Mobing-prosim pomagajte
“kje?”
nekateri ljudje vzamemo zares svoje občutke in ne sprašujemo, kje piše, da smem čutit, kot čutim. Veliko stvari, ki bi drvele v še večje šikaniranje pa se razreši/razrešuje lahko le, če nisi tiho, če jasno poveš, kako in kaj stvari doživljaš. Če verjameš ali ne, ljudje prepogosto nimajo pojma, kako s svojim zahrbtnim obnašanjem lahko škodijo in jih je treba seznanit. Spremenila jih ne boš, seznanjeni pa bodo, včasih že to pomaga!
Glede mobinga je pravilno, da govorimo, saj skoraj ni več človeka, ki ne bi poznal osebe, ki le-to doživlja. Tudi sam ga doživljam na delovnem mestu, zaradi tega trpi moj apetit, spanje, odnos z ženo, domačimi – skratka odnos z ljudmi, ki mi kaj pomenijo. Seveda si s tem ne morem nič – enostavno treba je stistniti zobe, hvala Bogu je služba pri meni za določen čas, sem se pa zaradi tega odločil, da se naslednje leto prekvalificiram.
Mobing, kot jaz opažam, ga doživljamo ponavadi novinci v službi, tisti ki smo ravnokar prišli z univerze. Sodelavci ugotovijo, da nimamo prakse, pomagajo nam ne nič, kar pa naredimo narobe se, namesto da bi nam pomagali, na to še bolj obesijo in iščejo razloge, da nas degradirajo.
Vsekakor je rešitev na dlani – če se bomo pravdali, bomo dosegli da nas pustijo pri miru, ampak v službi po še slabše. Res bomo imeli mir, samo nihče z nami ne bo govoril, saj bomo z vsemi skregani, tega pa si jaz osebno ne želim. Sočustvujem z vsemi, ki mobing doživljajo, saj ga tudi jaz doživljam.
Gre za to,da so dandanes ljudje tako nesamostojni,nesamozavestni,celo življenje so bili zaviti v vato,starši ali strici so urejali neprijetne zadeve,faks so nekako spacali-potem pa padejo v real življenje,kjer je boj za “preživetje” dnevna nuja.In jim ne pomagajo ne starši in ne strici (no ja,nekaterim še vedno…)
Enako kot se dogaja na področju družine (nezmožnost za zrel partnerski odnos) se dogaja v službi.
Ne pomaga noben zakon, ne stok in jok…treba je živet.In če vas starši na to niso pravočasno pripravili (beri:odvili iz vate) je to njihova krivda;in ne moja,kot delodajalca,da vas ujčkam in vzgajam.
Gre za to,da so dandanes ljudje tako nesamostojni,nesamozavestni,celo življenje so bili zaviti v vato,starši ali strici so urejali neprijetne zadeve,faks so nekako spacali-potem pa padejo v real življenje,kjer je boj za “preživetje” dnevna nuja.In jim ne pomagajo ne starši in ne strici (no ja,nekaterim še vedno…)
Enako kot se dogaja na področju družine (nezmožnost za zrel partnerski odnos) se dogaja v službi.
Ne pomaga noben zakon, ne stok in jok…treba je živet.In če vas starši na to niso pravočasno pripravili (beri:odvili iz vate) je to njihova krivda;in ne moja,kot delodajalca,da vas ujčkam in vzgajam.[/quote]
Očitno ste tudi vi eden od tistih, ki svoje delavce “vzgaja” s šikaniranjem.
Milostljivi gospod delodajalec, nihče od vas ne pričakuje, da boste svoje delavce zavijali v vato. Pričakuje pa se korekten, iskren in dostojanstven odnos do podrejenega, kot sočloveka, brez žaljenja, zahrbtnega vedenja, podtikanja, degradiranja, poniževanja, vzvišene arogance in kar je še teh nizkotnih prijemov. Če vam pri podrejenem kaj ni všeč, se ga lahko pokliče v pisarno in se mu na samem to iskreno, odločno, a vljudno pove. Ne pa da se ga podj… pred drugimi in to po možnosti s kakimi dvoumnimi forami, kot je na primer, da edino njemu milostljivi ne izvoli odzdraviti, ko ga šikanirani pozdravi. Potem pa, če bi se delavec komu kaj pritožil, bi pa on veljal za neumnega, ker si kao spet nekaj domišlja… Ja, poznamo take!
Če so, milostljivi, vas starši vzgajali na tak način, da so vam govorili “pamž”, “neroda”, “za nobeno rabo nisi” ter “itak ne bo nič iz tebe”, ne mislite da so vas s tem odlično pripravili na kruto življenje. No ja, pripravili so vas zgolj na kruto življenje. Ne pa tudi na lepo življenje :)))
In da, obstajajo tudi podjetniki, ki lepo ravnajo s svojimi zaposlenimi. Pa so jim zaposleni za to tudi hvaležni, čutijo pripadnost firmi in taka firma bolje cvete, kot tista, kjer vsi z muko hodijo v službo. Ker se gredo tja samo grizti drug drugega za: “real življenje,kjer je boj za “preživetje” dnevna nuja” (citiram vaše besede). V glavnem, s takim načinom razmišljanja se ne pride na dolgi rok. Dvomim, da boste še dolgo delodajalec 😉
Pa še to: Če me morda prepoznate na kakem razgovoru za službo, me prosim NE vzemite v delovno razmerje 😉
Gre za to,da so dandanes ljudje tako nesamostojni,nesamozavestni,celo življenje so bili zaviti v vato,starši ali strici so urejali neprijetne zadeve,faks so nekako spacali-potem pa padejo v real življenje,kjer je boj za “preživetje” dnevna nuja.In jim ne pomagajo ne starši in ne strici (no ja,nekaterim še vedno…)
Enako kot se dogaja na področju družine (nezmožnost za zrel partnerski odnos) se dogaja v službi.
Ne pomaga noben zakon, ne stok in jok…treba je živet.In če vas starši na to niso pravočasno pripravili (beri:odvili iz vate) je to njihova krivda;in ne moja,kot delodajalca,da vas ujčkam in vzgajam.[/quote]
Očitno ste tudi vi eden od tistih, ki svoje delavce “vzgaja” s šikaniranjem.
Milostljivi gospod delodajalec, nihče od vas ne pričakuje, da boste svoje delavce zavijali v vato. Pričakuje pa se korekten, iskren in dostojanstven odnos do podrejenega, kot sočloveka, brez žaljenja, zahrbtnega vedenja, podtikanja, degradiranja, poniževanja, vzvišene arogance in kar je še teh nizkotnih prijemov. Če vam pri podrejenem kaj ni všeč, se ga lahko pokliče v pisarno in se mu na samem to iskreno, odločno, a vljudno pove. Ne pa da se ga podj… pred drugimi in to po možnosti s kakimi dvoumnimi forami, kot je na primer, da edino njemu milostljivi ne izvoli odzdraviti, ko ga šikanirani pozdravi. Potem pa, če bi se delavec komu kaj pritožil, bi pa on veljal za neumnega, ker si kao spet nekaj domišlja… Ja, poznamo take!
Če so, milostljivi, vas starši vzgajali na tak način, da so vam govorili “pamž”, “neroda”, “za nobeno rabo nisi” ter “itak ne bo nič iz tebe”, ne mislite da so vas s tem odlično pripravili na kruto življenje. No ja, pripravili so vas zgolj na kruto življenje. Ne pa tudi na lepo življenje :)))
In da, obstajajo tudi podjetniki, ki lepo ravnajo s svojimi zaposlenimi. Pa so jim zaposleni za to tudi hvaležni, čutijo pripadnost firmi in taka firma bolje cvete, kot tista, kjer vsi z muko hodijo v službo. Ker se gredo tja samo grizti drug drugega za: “real življenje,kjer je boj za “preživetje” dnevna nuja” (citiram vaše besede). V glavnem, s takim načinom razmišljanja se ne pride na dolgi rok. Dvomim, da boste še dolgo delodajalec 😉
Pa še to: Če me morda prepoznate na kakem razgovoru za službo, me prosim NE vzemite v delovno razmerje ;)[/quote]
Evo,tipična reakcija razvajenega osebka.ki še enega teksta ne prenese:)))))))to je to ,o čemer sem pisala.
Nič se ne boj,v moji firmi delajo ljudje,ki imajo pogum,samozavest,znanje…in se tud slučajno ne pustijo tretirati tako kot si ti zgoraj opisala…če kapiraš kam pes taco moli.
Bejba,odrasti in nehaj jokat in stokat.
Gre za to,da so dandanes ljudje tako nesamostojni,nesamozavestni,celo življenje so bili zaviti v vato,starši ali strici so urejali neprijetne zadeve,faks so nekako spacali-potem pa padejo v real življenje,kjer je boj za “preživetje” dnevna nuja.In jim ne pomagajo ne starši in ne strici (no ja,nekaterim še vedno…)
Enako kot se dogaja na področju družine (nezmožnost za zrel partnerski odnos) se dogaja v službi.
Ne pomaga noben zakon, ne stok in jok…treba je živet.In če vas starši na to niso pravočasno pripravili (beri:odvili iz vate) je to njihova krivda;in ne moja,kot delodajalca,da vas ujčkam in vzgajam.[/quote]
gre za to, da se mobing ne začne v službi, ampak v družini. kdor mobingira v služi, prav gotovo to dela tudi doma. malo se ozri po svojih otrocih (če jih imaš), lahko pa tudi po bratih, sestrah, da vidiš, kdo je pokasiral ves gnev nekoga, gre za grešnega kozla družine, strelovod in ta naloga nedolžnega otroka ni prav nič v vato zavita, kakor tudi on sam ne-on zelo trdo dela, da preživi vse te bombne napade. seveda posledično mu ostane zelo malo prostora za njega samega, ker skrbi za vzdušje v družini, pokasira vse, kar bi morali posamezniki sami predelati. Tisti, ki mobingira, je odvisnik, rabi svojo dozo podj***. V bistvu je on zelo nesamostojen, nezrel, nebogljen, ker ga njegova čustvena situacija, s katero ne zna upravljati, sili v tako nizkotna dejanja, da bruha po drugih in se ni sposoben sam s sabo soočit. Kdor mobingira nima pojma o vzgoji, ker bi itak moral začet pri samoprevzgoji…
Tudi sama doživljam mobing, lahko rečem, da že 15 let. Sprva nisem vedelam, da je to mobing. Zaposelna sem v javnem sektorju, med samimi ženskami. Katarstrofalno hudo. Tudi jaz nisem spala cele noči, trpela je družina, moje zdravje je utrpelo. Bila sem ignorirana, nepozdravljena, vpitje name. In seveda zelo nesamostojna, neproduktivana. Posledice so, da si težko zapomnim stvari, strah me je, ker je bilo veliko kričanja.
Zdaj se odpravljam drugam. Upam, da se bom pobrala, čeprav me je strah novega mobinga. Povejte mi, kako dolgo potrebuješ, da prideš k sebi v novi službi…
Ne morem verjet.
A res to vse v službi trpite? Pa se res neve nihče postavt zase in povedat nekaj nazaj?
Pa kolikor sem zasledila – državne oziroma javne službe – torej imate tudi nekaj izobrazbe in bi si lahko našli drugo službo prej kot kake šivilje, trgovke….
Saj obsojam mobing … a kot je ena omenila se mi zdi to bolj ZAJEBAVANJE, kot kaj drugega….kaje je odrslim ljudem samozavest?
Lahko je reči, postavi se zase. Ko pa si enkrat ti v taki situaciji, je popolnoma drugače. Mobing se začne ponavadi postopno in počasi. Finte, katerih se izvajalci mobinga poslužujejo, so velikokrat dvoumne in težko dokazljive. Če ti direktor ne odzdravi, ko ga pozdraviš, valjda da mu ne boš kar rekel: “Poslušte, zakaj pa vi meni ne odzdravite, ko vas jaz pozdravljam?!?” Tudi mu ne moreš vrniti z isto mero, tako da bi ti njega nehal pozdravljati, ker je on pač tvoj direktor in enostavno se ne spodobi, da ga ne bi pozdravil, ko se srečata. Tako si primoran v to, da trpiš tak govej odnos, ampak prav gotovo ti ni vseeno.
Prosim za nasvet, posebno milostljivo delodajalko, kako se v takem primeru vedejo “ljudje,ki imajo pogum,samozavest,znanje…in se tud slučajno ne pustijo tretirati tako kot si ti zgoraj opisala” (citiram njene besede)
Torej, če se vrnem k tem, da se mobing začne postopno in počasi, naj navedem še primer. Če hočeš skuhati živo žabo, je ne smeš vreči v krop, ker bo instinktivno skočila ven. Moraš jo dati v mrzlo vodo, katero potem počasi segrevaš do vrenja. Preden se žaba zave, kaj se dogaja, je že tako izmučena, da ni več zmožna skočiti iz vode. To se dogaja s temi ljudmi, ki so žrtve mobinga. Najprej jih je začel nekdo počasi “prcat” s kakimi dvoumnimi forami, pa so se tolažili: “Saj se verjetno samo heca, mogoče pa ni mislil tako…” Ko so se prcanja začela poglabljat, si je mislil: “Moram zdržat, saj v nobeni službi ni čisto idealno…” Ko so prcanja prerasla v resnejša zafrkavanja, je pa bila samozavest žrtve že toliko načeta, da je morda pomislil tudi že: “Kaj pa če je z mano res kaj narobe, morda pa moram pri sebi spremeniti to in to…” Potem se žrtev začne toliko ukvarjat s tem problemom, kako bi ga razrešila, da začne zanemarjati druge potrebe, na primer doma v družini je nervozna, odsotna… in s tem se njena samopodoba še dodatno skrha.
Sploh ni nujno, da je žrtev že v osnovi nesamozavestna oseba. Tudi zelo samozavestno osebo lahko s takim počasnim načinom popolnoma zatolčeš. Dovolj je samo to, da si oseba, ki ima v roki moč nad njeno zaposlitveno pogodbo. V mojem primeru mobinga, so bile napadalke odgovorne zato, da izdelajo poročilo o uspešnosti mojega poskusnega dela v firmi. Torej je bil moj obstoj v podjetju odvisen izključno od njihove milosti. In karkoli sem naredila, zanje seveda ni bilo dovolj dobro. Če te v firmi sekira en navaden “pucflek”, ti seveda gladko dol visi in ga zatolčeš nazaj. Kaj pa če te buzerira oseba, ki tesno prijateljuje z direktorjem?!?
Naj povem, da nisem nikakršen psiholog, ampak sem zelo sočutna oseba in se poskušam vživeti v to, kaj ljudje občutijo ob mobingu. Tudi sama sem ga že dvakrat doživela. Ko sem ga prvič, sem bila še zelo mlada in neizkušena, zato me je zelo potrlo. Ko sem ga pa drugič, sem imela že bolj trdo kožo. Osebo, ki je nad mano izvajala psihično nasilje, sem v sebi pomilovala in razmišljala o njej takole: “Gotovo je imela nesrečno otroštvo, gotovo je ni v življenju nikoli nihče za nič pohvalil…” Nisem ji vračala nizkih udarcev, ampak sem ji raje ponudila pomoč, ko je bila zasuta z delom in sčasoma se je omehčala in mi nehala nagajati.
Vsem, ki doživljajo psihično nasilje, želim da ne bi izgubili sami sebe in se ne obsojali. Vaša nemoč ni odraz vaše šibkosti. Poskusite razmišljati o tem, da so šibki vaši napadalci. Njihova moralna moč je na nuli, zato pa se skušajo izvleči tako da druge ponižujejo. To niso srečni ljudje. Ne dovolite jim, da naredijo tudi vas nesrečne. Smehljajte se jim. Prinesite jim tisto kavico pa še vprašajte jih, ali bi dodatni sladkorček. Presenetite jih kako jutro z bombončkom, ki jih bo pričakal na njihovi delovni mizi.
Kje je opredeljeno kaj je mobing?
Zame osebno če me šef ne pozdravi to ni mobing –
Še en primer sem tu našla – ko s vrnemo iz univerze nevemo vsega delat, nihče nam ne pomaga, samo kritizirajo… – to ni mobing zame.
Kako res prepoznati potem pravi mobing? In kako ga dokazat?
Da nebo pomote obsojam mobing – ampak menim da tako kot jaz vas tudi večina sploh neve kaj to je?
Primer: Sodelavka, ki dela eno delovno operacijo pred teboj, ti namerno podtakne pomankljivo opravljeno delo, manjkajoči podatek. Ti, ki delaš za njo, s svojim podpisom na koncu odgovarjaš za celotno delo. Na koncu za njeno napako napadejo tebe. Ta sodelavka se ti pa skrivaj podlo nasmiha, ker ve, da ji nič ne moreš. Naslednjič si seveda bolj pozoren in njen del operacije temeljito preveriš. (Da o tem sploh ne govorim, kako s tem preverjanjem izgubljaš čas in tudi to ti znajo potem očitati, da prepočasi delaš) Odkriješ, da spet manjka podatek. Prijazno stopiš do nje in ji vljudno poveš, da je tukaj nekaj pozabila. Ona pa se skozi zobe odreže: “O, pa res, glej jo no, sedaj bo pa ona pri meni napake iskala!” Drugi sodelavci pa ji takoj pritegnejo: “Vsak se lahko kdaj zmoti…”
Seveda, jasno. Vsak se lahko zmoti, samo ti se ne smeš. Za vsako malenkostno napako te napadejo kot stekli psi. Pravzaprav napake na tebi iščejo. Če jih ni, jih podtaknejo.
Če te šef ne pozdravi enkrat, dvakrat, ker se mu pač mudi ali je slabe volje, to tudi zame še ni mobing. Če te pa namerno in očitno ignorira in se temu pridružuje tudi siceršnje arogantno vedenje celega kolektiva do tebe, je pa to druga pesem.
tukaj http://www.mobing.si/ si preberi.
Menim,da je obnašanje sodelavcev odvisno od tebe-če se ne znaš postavit zase,če nisi samozavestna,če dopuščaš “zaj….vanje”,potem razmisli o tem,da spremeniš sebe,sodelavcev ne boš.
Zato trdim,da je mobing modna muha slabičev ,ki iščejo razloge drugje namesto pri sebi.Sem delodajalka,pa sem izredno vesela,če se delavec ne strinja z menoj in mi to pove v faco,če ima toliko “jajc”,da me vpraša,če sem ga pozabila pozdravit,npr…skratka,imaš ali pa nimaš tisto “nekaj več”.Očitno nimaš,zato se te privoščijo.
Menim,da je obnašanje sodelavcev odvisno od tebe-če se ne znaš postavit zase,če nisi samozavestna,če dopuščaš “zaj….vanje”,potem razmisli o tem,da spremeniš sebe,sodelavcev ne boš.
Zato trdim,da je mobing modna muha slabičev ,ki iščejo razloge drugje namesto pri sebi.Sem delodajalka,pa sem izredno vesela,če se delavec ne strinja z menoj in mi to pove v faco,če ima toliko “jajc”,da me vpraša,če sem ga pozabila pozdravit,npr…skratka,imaš ali pa nimaš tisto “nekaj več”.Očitno nimaš,zato se te privoščijo.[/quote]
Res je, nimam te karizme, katera je tebi všeč. Zato pa tudi ti nimaš take karizme, ki bi meni odgovarjala. Zato nikoli (več) ne bom zaposlena v takem podjetju, kot je tvoje. Moj sedanji delodajalec od mene ne pričakuje, da bom na nesramnosti odgovarjala z nesramnostmi. Tam, kjer delam jaz, smo drug do drugega vsi prijazni. DA, prijazni smo tudi do bolj sramežljivih ljudi. Tudi slednji imajo kvalitete. V vsakem kolektivu potrebujemo energične ekstrovertirance, kakor tudi občutljivejše introvertirance. Važno je, da je človek priden in prizadeven, ne pa da je nek ultra samozavesten freak, ki dostikrat svoje neznanje in nesposobnost prikriva z množico besed, nepotrebnih poti sem in tja po terenu, neorganiziranost prikrita z hiperaktivno kvazi deloholičnostjo. Brez pravega efekta. Ampak saj je vseeno, važn da trga! Šefi tvojega kova imajo radi take. Kar žal mi te je, nekoč boš že dojela, da ni vse zlato, kar se sveti 😉
Pa nikar ne misli, da imaš ti tisto “nekaj več”. Si namreč silno predvidljiva, taka kot večina ljudi na tem svetu. Tvoj najljubši pregovor je: “Denar je sveta vladar.”
Odpoved ni rešitev!
Zakaj bi moral oditi iz delavnega mesta, ker si preveč perspektiven in ti nekdo meče polena pod noge?
Zakaj bi moral zaradi porodniške iz službe, če si na svet prinesel nekoga, ki bo kasneje vzdrževal “penzijo” (upam, da bo še obstajala) tistim, ki te trpinčijo na delovnem mestu?
IrenA se popolnoma strinjam s teboj.
Jaz sicer nisem introvertirana, prej ekstrovertirana pa se mi ne zdi takšno obnašanje COOL, daleč od tega. Ti osebki, ki trpinčijo sodelavce, sploh nevedo, da imajo sami problem in ne vedo zakaj se tako obnašajo. Način, da se zadeve spremenijo je izobraževanje!
Enostavno vse zaposlene pošlješ na izobraževanje o mobbingu in na koncu izpit, da se vidi, če so kaj odneseli. Enostavna in poceni rešitev. Kajti koliko bolnišk je odprtih na račun mobbinga??? In koliko odpovedi služb? Podjetjem se to ne splača, če se gleda na dolgi rok!
Menim,da je obnašanje sodelavcev odvisno od tebe-če se ne znaš postavit zase,če nisi samozavestna,če dopuščaš “zaj….vanje”,potem razmisli o tem,da spremeniš sebe,sodelavcev ne boš.
Zato trdim,da je mobing modna muha slabičev ,ki iščejo razloge drugje namesto pri sebi.Sem delodajalka,pa sem izredno vesela,če se delavec ne strinja z menoj in mi to pove v faco,če ima toliko “jajc”,da me vpraša,če sem ga pozabila pozdravit,npr…skratka,imaš ali pa nimaš tisto “nekaj več”.Očitno nimaš,zato se te privoščijo.[/quote]
Res je, nimam te karizme, katera je tebi všeč. Zato pa tudi ti nimaš take karizme, ki bi meni odgovarjala. Zato nikoli (več) ne bom zaposlena v takem podjetju, kot je tvoje. Moj sedanji delodajalec od mene ne pričakuje, da bom na nesramnosti odgovarjala z nesramnostmi. Tam, kjer delam jaz, smo drug do drugega vsi prijazni. DA, prijazni smo tudi do bolj sramežljivih ljudi. Tudi slednji imajo kvalitete. V vsakem kolektivu potrebujemo energične ekstrovertirance, kakor tudi občutljivejše introvertirance. Važno je, da je človek priden in prizadeven, ne pa da je nek ultra samozavesten freak, ki dostikrat svoje neznanje in nesposobnost prikriva z množico besed, nepotrebnih poti sem in tja po terenu, neorganiziranost prikrita z hiperaktivno kvazi deloholičnostjo. Brez pravega efekta. Ampak saj je vseeno, važn da trga! Šefi tvojega kova imajo radi take. Kar žal mi te je, nekoč boš že dojela, da ni vse zlato, kar se sveti 😉
Pa nikar ne misli, da imaš ti tisto “nekaj več”. Si namreč silno predvidljiva, taka kot večina ljudi na tem svetu. Tvoj najljubši pregovor je: “Denar je sveta vladar.”[/quote]
No ja,vsak po svoje…zato pa eni imate probleme z mobingom,drugi pač nimamo…
Tudi sama sem zaradi mobinga izgubila službo in zbolela. Imam zdravniško potrdilo, ki to dokazuje. Razmišljam, ali naj osebo, ki je name izvajala mobing (tudi na mnoge druge in to še vedno počne) tožim. Nisem še zasledila, da je kdo v Sloveniji s tako tožbo uspel, čeprav imamo že eno leto nov zakon, ki je dokaj naklonjen žrtvam mobinga. Ali pozna kdo kak primer, ki je končal na sodišču?
