Pozdrav,
kot bi brala mojo zgodbo. Trenutno sem na bolniški in tipkam doma. Tudi jezna sem.Pred par leti sem prišla v državno službo iz gospodarstva v veri, da v DS stvari štimajo (na daleč je izgledal nek red, sistem, urejenost) in po pol leta v novi službi mi je bilo točno jasno v kakšno sranje sem padla. Iskala sem drugo službo od samega začetka tukaj, nisem je našla. Kmalu je prišla še kriza in sedaj sem dejansko v mišnici. Srečna ,da imam službo, dokljer jo še imam (če bo šlo z našo državo tako naprej ,bom itak kmalu na cesti)….Okoli mene kokošnjak, en kup zahrbnih opravljivih babnic, šefice skrbijo samo za svoje riti in da ugodijo šeficam, ki so nad njimi, da skupaj obdržijo položaj in s tem solidne plače. Priljubljen hobi je lezenje v rit in kimanje z glavo za odločitve, za katere se ve, da se ne bodo uspešno končale. Kot bi bila na dvoru, kjer delajo cesarju nova oblačila! Z organizacijo dela v kokošnjaka se nihče ne ukvarja,tudi z delom ne, med nami “nižjimi” po hiarhični lestvici prerekanja in podtikanja v stilu “jaz pa za to nisem zadolžena, kar naj ona tam naredi” (seveda greš potem do tiste druge, ki te pošlje do tiste tretje- tako da na koncu vse sam narediš, vključno z lepljenjem znamke na kuverto). Klinc pa moja univerzitetna izobrazba…Šefovska mesta so razdeljena po političnem ključu v stilu ta je pa partnerka od unega in je zato tam kjer je (pšt tiho bodi) ali pa: to je pa s sabo ta pripeljal ta pa ta in je zato to kar je (skoraj za vsa mesta sekretark in višjih svetntnic velja ,kjer so plače res solidne, velja ,da so kadrirane po takem ključu). Medsebojna povezava med oddelki ne štima, nobena vodja se noče zameriti drugi vodji ali pa da bi se potrudila in malo naredila red in tako ostaja ,da nas nekaj dela, ostali čepijo v kuhinji in pijejo kofe in čvekajo o novih čevljih in potovanjih po uro ali dve ali pa srfajo po netu. Samo sanjam lahko o kakršni koli pohvali, napredovanju, dodatku pri plači, ker cel mesec delam ko nora . Pred časom sem nujno potrebovala dopust zaradi osebnih zadev in so se spravile name s takim vikom in krikom, če res moram it, da ker to pa to je nujno, nujno in naj še 1x premislim, če za dva dni res moram it….no, na koncu sem lahko šla ampak res sem bila na meji, da jih nisem nekam poslala ….Letni razgovori so totalna farsa. V bivšem kolektivu smo navadni zaposleni ocenjevali šefe, tukaj je pa ravno obratno in vse zrežirano naprej, toliko in toliko jih dobi oceno odlično, toliko in toliko slabšo oceno ,no mogoče bom na vrsti prihodnje leto da dobim petico. Moraš biti pač šefici všeč in grulit kot želi ona, pa bo pet. Ma kakšna objektivnost. Za nove ideje in razvoj ni prostora. Za izboljšanje klime tudi ne. Glede na situacijo ,ki vlada v naši državi mi je edina uteha plača, ki jo zaslužim in prinesem domov in da mi ni treba nikogar prosit da preživim ,vse ostalo je en klinc, nerešljivo. Životarjenje. In ko sedaj poslušam vso to predvolilno gonjo proti državnim uslužbencem me res stiska. V kolkor se bo res zgodilo tisto kar se ima za zgoditi ,vem ,da bomo odpadli tisti, ki smo že sedaj v vlogi deklic za vse in smo brez pokritih hrbtov. Vem, da pred vrati čakajo za mojo službe. Za kakršno koli službo. Marsikdo bi bil rad na mojem mestu, vsaj zaposlen. Pripravljen bi bil vse to požreti kar požiram jaz, še več. Biti tiho in delati. Mobing je bila iznajdba družbe blagostanja izpred nekaj let. Izkoriščanje je staro kot zgodovina človeštva.Vem ,da je stiska in da so ljudje ponižani, oropani dostojanstva,brez služb, da so lačni. Iz strahu pred tem zdržim tukaj.Šefi tukaj bodo poskrbeli zase, bodo že pritisnili na prave osebe, da bodo obdržali službe. Preveč hinavščine je tukaj, da bi komur koli zaupala. Sicer pa vem, da volk dlako menja, nrvi nikoli….lp

Zanimiv uvid v garaštvo javnega sektorja, ampak do kdaj še? Malha je vsak dan bolj prazna in tudi iz tvojega pisma veje predvsem strah, da ne boš med prvimi na cesti, ker nimaš kakšne dobre veze. Hinavščina pa nas obkroža vsenaokrog, po mojem večja ko bo kriza, več bo rivalstva, zahrbtnosti, nizkih udarcev.

Kaj vse clovek ne slisi, res se mi smilis. Ta tretraplegik ma sreco da ni naleto na nekoga ki hitro izgubi zivce pa ga lahko fukne nekam.

Res je…Žalostno postaja vse skupaj….

In spet bodo tisti, ki so najbolj žleht, najbolje prišli skozi….

sem še ena, ki si je izkusila državno službo. Kot pravi mobilizirana greš iz gospodarstva v javno upravo, ker misliš, da so pa tam stvari urejene, dosledne, zaposleni spoštovani….ZMOTA. Tam se začne tisto, kar je sicer dobro, da enkrat v življenju izkusiš, ampak čimprej stran. Zdržala sem točno 3 leta, to je bilo še leta 2006, ko sem nekega dne ugotovila, da pravzaprav nosijo mojo glavo drugi naokrog: ne smeš logično razmišljati, ne smeš povedati svojih predlogov, idej, paziti moraš, da načelnico imenuješ z ga. direktorica, pa kam se boš usedel na službenih večerjah, ker so nekateri stoli posvečeni, pa kolikokrat si se nasmehnil komu na hodniku….Za bruhat! Sicer plača ni bila slaba, dela malo, ampak ves ta folk, ki je kot pravi mobilizirana, vedno nekomu lezel v rit, tega preprosto nisem več mogla gledati. Vsako jutro sem šla v službo, kot bi šla v zapor, niso me sicer tepli, so me pa psihično tako ubijali, da sem se nekega dne odločila: GREM! Potem sem cca 1 mesec iskala, ampak res intenzirvno iskala variante, kaj, kje….Leto 2006, službe so sicer bile, ampak kaj ko so bile podobne tej, samo drugo ministrstvo….Odločila sem se, da grem privat, odprem s.p., pisarno si uredim doma in delam tisto kar znam. K sreči sem pravnica, širok pojem, pa tudi iz gospodarstva sem imela kaj nekaj let izkušenj, preden sem prišla v javno upravo. In sem šla. Tistega dne, ko sem dala odpoved, so skoraj vsi iz oddelka padli v nezavest: kako si upam, iz tako dobre, ugledne službe oditi, morala bi biti do konca življenja zadovoljna, da sem bila na tej funkciji, kaj sploh bom privat….?!!!! Počutila sem se kot opica, ki jo prvič pripeljejo v živalski vrt in jo hodijo vsi gledati, vsi so prišli. Tudi tisti, ki so mi zmetali polena, kole pod noge. Ampak se se odločila in sem rekla, da grem iz osebnih razlogov. Ampak šefici sem pa povedala, da s takšnimi ljudmi kot so v tej službi, pa žal ne želim preživeti niti minute več. Naravnost in iz prve roke sem ji povedala, da je večina, razen nekaj izjem, pokvarjenih, pohlepnih, na račun manjših napak drugih, plezajo po hierhiji navzgor, se prilizujejo…Itak je čisto znorela in sem ji kar z lahkoto povedala, da delam samo še 3 tedne in potem me ne bo več. Potem pa grožnje, da me bo dala na disciplinsko, pa izredno odpoved….Skratka, povedala sem jih, da se požvižgam na njene postopke, me zanima kdo me bo plačeval, če me ne bo v službi, je bil zadnji moj stavek. Itak, pa grem privat, pišite kar hočete….In seveda ni bilo nič. Obveljala je moja in sem šla. In nikoli več nisem prestopila praga te službe. Z dvema smo še vedno kolegice, se slišimo, voščimo, si kaj rečemo, z ostalimi pa nikoli več. Pokvarjene hijene.
Sicer sem imela veliko sreče, odšla sem še pravi čas, dobila poslovne partnerje in delam. Je bilo zelo dobro, veliko dela sicer, pa tudi zaslužka. Sedaj je dela ravno tako veliko, vendar se je potrebno bistveno bolj potruditi, da imaš naročnike, ki so solidni, predvsem pa je potrebno žrtvovati tudi dneve za računalnikom kot sobote, prazniki, popoldnevi, večeri….So pa tudi dnevi, ko si rečeš, danes pa ne in greš v miru na kavo, po trgovinah….Nikogar več ni potrebno spraševati za tisti dan dopusta, logično, da ga rabiš, sicer ne bi vprašal za koriščenje, otroka lahko greš iskati, peljati, si pač organiziraš delo tako, da ti ustreza in kljub temu, se da uskladiti tudi delovne obveznosti. Nikoli več ne bi šla v državno upravo, lahko mi ponudijo kovček eurov vsak mesec, pa ne grem. OBČUTEK OZ. SVOBODA, ko si sam svoj gospodar, čeprav vedno ni vse enostavno in lahko, pa je z leti in po takšni izkušnji kot ti jo da državna uprava, JE NEPRECENLJIV.

Rešitev je zelo enostavna: menjaj službo.

Življenje je zelo kratko in ga ne zapravljaj po nepotrebnem.

Pozdravljeni,

mene pa zanima, kakšne pravice imam, kot študentka? zgodilo se mi je namreč tole, da zdaj že 1 leto in pol delam preko študentskega servisa pri eni firmi..Pred tremi dnevi sem bila suspendirana, ker bi naj enemo gostu rekla, da ne sme it na večerjo (kjer je zaposlen moj fant..tudi tisti dan je delal) , ker je ura že tolko, da ne sme in ker hočem kao domov..nikoli ampak res nikoli nebi tega storila..gostu direkt nikoli nebi tega rekla..ampak šef me je suspendiral oz. ne sam..ker je bil tako jezen da me videt ni mogel..suspendirati me je mogel vodja in niti priložnosti nimam da bi me povprašali če je to res ali ne..sploh nič..nič jih ne zanima..kako pravico imam? hodim na fax in kar naenkrat brez dela ne morem preživet..tako hitro pa ne najdem nič..
prosila bi za hiter odgovor ker sem se odločila da grem danes tja zvečer in to razčistim..
hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,

najprej naj odgovorim ponižani študentki. Predlagam, da si čimpreje poiščeš drugo delo preko študentskega servisa. Premlada si, da bi se obremenjevala s službo, za to boš imela še celo življenje čas. Izračunaj mesečne stroške, ki jih imaš in delaj toliko, da si jih pokriješ. Zavedam se, da je nasvet morda nekoristen, vendar se mi resnično zdi brezveze, da se kot študentka soočaš s takšnimi zlorabami. Mislim pa, da se lahko pritožiš samo študentskemu servisu, oni naprej kontaktirajo delodajalca oziroma ne ponujajo več prostih delovnih mest preko svojega portala. To vem, da se dogaja v primeru neplačil, ne vem pa, kako je v primeru zlorabe. Mislim, da ti bodo najbolje svetovali na študentskem servisu.

Nadalje, želela bi se zahvaliti vsem, ki ste delili svoje izkušnje na forumu. Tudi sama sem očitno tarča mobinga, vendar sem se šele danes bolj spustila in poizvedela, za kaj pravzaprav gre. Eno leto sem zaposlena v privatnem podjetju, kolektiv je izjemno majhen, sem pa črna ovca firme. Sem mlada, v zadnjih osmih mesecih pa sem bila že desetkrat pri zdravniku. Moje psihično stanje se odraža s fizičnimi obolenji in jasno mi je, da za vsem stojijo odnosi v službi. Vsekakor sem hvaležna za ta forum, ‘lepo’ je dojeti, da nisi sam v tem in da se ostalim ljudem to prav tako, seveda na veliko žalost, dogaja. Mislila sem, da imam edina tako situacijo in dejansko sem bila že tako globoko v vsem, da sem res mislila, da je težava v meni. Hvala Bogu imam ob sebi prijatelje, partnerja, ki so na tekočem z dogajanjem v službi in mi jasno vlivajo pogum in moč, da se iz dneva v dan spravim tja. Naj omenim, da drugo službo iščem že pol leta, vendar služb enostavno ni. Prav tako se zdim sama sebi nehvaležna, saj vidim, da so ljudje popolnoma obubožali, da služb ni, da denarja ni, jaz pa imam povprečno plačo in ‘sitnarim’. Partner me je podprl in si želi, da dam odpoved, vendar bi bil to, za mene osebno, velik poraz. Prvič zato, ker bi zmagale škodoželjne sodelavke, drugič zato, ker se zdim sama sebi nehvaležna in pa tretjič, ker denar potrebujem, kakorkoli se vse skupaj obrne.

Naj še omenim svojo situacijo; prikrivajo mi informacije, ko se zagovarjam pred šefom, zakaj nekaj še ni narejeno, povem, da ne morem delati brez teh in teh podatkov, vešče pa stopijo skupaj in rečejo, da nisem omenila, da bi karkoli potrebovala. Seveda, največjo škodo ima s tem direktor, vendar sem se že poskušala pogovoriti z njim, ampak so vešče ponovno stopile skupaj in sem izpadla največja čudakinja kar jih je. Prav tako so me osamili, nihče se ne pogovarja z menoj, bognedej da karkoli komentiram, ker, če mi po nekem čudežu, uspe končati misel, se plaz nasprotovanj vsuje na mene in je bolje, da sem tiho. Zdaj sem samo še senca osebe, ki je bila. Na začetku sem bila polna elana in energije, to so stare koze videle in je bilo treba motivacijo zatreti. Da ne govorim o tem, kako te isti osebki pilijo in lakirajo nohte, delajo NIČ.

Mah še bi lahko pisala, pa moram ponovno na pregled, ker sem, glej ga zlomka, spet bolna 🙂

Glede tiste gospe, ki je tako glasno označevala nas, ki smo mobirani za bednike; boga ste Vi gospa, verjetno tehtate 150kg, ste zanemarjeni in svoje frustracije znašate nad lepo vzgojenimi ljudmi.

Lep večer vsem.

hvala za vaš odgovor gospa mobing123! pravkar sem se vrnila iz sestanka, kjer so me poslali ven in jim nisem smela nič pojasniti…solze so tekle v potokih in zvijam se v krčih..še zdaj, ko vam to pišem mi solze kapljajo na računalnik…

boli, ker nisem kriva..takšen občutek..neprijeten..kako lahko?? ta teden grem po stvari..ker kljub temu, da sem suspendirana se tja nebom vrnila..krvava sem pod kožo tako kot oni..in ne morem dojet, da ti lahko en človek zagreni življenje….nebom več nakladala..moram se obrisat, ker bo drugače poplava :/

gospa mobing123 vam pa želim obilo zdravja…in naj vam končno uspe najti tisto kar iščete..vem da se vse vrača in se vse plača..a po prebranem že dolgo čakate na to..pogum!
pred mano je naporna noč..preden se sprijaznim z nastalim..vam pa želim lep posebno pa pomirjujoč večer..

@ponižana: Hvala za lepe želje! TI pa se poberi! Ne splača se niti ene kapljice solze spustiti zaradi pokvarjenih ljudi! Ko se bodo strasti umirile, ko se boš drugje zaposlila, če boš želela, zberi toliko moči in pojasni svojo situacijo. Če se ne moreš soočiti več s tistimi ljudmi tam, napiši pismo in razloži, kaj se je pravzaprav zares zgodilo. Vendar to stori samo, če misliš, da bo tebi lažje in nikakor ne zato, ker misliš, da to komurkoli karkoli dolguješ. Kot si pa sama napisala, vse se plača, vse se vrača. Mogoče ne takoj in morda nikoli tisti, ki nam je bila storjena kakršnakoli krivica, v resnici ne bomo izvedeli, kako ta nekdo, ki nas je oškodoval, zares trpi, vendar vedno so tisti, ki povzročajo škodo na slabšem….pa čeprav delujejo močni, samozavestni, v resnici so to nizke osebe, z malo samospoštovanja in polni gneva. Vsa ta negativna čustva pa dušo počasi ubijajo in nekoč vsa ta negativnost splava na plano. Takrat pa je ponavadi prepozno za spreminjanje stvari.

Verjamem, da vse to sama veš, vendar tako kot meni ne pomaga veliko, kadar me nekdo tolaži s tovrstnimi izjavami, verjetno tudi tebi ne. Problem je še vedno tu in še vedno smo mi tisti, ki ga moramo sami rešiti. Pomaga pa to, da se zaveš, da nisi edini oziroma edina, ki je v taki situaciji in da ni problem v tebi, vendar v drugih.

Vsekakor upam, da tudi kdaj pa kdaj kak direktor zaide na tovrstne forume in da se morda poglobi vase in zamisli, morda celo uvidi, kaj vse se dogaja na delovnem mestu.

Želim tudi preklicati izjavo v prejšnjem poustu, da gospa, ki se oglaša na tem forumu in ima nespoštljiv odnos do nas, ki prenašamo mobing, tehta 150 kg. Nisem želela biti nesramna, teža nima nikakršne veze s tem, preveč sem posplošila stvari. Dejstvo je, da se nekatere osebe z odvečno telesno težo, začnejo spravljati na nekoga, ki je zadovoljen sam s sabo in izhajala sem iz tega. Nisem pa želela biti do nikogar žaljiva, vendar mi je zavrelo ob branju njenih komentarjev. Zelo je žalostno, da nekateri ljudje nikakor ne sprejemajo drugačnosti. Če je nekdo tih, vljuden, prijazen in morda celo prestrašen, ko nastopi v novem delovnem okolju, to ne pomeni, da je slabič, to lahko kvečjemu pomeni, da je dober ter spoštljiv človek in ponavadi se takšni osebki teško kosajo z raznoraznimi napadi in podtikanji s strani sodelavcev. Zakaj? Zato, ker jim na kraj pameti ne pade, da obstajajo ljudje, ki so česa takega sploh sposobni. In to se meni dogaja. Enostavno se mi zdijo nekatere stvari nepojmljive in jih ne morem razumet.

Vsem skupaj želim veliko sreče in upam, da se bo vse rešilo kot se mora!

*objem*
tebi in vsem, ki tako trpijo na delovnem mestu
saj je v teoriji fajn ideja in navodilo: “Postavi se zase!!!” in vsak bi se moral po največjih močeh truditi, da se obrani pred škodljivci
ampak to ne more olajšati zlobe, hudobije in krivde tistih, ki zlorabljajo soljudi
za vsako rit palca raste…upam.

Jaz pa sem mislila, da se mi blede!
Zaradi tega sem morala dati odpoved, ker bi drugače znorela TAM!
Poiskala sem si dve službi, si ustvarila družino občasno se srečujem z bivšimi sodelavci. Tisti ki so bili ok, zelo radi poklepetajo z menoj! Tadrugi pa grdo gledajo in se stran obračajo. SEDAJ ŠELE VEM KATERI SO BILI TISTI, KI SO SE NAJGRŠE OBNAŠALI DO MENE!!! SRAM VAS NAJ BO IN NAJ SE VAM ISTO DOGAJA, KOT SE JE MENI!!! MA NISTE VREDNI DA DIHATE!!!

Saj vem, da načeloma vsak, ki ima sitnega šefa, lahko reče, da je žrtev mobinga. Ampak v teh časih res ni tako preprosto se postavit zase in bit trden in se ne pustit zajebavat. Predvsem zato, ker ni tako lahko najti službe.
Jaz sem bila dobro leto brez službe in sem potem dobila priložnost dela v manjšem podjetju za manjši denar, potem pa so se razširili in mi ponudili malo več denarja. Bili so zelo prijazni, zelo razumevajoči, vse se je dalo zmenit, itd. Ko sem tam delala nekaj mesecev (preko s.p.-ja seveda), sem šele dobila pogodbo za podpisat, v kateri so bile navedene vse moje obveznosti. Sicer se mi je pogodba zdela zahtevna, ampak ker je bila to moja prva priložnost po letu dni, sem podpisala. Saj vem, saj vem, neumnica, sama si si kriva itd. Vse to štekam. Poskusite vi preživet z družinico, v kateri partner ne more dobit službe (določeni razlogi, v katere se ne bi spuščala, ker so preveč specifični in bi me kdo spoznal), ti jo izgubiš,… In sem bila seveda vesela.
Odkar smo podpisali pogodbo, pritiskajo name, me izkoriščajo, pošiljajo gor in dol, ko žažvižgajo, moram vse spustit in priletet kot pes, če ne, vpijejo name, psihični pritisk je gromozanski, vsake toliko se kar odločijo, da sem kaj zaj***, imam občutek, da potrebujejo izpad enkrat mesečno, da se spucajo na meni. Tudi ko je dokazano, da ni bilo napake, se vedejo kot da tega niso slišali. Zadnjič mi je ena sodelavka potihem rekla, da še ni videla česa takega, da bi se kdo nad kom tako znašal. Zdaj se tresem, kadarkoli me pokličejo, cel dan, ko sem v pisarni, čez vikend, ob večerih, pred sestankom, po sestanku, boli me želodec, na bruhanje mi gre in res ne vem, kako bom tu zdržala. Po drugi strani pa imam toliko dolgov in tako finančno stisko, da nimam druge izbire. Bi šla tudi police polnit v samopostrežno, pa me ne vzamejo, ker sem preveč kvalificirana.
Upam, da je tu kakšen, ki ima podobne težave, da vsaj malo delimo ta grozni občutek.

MinaP, res je težko dobiti v Sloveniji službo, tudi jaz sem na podobnem in bom morala po vsej verjetnosti delati iti v kako Hofer, Lidl ali kako podobno trgovino. Tudi sama imam preveliko izobrazbo za tako trgovino ampak ker drugega ne dobim in moram privarčevati denar bom pač zamolčala svojo pravo izobrabo in jo spustila na srednješolsko. To ti svetujem da zamenjaš to mučno službo ki jo sedaj delaš in greš delati v kakšno trgovino in napišeš namesto faksa 5. stopnjo izobrabe. To je to, in ne vstrajaj tukaj kjer si ker ni vredno.

Najlepša hvala za spodbudne besede. Počutim se res že kot najbolj umazan in nesposoben pes. Poskušala sem spustit izobrazbo, pa so me “najdli”, da imam pač diplomo. Celo rekli so mi, da ko bi bla vsaj sfalirana študentka oziroma brez diplome, pol bi me mogoče še vzeli…
Čisto sem iz sebe, ne vem, kako bom preživela družino. Po drugi strani pa takole ne bom zdržala dosti dlje kot samo do psihiatrične institucije… Ko bi bila vsaj ta država malo bolj prijazna do nas, ne pa da noben noče več zaposlovat, vsi bi s.p., prispevke višajo, mi naj se pa slikamo.

Pozdrav. Zdaj sem se pa še jaz morala zatečt sem..zgodba je sicer zelo dolga ampak jo bom poskušala skrajšat. Stara sem 24. Pred tremi leti sem spoznala fanta z hčerko..S punco se je razšel,ker pač nista našla več skupne poti in mi2 sva se kar hitro po tem zapletla.Takrat se je tudi vse začelo..njegovi starši me niso hoteli pod noben pogojem sprejeti,ker so bili mnenja, da bi ona dva še našla skupno pot če nebi spoznal mene.Ob skupnih družinskih srečanjih sem večina časa presedela sama ali s fantom, redko kdo mi je namenil besedo. Čas celi rane in nekako so se sorodniki le navadili name..sicer je veliko x prisotna napetost a vseeno se vsaj pogovarjajo z mano..itak mu ne morem prepovedat sorodnikov..kar pa za njegovo mamo tega ne morem rečt.No, če se je tako odločila..tudi prav. Se je pa prejšnji vikend pripetila ena zadeva, katera me je privedla do obupa..fant ima brata, kateri ima punco in dva otroka, stara je 26let..v treh letih ni spregovorila niti besede z mano,ker je bila prijateljica od bivše. Ravno tako ima fant dobrega bratranca,kateri ima tudi punco in je bila prijateljica od bivše zato se z mano ne pogovarja. Ne bom predstavila cele skupine, brez skrbi..le te sem morala izpostaviti, ker sem zaradi njih na robu obupa. Bil je abraham od njegove mame..po celodnevni zabavi sem iskala zunaj malo svežega zraka zraven njegovega strica na klopci..pogovarjala sva se o tem in onem ter tudi o tem kako peklensko vroče je v dvorani..nakar je ven prišla punca od bratranca ter si brisala čelo..stric je rekel (dobesedno): glej tudi njej je vroče,kako se briše..v tem efektu sem jo pogledala si segla k čelu in rekla: saj ji je lahko če mave isto zrezane lase in se nabira pot pod lasmi..(imave pa obe fru fru) naenkrat je začela kričat name če nijam boljšega dela, kot se norca delat z ljudi..em prosim??? stopla sem do nje in jo vprašala če je vse ok z njo in da se ne more tako obnašat!? pa je kar šla..ok..mi je kar slabo postalo..tega pa res ne rabim..no, je prišel moj fant ven in sem ga prosila če lahko greva, ker mi je dovlj in bi rada šla..tudi on se je strinjal in rekel, da tudi njemu ni več..sva se napotila noter, ker se pač morava poslovit od njegovih a so plesali..ko so nehali plesat sva se napotila do njiju..fant je šel naprej jaz tik za njim a mi je pot prekrižala punca od njegovega brata ter me spotaknila, da sem padla..v sekundi sem se pobrala jo pogledala in (začuda v mirnem tonu) rekla, zakaj je to nardila?? potem mi je rekla, da sem si pras*** zaslužila in da mi bo še gobe** razbila pa me je prijela za majco in me začela kar potiskat na tla..fant je takoj zagrabil mene in njo da bi naju spravil ven a na koncu sem bila sama veni..zapustiti sem morala abraham. Naslendji dan se je šel pogovorit, ker jaz sem bila v šoku in veste kaj? vse sem si izmislila..noben mi ni noge podstavil, verjetno sem se ob mizo spotaknila..tepst pa me je hotla, ker se me je prestrašila, ko sem stopila k njej..prav tako se je ona veni prestrašila, ko sem prišla do nje..kako sem mogočna a? 164cm a one 180cm pa je obe strah. Čisto noben ne verjame..noben ni nič videl a odvilo se je pred vsemi..sem si sama kriva..noben me ni prosil bit tam če se ne vem zabavati..da sploh zaželjena nisem in da si me lahko v rit potisne.. in to pride iz ust njegove mame..v glavnem jaz.. tako obupana sem..tako hudo obupana..najbolj, ker ne morem dokazat moje nedolžnosti..povejte..kako lahko to nardijo? in pridejo s tem skozi? saj smo odrasli ljudje..obe sta prišle k družini, kot jaz..nič več nista..mati dveh otrok in mi nogo podstavlja..ne vem..ne razumem..vrtec..res 🙁

Črna, najprej mi je žal da se ti to dogaja kar se ti. Punca komaj 24 let imaš, najboljši nasvet kar ti ga lahko dam je ta da pusti tega fanta itak ima že hči od prej. In še nekaj mi je čudno zakaj se tvoj fant ni postavil zate, očitno je navadna prpa, njegova družina mu bo vedno več pomenila kakor ti. Distanciraj se od takih ljudi. Tudi čudno in zastarelo mi je da je nekdo tako zelo povezan s familjo da vleče svojo partnerko na abrahame pa piknike od svojih starcev pa stricev pa sestričen itd…ma ko jih je*be, resnično.

Jaz imam 29 let in si niti podrazno ne predstavljam da bi kaj takega sploh lahko prenašala. Poleg tega Črna si pa čisto premlada pri 24 vzameš tipa z otrokom, oprosti ampak bolje zate da dobiš nekoga brez prtljage. Še jaz in moje prijateljice ki smo pri 30-tih in brez otrok ne želimo moškega z otrokom za resnega partnerja, je preveč zakomplicirano in ti tega ne potrebuješ.

Črna, nič se nimaš rada in ta familja od tega tipa to izkorišča da se znašajo nad tabo. Tvoja naloga je da se ne obremenjuj z njimi, nimaš se kaj spraševati zakaj so takšni? Kako so lahko matere take? NI VAŽNO! Svet je izprijen, veliko imaš takih svinj na tem planetu ampak veliko je pa tudi prijetnih in prijaznih ljudi. Moj nasvet tebi bi bil, da zbrcaš tega tipa in se ga znebiš po hitrem postopku in njegove izprijene družine, prekini vse stike z njimi, in najdi si boljšega tipa ali pa uživaj v samskem stanu saj imaš komaj 24 let, ne rabiš se zapletati v take hude stvari. Je pa na nek način tudi dobro da si izkusila kar si, in upam da te je izučilo da spoznaš naravo ljudi in se takim v prihodnje izogneš.

Pozdravljeni gospa TTina oz. gospodična..več krat sem že razmišljala o tem ja..da mi to ni potrebno, da zakaj bi jaz morala to prenašati če še imam celo življenje pred sabo..potem pa spet mislim,da ne moreš človeka pustit na cedilu, ko se kaj neprijetnega pripeti..ali si z nečim nezadovoljen.. sicer hčerkica je stara 5 leta in mi je dokaj pri srcu..dosti krat je pri nama, ker imava svoje stanovanje. V bistvu že razume vse in

V bistvu ja..sem mu očitala, da me je silil k njim a ga pa po eni strani razumem..sorodniki so.. moram pa povedat, da kljub temu, da živiva skup je pač zahajal domov a zdaj je rekel, da ne prestopi več praga.

Rada bi še počakala, da vidim če bo potem kaj lažje in kako se bo obnašal..če bi pustil za sabo svoje stavri in da bi pač bili družinica bi ostala..če mu pa to nebo šlo skozi..potem pa bom res mogla nekaj ukreniti. Vsaj nekaj dostojanstva mi pa mora ostati..

Ali menite, da ni vredno poskusiti tudi če je odločitev padla, da bo pustil vse za sabo? Ker zdaj je res videti odločen.. :/

Tvoj tip ne bo nikoli pustil svoje družine in staršev in tetic in sestričen…Nikoli! To kar se sedaj dogaja te samo manipulira, če sta že 3 leta skupaj in te je v teh 3 letih pred sorodniki kazal in te vlačil pred njimi in je vedel da si tam nezaželena in da te sorodniki psihično mučijo in te ni zaščitil. Mislim a te še niso dovolj poteptali vključno s temu mulcem s katerim si? To ni noben moški, bog ne daj da imaš s takim otroka, te pusti na cedilu tebe in otroka. 3 leta si že skupaj s takim, a ni še dovolj? Ne vem kaj še pričakuješ, tvoj tip se ti laže da ne bo več prestopil praga svojih staršev in tetic bla bla bla, to je samo začasno temu tipu se jebčka zate, če bi mu bilo res kaj do tebe bi ponorel že v prvo ko bi te tja pripeljal pred sorodnike in da bi videl da te nekdo ignorira bi znorel in te odpeljal preč in nikoli več tja prišel ne sam ne s tabo. Tako se je pa pokenjal nate in nase. Punca zapusti ga čim prej!

Govorim pa to iz izkušenj ene moje prijateljice, ki je dala skozi podobno situacijo, in je isto zbrala moč na koncu in ga pustila. Sedaj ima res ljubečega fanta brez prejšnjih otrok, ta moški je ne vlači po sorodnikih je zelo samostojen tako da najdi si nekoga takega.

Mobing se nikoli ne razreši, tudi v službi ne! Zaposlen sem v Kliničnem centru v Ljubljani in imam ogromno dokazov, ter željo za sodno obravnavo, a se vsi izogibajo, z izgovorom, da je potrebno naredit zdravnipki pregled za službo, kar pa sploh ni potrebno, a je še en dokaz, da se mobing neuspešno razrešujejo!!!! Več dokazov kot imamo, slabše je!

Na negovalnem oddelku se pacijentom krade denar, glavna sestra Vida Oražem noče kriminaliste poklicat, ter z lažmi trpinči in obtožuje sestre! Ter sestre morajo denar vračat!

Tak da pozabte da se bo mobing v službi razrešil, kar prijavo podajte na SODIŠČE ZDRUŽENEGA DELA!