MAMI – POGREŠAM TE
Moja zlata MAMI!
Spet je leto naokoli, danes spet, 14 let od kar te ni z menoj, z nami.
Kaj vse bi dala, da bi te lahko videla le za hip, se dotaknila tvoje ruke, te poljubila, pobožala….o, kaj vse bi dala za en sam trenutek s tabo.
Pogrešem te, pogrešala te bom, vedno, do smrti.
Danes te obiščem, vaju obiščem, prižgem svečko, malo mi bo lažje…:((((
Upam da si srečna, da sta srečna, tam nekje, daleč, kjerkoli že, da z atijem plešeta z angeli in pazita na nas.[/quote]
Moja najdražja, moja zlata mami!
Še eno leto je minilo, danes mineva 15 let od kar si za vedno zaspala. Hudo je, leto za letom je težje, ni lažje, meni ne.
Pogrešam pogovor, pogrešam tvoje tople roke, tvoj iskren pogled, tvoje nasvete,
MAMI – POGREŠAM TEBE!
Brez tebe, brez vaju NIi tako kot bi moralo biti!!!
Počivajta v miru, pazita na nas! Rada vaju imam – za vedno!!
Moja zlata mami!
Danes bi morali praznovati tvoj rojstni dan. Že od jutra mislim kako bi se ga veslila in nas nestrpno pričakovala, obložila mizo z vsemi dobrotami…..Kako zelo boli, ko ugotoviš, da je na ta dan dom prazen, zaklenjen.
Ni veselja, ni smeha, ki se je razlegal po prostorih. Ni toplega pogleda, pogleda, ki ugotavlja kako je z mano…
Mami moja, rada te imam in neskončno te pogrešam. TVOJA BREDA
Zdravo dušice!
Vem, da nekje nam nami bivajo te naše dragocene osebe – dušice, vendar pa jih žal ni med nami.
Tako jo pogrešam, mojo mami namreč, ki jo je pred točno osmimi meseci vzel Bog. Zakaj je bil že njen čas, čeprav se je presneto trdo upirala tej prekleti bolezni? Tako si jo želim vsaj čutiti v svojih sanjah, v svoji biti, vsaj za nekaj sekund – mami kako napre?. Vedno je vedela odgovre na vse.Zakajo jo Bog, če je tako milostljiv ni pustil med nami? Zakaj?
Vprašanja, ki nam nikoli ne gredo ne iz zavesti, ne iz podzavesti. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Le zakaj smo me brez svojih ljubljenih? Za kaj je to dobro?Jaz še nisem ugotovila, želim si da bi , vendar je spomin na mami preveč boleč, da bi lahko. Toliko vprašanj, žal odgovorov ni.
O, Bog, zakaj nam vzameš kar imamo najraje?
Pozdravljena!
Mame so le mame. Čeprav nas včasih spravljajo ob živce. To so naše zlati dušice, in pazijo na nas, čeprav nam je bilo včasih odveč. Vendar, ko bolje premislimo, smo si vedno želele slišati tudi njeno plat. Ja zaupale smo jim 100 %. Jaz sem brez mami 8 mesecev in pol, in se mi zdi, d
a delček mene manjka. Mogoče sčasoma bo to bolje. Ne vem, Jaz se samo čudim moji mami, ki je bila izredno čustvena in pa tudi realna, da je imela takšno voljo in moč ter sončno, pozitivno energijo, čeprav je svojo mami izgubila pri 29- letih.
Mislim, da fizična bolečina nikoli ne mine, čeprav je to zelo slaba tolažba, pa vendar vsaj nekaj.
Mislim, da vedno ostanemo brez ene od svojih korenin, ki se nikoli ne zaraste popolnoma.
Res občudujuem mojo mami, ki nam nikoli ni kazala žalostnega obraza, ampak vedno veselega. kot da nas vse najbolje še čaka….. nekje….!!!!
lp
Mamica moja najdražja, prijateljica moja največja!
Spet je leto naokoli, danes mineva že 16 let od kar te ni,
o,kako mi čas beži.
Pogrešam tvoje tople besede, tvoje nasvete, tople objeme,
pogrešam tvojo bližino, pogrešam tvojo družbo, POGREŠAM TE MAMI!
Zelo te pogrešam in na tebe mislim vsak dan
in še vedno me stiska v srcu, ker ne morem razumeti, ne morem verjeti, nočem verjeti, da te res nikoli, nikoli več ne bom videla.
Ti ne veš, kako zelo težko živim brez tebe, brez vaju!
Sladko spi, moja mami, kjerkoli si, naj te čuvajo Angeli!
Za vedno boš v mojem srcu, nosim te s seboj.
Rada te imam, rada vaju imam!
Počivajta v zasluženem miru mami in ati!
Moje iskreno sožalje ob izgubi najdražjih. Res je nepravično,ko nas zapustijo starši. Nikogar več nimamo ki bi nas potolažil in povedal lepo besedo. Čeprav sem stara 28 pogrešam starša katera sem nadvse oboževala. Oče mi je umrl pred dvema letoma ,bil je popolnoma zdrav zjutraj sva še skupaj opravila zajtrk rekel mi je se vidimo popoldne sem rekla ok vredu. Mineta dve dobri uri in zazvoni telefon z službe so klicali,da je umrl čeprav je zdravniška ekipa bila takoj prisotna mu več ni bilo pomoči. Njegova smrt me je prizadela,tako smo jaz mami in starejši brat ostali brez očeta.,nekako smo se še bolj povezali. A lani poleti mi je v hudi prometni nesreči umrl brat nič kriv je moral oditi z tega sveta ponovni šok za mene in za mamo. Smrt brata me je strla bila sem noseča in sem mogla pazit na otroka ki sem ga nosila v sebi. Brata še danes pogrešam pa mu je 1 leto odkar ga ni več med nami. Komaj sem se malo pobrala skup .rodila sem hčerkico ki je sedaj stara 1 leto. Marca letos mi je umrla mama zadela jo je možganska kap ponovni šok vse tri neizmerno pogrešam v trenutku sem ostala sama čeprav imam dobrega moža in hčerkico pogrešam svoje posebno brata. Spoštujte svoje starše naj so kakršni koli kajti starši so samo eni . :((
Mineva leto dni odkar sem izgubila mojo drago mamico, tako zelo jo pogrešam… še kar tišči v prsih, še vedno živim z mislijo, da nekje je, da me čuva, da me gleda. tako zelo sama se počutim, mama je res samo ena in edina in nikoli več življenje ni isto… kako boli, ko se kar naenkrat prikrade zahrbtna bolezen, to razčlovečenje in ti, še preden se dobro zaveš, vzame človeka, ki ti je bil vzor, prijatelj, ki je dihal s tabo, te znal potolažiti in ti dal vso toplino in nežnost tega sveta. moja mamica je bila moj sonček in zdaj se čez življenje prebijam sama… in se še vedno sprašujem zakaj je življenje tako nepravično, vzame tiste skromne ljudi, ki znajo cenit malenkosti, nasmeh, sončni dan, tako zelo jo pogrešam, njen smeh, njeno toplino, njeno ljubezen. moja zlata mamica.
Tudi pri meni mineva dve leti odkar je odšla moja mami. DVE LETI bolečina pa je vse hujša in kar ne mine.Pogrešam jo vsak dan bolj. Vsi govorijo, da bo s časom lažje, pa ni. Odšla je na hitro, čeprav je bila zelo energična ženska, polna življenja. Bili sva najboljši prijateljici in pogrešam jo tako zelo. Živeli sva sami, ona je bila moja edina družina in zdaj sem ostala sama. Ne maram praznikov, ki sem jih imela prej tako rada, ker je ni ob meni, najbolj groza me je tega 1. novembra. Tolikokrat jo potrebujem…nihče me ne razume…zdaj naj bi bil že čas, da se poberem…vsi, ki pišete tukaj – jaz vas razumem, ker vem kako je živeti s temi občutki in praznino, ki jo pusti smrt mamice…
Maja Nina tako zelo vem o čem pišeš, v obeh postih…isti občutki, ista osamljenost, vprašanja…Ja res je prazniki so najhujši, roj. dnevi…obletice… 30. novembra bo 2 leti, ko je odšla, jaz pa se še nisem sprijaznila, da je ni več…in ta osamljenost, pa lahko je okoli mene tisoč ljudi in kako boli vsaka beseda ljudi okoli mene ko govorijo o svojih mamah…postanem jezna na vse, pa čeprav niso krivi…
kako se vi spopadate s to bolečino ? bo sploh kdaj bolje, drugače? Bo vedno tako zelo bolelo?
In tako hudo mi je ker ne bo poznala mojih otrok (če jih bom imela seveda), ker sva se vedno tako veliko pogovarjali o tem, kako jih bo čuvala in razvajala…
pogrešam jo z vsakim delčkom telesa.
Mamica moja upam, da se imaš lepo in paziš name, rada te imam ”’
Par dni nazaj je minilo prvo leto odkar je ni več, moje zlate mamice… par dni pred mojim roj. dnevom ni več zmogla bitke, pa tako močna je bila, vse in še več je dala od sebe, pa je bila žal bolezen močnejša in prehuda… kar naenkrat je prišla in še preden smo se zavedali kaj se dogaja in kako hudo je…. je mamica zaspala… in ne vem Maša, hudo je, vse se deli na čas prej in potem, vsaka pozitivna stvar, ki se zgodi si mislim:” hvala mami, dobr si zrihtala!” v resnici pa ne vem, kako se spopadam z vsakim dnem posebej… kot robot, vstanem, služba, pop. opravila… težko je, mama je ena in edina in neskončno in neizmerno jo pogrešam. In tudi jaz sem kdaj jezna in kdaj me tako boli, tudi jaz bi še rada imela mamo, vsi okoli jo imajo…Morda mi pomaga misel, da je nekje, da me vidi in me čuva… Maša mislim, da nikoli v življenju ne bo drugače, vsak dan posebej bova mislili na najine zlate mame, si želeli, da bi ju imeli ob sebi, da bi se skupaj smejali, pogovarjali, naju vzpodbujali in nama pomagali s svojo modorstjo…da bi videli svoje vnučke, da bi videli kako se prebijava skozi življenje… morda pomaga le to, da si rečeš in verjameš, da nekje ta dobra dušica še je… morda si bom pomagala s tem, da bom prebrala še kaj o posmrtnem življenju… ne vem, nekako se je z bolečino treba spopasti in si pomagati, da lahko živiš…
Veš Maja Nina…meni so rekli, da bo prvo leto najhuje, prvi božič, prvi rojstni dan, prva obletnica…pa ni res…prvo leto sem bila bolj otopela…zdaj jo reeeees pogrešam, prav fizično me boli, ko ne morem k njej…rada se pogovarjam o njej…pa me nihče ne razume…minilo je vendar že dve leti, zdaj bi pa ja morala že naprej…ampak ne gre tako zlahka in kot si napisala, vse se deli na čas prej in potem…vsake stvari, dogodka, ki se spomnim se najprej vprašam, je bilo to še ko je bila mami z mano…res se mi zdi kot da je z njo, odšel tudi del mene. Tudi fant mi večkrat reče, da pogreša nasmejano, brezskrbno dekle…pa saj ne da bi bla zdaj depresivna in čepela doma in jokala, to ne…saj hodim v službo, kjer mi je fajn, veliko se smejimo, popoldne na sprehode z mojo psičko, na aktivnosti….ampak v srcu nikoli ne bo tako kot je bilo prej, kolikokrat se spomnim in razmišljam, kako bi bilo če bi bila še tukaj, kako bi se odpeljala k njej na kosilo, čvek, kavico…in takrat tako grozno boli…veš ni bila stara, 60 let je imela, jaz sem jih imela 29…kako prazno je bilo, ko ni bila zraven na praznovanju moje tridesetke…pa že eno leto prej sva govorili kaj mi bo kupila :)…možganska kap, v trenutku se svet sesuje in že dve leti se trudim in ga sestavljam nazaj…
Koliko je bila stara tvoja mami? Je bila dolgo bolna? Oprosti, ker sprašujem…če nočeš itak ne rabiš odgovarjat, ampak res mi za pogovor manjka nekdo, ki razume, res razume moje občutke, ker sem res že naveličana besed, ki prihajajo iz ust ljudi, ki pojma nimajo o čem govorim…včasih si mislim, da bi bilo lažje če bi že imela svoje otroke, svojo družino, ampak fant pravi,da to ne sme biti razlog da si jo ustvariva…ne vem, čas bo prinesel svoje, vem pa le eno, nikoli več ne bo isto…
Lepo se imej, poskušaj uživati v drobnih radostih in še naprej verjemi, da je tvoja mami s tabo, s tem se velikokrat potolažim tudi jaz…upam, da se še kaj slišiva, papa
Ja, Maša, ko berem tvoje pisanje se mi zdi kot, da bi poslušala svoje misli, svoje občutke, bolečino, vsa ta čustva s katerimi se spopadaš… tudi z mano je vse zelo, zelo podobno… tudi jaz pogrešam sama sebe, svojo brezskrbnost, svojo sproščenost, navihanost, mislim, da se na žalost določene stvari več ne vrnejo… sej se nasmejiš iz srca, se sprostiš, ampak to ni več isto, včasih si rečem, ko srečam kakšnega takega človeka, ki me spominja name, na čas, ko sem mamico še imela, vidiš, taka si pa ti včasih bila… in ne, na žalost ne bom nikoli več ista, mislim, da mi je zdaj že jasno… karakter, dobrovoljnost in sproščenost, saj to ostane, samo tiste razigranosti, brezskrbnosti, tega pa več ni… en del tebe za zmeraj umre. soočiš se z odgovornostjo, s tem, da si ostal “sam”… pravijo, da je najtežji del žalovanja ta, ko začneš človeka zares pogrešati… kot ti začne manjkati kot človek, ne samo kot neka varnost, občutek, da si še otrok, ko začneš človeka pogrešati kot človeka, da je to najhuje… mislim, da jaz na tej poti žalovanja še nisem prišla do te točke, na kateri si ti mogoče sedaj… zaenkrat sem še bolj v otopelem, robot stanju, nisem se še čisto sprijaznila, da je več ni, mogoče si še ne pustim, mogoče še ne morem, ne vem… moje mnenje je, da vsak človek žaluje na svoj način in tisti je za njega pravi… otroci ja… sama jih še nimam, pa po moje ne bo nič lažje, ne vem, mogoče si bolj okupiran z mislimi, imaš manj časa, ampak zato človeka ne pogrešaš nič manj… še bolj me boli, ker vem, da nikoli ne bodo poznali svoje čudovite babice… zbolela je in v slabih dveh mesecih odšla, mesec dni po svojem 60. rojstnem dnevu, par dni pred mojim 29. … tako zelo jo pogrešam… in razumem te Maša, ti s tem vsak dan živiš… se trudiš in boriš, da živiš in ne životariš naprej.. samo ti in vsi, ki se spopadamo s tako izgubo pa vemo, da je to, kar se je zgodilo, z nami vsak dan, vsak dan posebej se boriš, se učiš, si pomagaš, se trudiš…pazi nase, sploh v dneh, ki so pred nami…žal.
moja zlata mamica neskončno in neizmerno rada te imam!
Pozdravljena Maja Nina,
kar zmrazi me, ko berem tvoje pisanje, tako zelo podobno je vse skupaj, še starost se ujema…
Mogoče se počutim celo za odtenek manj sama, ko vidim, čutim, da še nekdo občuti kot jaz…pa ne razumi narobe…najbolje bi bilo, da nihče ne bi preživljal tega.
Ampak kar nekako lažje mi je, ker vidim, da ni nič narobe z mano in mojimi občutki, ker včasih sem zaradi namigovanja ljudi, da bi zdaj pa že morala prenehati z žalovanjem, resno pomislila, da nisem čist ok in rabim kakšno pomoč…ampak zdaj vidim, da nisem jaz tista, ki je čudna…ampak samo tako zelo hudo mi je…še vedno…včasih zaprem oči in si jo predstavljam kakšna je bila, poskušam se spominjati njenega vonja, obržala sem njeno flis jopico in si jo oblečem, da se pogrejem in pocartam…včasih ko sem žalostna tudi zaradi kakšnih drugih težkih stvari v življenju, za trenutek postanem tako zelo jezna na njo, da je odšla in me pustila tukaj samo, da se moram sama spopadati s problemi, katere sva prej reševali skupaj… kar kričala bi…pogrešam najine pogovore, še prepire pogrešam…in včasih ko se spomnim kakega najinega prepira, se počutim tako grozno, kako sem lahko bila taka…ampak taki pač smo…
Če hočeš mi lahko pišeš na privatni majl, da ne bova pisali tukaj, na očeh vseh: [email protected]…pa čeprav verjetno vsi, ki so tukaj na forumu, verjetno čutimo podobno…
Jaz si drugače tudi pomagam s prebiranjem raznih knjig: življenje po življenu, potovanje duš, kaj je potem? , kontaktiranje z dušami…in poskušam zares verjeti, da je odšla nekam,kjer ji je lepo, kjer me pazi in kjer se bova nekoč zopet srečali…vem, da ji ne bi bilo všeč, da sem žalostna, ampak ne morem si pomagat, tako zelo rada sem jo oz. jo še imam.
Ja prihodnji dnevi bodo ubijalski, ampak se bom potrudila se nekako zamotiti…na pokopališče ne bom šla 1. novembra ampak kak dan prej, ker se mi ne da srečevati vseh in odgovarjati na bedna vprašanja, hočem biti sama z njo…
Zdrži tudi ti, topel objemček…
Ja mami, spet je leto naokoli, danes že 17. leto, od kar si za vedno zaprla svoje prekrasne oči.
Spet sem se prebudila z mislijo nate, z solzami v očeh, s tesnobo pri srcu.
Zelo močno te pogrešam, ne mine dan, da me ne bi kaj spomnilo nate…na atija in nate.
Bolečina ne bo nikoli minila, spomin bo ostal za vedno, saj mi je bilo v življenju lepo le takrat, ko si bila ob meni ti. Sedaj to vem, se tega zavedam.
Vse bi dala za le še en objem, za eno minuto s tabo, z vama, za to bi dala tudi življenje!
Rada te imam!!! Rada vaju imam!!!
Pogrešam te močno mami!!!
Pogrešam te močno ati!!!
Pogrešam vaju močno!!!
Vajina do konca žalostna deklica.
Spet bo leto naokoli, drugo, odkar je zaspala moja mamica … kako težki in hudi so ti dnevi, ko se spominjam bolečih trenutkov iz bolnice, mamice, ki se je borila s kruto boleznijo, ki jo je na koncu premagala…
Mamica, bila si enkratna in čudovita. Neskončno te pogrešam! Tvoj glas, smeh, dobro voljo, najine pogovore, tvoje modre misli. Neizmerno rada te imam in vsak dan si z mano, nosim te v srčku, moja zlata mamica. Upam, da ti je lepo. Pazi name, dokler se ne srečava spet.
Objem in poljub, tvoja Maja
Danes mineva že 18 let, ojej, že 18 let mami, od kar si odšla k atiju, od kar si za vedno zaspala.
Kar nekako ne morem da ne bi pisala vsako leto tukaj gor, kako zelo te pogrešam, kako mi manjkaš vsako minuto mojega življenja.
Ja, leta bežijo, pa čeprav sem mislila da bo vsako leto vsaj malo lažje, temu ni tako.
Neizmerno mi manjka tvoja bližina, tvoja toplina, tvoj smeh, pogrešam najine sprehode, najine pogovore, najine skupne večerje, najine kavice….pogrešam vse kar sva delali skupaj:(
Lepo je bilo in hvala ti za to! Bilo je zelo lepo!
Mami moja draga, nikoli te ne bom pozabila, v mojem srcu še vedno živiš, nikoli ne boš umrla, nikoli!
Spet jočem, ne gre drugače:( POGREŠAM TE MAMI, vse bi dala da bi te lahko objela le za hip!!!
Mami moja draga, počivaj v miru, naj vaju z atijem čuvajo Angeli…dokler se ne vidimo spet…..
Ja, hudo je, boli, zelo boli.
Objemam vse, ki ste izgubili drage mamice, vse, ki ste izgubili svoje najdražje….