Pozdravljeni,

že nekaj let obiskujem psihoterapevtko. Na začetku najinih srečanj sem imela občutek, da od njih odnesem veliko – psihoterapevtka me je naučila prebuditi čustva, razjasnila zakaj ponavljam škodljive vzorce vedenja iz primarne družine ipd. Naj povem, da izhajam iz razbite družine, kjer je bil prisoten alkohol in imam danes hude občutke nesprejetosti v družbi ter slabo samopodobo.

Problem je v tem, da imam že nekaj časa občutek, da od terapij ne odnesem več toliko kot na začetku. Moti me to, da terapevtka v glavnem posluša in bolj malo sprašuje, medtem ko sem tudi sama tip človeka, ki je introvertiran in ki mu je še toliko težje govoriti o težkih izkušnjah iz preteklosti. Zgodilo se je, da sem prišla na srečanje, kjer nisem imela oz. nisem znala povedati nič, kar bi se mi zdelo relevantno. Terapevtka ob tem tudi ni sama začela teme, tako da je šlo kar nekaj ur v nič, ker kot da nisva našli skupnega jezika.
Ne vem več, kako je bilo ko sem začela s terapijami, zdi se mi, da sem takrat lažje aktivno sodelovala celo uro.

Zanima me, ali je takale tehnika terapevtke univerzalna za sistemsko relacijski pristop in bi morala potemtakem vztrajati pri njej, ali bi morala poskusiti z druge vrste psihoterapijo, če katera gradi na bolj aktivnem terapevtovem pristopu?
Sicer naj povem, da terapevtki popolnoma zaupam, ampak zadnje čase se niti ne morem spraviti nazaj k njej, ker ne vem, ali bova lahko sploh naredili kaj koristnega.

Prosim za vaš nasvet.

Hvala in lep pozdrav,

Savina

Spoštovani,

menim, da je lahko vsak psihoterapevtski modul, ne samo sistemsko-relacijski, bolj ali pa manj »aktiven«. To je odvisno ne samo od tehnike, ampak tudi od terapevta samega, od tega, v kakšnem pristopu se najbolj najde, pa tudi od klienta oz. »prostora« med njima, od problematike, ki se trenutno odpira v terapiji, in še česa.

Na vašem mestu bi zaupala svojim občutkom, da si želite spremembe. Vendar bi prej, preden bi »obupala« nad sedanjim načinom terapije, storila nekaj ključnega: vsa tale vprašanja in dileme, ki ste jih naslovili na forum, bi vsekakor izrekla svoji terapevtki. Kako naj namreč ve, kaj razmišljate, če ji tega ne boste povedali. Terapevti veliko čutimo, misli pa le ne znamo brati. Morda bi bil prav to preboj, pa ne samo v terapiji, ki bi postala bolj zadovoljujoča, ampak za vas osebno. To bi lahko izkoristili kot odlično vajo za boljšo samopodobo: izraziti svoje občutke, negotovost, želje. V vaši družini to ni bilo mogoče, bili ste utišan otrok, dober samo toliko, kolikor je bil neviden. Če kje, bi morala biti na terapiji priložnost za to, da se izrazite – zlasti če terapevtki popolnoma zaupate, kot ste zapisali. Tule ste opisali svoj problem s spoštljivo objektivnostjo. Če ga lahko tako predstavite svoji terapevtki, boste lahko ponosni nase, da ste premagali strah, ki korenini v preteklosti in tja tudi spada. Pa tudi njej boste omogočili, da vam morda pomaga še kako drugače kot doslej. In celo če ne bosta našli skupnega jezika, vam bo ostal zadovoljujoč občutek, da ste izrazili svoje želje, pa se kljub temu ni zgodilo nič hudega.

Držim vam pesti in vas lepo pozdravljam.