Mobing-prosim pomagajte
Najprej naj povem,da globoko sočustvujem z vsemi,ki to doživljamo.
Prosim Vas,da mi z nasveti pomagate,moj oz. naš problem je sledeč.
Delam v firmi,ki ima velik kolektiv,naše delo je negovanje starejših in invalidov,ki ne morajo skrbeti zase.Delo je razgibano saj ga opravljamo na domu uporabnika.Z sodelovci smo prišli do sklepa,da doživljamo MOBING in to za nameček iz dveh strani.Ključni faktor je uprabnik/ca nato pa še nadrejeni,ki nam ne želijo prisluhniti oz. nas odslovijo z besedo,da naj se kar sprijaznimo in,da bomo imeli vedno več takšnih uporabnikov.Zelo nam je hudo,ker to doživljamo iz strani tetraplegika,ki mu samo pomagamo. (ga/jo zjutraj umijemo, zamenjamo mokro plenico,oblečemo,nahranimo….) Oseba,ki iz njene strani doživljamo razne poniževalne besede,ukazovanja,dobesedno pljuvanje,željo ima po neopravičenih ugodnosti in ne upošteva predpisov za dosego praviloma dopustnih ciljev,zahteva nemogoče stvari kot so:delati moramo v skoraj popolni temi,ker ga/jo moti luč zjutraj,delati moramo hitro tako,da se komaj dohajamo(moj pot ji dobesedno pada na telo)v sobi,ki ima 30 stopinj celzija,zajbava nas z stvarmi,ki nimajo nobene veze z opravljanjem nege,ima nas za manj vredne ljudi in nam to večkrat pove,vsiljuje nam svoje načine opravljanja nege nepokretnega človeka njen način je:(“matraj se in me dviguj in prelagaj iz enega konca postelje na drugega,kajti jaz sem tudi mlad/a in se matram s tem,da sem tetraplegik”) Na njen način opravljanja nege so celo pristali nadrejeni saj jih na razgovorih prepriča z vlogo,da je tukaj on/a žrtev.v komunikaciji je zelo vešča oseba,saj je študiran človek,tako zna stvari obrniti v svoj prid.Vse to je samo kaplja v morje.
Na vodilne smo se kot kolektiv obrnili že večkrat vendar vedno naletimo na gluha ušesa,zato ne vemo več kaj bi lahko naredili.Po drugi strani se tudi bojimo za službo,raznih disciplinskih postopkih…
zato vas prosim povejte mi kaj bi naredili Vi?????
L.p Palma!
To je pa res nehvaležna situacija. Pravijo, da invalidi velikokrat postanejo “žleht” ravno zaradi tega, ker se počutijo prikrajšani v življenju in so pogosto nemočni. Ne razumem pa, zakaj nadrejeni ne postopajo po pravilih, navodilih, kodeksih…ki jih verjetno imate za opravljanje takega dela. Kaj pa če bi si delo s to uporabnico malo porazdelili? Na primer 2x na teden ti, 2x drugi, 2x tretji…Tako bi si vsaj malo olajšali to mučno delo.
Mobing je nekaj najhujšega kar se ti lahko zgodi, v smislu, da moraš pač hoditi v službo, ker rabiš denar za preživetje sebe in družine.
Več sem o sebi že napisala zgoraj.
Jaz sem popolnoma izčrpana. Najhuje je to, da hkrati spoznaš tudi to, kako se ljudje obrnejo skupaj s tistim, ki mobing izvaja in potegnejo z njim, ker jih je strah, da se bo tako mobirano začel obnašati tudi do njih. Zato se mu smehljajo, mu dajo prav, ga poslušajo, mu kimajo… kupijo hrano, skupaj jejo, meni ne ponudijo. To se je zgodilo včeraj.
Imam tistoč zgodb, krutih, a resničnih, vendar, saj pravim, konec bo….
Jaz v službi ne morem mislit, včasih po par ur samo prelagam zadeve… ker čutim negativno energijo,kako oseba, ki me organsko sovraži samo čaka, da bom znorela od hudega in se bo smejala. Vendar bom zdržala,upam, ker druge ni kot zdržati. Je pa to plitka oseba, prijateljev nima, samo v službi jih ima, misli, da jih ima, ker za njenim hrbtom vsi izrazijo svoje mnenje o njen, v obraz pa se ji sladko smejijo.
Moja šola za naprej. Ko bom šla delat drugam, bom sama, predvsem ne bom nikomur zaupala nič osebnega. Dokazovala se bom samo z delom in nobeno novo cunjo, ali bilo kaj,ker tu je bilo tudi to, koliko imaš…, ker tista ki mobira ni ravno bogata in ….
Hudo, prekleto imam izničeno samozavest in veliko bom morala delati na sebi…
Hvala za Vaš nasvet,moram povedati,da smo tudi to že probali vendar na žalost ne gre.Prepričani smo,da oseba potrebuje strokovno pomoč,ker je drugače nemogoče delati,vendar za to mi nismo ne odgovorni in ne na zadnje tudi ne usposobljeni za take primere.Ne vem več kaj je sploh prav ali naj bomo tiho in trpimo,fizično in psihično zbolevamo,ali naj se nekako upremo delodajalcu oz.temu začaranem krogu v katerem smo se znašli???????
L.P Palma!!!
Pozdravljena!
Kar doživljate je agresivno vedenje na delovnem mestu v najširšem pomenu besede. Neuman in Baron (1997) ga uvrščata v tako imenovano “poklicno agresivnost” in so vezani na posamezne poklice ali situacije pri opravljanju teh poklicev (npr.: napadi na policiste, napadi na zdravstvene delavce s strani duševno motenih pacientov ip.)
primer policistov je meni še najbolj zanimiv.. stranke v postopku jih: popljuvajo, zaničujejo, jim lažejo, se derejo nad njimi (alkohol) in ne moreš vrjet za tako smešno nizke plače še vedno delajo.. človek bi se zjokal. Svaka jim čast.
Znanje je plačljivo pravijo, jaz pa vam samo namignem, da v cobiss odtipkate agresivno vedenje in/ali nasilje na delovnem mestu in si priskrbite članke na to temo tega je čedalje več.
Prispevki, članki, knjige…
Vam pa bi povedala… stranke/pacienti bodo vedno taki. V trgovini imajo “REK”: stranka ima vedno prav. Temu, kar doživljate se nekako reče poklicni minus. Kar ne pomeni, da se bi moralo dogajati.
Edina rešitev temu je le:
SPREMENJENO MIŠLJENJE CELOTNE(večine) POPULACIJE!
Žal…
Lahko je reči, postavi se zase. Ko pa si enkrat ti v taki situaciji, je popolnoma drugače. Mobing se začne ponavadi postopno in počasi. Finte, katerih se izvajalci mobinga poslužujejo, so velikokrat dvoumne in težko dokazljive. Če ti direktor ne odzdravi, ko ga pozdraviš, valjda da mu ne boš kar rekel: “Poslušte, zakaj pa vi meni ne odzdravite, ko vas jaz pozdravljam?!?” Tudi mu ne moreš vrniti z isto mero, tako da bi ti njega nehal pozdravljati, ker je on pač tvoj direktor in enostavno se ne spodobi, da ga ne bi pozdravil, ko se srečata. Tako si primoran v to, da trpiš tak govej odnos, ampak prav gotovo ti ni vseeno.
Prosim za nasvet, posebno milostljivo delodajalko, kako se v takem primeru vedejo “ljudje,ki imajo pogum,samozavest,znanje…in se tud slučajno ne pustijo tretirati tako kot si ti zgoraj opisala” (citiram njene besede)
Torej, če se vrnem k tem, da se mobing začne postopno in počasi, naj navedem še primer. Če hočeš skuhati živo žabo, je ne smeš vreči v krop, ker bo instinktivno skočila ven. Moraš jo dati v mrzlo vodo, katero potem počasi segrevaš do vrenja. Preden se žaba zave, kaj se dogaja, je že tako izmučena, da ni več zmožna skočiti iz vode. To se dogaja s temi ljudmi, ki so žrtve mobinga. Najprej jih je začel nekdo počasi “prcat” s kakimi dvoumnimi forami, pa so se tolažili: “Saj se verjetno samo heca, mogoče pa ni mislil tako…” Ko so se prcanja začela poglabljat, si je mislil: “Moram zdržat, saj v nobeni službi ni čisto idealno…” Ko so prcanja prerasla v resnejša zafrkavanja, je pa bila samozavest žrtve že toliko načeta, da je morda pomislil tudi že: “Kaj pa če je z mano res kaj narobe, morda pa moram pri sebi spremeniti to in to…” Potem se žrtev začne toliko ukvarjat s tem problemom, kako bi ga razrešila, da začne zanemarjati druge potrebe, na primer doma v družini je nervozna, odsotna… in s tem se njena samopodoba še dodatno skrha.
Sploh ni nujno, da je žrtev že v osnovi nesamozavestna oseba. Tudi zelo samozavestno osebo lahko s takim počasnim načinom popolnoma zatolčeš. Dovolj je samo to, da si oseba, ki ima v roki moč nad njeno zaposlitveno pogodbo. V mojem primeru mobinga, so bile napadalke odgovorne zato, da izdelajo poročilo o uspešnosti mojega poskusnega dela v firmi. Torej je bil moj obstoj v podjetju odvisen izključno od njihove milosti. In karkoli sem naredila, zanje seveda ni bilo dovolj dobro. Če te v firmi sekira en navaden “pucflek”, ti seveda gladko dol visi in ga zatolčeš nazaj. Kaj pa če te buzerira oseba, ki tesno prijateljuje z direktorjem?!?
Naj povem, da nisem nikakršen psiholog, ampak sem zelo sočutna oseba in se poskušam vživeti v to, kaj ljudje občutijo ob mobingu. Tudi sama sem ga že dvakrat doživela. Ko sem ga prvič, sem bila še zelo mlada in neizkušena, zato me je zelo potrlo. Ko sem ga pa drugič, sem imela že bolj trdo kožo. Osebo, ki je nad mano izvajala psihično nasilje, sem v sebi pomilovala in razmišljala o njej takole: “Gotovo je imela nesrečno otroštvo, gotovo je ni v življenju nikoli nihče za nič pohvalil…” Nisem ji vračala nizkih udarcev, ampak sem ji raje ponudila pomoč, ko je bila zasuta z delom in sčasoma se je omehčala in mi nehala nagajati.
Vsem, ki doživljajo psihično nasilje, želim da ne bi izgubili sami sebe in se ne obsojali. Vaša nemoč ni odraz vaše šibkosti. Poskusite razmišljati o tem, da so šibki vaši napadalci. Njihova moralna moč je na nuli, zato pa se skušajo izvleči tako da druge ponižujejo. To niso srečni ljudje. Ne dovolite jim, da naredijo tudi vas nesrečne. Smehljajte se jim. Prinesite jim tisto kavico pa še vprašajte jih, ali bi dodatni sladkorček. Presenetite jih kako jutro z bombončkom, ki jih bo pričakal na njihovi delovni mizi.[/quote]
Dobro in resnično zapisano. Ko so mi pred leti govorili nekateri, da doživljajo šikaniranje v službi, sem si mislila, da to ne more biti res, saj smo mi imeli v službi fajn odnose. Ampak bolj ko je napredoval turbo kapitalizem na nečloveški noti, bolj se je mobing začel pojavljati vsepovsod, tudi v še redkih oazah miru. In žal si bolj ali manj nemočen, sploh če je direktor nepoštena oseba, ki daje prav hinavcem in prilizovalcem. Ne dosežeš nič, saj potegnejo skupaj in družno udarijo po tebi. Da, lahko daš odpoved, če imaš kam iti. Da ne boste zdaj mislili, da sem bila tiho. Prijavila sem mobing vodstu, osebno obračunala z napadalcem, sedaj imam sicer do neke meje mir, ampak ostal je notranji strah in nezaupanje.
Sama sem že v peti službi, izkušnje mobbinga pa ima šele od prejšnje in te zadnje zapsolitve naprej! Nekaj je narobe z odnosi med ljudmi in vrednotami vsaj zadnjih 10-15 let zagotovo. Oglašam se prav zato, ker je bil omenjen javni sektor in tudi OŠ. Vič. Glede prvega lahko povem, da sem v desetih letih dela v državni upravi doživela tri oblike mobbinga od štirih: bossing, mobbing in staffing. Mirno lahko pa zatrdim, da se vsak mobbing na delovnem mestu dogaja predvsem po zaslugi nesposobnih šefov s slabimi sposobnostmi vodenja in osebno nezrelostjo, izvajajo ga pa ljudje z neizpolnjenimi pričakovanji glede svoje pomembnosti, torej nesamozavestni ljudje, ki se za povrhu prikazujejo kot super šefi ali sposobni sodelavci, v resnici so pa za te lastnosti nevoščljivi drugim, ki pa so bolj skromni in zadovoljni s sabo. In to jih pri njih moti, zato jim kratijo mir in dobro voljo. Zakaj se take neformalni, “tihi” vodje v skupini ljudi, v nekem šolskem oz. delovnem okolju tolerira? Še več kot tolerira – to “socialno” obnašanje ljudi v neki skupini lepo opisujejo rezultati raziskav na primeru otrok (sem pripela spodaj) – odrasli so samo veliki otroci glede takega vedenja! V naši službi so vsi “šefi” dali skoz ne vem koliko izobraževanja s področja vodenja, tudi o mobbingu so nekaj izvedeli, pa o reševanju konfliktov v kolektivu, … pa mislite, da je kaj bolje? Zdi se mi, da je komunikacije v vseh smereh zdaj samo še manj, kot da se ji namerno izogibajo, ker se zavedajo, da je to prenaporno in da itak niso temu dorasli:-((.
V prejšnji sužbi sem delala v šolstvu in prvič doživela mobbing. S strani šefa, ki je bil očiten alkoholik in za povrhu pedagog. To smo trpeli vsi podrejeni, nadrejeni pa na naše pritožbe niso odreagirali 3 leta !!! Sama sem dala odpoved iz sicer moje dosedaj najljubše službe, ker nisem več vzdržala žalitev in nagajanja in ker se vodilni v firmi niso ukvarajali z mojo malenkostjo (eno letu po vrnitvi s porodniškega dopusta!) “šef” pa je šele po dveh letih in po številnih vsemogočih pritožbah pristal na novem boljšem!!! delovnem mestu, kjer mu ni treba znašat se nad podrejenimi ampak se lahko dela frajerja z manj nalog in za super plačo. To je realnost.
Glede OŠ Vič pa tole: marsikaj se sliši o mobbingu med ravnateljico in podrejenimi ter sodelavci, drugo pa je mobbing med učenci na tej šoli, ki ga je izkušal moj sin vsa leta od 1. razreda in nazadnje pristal na pediatrični kliniki z diagnozo “kronični gastritis”. S strani učiteljev ni imel nobene podpore vsa leta, celo nasprotno, zaradi učenca, ki je vse tiraniziral, sta se dva sošolca celo prešolala, ker so njihovi starši obupali. Mi smo uspeli sinu pomagati z veliko pogovori in s športom, zato je danes že precej bolje, a otroku povrniti samozavest in izboljšati samopodobo je izredno težko – tako kot številni ugotavljate, je psihično in fizično “okrevanje” dolgotrajno, tudi pri odraslih.
Kje vse se lahko soočimo z mobingom?
Odgovor je preprost: vsepovsod.
Mobing se pojavlja tudi znotraj družinskih krogov, poznan je že, odkar obstaja človeštvo. Toda doma se to ne imenuje mobing temveč običajno postane nek družinski član izobčenec, tako imenovana »črna ovca«.
Tudi v privatnem življenju se srečujemo z zlorabami, žalitvami, fizičnim nasiljem in mobingom.
Z mobingom se srečujejo že najmanjši v vrtcih.
V Švici in Nemčiji so v zadnjih letih naredili številne raziskave, s katerimi je dokazano, da mobing obstoja že med najmlajšimi, torej v vrtcih. Mobing je za žrtev nekaj strašnega, ker pomeni poniževanje, mučenje, psihično trpinčenje in s tem zmanjšuje samozavest. Žrtve so izključene iz skupine, izgubijo prijatelje in so prepuščene na milost in nemilost povzročiteljem mobinga in se počutijo popolnoma nemočne. Martirij mobinga, ki lahko traja tudi več let ali celo mladostniško obdobje se začne nedolžno, s psovkami; ti si neumen, ali idiot in pa zmerjanje z živalskimi vzdevki. Če žrtev ni dovolj samozavestna in pokaže strah ali se umika se enemu otroku pridružijo še drugi in pri tem sodelujejo, saj se sami bojijo postati izobčenci ali žrtve mobinga ali pa se pri tem celo zabavajo. Žrtev se seveda vedno bolj boji, saj nikoli ne ve, kdaj in kje bo tarča napadov. Žrtev je zelo hitro izločena iz skupine, ostali otroci pa se bojijo družiti z njo, da ne bi tudi sami postali žrtve.
Za odrasle je težko razločiti ali gre zgolj za otroško nagajanje ali za dalj časa trajajoče trpinčenje. Najbolj hudo za žrtev so različne situacije mobinga, ki so smešne in za ostale otroke zabavne. Za žrtev pa takšna situacija seveda ni zabavna. Obstajajo direktne, telesne oblike mobinga, ki jih žrtve ne želijo: pretepanje, brcanje, ščipanje, grizenje, pod prisilo morajo dati v usta mrčes ali črve, ki se otrokom gabijo. K telesnemu mučenju pa se pridružijo še psovke, grožnje in izsiljevanje. Indirektna oblika pa je popolna ignoranca in izključitev iz skupine, odvzem igrač ali širjenje laži (da otrok moči posteljo ali podobno).
Z vidika otrok so povzročitelji mobinga v skupini najbolj priljubljeni, saj si s svojim obnašanjem pridobijo spoštovanje in ugled. Žrtve si izbirajo sami in z napadanjem postanejo vodje v svoji sredini. Otroci, ki niso direktno vpleteni, dogajanja ne zaznajo v celoti.
Žrtve se počutijo manj vredne, so brez samozavesti in celo depresivne. Lahko pa žrtve kažejo svoj status tudi z agresivnostjo, slabo koncentracijo, nemirom in prav zaradi teh simptomov tako vzgojitelji kot starši težko zaznajo, da so otroci žrtve mobinga.
Močno se je razširil pojav mobinga v šolah, ki se kaže tudi v fizičnem trpinčenju. Otroci se bojijo iti v šolo, saj so velikokrat žrtve zelo brutalnih in nečloveških napadov na njihovo osebnost. Pri tem jih mučitelji nemalokrat celo snemajo in z mobilnimi telefoni kratke video posnetke pošiljajo okrog in so na svoja dejanja celo ponosni. Učitelji so velikokrat nemočni in se celo sami bojijo.
še bolj pa seveda v delovnih sredinah.
Toda napačno je razmišljanje, da najdemo mobing samo doma, vrtcih, šolah ali na delovnem mestu. Pogosto se srečujemo z mobingom v sosedskih odnosih, pa tudi najemniki stanovanj in najemodajalci se srečujejo z mobingom.
Vsako od nas čuti, kje so naše meje, kaj lahko še prenesemo in kaj nas prizadene in rani. Največkrat pa tega svojemu okolju ne povemo. Če pa nekdo prekorači to nevidno mejo ostane v nas občutek prizadetosti, brezmočnosti in užaljenosti.
Tudi mobing v privatnem okolju je lahko za žrtev zelo kritičen in boleč. Ne da se kar tako zamenjati stanovanja in preseliti drugam, težko je prodati hišo in se na tak način izogniti sosedom, ki izvajajo mobing, prav tako ni mogoče zamenjati družine in sorodstva in si poiskati novo.
Tudi otrok je vezan na družino in odvisen od staršev in ne more oditi in zamenjati okolja ali zamenjati šole.
Žrtve zgubljajo samozavest in samospoštovanje in vedno bolj trpijo. Takšno trpljenje pa pušča težke psihične posledice, ki žrtev spremljajo tudi, če zamenja okolje.
Mobing na delovnem mestu je pogosto povezan z zlorabo moči, pri čemer se žrtve zelo težko branijo. Posebej se je težko braniti pred prefinjenimi oblikami mobinga kot so degradacija dela in socialna izključenost. Žrtev mobinga je lahko vsak v takšni ali drugačni obliki.
Za zaposlene so predvsem pomembne oblike mobinga, ki se izvaja na delovnem mestu.
Če bo delodajalec hotel dokazati karkoli, bo dokazal, bo naštimal kot da delaš napake. Seveda bo kolektiv, če bo opazil da se nekom dela krivica, ugotovil da ta mora leteti, in če ne bo on, bo pa kdo drug. Vsak se bo postavil zase, in posledično bo ta en šikaniranec vsega kriv. Moraš imeti ornk dokaze da karkoli dokažeš. Pri meni v službi je bilo precej mobinga. Če bi sedaj med ljudmi ki tukaj delajo iskala podporo na sodišču, seveda jo noben ne bi dal, zaradi straha izgube delovng mesta, ker se take službe ne dobi zlahka.Pa čeprav jih je pol probalo to nepozabno doživetje. Imam srečo da imamo dve, ki so končale v norišnici oz. na psihiatričnem zdravljenju in tri, ki so jih odslovili na nečloveški način, brez podlage. Za eventuelno sodišče si lahko pomagaš z takimi osebami, za katere veš, da se jima je dogajala krivica in da je bilo namensko, pa niso več v tej službi in nimajo z tem kaj izgubiti.
ta moderna oblika nesposobnih vodij,je uničevanje sposobnih ,delovnih,korektnih in poštenih delavcev,ki se v organizaciji,kakor so šolstvo,zdravstvo v katerem garam -nesprejemljivi!Če si iskren in si prizadevaš,da bo pacient obravnavan,kakor se za človeka spodobi,si kaznovan-delovna uspešnost-nizka,napredovanje(kljub dokazilom in povečanem obsegu dela,delo preko delovnega časa,zadovoljstvo pacienta,ki je moja največja vrednota)najnižje,dobiš za nagrado pri 30 letih delovne dobe-čez noč,brez razlage(troizmenski turnus),kar je pri 50-tih letih težko!Po nekaj časa trajajočem nagajanju ignoranci,posmehovanju in blatenju in po klasični metodi,ki jo vsi navajate-jim uspe;psihično polomljene,telesno uničene,končno spravijo na zdravljenje!!!!Zakon bi moral,nesposobne nadrejene kaznovati,menim,da družbi povzročajo ogromno škodo,da ne govorim,kaj se dogaja moji-prej zdravi,optimistični osebnosti—–Razmišljam in opažam,da se mobing ne dogaja povprečnemu delavcu,ampak izredno sposobnim-ne samo na delovnem mestu,tudi v privatnem življenju!!!TREBA SE UPRETI,tako nimamo več kaj izgubiti.
Pozdravljeni vsi,
malo sem preletela vaše komentarje. Strinjam se z večino, samo z “kje” PA SIGURNO NE.
Tudi jaz doživljam nekaj podobnega oz.lahko rečem da doživljam isto izkušnjo kot Pinokijo.
Upam in želim, da se bo vse čimprej izboljšalo in vse dobro želim tudi vsem, ki doživljajo kaj podobnega!
klavdija
Lep pozdrav. Tudi jaz sem doživel mobing pred dobrim letom in sem z pravilnimi postopki in z zbiranju dokazov in seveda z dobrim odvetnikom dosegel da gremo prvo na mediacijo,kjer bomo videli kaj bomo dosegli,moram pa povedati da je pametno kar takoj sprožiti kazensko ovadbo na policiji,ker bodo policaji sprožili proti delodajalcu tudi preiskavo in pozneje tudi predali naprej na sodišče,ker je storil kaznivo dejanje.Jaz imam obe zadevi Februarja na sodišču,prvo mediacijo,deset dni pozneje pa glavno obravnavo na kazenskem,kjer sem poklican na zaslišanje,kot odškodovanec.In tu vam povem da bom vztrajal pri maksimalni kazni in da je ne bo bivši delodajalec tako poceni odnesel.Še se bom oglasil na tem forumu in sporočil kako se bo zadeva izšla.
Pa še nekaj,bojim se da bo sedanja vlada z novimi zakoni delavca še bolj potisnila v mobing,ker mu bodo odvzete marsikatere pravice.Zato če kdo doživlja mobing na delovnem mestu,bi vam priporočal da ukrepate čim prej dokler še ni prepozno
Pozdrav
Prebiram tele poste, in se mi dozdeva, da je mobing domena žensk!
Se motim? Tudi zasebno poznam v glavnem le ženske žrtve.
Poleg sebe!!
Po dveh letih izrazitega mobinga, sem spoznal, da je čas za ukrep.
Mobing se izgleda izvaja na čustveno najšibkejšem členu, kar očitno sem, v svojem izrazito moškem podjetju.
Po 22-tih letih dela, je sedaj skrajni čas za umik.
Ko me ne bo več, bo na vrsti naslednji.
Prijazna beseda, nasmeh in podpora sodelavcu, so vrline, ki so izgubile pomen v sedanji delovni sredini, “prijaznost” (beri priliznjenost) pa puhti le toliko časa, dokler te nujno potrebujejo.
Posebna, indirektna žrtev mobinga zaradi moje službe na sodišču je moja sedaj 16 letna hči-v situacijah, ki se sploh ne bi smele zgoditi, a ker so se, seveda povsem brez naše (zlasti še pa njene ) krivde, je tudi ona potrebovala sodno varstvo- Obravnavana je bila in je kot predmet brez vsakršnih pravic. Njeno nesporno pripadajoče ji je bilo s strani sodišča protipravno odtujeno, da ne uporabim domačnostnega izraza za takšna dejanja. Listinsko smo zanjo dokazali, da je zaradi nezakonitega dela občine utrpela premoženjsko škodo-Vrhovno sodišče ji je v očitnem nasprotju z materialnimi predpisi zavrnilo njen tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode…pred leti, ko je bilo moč to premoženjsko škodo še preprečiti, tega pred slovenskimi uradnimi institucujami ni bilo moč doseči, ker “Ustavno sodišče v tem primeru načel pravne države ne more upoštevati….”….vsaj tako je Ustavno sodišče zapisalo v svoji odločbi…in to celo 2X….!!! Vsak nadaljnji komentar o tem, za kako hudo indirektno obliko mobinga nanjo (in direktno name) gre, je seveda odveč…