V bistvu me je prebrano napeljalo k razmišljanju, da očitno ljudje ne moremo biti istočasno absolutno strastno predani več stvarem, kot tudi ljudem hkrati….??..

Ker če en partner obožuje svoje delo, stroko, dela res predano z vsem srcem, se izpopoljnjuje, izobražuje, se družinski odnosi prej ko slej sfižijo, če se pa ne, so pa nekvalitetni (vsaj za tistega drugega)…??..

In obratno, partner, ki je z vsem srcem in strastjo, absolutno predan družinskemu življenju, partnerju, otrokom, ima, če sploh, službo ravno toliko da jo ima, za sprot..nekaj “ne bodi jo treba”…??…

Kaj nam to pove o povprečni družinski dinamiki zahodnega sveta?

V vsakem primeru, ali je strastni karierist ženska ali moški, so zakoni nekvalitetni, vsaj en delno ali nezadovoljen, ali pa to bo, gledano dolgoročno.

Torej je svet zahodnjakov že namenoma skreiran tako, da zakon propade ali pa vegetira?

V bistvu me je prebrano napeljalo k razmišljanju, da očitno ljudje ne moremo biti istočasno absolutno strastno predani več stvarem, kot tudi ljudem hkrati….??..

Ker če en partner obožuje svoje delo, stroko, dela res predano z vsem srcem, se izpopoljnjuje, izobražuje, se družinski odnosi prej ko slej sfižijo, če se pa ne, so pa nekvalitetni (vsaj za tistega drugega)…??..

In obratno, partner, ki je z vsem srcem in strastjo, absolutno predan družinskemu življenju, partnerju, otrokom, ima, če sploh, službo ravno toliko da jo ima, za sprot..nekaj “ne bodi jo treba”…??…

Kaj nam to pove o povprečni družinski dinamiki zahodnega sveta?

V vsakem primeru, ali je strastni karierist ženska ali moški, so zakoni nekvalitetni, vsaj en delno ali nezadovoljen, ali pa to bo, gledano dolgoročno.

Torej je svet zahodnjakov že namenoma skreiran tako, da zakon propade ali pa vegetira?
[/quote]

Pohlep je gonilna sila sistema v katerem živimo.
Za potrošniško družbo je bolje, da so ljudje večno nezadovoljni in si zadovoljstvo kupujejo z denarjem, še najbolje na kredit… 😛
Šola nas usposablja kako uspeti v materialnem smislu, čustvene stari (skoraj) zanemari in potem gremo skozi življenje kot jagenčki v klanje.

Ne vem kako bi odgovoril na tvoja vprašanja, da ne bi izpadel preveč črnogled, mogoče bo Boštjan kaj vzpodbudnega napisal 🙂

Pohlep je gonilna sila sistema v katerem živimo.
Za potrošniško družbo je bolje, da so ljudje večno nezadovoljni in si zadovoljstvo kupujejo z denarjem, še najbolje na kredit… 😛
Šola nas usposablja kako uspeti v materialnem smislu, čustvene stari (skoraj) zanemari in potem gremo skozi življenje kot jagenčki v klanje.

Ne vem kako bi odgovoril na tvoja vprašanja, da ne bi izpadel preveč črnogled, mogoče bo Boštjan kaj vzpodbudnega napisal 🙂
[/quote]

Ravno danes zvečer na slo2 je bil dokumentarc Zelena laž, ki potrjuje tvoj orvi stavek..pohlep nas bo pravzaprav pripeljal do zatona..civilizacije..
Žal pomoje ni odgovora, ker je ozaveščenost ljudi na psu, tisti, ki imajo dejansko moč, torej info, znanje in zavedanje pa so psihopati (jim je dejansko vseeno), oz bodo vlagali profit v firme, ki jih vodijo psihopati, kar pomeni, da očitno pohlep zmaga.
Ni takega bogataša, ki bi dejansko imel moč (v enormni količini denarja), in vest, človeškost in bi lahko prekinil kalvarijo pohlepa med psihopatskimi osebki, ki jim je vseeno za karkoli, razen za kopičenje profita.

Moram jutri pogledat do konca..mogoče bo čudežno tam nekje na koncu skrito eno pravljično upanje…na karkoli.. 😐

https://www.imdb.com/title/tt5887760/

Ko gledamo razviti svet iz bolj oddaljene perspektive veliko razlogov za veselje ni. Res je prisotna psihopatska miselnost oz. vodijo nas impulzi kratkoročne miselnosti. Pohlep, odsotnost empatije in zdrave pameti postajajo deli sistemskih regulatorjev – tukaj je na mestu vprašanje, ali je sploh bilo kdaj drugače. Sistem elit obstaja že dolgo dolgo. Že veliko časa živimo na račun prihodnjih generacij, kar je po mojem mnenju kriminalna miselnost – za katero pa nihče ne odgovarja, tudi zato, ker je tiste, ki imajo informacije strah za družine in status.

Toda po drugi strani nismo še nikoli živeli tako dobro in bili tako svobodni, kar je dobro. Naše babice in dedki so živeli v času vojn, še pred tem je bilo življenje resnično bedno. Stopnja varnosti je v razvitem svetu še vedno zelo velika, to pa so tudi pogoji, da lahko več delamo na samorealizaciji. Tisto, kar nam gotovo še manjka je odgovornost. Tega je malo. Zelo jasno se to vidi tudi na forumih, kjer ljudje večina išče potrditev glede drugih, manj pa so pripravljeni zagristi v svoje omejujoče vzorce.

Kar se tiče partnerskih odnosov v povezavi s materializmom, kapitalistično miselnostjo in temu bi lahko dodali še egoistično miselnostjo, da najprej obstaja pravica in šele nato dolžnost, so ti na veliki preizkušnji. Dokler par nima otrok, večjih omejitev ni, vsak lahko počne kar želi, tudi ločitev je v tem primeru enostavnejša. Z otroci pa se stvari zakomplicirajo, saj otrok spremeni dinamiko in zahteva veliko pozornosti in virov (tudi finančnih – vsak, ki ima otroke to ve). Tudi odnos do družinske varnosti se spremeni. Potrebni so kompromisi in iskanje ravnovesja med različnimi nivoji. To ni lahko, potrebno je veliko koordinacije, potrpljenja, odpovedovanja in kompromisov – predvsem v relaciji do osebnih hrepenenj. Odrasli, ki se v fazi odraščanja niso naučili tolerirati vsaj minimalnih frustracij in zahtev s strani avtoritet (npr. ne, te igrače ne bomo kupili), bodo imeli kot starši velike velike težave. Po drugi strani bodo starši, ki so kot otroci doživeli veliko travm na nek način le te prenesli tudi na otroke. Različne vojne in konflikti med spoloma so najpogosteje posledice teh travm, kar je zelo žalostno.

Veliko je mogoče napisati o teh kompleksnih temah. Če bo vsak začenjal sprejemati več odgovornosti zase in nato še za skupnost ter naravo v kateri živimo smo na dobri poti.

V konkretni temi sem napisal precej. Pozoren bralec bo videl, da sem se dotaknil veliko nivojev partnerskih odnosov, tudi veščine iskanja ravnovesja. Zagotovo bi lahko bil še mnogo bolj ali manj oster do avtorice in njenega partnerja. Menim, da sem izbiral dobre besede. Je pa morda potrebno prebrati moje prispevke še enkrat, da se bo sestavila celotna slika.

Kar se tiče kritike njenega partnerja, je res, da ga ne poznam. Toda več kot je pisala Tehtnica35, bolj sem lahko “prebral” njen značaj. Menim, da ji lahko verjamem glede dejanj in reakcije njenega partnerja. To, da se je on za srečanje dogovarjal z njeno prijateljico (in ne kar z eno neznanko) pove veliko o njegovi naravi “potentnosti”. Žal.

Upam, da bo Tehtnica35 znala uvideti tudi svoj del omejujočega razmišljanja in delovanja ter bo v zvezi s tem morda poiskala tudi pomoč. V prispevkih (ne samo mojih) je dobila dovolj materiala za razmišljanje.

Ravno danes zvečer na slo2 je bil dokumentarc Zelena laž, ki potrjuje tvoj orvi stavek..pohlep nas bo pravzaprav pripeljal do zatona..civilizacije..
Žal pomoje ni odgovora, ker je ozaveščenost ljudi na psu, tisti, ki imajo dejansko moč, torej info, znanje in zavedanje pa so psihopati (jim je dejansko vseeno), oz bodo vlagali profit v firme, ki jih vodijo psihopati, kar pomeni, da očitno pohlep zmaga.
Ni takega bogataša, ki bi dejansko imel moč (v enormni količini denarja), in vest, človeškost in bi lahko prekinil kalvarijo pohlepa med psihopatskimi osebki, ki jim je vseeno za karkoli, razen za kopičenje profita.

Moram jutri pogledat do konca..mogoče bo čudežno tam nekje na koncu skrito eno pravljično upanje…na karkoli.. 😐

https://www.imdb.com/title/tt5887760/
[/quote]

“Čudež” je podan že zdavnaj: za vse pravice se moramo ljudje ves čas neprestano boriti (kar v oddaji ponovi Noah Chomsky). Ni fiksnih stvari. Tisto, kar so si izborili babice in dedki so si morali tudi matere in očetje, kot seveda hčere in sinovi ter vnukinje in vnuki.

Lastninjenje je nevarno tako v “ljubezni”, kot v materialnem svetu.. ker če gremo daleč nazaj: kdo si je kar naenkrat izmislil, da je tista jabljana “njegova”.. in ona zaplata polet tudi?!?

CEO Nestleja je že izjavil naslednjo izredno nevarno stvar, da : “..ne vidi razloga, da bi morala voda biti zakonska pravica ljudi.”

Seveda, ker jim lahko koncern potem to vodo prodaja. Slovenija je sicer to pravico vpisala v ustavo (z velikim nasprotovanjem desnice, valjda).

Dodatna neumnost je, da smo ljudje sestavljeni iz do 76% vode.. kar pomeni, da nimamo več pravice do večinskega dela samega sebe, če si koncerni izborijo zakonodajo, ki jim bo omogočala lastninjenje vode.

Prostor nam že prodajajo (nepremičnine, nepremičninski davki..), zrak tudi (CO2 izpusti – kot, da je to edini toplogredni plin), sedaj bodo še VODO (v plastenkah nam jo že).
In če bo po njihovo, bo iz pip dražja od sedanje cene v plastenkah. Hkrati se seveda z veliko vnemo trudijo uničiti čim več pitne vode (kar druge industrije kot so naftna, rudarka, proizvodna in nenazadnje kmetovalci sami – glej Pomurje – pesticidi), ker s tem dvigajo ceno ostalim, še čistim virom.

[img]http://mccluresmagazine.com/wp-content/uploads/2016/04/cree-indian-saying-last-tree-cut-cant-eat-money-quote-who-said-rational-optimist-greenpeace-native-wisdom-snopes-659×412.png[/img]

ON TOPIC:
Bolj v smislu zagnane teme pa je bila druga televizijska oddaja na TV SLO2 v petek ob 23:05 – Televizijski klub: Ljubil(a) sem te, a zdaj je konec[/url]

Malo je potrebno odmisliti nekoliko božjastno “voditeljico” Ano Tavčar Pirkovič, ki sicer sem in tja postavi tehtna vprašanja, a tako čudno naglašuje posamezne dele stavkov, besede, da je moteče.

Znotraj oddaje Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, na osebnem primeru prikazal, kako ga je šele ločitev toliko streznila, da je postal bolj prisoten oče (pred tem je bežal v Workoholizem – dela nikoli ni odložil).
Ločitev je bila dovolj katarzična zanj (za večino ljudi takšnega trenutka pravzaprav ni), da je odložil delo in celo telefon.. in so bile počitnice od takrat naprej počitnice – in ne telefonske konference.

Nekaj podobnega bi morala storiti tudi voditeljica, se v smislu Sandija Čolnika in nenazadnje celo Miše Molk, bolj posvetiti vsebini, poslušati sogovornike, nadaljevati ob zanimivih iztočnicah itd.. skratka biti bolj prisotna ter neopazna (Vesni Milek itak tega ne moreš dopovedati, ker ves čas promovira sebe: “Look at me.. me and me again”).

Volkswagen pa je to naredil informacijsko fizično: od 20h do 8h zjutraj zaposleni ne morejo delati na daljavo. Koncern je opazil, da ljudje nikoli niso nehali delati (ker je workoholizem mikavna oblika bega iz odnosov, kot tudi življenja).. posledično so bili pregoreni na eni strani ter nekreativni na drugi (čeprav dovolj za en Dizelgate).
Da si kvaliteten delavec svojega podjetja, se moraš tudi spočiti. Odmisliti delo in službo, početi nekaj popolnoma drugega. Japonci imajo praviloma “osnovno šolski sistem”, kjer delajo intenzivno po 45 minut, nato 15 minut počnejo nekaj čisto drugega.. od telovadbe, meditacije ali preprosto “dnevno sanjarjenje”.. tako si spočiješ telo in duha. Pri nas je le za kadilce – t.i. Čik pavza.
Podobno imajo urejeno tudi v visoko tehnoloških podjetjih Microsofta, Googla in drugih.. včasih se najbolj kreativne stvari zgodijo medtem, ko mečeš košarkaško žogo na koš.. ali igraš na piano, se igraš z otroci, bereš pravljico, časopis..

Znotraj smiselnosti teme, je torej jasno, da ni prav veliko delovnih mest, ki zmorejo shajati brez počitka (pravzaprav jih ni), ki je poleg tega še visoko koristen za delo samo, storilnost, kreativnost.

Ob vseh informacijsko komunikacijskih tehnologijah, ni več nobenega opravičila, da smo odsotni.
Da si konstantno ali večinsko odsoten tudi, ko si skupaj s partnerjem, otroci.. pa še nikoli ni bilo opravičljivo.