Lep pozdrav vsem

Naše zgodbe okoli alkohola so res različne, očitno res drži, da kolikor ljudi, toliko zgodb.

Štejem 33 let. Živim na svojem, izhajam iz popolnoma disfunkcionalne družine. Redna služba in zaradi razmer v družini, depresija-ki jo obvladujem kolikor toliko.

Pijem vsak drugi dan zvečer, pred spanjem. Ob poslušanju glasbe pred računalnikom se tako sprostim in potem brez težav utonem v spanec. Količina alkohola takrat je že tvegana (4 x 0,5 l piva ali liter cvička z radensko, drugega vina ne prenašam)

To se dogaja že kar nekaj let, čeprav sem pred časom, cca.5 let nazaj pil vsak dan zvečer. Zaradi narave službe sem tako “prerazporedil” pitje na vsak drugi večer. V službi, v nočni izmeni nimam težav. Ravno tako se mi močno upira pitje na zabavah in pravzaprav povsod izven “varnega” okolja.

Če povsem strnem svojo zgodbo; Zavedam se problema. Mogoče bi abstinenca še nekako šla ampak-bedno se bo slišalo-čutil bi se prikrajšano za neko sproščenost zvečer sam s sabo. Še največje težave bi najbrž imel s spanjem. Všeč mi je, da zaradi alkohola brez težav zaspim.

Osebno mislim, da kljub vsemu še nekako funkcioniram, sploh se mi zdi čudno, da preko dneva nimam nobene potrebe po pitju. Ko sem bil pred leti (ko sem še pil vsak večer) hospitaliziran (ne zaradi pitja) sem brez težav preživel 3 tedne v bolnici in še 2 meseca doma brez alkohola. Le doma sem potem spet pogrešal to sproščenost zvečer.

Vem, da na dolgi rok to ne pelje nikamor. Kaj bi bilo v tem primeru zmerno pitje? Kako se obnese laserska terapija?

Hvala za odgovor!

Sami ste dobro ugotovili, čeprav se morda tega ne zavedate – gre za navado in ritual, ki vam zvečer pomaga zaspati. Vsak ima nekaj svojega, vi imate kozarec vina, piva.

Sama osebno nisem naklonjena nekim ustaljenim praksam zdravljenja in pri vas vidim, da bi z nekim dogovorom s samim sabo, naredili marsikateri premik. Za začetek bi lahko vsak drugi večer zamaknili na vsak tretji večer – saj vam je metoda že delovala v preteklosti.

Vsak kritični dan, torej vsak 2. dan, pa bi si lahko našli neko drugo obliko sproščanja, ki bi vam pomagala zaspati.

Smo v idealnem času, ko bi to lahko bil sprehod v naravi (ali nekaj, kar spominja nanjo, če živite v ozkem središču mesta). 1 uro srednje hitre hoje vas prijetno utrudil, nadihali se boste, premigali telo in spočili glavo. Hodite sproščeno, roke naj vam mahajo ob telesu, bodite gibki, ne zategujte sklepov in dihajte skozi usta. Ne pretiravati s tempom, da se prekomerno ne zadihate – bodite prijazni do sebe.
Druga možnost je kopel. Če imate banjo, si jo naredite vsaj enkrat na teden. Vsujte notri sol in uživajte ob glasbi. Priljubljeni prizor iz filmov – da imate poleg kozarec rdečega vina, ODPADE! 🙂 Sicer pa daljše tuširanje in potem skok v posteljo. Saj poznate, kako dojenček po kopeli zaspi? Zakaj ne bi vi?
Tretja možnost je, da začnete zvečer delati vaje za sproščanje. Ne bi jih rada javno objavila, ker so del programa, ampak, če se mi oglasite na zasebno sporočilo ali mail [email protected], vam jih pošljem. Zagotovo boste spali, pa še kaj drugega se vam bo uredilo v življenju.
Meditacija in dihalne vaje so spet ena izmed možnosti. Zakaj ne bi poskusili. Dober članek na to temo je objavljen tukaj: https://med.over.net/clanek/10-razlogov-da-zacnete-z-meditacijo/

Skratka … dokler ne poznate vzroka, zakaj potrebujete alkohol, da se sprostite, zaposlite svojo glavo in telo z nečim koristnim.
Če ne bo šlo, vam pa še vedno ostanejo terapevtske skupine, kjer vas bodo razumeli in vam tudi svetovali.

Vesela sem, da ste z nami delili svojo zgodbo, ki bo še marsikomu prišla prav.

Začnite z majhnimi koraki in se ne ustavite. Karkoli boste naredili, bo na koncu prineslo veliko spremembo. Naj bo v dobro smer.

Pozdravljen Klemmy,

lepo si napisal, da ima vsak človek svojo “alkoholno zgodbo”, se strinjam, da je vsak človek unikat, vsak doživlja po svoje.
Rada pa bi ti napisala svojo zgodbo, skozi katero sem ugotovila, da vsi tisti, ki imamo posredno ali neposredno stik z alkoholom, imamo tudi skupne značilnosti, ki jih lahko prepoznam, ko sem skupaj s takimi ljudmi. Ki že tudi lahko govorimo med sabo o tem in si izmenjujemo izkušnje. S tem sem jaz ugotovila, da nisem posebej drugačna od drugih in me je to pomirilo in potoložilo. Ker sem vedno imela občutek, da sem “drugačna”, da moram nekaj skrivati pred drugimi.
Tudi sama sem imela 33 let, ko sem ugotovila, da bom prenehala s pitjem alkohola. Pri meni je bila razlika ta, da sem vedno pila po veselicah, zabavah, da sem se nekako tako sprostila, da sem lahko funkcionirala in komunicirala v množici z večimi ljudmi. No imela sem srečo in kot rečeno pri 33 letih sem po alkoholu imela tako hudega mačka, bolel me je želodec, glava, verjetno je bila to neka zastrupitev, ker sem popila preveč. Bilo je tako hudo, da sem se odločila, da se ne bom več uničevala z alkoholom in da je s tem konec. S tem pa se je pri meni začela pomembna zgodba za prihodnost.
Kajti tudi jaz sem imela depresijo, ki sem jo nekako obvladovala, kot tudi ti praviš.
S to veliko spremembo v življenju, so se začele spremembe okrog mene. Niso mi več pasali ljudje, ki so pili, kadili..začela sem iskati “nekaj več” in ker sem ponoči slabo spala in me je vse skrbelo, nisem mogla obdržati nobenega partnerstva. Je tudi pri meni izbruhnilo na plan to, da sem zrasla v disfunkcionalni družini. Oče je pil, mama je pa vpila. Doma nisem slišala normalnega pogovora, vedno smo mogli delati, upoštevanja kaj si jaz želim ali čutim sploh ni bilo. Nekako sem začutila, da moram začeti reševati problem pri koreninah.
Ker je bila bolečina vedno hujša (ali pa sem jo šele začela čutiti, ko sem nehala piti) sem iskala odgovore po raznih delavnicah, izobraževanjih. Večkrat sem se poslužila ponoči tudi brezplačnega telefona Samarian, kjer so me prostovoljci potrpežljivo poslušali, ko sem jokala pa še sama nisem vedla prav zakaj. Tam sem dobila tudi info o skupinah Alanon za svojce alkoholikov in odrasle otroke alkoholikov. Kar veliko časa je preteklo, preden je ta informacija prišla iz glave v srce in me je kot nek magnet potegnilo, da sem šla na meni najbolj primeren dan-petek zvečer tja.
Neverjetno, ko sem prvič prišla tja, sem naletela na prijazne ljudi, ki so me navdušeno in ljubeznivo sprejeli. Nato sem doživela srečanje ljudi, v katerem je bilo vse nabito s čustvi in polno iskrenosti. Tam sem prvič doživela neko željo, da bi bila tudi jaz iskrena, predvsem do sebe in da bi začela raziskovati mojo preteklost, ki me je pripeljala do nezadovoljivega življenja, v katerem nisem bila srečna.
Začela sem redno hoditi, ker sem samo tam lahko bila JAZ taka kot sem. Taka kot sem bila do tega trenutka, nepristna in skrbelo me je samo, kaj bodo drugi rekli, kaj si jaz želim, pa se nisem nikoli spraševala.
Skratka, naletela sem na ljudi, ki so bili tako pozitivni in vedno pripravljeni pomagati in poslušati, ko sem izlivala vse solze od preteklih let, ko nisem živela svojega življenja. V tem smislu, da se nisem čutila in da sem se omamljala z alkoholom, z nekvalitetnimi odnosi…
Spodaj pod vsem tem pa je bilo ogromno nemoči, nepriznanja resnice sama sebi. Pa to, da nisem mogla nikomur povedati, tudi med dobrimi prijatelji se nisem začutila.
Rešila sem se depresije po tej poti, da sem na teh zanimivih srečanjih pričela deliti to, kar čutim. Ni bilo lahko, prišla sem do svojih staršev, brate, sestre… v mojem primarnem domu, kjer smo skrivali, da se doma kregamo, tudi tepemo, da smo si kot tujci. Težko mi je bilo to priznati sama sebi in pri kakih 35 letih šele sem ugotovila, da je bil pri nas doma alkohol, pa tudi pri tetah, stricih, sosedih..da mi je bil alkohol nekako normalen in niti nisem videla življenja brez njega.
Po tem spoznanju, pa sem bila nekaj časa kar alergična na alkohol, niti kozarčka nisem hotela spiti. Danes vem, da nisem nagnjena k temu, da bi bila alkoholičarka in da lahko spijem kdaj kak kozarček, če že kaj proslavljamo. Ni govora pa, da bi začutila tisto znano otopelost in vrtenje v glavi po rujni kapljici. Se prej ustavim, kajti ne morem si misliti, kako neznansko lepše je življenje brez otopelosti in omaljenosti. Tudi zabave brez alkohola so mi čudovite, vse se spomnim naslednji dan:-)
Jaz sem se morala predvsem spoprijeti s slabimi odnosi, ki sem si jih kopičila okrog sebe, ker pač sem v primarni družini tudi poznala samo to.
No srečanja ALANON pa so mi omogočila tudi druženje z različnimi ljudmi iz vseh vrst krogov, poklicev, slojev…organizirani izleti so mi tudi dali mnogo vpogleda v to, kako lepo je biti z ljudmi, ki si želijo isto, kvalitetno in izpolnjujoče življenje.
Naučila sem se skrbeti zase v smislu, da izražam, kar čutim, da poskrbim za zdravo hrano (sedaj tudi čutim, kaj moje telo potrebuje), rekreacijo, ljubezen v vseh oblikah.
Imam partnerstvo, v katerega zdaj prenašam vse, kar sem se naučila v 10 letih (ja že 10 let redno obiskujem to, kar tako blagodejno in uspešno vpliva name-ALANON)
S partnerjem se pogovarjava, se imava lepo, spoštujeva drug drugega (kar pri starših žal nisem nikoli videla) in iščeva skupne rešitve.
Lahko bi napisala več romanov o širnem znanju, ki ga na teh srečanjih pridobim, tako da bi težko tudi tukaj vse razložila in opisala.
Sčasoma sem šla tudi na odprta srečanja anonimnih alkoholikov, kjer sem spoznala, kako se je počutil moj oče, ko je pil in zakaj je pravzaprav pil. In tudi zase sem na teh srečanjih lažje določila, zakaj je bil pri meni alkohol prisoten tudi v mojem odraslem življenju.
In vso to znanje je na voljo zastonj, oziroma se vzdržujemo z lastnimi prispevki, ki pa so samo kapljica v morje, koliko sem tam dobila.
Skratka, pitje alkohola ima lahko dosti globlje vzroke, kot samo pomoč za lažje uspavanje.
Včasih je te vzroke zelo boleče pogledati od blizu, kakor je bilo tudi pri meni. Ampak ko pride določen pogum, pa iskrena želja poiskati boljše rešitve…pridejo tudi vsakovrstne rešitve, ki so za vsakega posameznika različne. Vsak mora najti svojo, če pa te bo zanimalo več o naših srečanjih, pa le poglej na spletu, kjer je objavljen tudi urnik srečanj. Zelo smo veseli vsakega, ki se odloči. Pa da pride vsaj na 6 srečanj, da vidi, če je program Alanon zanj.
Želim ti vse dobro v življenju in mirne noči!

Pozdrav vsem.
Vtem odgovoru sem se našel tudi jaz, saj je moja zgodba zelo podobna , s tem da sem jaz alkoholik a ne pijem že 40 mesecev, to je od dne ko sem prestopil prag skupine Anonimni Alkoholiki.
Zato vem da se splača poiskusit, ker to ne boli ampak osvobaja. Danes sem svoboden, srečen in radosten ker mi ni treba piti in lahko živim svobodno, brez strahu. sramu in joka.
Hvala vsem Vam na pomoči
Priporočam pa tole za posladek http://audio.ognjisce.si/oddaje/?l=55