Če mene vprašate, ste idioti vsi, ki se kakorkoli kjerkoli pustite za sekundo poniževat. Vsak pameten ve, da je tisoč načinov, kako se temu izognit. In ne, nikoli ni res, da enostavno “nimaš druge.”

Se strinjam z zadnjim postom. Če se pustiš nekomu podjebavati in da ti serje po tebi je to tvoj problem dobesedno. Dobro se ve po kom se da srati in po kom ne. In vsak dan lahko obrnete svoje življenje in se začnite ceniti in spoštovati tako vas bodo tudi drugi. Takoj ko boste svojim rabljem dali vedeti da se z vami ne more igrati se bo življenje obrnilo na lepše do takrat pa špilajte sužnje tistim ki vas izkoriščajo.

royalcanin

v službi mi je bilo naloženo, da po opravljenem rednem delu pometem še (npr.skladišče). Hitela sem z delom in na pometanje pozabila, za kar sem se drugi dan tudi opravičila – odgovor mojega nadrejenega je bil, da sem huje kršila svoje delovne obveznosti.
In moje vprašanje: ali se zadeva res šteje med hujše kršitve? Jaz sicer smatram da to ni res, ampak želim še odgovor z vaše strani.
Imam s še nekaj vprašanj – ampak o tem naslednjič.

Hvala in LP

zanima me:

npr: 1. da ti pripada malica po zakonu in pogodbi 20min, če greš na malico in ko te šef zagleda, ti že nalaga nove obveznosti in te sprašuje če si že pojedel…zato se mi večkrat dogaja, da se malici odpovem, ker vem da raje vidijo da nisem na malici in če že grem na malico le ta traja nekaj minut, saj večkrat kar stoje prigriznem kak keks ali na hitro spijem kavo.
2. ko ti šef reče, da ne razume kako lahko gremo na malico, če je delo….mislim da za tistih par minut, nebi bilo konec sveta?? (naj poudarim, da si šef privošči malico, ko je lačen in več kavic tekom dneva, ko si delavci niti do wc ne privoščimo it)
3. pada dež in šef opazi nek papir na parkirišču in seveda ga moraš it ti pobrat in se zmočit..
4. ko te od doma opazuje po kamerah…ki naj bi bile zaradi varnosti in tatvin, ampak si s temi posnetki ne moreš pomagati nič, ker se težko razločijo stvari…so pa super sredstvo, ko mora šef nekoga obtožit da je kriv
5. ko ti nabijejo ful velik plan prodaje in ga ti ne uspeš uresničit, ker v tej ekonomski situaciji ni prav lahko prodajat vse po vrsti…te skoz neki kličejo na pogovore in razgovore kako da nisi prodal tolko pa tolko…pa kaj naj se ubijem, če ljudje niso pripravljeni zapravljat denarja, če maš srečo je nekod pripravljen in drgu spet ne za nakup določene stvari
6. naj hujši občutek pa je ta ko iz dneva v dan čakaš ali bo to kar si naredi prav ali narobe, ali bo graja ali pohvala
7. ko si ne upaš v pisarno po strvari, ker je notri šef in ne veš ali bo eksplodiral ali je dobre volje…nenormalno
8. ko moreš k šefu na razgovor in te od skrbi tako boli želodec in glava, da ti gre kar na bruhanje ali da te začne hecat pritisk …in ko se to gre za 1 čokolado ne za reševanje življenj
9. ko ti reče da če ne boš prodal 10 čipsov ki imajo za pretečt bo sledil razgovor v pisarni
10. ko podaš predlog in ga zavrne in po 3 dneh predlaga ta isti predlog kot svoj…??ma ne me jebat no

no, kaj to bi lahko bil mobing???????????
ali je to samo neizpopolnjen osebek ki hoče na podlagi ene čokolade dokazati da je več kot jaz??

*objem*
tebi in vsem, ki tako trpijo na delovnem mestu
saj je v teoriji fajn ideja in navodilo: “Postavi se zase!!!” in vsak bi se moral po največjih močeh truditi, da se obrani pred škodljivci
ampak to ne more olajšati zlobe, hudobije in krivde tistih, ki zlorabljajo soljudi
za vsako rit palca raste…upam.[/quote]

SE STRINJAM z vsem zgoraj napisanim!!!! In počasi bom tudi jaz sebe “brcnil” v rit in zapustil to firmo…..zapustilo jo je ze MNOGO ljudi, eni po svoji volji drugi spet ne….vem pa to, da nebom odšel v tihem slogu, naredil bom vse, da bo oseba, ki zganja mobbing nad mano, osramočena in po moznosti tudi odpuščena, glede vseh goljufi in prevarantskih/hinavskih for, ki jih je naredila, medtem, ko je bila meni nadrejena!!!! Te goljufije, lahko stanejo firmo izgubo licence za proizvod izdelkov in končno bo tudi osebek dobil kar zasluzi…brco v rit!!!! It’s payback time.
Drzite se vsi, ki imate podobno zgodbo!!!

Zbirajte dokaze!

Če vam polijejo kavo po mizi, fotografirajte, pišite dnevnik, vsak telefon ali računalnik ima aplikacijo za snemanje zvoka, posnamite nadiranje in žalitve. Snemanje svojega pogovora je na sodišču sprejemljiv dokaz.

Dnevnik, fotografije, zvočni posnetki. Če je le mogoče, poskušajte komunikacijo z vašimi mobberji speljati preko emaila ali SMSa, kajti tako bodo svoje žalitve in poniževanja sami naredili na sledljiv in dokazljiv način. Moderni telefoni imajo tudi možnost snemanja telefonskih pogovorov, jaz vse svoje telefonske pogovore posnamem avtomatsko. Nastavite si to na vašem telefonu in posnamite žalitve po telefonu.

Potem pojdite k psihiatru, recite, da ste imeli živčni zlom, depresijo, karkoli že (na internetu poiščite, kako psihiatru predstaviti simptome) in psihiater vam bo diagnosticiral bolezen zaradi mobbinga. To pa je podlaga za odškodninsko tožbo.

Tako oboroženi zahtevajte odškodnino za z mobbingom povzročeno hudo bolezen. Živčni zlom zaradi mobbinga je veliko hujša poškodba, kot če vas nekdo udari in vam zlomi roko. Tudi odškodnina na sodišču bi morala biti višja.

Z odvetnikom bodita pametna, vnaprej smatrajta, da se bodo mobberji poskušali izogniti plačilu odškodnine, poskušajta na sodišču doseči zamrznitev kakšnega bogato založenega bančnega računa ali kakšne nepremičnine. Tako bosta prišla tudi do odškodnine.

Pa še to: Z odvetnikom imejta dogovor, da odvetnik dobi delež odškodnine, ne pa da se ga plačuje na uro. Tako bo tudi odvetniku v interesu, da se zadeva konča čim prej in da bo odškodnina čim višja. Na uro plačani odvetniki sicer zelo radi pustijo, da se zadeve vlečejo v nedogled, da se kar naprej prelagajo razprave, da je čim več pritožb in ostalih sodnih fint. Skratka, ne pustite se. Zbrati dokaze, potem pa udariti s tožbo.

Pa srečno 😛

MCdildo, najlaže je nekomu reči da je idiot, če se slučajno komu pusti zafrkavat.

Kot mlada, nova sodelovka v nekem podjetju, niti pod razno nisem upala pomislit da bi ugovarjala šefu, ki mi je dal goro zadolžitev. Nasprotno, želela sem se izkazat, mogoče bo pa prepoznal moj potencial…bla bla bla….Malo morgen! Imela sem še to “srečo”, da sem naletela na delodajalca, ki je dal jasno vedeti, oziroma jasno je pokazal, ko mu je bila kašna všeč. Zdej, nekatere sodelavke so se šle to igrico, jaz pač ne. Šef mi je šel na kozlanje, sam da se mi je približal. Komunicirala sem z njim samo, kar je bilo nujno. Končno sem spregledala, da se stvari ne bodo spremenile na bolje. Precej živčkov je šlo. Služba ne čaka za vsakem vogalu. Sledilo je intenzivno iskanje. In končno sem dočakala dan, ko sem na mizo v pisarni mojega šefa vrgla odpoved. Fantastičen občutek!
Pač moraš sploh na začetku poti nekaj sranja požret, da ti postane jasno, kako ne bodo naprej v prihodnosti več določeni ljudje počeli s tabo.
In se začneš cenit. Ja, vsem, ki bijete bitko, veliko sreče. Jaz osebno se v tožbo nisem spustila, preveč energije bi šlo. Potreben je pogum in mrzlično iskanje nove službe, in novega delovnega okolja. Enkrat se že posreči.
Srečno!!

Zdravo,

odločila sem se, da sama delim svojo zgodbo psihičnega nasilja v službi, vsekakor pa je zelo pomembno, da ne obupate in ko to opazite, takoj odreagirate, jaz sem s tem čakala predolgo.

Pri meni sej je začelo čisto nepričakovano…z go. direktorico sva se od začetka odlično razumeli, prav tako s sodelavci. Vsak mesec smo imeli sestanek, predvsem o kakšnih novitetah, planih, itd. Ko me je iz lepega začela žalit, da sem nesposobna, da ne znam delati, kradem, prikrivam, kako bom lahko sodelavkam pogledam v oči, ko bo podjetje zaradi moje malomarnosti propadlo in podobno, na koncu je celo sodelavcem prepovedala, da z mano spregovorijo besedo z mano. Ker sem karakterno taka, da rada razčistim, sem jo prosila za sestanek, me je odslovila, češ da nima časa za bedarije, sicer pa meni nima kej povedati. Ko sem jo prosila za dan dopusta, je rekla, da kaj mi bo dopust in dve leti sem vseh 20 dni postila podjetju. Imela sem operacijo in je rekla če grem v bolniško lahko pridem samo še po knjižico, saj ona ne rabi delavcev, ki so toliko odsotni. In od tega dne je postajalo vse huje. Kolegica, ki je sedela nasproti mene, z mano sploh ni več spregovorila. Ko sem tudi njo vprašala kaj je narobe, zakaj se ne pogovarja, je rekla samo, da ˝vse po navodilih šefa˝, priznam doživela sem šok. Nato sem poiskala sem pravno pomoč, kjer so mi svetovali, naj vse skupaj posnamem, si dnevno zabeležim, kaj se dogaja, kar sem tudi naredila. Prišel pa je dan, ko sem prišla v pisarno, pa je ga. direktorica (brez prič) čakala, da pridem v službo in je zahtevala, da pokažem svojo osebno torbico. In to je bila pika na i. Poklicala sem zdravnika, ki me je takoj dal v bolniški stalež (on je vedel, kaj se dogaja v službi), odvetnica pa je stopila v stik z mojim delodajalcem.

Z odvetnico sva dokazali, da je šlo za šikiniranje, saj je bilo dovolj dokazov, ki so mi pomagali, da sem šla iz podjetja. Sedaj delam na istem delovnem mestu – sicer v drugem podjetju, kjer se s sodelavci odlično razumem.

Zato NIKOLI ne pustite, komurkoli, da bi vas ustrahoval, pa ne zato, ker ste občutljivi ali ˝uviti˝ v vato. Ljudje smo si različni in hvalabogu, da smo si. Vse kar je je le to, da verujete v sebe in svoje znanje, saj tega vam ne more nihče vzeti, prav tako v svoje lastnosti. In verjemite Dobro vedno zmaga nad slabim. Vse kar morate storiti je, da verujte v sebe!

Ker imam malo izkusenj iz tega podrocja, vam lahko povem na kako karto igrajo delodajalci in kaksne so lahko posledice.
Ce vi date na sodisce tozbo zaradi mobinga, jo boste ze ob minimalnih dokazih zagotovo dobili. Posledice za delodajalca pa so zelo hude – mora vas zaposlit na enako mesto, vse za nazaj placat, plus odskodnina, ki je z lahkoto lahko 5 mestna stevilka.
In v cem je kec? Vsi delodajalci to dobro vedo, razen tistih res zarukanih. In zakaj se dalje delajo to? ker vejo da smo narod posrancev. Vejo da lahko serejo po cloveku skoraj v nedogled, pa ta ne bo sel v tozbo. Tako da tisti ki ste delezni tega in to ze en cas trpite, ste si cisto sami krivi. Drzava je v tem primeru cisto na vasi strani

Samo enkrat se je nadrejeni name zadrl, da sem nesposobna, ker še nisem nekaj naredila. Veste kaj sem storila: prijela sem spis (kar zajeten) in sem mu ga vpričo vseh sodelavcev vrgla v glavo in odšla. Naslednji dan sem prišla v službo, kot da se ni nič zgodilo. In od takrat naprej, hodijo okrog mene vsi, prav vsi, kot mačka okrog vroče kaše!!
Kasneje pa so mi nekateri sodelavci povedali, da sem naredila edino prav. Tudi za vse ostale, ki so do takrat prenašali koleričneg šefa.
Od takrat naprej ga slišimo samo še v svoji pisarni, ko benti, očitno sebi, nam si ne upa več!!

Udariti nazaj. To edino pomaga, žal. Boste pa seveda potem s strani mobingašev vi razglašeni za tistega, ki je zdrahar. Ampak kljub temu ne obupati. Samo ne obupati, ne se vdati. Ker enkrat mora mobingašem tudi odklenkati. A veste, kaj je pomagalo meni? Bila sem popolnoma na tleh, potem pa enkrat v eni oddaji o mobingu na delovnem mestu na radiu slišim en komentar, ki ga je na hitro navrgel voditelj oddaje: tudi tisti, ki šikanirajo druge, ne morejo zdržati v nedogled in se lahko zlomijo. Hevreka!

ziv,

podpiram žrtve, ne strinjam se sploh z povročitelji mobinga, moje zgodbe pa ne mislim obešat na veliki zvon. bi si pa želel, da začnemo vsi to snemat.

lp

Jaz sem pa se student in vcasih tudi pride do mobinga. Nasa skupina je iz 5ih ljudi, ki se med sabo razumemo kot druzina, na malco hodimo ven skupaj, kaksno petkovo sobotino noc prezvimo skupaj itd. Res vse lepo. Pride pa zal tudi do podjebavanja sploh iz strani enega mal bolj zgovornega sodelovca, ki se vcasih niti ne zaveda kaj govori in misli drugo kar pove, nekako se ne zaveda da te uzali in nima sploh namena da bi te uzalu. Pride pa glede tega kaksen dolg hud dan vecinoma je pa ok vedno.

To bi kdo smatral kot mobing ampak zame ni. Pa tud zahrbtnost ni se mobing. Tako da vsaka zgodba tukaj to se ni mobing. Ljudje smo razlicni, eni ste prehitro uzaljeni, se nocete zase postavt, mislite da je svet v rozicah, drugi se pa spet niti ne zavedajo da mobing izvajajo. Bom pa reku da je to v tem stoletju pac nekaj ki ni vec tako neobicajno tako da se postavte jebeno zase pa se ne dajte jebat drugim. In bo pomagalo.

ja včasih je teško…vsepovsod je tako, da pride do sporov, kdaj tudi do žalitev, do zahrbtnežev, hinavcev…vendar si ljudje ne bi smeli privoščiti, da žalijo sočloveka in ga zmerjati, ali je človek občutljiv ali ne, vsak ima čustva, s katerimi se ni lepo igrati…

Mi Jelka povedala,da so to in še ogromno napisali zaposleni in poslali po emailu glavni sestri.So imeli sestanke,kjer so vse potrdili da je to res.mi je Jelka tudi povedala,da se zaradi poznanstva in privilegij glavne setsre niso kazensko ovadili,ker bi jo morali premestit in odpustit.

Mi Jelka povedala,da so to in še ogromno napisali zaposleni in poslali po emailu glavni sestri.So imeli sestanke,kjer so vse potrdili da je to res in da so tudi po spletu po forumih pisali in spraševali za pravne nasveteme je Jelka tudi povedala,da se zaradi poznanstva in privilegij glavne setsre niso kazensko ovadili,ker bi jo morali premestit in odpustit.

Sama sem doživela mobing v bivšem podjetju, takrat se žal nisem odločila za tožbo, ki bi jo najverjetneje dobila. Šef je samovšečnež, ki ponižuje ženske. V zvezde kuje moški kader in dve vodji (ženski), ostali pa so ničla. Prvo leto je bilo super, ko sem še delala na napotnico, ko pa sem podpisala pogodbo, so se začeli pritiski. Do takrat sem bila najboljša, zelo perspektivna, moje ideje so bile slišane, moje delo kakovostno. Po podpisu pogodbe se je najprej začelo z nalaganjem dodatnega dela, z obtoževanjem, da sem nesposobna, ker dela ne opravim v določenem času. Celo do tega je prišlo, da je sodelavka zatrjevala, da se obiram pri izvajanju naloge, saj bi jo ona opravila v treh urah (jaz sem porabila cel dan za to). Kljub vsemu me je šef vozil na razne dogodke v tujino in tudi v Sloveniji. Po napornem dnevu, večerjah s poslovnimi partnerji in zgodnjih ustajanjih, je zahteval tudi med pavzami, da delam, nalagal mi je dodatne naloge. Ko smo šli na kosilo, je vsem plačal kosilo, jaz pa sem si ga sama. To je tudi očitno pokazal pred poslovnimi partnerji, kot glej jo norico, pričakovala je, da ji bom častil. Ta prezir in posmehovanje je uporabljal pogosto, mnogokrat v pričo sodelavcev in v pričo strank. Karkoli sem naredila, ni bilo dovolj dobro, v službi mi je dodal še druge zadolžitve, med drugim prodajo, in zahteval, da dosežem določeno kvoto prodaje v tujini za izdelek, ki še ni obstajal. Prepovedal mi je pavzo za kavo, dve na dan namreč pripadata celi firmi in mi poleg tega ni dovolil druženja s sodelavci. Nadure je plačeval samo nekaterim (meni seveda ne), saj je trdil, da si nadur ne zaslužim. Zaključilo se je s tem, da mi je ponudil novo pogodbo z bistveno slabšimi pogoji, drugačno poslovno sodelovanje ali odpoved. Podpisala sem odpoved. Zanimivo je, da je moja predhodnica podobno odšla s podjetja kot jaz, moje delo pa so po mojem odhodu razdelili na tri osebe. Šele ko danes gledam za nazaj in vidim bolj objektivno sliko, vidim kaj vse sem dovolila.

Po tem sem bila nekaj časa brezposelna in sem dobila zaposlitev v drugem podjetju. Vse je teklo kot po maslu, razumeli smo se, delo je bilo opravljeno, skupaj smo preživljali vzpone in padce, delali nadure, praznike in vikende, če je bilo treba in nikoli s slabim občutkom. Pač čutili smo se del podjetja. Številna leta. Do nastopa porodniške. Vsak starš ve, da ko postaneš starš, dobiš tudi druge obveznosti na grbo. Po porodniški sem doživela šok. Seveda so takoj pričakovali “popolno vrnitev”, kar niti ni bilo tako težko, bolj težko je bilo usklajevati skrb za otroka (bila je v vrtcu in velikokrat bolna) s službenimi obveznostmi. S partnerjem sva usklajevala nego, vendar sem bila še vedno kar nekajkrat odsotna. Pa se je začelo.. Pritiski s strani nadrejenih, s strani sodelavk (ženske pač). In kot ste že mnogi pred mano zapisali, se ustvarjajo majhni klani oseb, ki hote ali nehote počnejo nekaj v mojo škodo. Skupaj z nadrejenimi. Nisem zanesljiva. Nalaganje dela. Nesodelovanje. Grožnje. Še bi lahko naštevala. Sedaj razmišljam kako ukrepati. Seveda se ne pustim tako, kot sem se v prvo. Vendar tudi če se postavim zase, beseda propade, nihče si je ne zapomni. Tudi če poskušam ustvariti komunikacijo, le-ta izzveni. oz. je napačno sprejeta, napačno interpretirana. Delo opravljam dobro, s polno paro in kljub vsemu dosegam rezultate. Vendar to ne zadostuje. Prišlo je do napake, ki je nisem jaz naredila, ampak kolegica. Dobila sem elektronsko pošto v zelo agresivnem tonu, če sem jaz to delo opravila. Ko sem odgovorila, da ne, da je bila to sodelavkina obveznost, je bilo vse ok. Nič sankcij, nič opazk, nič. To so samo malenkostni izseki. Ob pogovoru z znankami ugotavljam, da je ta problem kar pogost. Mamica, ki se vrne s porodniškega, je breme za delodajalca. Nisem edina, ki prenaša tako šikaniranje. Poznam primer, ko si gospa ni upala na nego, ker so ji nadrejeni omenili, da to ni zaželeno. V sedmih letih ni enkrat samkrat poskrbela za svojega otroka.

Služba mi je zelo všeč, predstavlja mi izziv. Žal bi mi bilo, da bi morala končati delovno razmerje, vendar se včasih sprašujem, če je moje zdravje vredno vsega tega. Poleg tega me je strah, da bi si zaprla številna vrata okoli sebe, saj so nadrejeni precej vplivni.

Zanima me kaj mi vi predlagate?

Živijo,

vem kako se počutiš. Zavedam se, da je mobing zelo teško dokazati, poleg tega nastanejo še zelo veliki stroški odvetnika 🙁 kar je zelo žalostno. Če se odločiš za tožbo oz. karkoli ti svetujem, da se obrneš na odvetnico dr. Strobelj, (res da so stroški zelo veliki) meni je zelo pomagali, da sem se rešilap podjetja v katerem sem delala, dobila sem tudi odškodnino. Če bi morala še enkrat čez to bi prej premislila, dala sama odpoved, tasko kot si ti naredila v prvi službi.

Je pa teško ker nikoli neveš kam prideš in tudi služb je danes teško najti in vse povsod so pritiski, tako da resnično premisli:(

Drži se.

Lp

Hvala za podporo in razumevanje. Lp tudi tebi.

Živjo 🙂
Vem da se moje vprašanje ne sklada s temo pogovora, ampak nujno rabim nekoga da mi pove kako se napiše prošnja za spričevalo. Namreč hčerka je zaključila 9 razred osnovne šole, ampak nam manjka spričevalo 7 razreda, ki ga potrebuje za vpis v srednjo šolo. Na šolo sem poklicala in pravijo, da melooramo pred prevzemom spričevala napisati prošnjo,ki jo bo nato ravnatelj podpisal. S temi prošnjami s srečujem prvič in res ne vem kako naj ga napišem.
Zelo bi bila hvaležna za kakršnokoli pomoč!

Lp