MAMI – POGREŠAM TE
Moja ZLATA MAMI,
danes je točno štiri leta odkar sem te zadnjič objela, poljubila in z zaskrbljenim pogledom si me pospremila do vrat ob odhodu, kot da bi nekako čutila, da je to najino slovo.
Nikoli se dokončno ne bom poslovila od tebe, ker ti še naprej živiš skupaj z atijem v mojem srcu, v srcu mojih otrok, v naših lepih spominih. NIKOLI, prav nikoli ne moreš zares oditi iz mojega življenja.
Danes in včeraj sta tvoja pomembna praznika in s toplino in veseljem se spomnim tvojega pričakovanja, neskončne radosti, hudomušnosti…..
Draga moja mami vse najboljše, kjerkoli že si.. a vem da paziš name skupaj z atijem.
Ni jih besed s katerimi bi se vama obema rada zahvalila za življenje, ki sta mi ga dala, za vso ljubezen….
in še nekaj moja ljuba mami in ati: neskončno bi bila ponosna na svojega Urbana in Urško. Še zdaj imam občutek, da nad njima bedita in ju usmerjata.
RADA TE IMAM MOJA ZLATA MAMI IN RADA TE IMAM MOJ ZLATI ATI!
Ne morem verjeti da te ni že 19 let………..dolgih 19 let.
Vsako leto pride mesec januar in jaz se spominjam, spominjam se vsakega dneva v januarju 1995, spominjam se kako je bilo, ko sem te ves mesec izgubljala in na koncu meseca izgubila za vedno.
Vsako leto se bojim tega mrzlega meseca, ko se neizmerna bolečina vrne, vrnejo se vsi boleči spomini, slike oživijo. Spet podoživljam vse trenutke, ki sva jih skupaj preživeli tisti zadnji boleči mesec in ko je mesec odšel si odšla tudi ti.
Sploh ne vem več kako zdržim brez tebe…še vedno boli, bolečina ne izgine, praznina ostaja…bo ostala za vedno.
Zelo te pogrešam, vedno te bom pogrešala in nosila v srcu, draga moja mamica.
Po;ivaj v miru, draga moja mamica, rada te imam, rada vaju imam ati in mami, vedno vaju bom imela, vedno bosta v mojem srcu in v mojih mislih!!!
Lepo spita!
Tudi moja mamica se je poslovila naenkrat… Mineva mesec in pol odkar sem ostala pri svojih 20 letih brez nje.
En mesec pred tem dnem je pri 56. letih doživela zastoj srca. Kljub hitremu ukrepanju v bolnišnici so možgani dobili prevelike poškodbe, bilo je samo vprašanje časa…… Vsak dan ta mesec sem prebila največ časa z njo kolikor sem lahko, ji pripovedovala, govorila z njo, čeprav ne vem, ali me je slišala, saj ni govorila, ni se gibala, le vmes gledala… Po nekaterih odzivih sodeč verjamem, da me je…..
Žal, je po enem mesecu vse šlo le na slabše… Z očetom sva bila ob njej.
Tako jo pogrešam, vsako njeno besedo, vzpodbudo, pomoč, vse najine dogodivščine, tako bi rada govorila z njo, se je dotaknila, jo videla…. Včasih se pogovarjam tudi naglas, kot če bi govorila z njo.
Počivaj v miru, mamica!
**Radi smo te imeli, radi te imamo in vedno te bomo imeli. **
Vedno si z mano, v mojem srčku!
Na tej strani pišem vsako leto ob obletnici mamine smrti, pišem že osmo leto…prej nisem mogla. Mogoče mi je potem malo lažje, mogoče mislim, da me mami sliši ali pa bere to pismo…
PISMO MOJI MAMICI
Prebudila sem se točno ob 5.00, tako kot vsako leto 31.1. Še vedno ne vem ali me prebudiš ti ali pa le moja žalost, ki ne mine… 31.1.1995 je bil tisti dan, ko si za vedno zaspala, ko si za vedno odšla, to je bil najhujši dan v mojem življenju.
Stara sem bila 27 let…..
In danes od tega žalostnega dneva mineva že 20 let, DVAJSET DOLGIH LET!!??
Dvajset let te že nisem videla, dvajset let te nisem slišala, dvajset let te nisem objela in ti povedala, kako zelo te imam rada. Pogrešam te mami, pogrešam najine skupne trenutke, ZELO te pogrešam, še vedno in vedno te bom…
Kdaj je minilo teh dolgih dvajset let, se vprašam??!!!
Je sploh možno da sem lahko preživela dvajset dolgih let brez tebe??!! Le kako sem zmogla??!!
In bil je januar in vsak januar, že dvajset let, je težek, in jaz si želim da januarja sploh ne bi bilo, saj vsako leto januarja premlevam vsak datum posebej, vsak dan, ko sva v januarju pred dvajsetimi leti bili še skupaj…vsak dan med 9.1 in 31.1., vsak dan tvoje kratke bolezni in mnogo prezgodnje smrti. Ja, tako hitro je šlo, da se nisva utegnili niti posloviti…..
Prekleti rak!!!
Tudi jaz imam težave, zdravstvene, mogoče tudi jaz ne bom več dolgo, kdo ve??
Če ti čez leto dni ne bom več pisala, pomeni, da sem odšla k tebi, da sva skupaj…
Težko je pomisliti na to pa vendar…težko je predvsem zato, ker bo potem nekdo pisal pisma meni…
Mamica moja, nikoli te ne pozabim, vedno mislim in bom mislila nate in še vedno te pogrešam, ZELO POGREŠAM….O MAMI MOJA NAJDRAŽJA, kako zelo me to boli!!!
In tako bo ostalo do mojega zadnjega diha.
Tudi atija pogrešam, ampak tukaj pišem tebi mamica, atiju pišem na drug list.
Počivajta v miru, moja draga starša!!!
Se vidimo…na tej strani ali pa na drugi…
Draga moja psihora*!
Preživela boste, z bolečino se boste naučila živeti a žal pozabila ne boste nikoli.
Mamica vas bo spremljala v mislih in pogrešali jo boste vedno.
Vem kako se počutite, na začetku je bolečina še močnejša, kar ni nič čudnega, vendar pa bo z leti popuščala, bo manj intenzivna, minila pa ne bo nikoli, sploh če ste bila z mamico povezana tako kot sem bila jaz.
Če potrebujete besedo, pogovor, objem….tukaj sem za vas!
Lep pozdrav in topel objem vam pošiljam
Afrodita6
Draga Afrodita, tudi sama pogrešam mami, potem, ko mi je pred šestimi meseci umrl oče, še toliko bolj. Ni res, da čas leči vse rane. Samo preživetja brez ljubljenih oseb nas uči, to je vse. Rane pa ostanejo, globoke, razprte krvavijo. Dokler se ne snidemo spet.
Vem, kaj preživljate: topel objem in vse dobro.
Pozdravljeni. Prejmite moje iskreno sožalje ob izgubi ljubljenih….jaz sem pred nekaj dnevi izgubila mami pri 30 *letih..pojma nimam kako naj živim brez nje. Zelo hudo je, ko ti Bog vzame najdražje. Bolečine so vsakdan večje. Nimam nikogar, zato tonem v depresijo. Čeprav sem vedela da bo umrla (zdravniki napovedali nekaj mesecev življenja), me tako zelo boli, žge me telo, jokam, postala sem asocialna, brez volje, pustila sem službo, doma spim cele dneve…ker ne vem kaj naj naredim…ker preveč boli srce, pogrešam jo. In ko pomislim, kot ste večina pisali da po več letih, desetletjih ni nič lažje, da še vedno trpite…joj, mene bo potem to kmalu pokopalo, ker nimam več smisla, ciljev, želje živeti brez staršev s katerimi smo bili preveč navezani.
Trpim… 🙁
lp
Lepo pozdravljeni,
povsem normalno je, da ob izgubi bližje osebe, ki nam je veliko pomenila in s katero smo bili zelo povezani, odreagiramo z depresivnim razpoloženjem. Sem pa ob branju vaših vrstic pomisilla, da je vaša stisko nekoliko globlja in bi vas zato rada usmerila k obisku osebnega zdravnika, s katerim se bosta pogovorila o vašem počutju in ali je morda potreben psihološki pregled. Izpostavljate tudi, da nimate nikogar. Če vam bo kdaj zelo težko ponoči in ne boste mogli spati, lahko pokličete na Klic v duševni stiski: 01 520 99 00. Vsako noč od 19.00 do 7.00 se boste imeli možnost pogovoriti s svetovalci, ki so usposobljeni za pogovore z ljudmi, ki so se znašli v stiski. Ti pogovori so zaupni in anonimni.
Polona Ozbič
Pozdravljene/i vsi skupaj,
Prejmite moje iskreno in globoko sožalje!
15 let nazaj smo pokopali očeta, 2 dni nazaj pa še mamo. Ko preberam vaše pisanje, se med mnogimi vrsticami najdem in vidim, da so občutki, razmišljanja, bolečina, spopadanje z izgubo zelo podobni mojim. Čeprav je od izgube mame preteklo zelo malo časa, meni osebno zelo pomaga, da vem, da me je imela rada. Sem tudi v 21. tednu nosečnosti (stara 31 let) in mi pomaga, ko tudi mojem otroku pod srčkom povem, da naju je imela rada in da bo vedno zraven naju. Govorila mi je, da bom super mamica in upam, da bo res tako, ker jih imam tako rada 😉
Pomaga mi misel, da na svetu nismo toliko in toliko let, vendar zato, da se nekaj naučimo. Da skušamo iz tega življenja izvleči največ in da bomo izkušnje, ki smo jih pridobili delili naprej v naslednjem življenju. Že pri očetu sem si govorila, da nam umrli vedno stojijo ob strani in da nam kažejo pot, nas usmerjajo, svarijo pred težavami. Verjamem, da nas opazujejo z distance.
Afrodita6 tvoja zgodba me je tako zelo razžalostila in čutim tvojo bolečino. Želim si, da bi premogla toliko moči in notranje volje, da boš na svoja starša gledala bolj s pozitivne plati. Vem, da ti pomaga, če jočeš, si čudovita oseba, srce me boli, ko imaš toliko žalosti in bolečine v sebi. Menim, da bi tvoja dva starša imela rajši, če jih imaš v lepem spominu in da bi tudi ti živela polno življenje, kot sta ga imela onadva, da ko se nasmeješ, se iz srca nasmeješ, da prenehaš nositi masko dobre volje.
Na pogrebu, mi je znanec rekel, da jokamo iz naše lastne egoistične potrebe po bližini tega človeka in da sami sebe kaznujemo z jokom in trpljenjem. S tem, ko se krčevito oklepamo njih, jih ne spustimo, da duša umrlega najde mir in spokojnost v katerega si tako zelo želi. Jaz ne vem, kaj naj si mislim o teh besedah… je kaj resnice ali ne? presodite sami…
Vsem želim veliko osebne moči in skušajte gledati na življenje z lepše plati.
Lp Klaruša
Mami moja najdražja!
Danes mineva že 22 let od kar sem se za vedno poslovila od tebe, 22 let je od trenutka, ko smo te položili v grob na katerem sedaj prižigam svečke, polagam rožice. A bolečina še ni minila, nikoli ne bo, dokler se ne snidemo spet……leta bežijo, bolj mimo mene, ker jaz od kar si odšla nisem več živa, mogoče sem a tega ne čutim, ne čutim življenja, trpim, le trpim. V meni je nekaj umrlo in odšlo s tabo, draga moja mami. Zgleda da brez tebe moje življenje ni popolno, čeprav se trudim a ne gre…
Bom poizkusila še malo a dvomim da bo kdaj bolje, ne verjamem da bo bolečina minila, da bo odšla. Odšla si le ti. Boli, boli……
Lepo spi draga moja mami, poljubi atija……zelo vaju pogreša vajina hči, zelo, neskončno…..vedno
Pozdravljeni vsi!
Sem se vračam vsako leto ob tem (zame) težkem času in zato sproti ne komentiram vaših postov.
Vem da vsi trpimo, vsi pogrešamo in žalujemo za našimi najdražjimi, zato vsem izrekam moje iskreno sožalje in vam pošiljam velik objem.
Tiste, ki smo jih ljubili in izgubili ne bomo pozabili nikoli!!!