančne stiske delal dvojni šiht. Dejstvo, da ima drugega, je ostalo povsem prikrito, ker ji je gospodič spizdil, še predenje postala veza javna. Sam pa sem kmalu po ločitvi spoznal svojo bodočo ženo in je nisem skrival. Na vzven je zato najina ločitvena situacija delovala tako zelo klišejsko, da sem jaz moški prasec zdelan “model” zamenjal za mlajši, atraktivnejši in bolj sočen model. Ta kliše je moja ex (potem, ko ji je to ustrezalo) zelo dobro obrnila sebi v korist še posebej pri najinih skupnih prijateljicah, ki so ji zato, ker je tako uboga in zapuščena od moškega prasca, delale usluge in ji pomagale v igri zoper mene.
Tako je moja ex eno od nekoč skupnih prijateljic uporabila za popoldansko varuško, čeprav bi moral otrok priti k meni, kadar ex ni imela časa zanj. Vendar pa ex ni hotela, da izvem, da bezlja na okoli in pušča otroka samega, ker bi začel postavljati neprijetna vprašanja. Tako je to kolegico nafurala, da ima v službi neko popoldansko izobraževanje, da pa otroka noče dati v varstvu hudobnemu volku (meni) – v resnici ni bilo nobenega izobraževanja. Tako je ta kolegica več kot pol leta vsak drug teden (cel teden ob delavnikih, včasih pa še med vikendom) popoldne pazila na otroka. Potem je prišlo poletje in je kolegica od bivše pričakovala vrnitev usluge v tem, da bo MOM-sterka na 10 dni hodila zračit stanovanje in zalivat rože (botranika je bila od te kolegice hobi in je imela nekaj posebnih vrst). MOMsterka v 6 tednih tega ni storila niti 1x, tako da je večina rastlin crknila in je MOMsterka svojo neuslužnost opravičila s tem, da je bila “bolna” (vseh 6 tednov :)), česar pa kolegica seveda ni kupila, ampak so se odnosi med njima tako ohladili, da se od tega incidenta nista več kontaktirali.
MOMsterkina služba je bila tipičen javnosektorski preplačan lajf u izi. S to nerodnostjo, da je bilo delo v turnusu in enkrat na mesec ob vikendih. Neugodnemu delovnemu času se je moja ex dokaj uspešno izogibala z argumentum, da je mati smohranilka z majhnim otrokom brez pomoči hudobnega volka ex, mali otrok pa jo še rabi doma. Na ta račun so popoldanske in vikend izmene delale ženske brez otrok in tiste s starejšimi otroki (skratka nekaterim je šlo pokrivanje ex na račun njihove lastne družine). Ta imidž je moja ex furala dobri dve leti (čas, ko je otrok hodil v vrtec, pome ga je vpisala v solo, ki je bila blizu njeni službi.)
Zadeva je ex špilala do trenutka, ko je hudobni volk besno vkorakal k njej v službo po otroka, ker ga je brez poprejšnjega dogovora odpeljala iz šole k sebi v službo, kljub dejstvu, da teden ni bil njen in ko se je pred vsemi razplamtel prepir, da bo prinesla iz avta tudi šolsko torbo, ker imam pravico in dolžnost pregledati, kaj se dogaja v šoli in se z otrokom učiti in delati naloge. (Toliko o tem, da je bil hudobni volk neskrben in indiferenten starš.)
Nekaterim sodelavkam je takrat, kapnilo, da pravljica o ubogi samohranilki, kateri oče otroka ne pomaga pri vzgoji, očitno ne drži in so se uprle temu, da bi jo še pokrivale in delale popoldanske izmene namesto nje. Moja ex mi je recimo sceno v službi in razbitje cover up-a res zamerila, od takrat pa se ni mogla več izogniti popoldanskim in vikend izmenam. Ker je sodelavke, sploh tiste z otroki, niso hotele več kriti, se je začela nanje znašati z babjo zlobo in pritajenim mobbingom. (Neposredovanjem potrebnih informacij, špecanje vodstvu zaradi drobnih prekrškov … ipd.) Sevda je to rezultiralo v slabe odnose v njeni službi, ki pa je kar tako ni mogla zemenjati, er je imela izobrazbo, ki je zelo težko zaposljiva.
Skratka, odnosi, ki jih ima MOM so povsod zelo izkoriščevalski, fasada pa slej ko prej poči in to je morilsko za odnos.
Res je noro, smešno, čudaško,…
Tudi jaz sem se prav filmsko zaljubila. Princ na belem konju je prijezdil v moje življenje, me zavihtel na konja in odjahala sva v pekel.
Naivno sem izhajala iz sebe in si dovolila, da me je privezal nase (z normalnim partnerjem bi se tej privezanosti reklo, da sva skupaj zaživela in skupno vlagala v razmerje, evo, spet to počnem, krivim sebe, češ, da sem dovolila, da me je privezal nase…samo zaupala sem mu, ker takrat nisem imela osnove da ne bi…).
Potem šele je spremenil svoj odnos do mene in način življenja. Iz prijaznega, pozornega, zanimivega in aktivnega partnerja je postal “moj manipulatorski oče” le da je izpustil varanje, je pa dodal fizično nasilje in “obupno zoprn otrok, ki ihtavo zahteva svoje, tudi če je treba čez moje truplo”. Rabil je mamo da mu gospodinji in seveda občutek, da ni sam. To pomeni, da ko je bil “sit in opran”, je hotel, da sem doma ampak na način, kot da me ni. Ni pa prenesel da se s komerkoli zmenim da grem iz stanovanja, ali da kdo pride k meni v stanovanje. Najbolj bi ustrezal izraz, da sem v pripravljenosti, ko se njemu zahoče česarkoli…
Kot se že napisala, sem postala učenka. In učenci delajo poskuse 😉 …. naredila sem poskus. Dva tedna sem poskusila vse delati kot želi on, da vidim, v čem je fora, kaj pravzaprav pričakuje od življenja, ali ga res jaz delam nemogočega…
Ta poskus mi je postavil stvari na svoje mesto. Ne glede kaj sem naredila ali nisem naredila (pa bi kao morala, če ne bi bila tak egosit), nikoli ni bilo dovolj za vsaj znosno življenje.
Za okolico pa je fural dalje šarmantnega študiranega gospoda z dobrim srcem. Kot vsi vemo, znajo menjati razpoloženja tako hitro kot utripneš z veko. Pred restavracijo je še tulil name, da sem prasica in me pljunil v obraz, v restavraciji, pred ostalimi, pa je preklopil na galantnega, ljubečega partnerja. Zaradi moje zadržanosti (bila sem prizadeta) pa sem jaz izpadla nedružabna, zamorjena in sitna baba.
Tisuljica zelo dobro si tole napisala.
Izpostavila si par ključnih stvari, katere so pokazatelj, da imaš težave z osebo, ki ima najbrž težave z eno izmed Cluster B osebnostnih motenj. Torej izpostavila si:
– intenzivna hitra ljubezen, kot v filmu
– odtujen občutek kljub deljenju iste postelje
– maska oz. fasada za okolico
– fizično nasilje in poniževanje
– projekcije na tebe
– bipolarne tendence
…
Delim in sočustvujem z tabo, ker imam tudi podobne izkušnje. Glede na tvoja razmišljanja in uvide v tvojem zapisu, pa si na dobri poti k sebi.
Čeprav veliko zapisov na tem forumu blodi o motnjah, ki najverjetneje nimajo resnejših tendenc za prave motnje Cluster B spektra, pa imam pri tebi občutek, da imaš partnerja z “the real deal”.
Cluster B, hvala Rjavi medved, spet nova informacija!
Kar je bilo, je bilo. Nazaj ne morem. Lahko pa se iz tega nekaj naucim in morda kdaj komu pomagam ali ga vsaj razumem, kot ste vi pomagali meni. Ce ne ves kako slabo je lahko, tudi dobrega ne cenis kot bi bilo prav, ker pac ne ves kaj imas!
Odlocila sem se, da bom skusala osebnostno zrasti in se cimmanj pomilovati. Konec koncev imam tudi veliko koristi iz tega naslova. V tem casu sem se morala krepko oz.trdno postavit na svoje noge, vem kako delujejo vladne institucije, vem kako delujejo drzavne institucije, se in se sranj sem resevala, tudi od njega, ki je se vedno bivsi, sem kot goba vpijala informacije, glede na to da je kot mala enciklopedija, naucil me je prezivetj, na krut nacin ampak zdaj je to mimo. Ko je najhuje se vprasas, kdo je zdaj glavni, moja custva ali moji mozgani, katere sama upravljam in so prakticno upravljalec mojih custev….kot bi skladiscnik maltretiral direktorja….ha ha ha…
Pustila si bom cas za zalovanje in zalost, kot se smejim ko sem vesela ali jezim ko sem jezna. Moj bivsi je bil kot dve osebi v eni in nikoli nisi vedel s katero bos imel opravka, kot partner. Eno sem ljubila, drugo sovrazila.
Vse sem poskusila da bi bila skupaj in bi nama uspelo, torej nimam slabe vesti. Bomo videli, je rekel mojster zena…