Danes mineva že 13 let od kar je za vedno zaspala moja zlata, najdražja in nenadomestljiva mami.

Hudo mi je, vem da je minilo že veliko let a ne morem se sprijazniti z dejstvom da te ne bom videla nikoli več,da se ne bova nikoli več veselili, se smejali, šli skupaj na kavico, po nakupih…..da te moj sin ne bo nikoli poznal, čeprav se velikokrat pogovarjava o tebi in te ima zelo rad.
Ko mu razlagam o tebi ima vedno solzne oči, na nek način sta povezana.

NAJDRAŽJA MOJA MAMI….MOJA NAJVEČJA PRIJATELJICA
Čeprav si odšla, v mojem srcu boš živela vedno!!!

Z ATIJEM POČIVAJTA V MIRU

Draga Afrodita,

Kaj naj ti rečem drugega, kot to, da te zelo, zelo razumem. Tudi jaz sem na istem kot ti. Meni pa je pred 13. leti umrl oči – bil je moj največji prijatelj. Mami pa mi je umrla avgust 2007 (rak 18 let). POleg tega pa sem še edinka in živim v mestu, kjer nimam nobenih sorodnikov. Imam pa dve hčeri in ravno tako najmlajša ne pozna svojega dedka. Kako zelo me boli vsak dan misel, da nimam nobenega več. Kje sta oči in mami? Zakaj sta me zapustila tako kmalu? Zakaj, se vedno sprašujem. Ni pravice. Kaj sta naredila in kaj sem jaz naredila,d a sta tako kmalu umrla in bila celo življenje tako zelo bolna. Le zakaj……Vendar tako pač je in na to ne moremo vplivati. Je pa res: ni dneva, da ne bi pomislila na oba in kako zelo to boli, ko se spominjaš trenutkov, ki bodo ostali večni in neponovljivi.
MOja mami pa bi jutri imela rojstni dan.

Če želiš lahko še kaj napišeš.

Mija

Draga MIJA,

Kako sva si podobni, kako podobna je najina usoda……
Tudi jaz tako kot ti živim v mestu, kar nekaj kilometrov stran od rodnega kraja, tukaj nimam sorodnikov. Tudi na splošno je sorodnikov le še za peščico.
Žal pravih prijateljev tukaj nisem našla, imam nekaj znancev in to je to.
Res je, da je prava sreča v vsej tej nesreči da imam prekrasnega partnerja, pridnega sina in ona dva sta moja družina. To je vse kar imam.
Svoja starša tako kot ti zelo pogrešam in res te lahko močno razumem in ti pošiljam en velik objem.

Ja, MIJA, ZAKAJ???
To se tudi jaz sprašujem iz dneva v dan. Zakaj je moje življenje tako prazno, usoda tako kruta????
Brez staršev je življenje le še polovično, ni več pravega veselja, ni več pravih praznikov, rojstnih dni, druženj.
To enostavno ni več to.

Če želiš, Mija, pusti kontakt, si piševa. Če želiš, seveda.

Lepo te pozdravljam in mislim nate.

Lepo pozdravljene Afrodita in Mija!

Žal je res podobna naša usoda. In le mi najbolj razumemo drug drugega, kaj preživljamo. Meni je pri svojih devetih letih umrl ati, ta prekleti rak. Zdaj pa bo marca eno leto, odkar se je poslovil mami. Tudi ta huda bolezen – rak – jo je premagala. In se pri svojih 28. letih ostala sama. Da moje mami ni več in je ne bom nikoli več videla, ne morem sprejeti. Hudo mi je kot eno leto nazaj, ko sva se še skupaj bojevali. Razumsko vem, da je bolje zanjo, ker je trpela, da se je odrešila muk, vendar v srcu pa močno boli. Že težka je bila izguba atija, za obe, mami je bila nekaj let odeta v črnino in ji je bilo res težko, in potem izgubim še njo. osebo, ki mi je pomenila največ na svetu. Usoda je res kruta. Prižigam jima svečke in se čudim, kako je možno, da sta morala oditi…

Ja dragi moji Afrodita in Mija, žal je to resnica, ki se je ne da spremeniti. Dve leti sem se bojevala z mamo proti bolezni, jo bodrila in ji skušala pomagati, kljub vsej izčrpanosti sem našla moč, da sem poskušala biti čim bolj pozitivna, imela sem še upanja, vendar v sebi sem čutila, da nekako ne bo v redu. Čeprav mi je govorila, vse bo v redu, in želela sem ji verjeti. Vesela pa sem, da je zanjo ‘v redu’,čeprav vem, da ji je bilo izjemno težko ‘oditi’,sploh pa ker je vedela,kako nas bo to prizadelo.

Imam še deset let starejšo sestro, vendar ima družino, sej vesta kako je. Ni pravega časa, oziroma si ga včasih tudi ne vzamemo, da bi bili večkrat skupaj.

držita se,
lp

***********Draga moja mami, rada te imam, čuvaj me, angelček moj!**********

Vsem, ki ste kdaj koli izgubili ljubljeno osebo, moje iskreno sožalje. Meni je pred skoraj osmimi leti umrl dedek, ki mi je bil po ločitvi staršev nadomestni oče. Z njim sem živela vse od rojstva pa do njegove smrti. In čeprav mineva že osem let, odkar ga ni med nami, se mi zdi, da še vedno slišim njegov smeh, pa tudi ostrino njegovega glasu, saj je bil do mene zelo zaščitniški.
Po njegovi smrti sem se počutila grozno. Šla sem k spovedi, pa mi je duhovnik rekel, da naj se ne sekiram, saj je bil star (74 let) in da naj si predstavljam, kako se počutijo starši, ko jim umre otrok.. Bila sem razočarana, jezna, užaljena. Ne glede na to, koliko je kdo star, ko umre, vseeno bolečina za tiste, ki smo ga imeli radi, ostane…

Afrodita,

Moj mejl je [email protected]

Razumem izgubo dragega človeka in sočustvujem z vsemi ki ste to doživeli…jaz sem prav tako izgubila pred 1 mescem babico katera mi je bila kot druga mati!

Bila je vse kar moja mama ni bila…kar sem pogrešala pri mami sem dobila pri babici: nežnost in toplino!

Babi počivaj v miru in ne pozabi na nas ki smo te imeli radi!

Jaz sem pred 5 leti izgubil očeta. Izguba je bila boleča,še vedno je. Imel sem zgolj 13 let,brat 12.. ko sva ostala brez njega.. osebno sem nanj bil bolj navezan kot na mamo zato je izguba pustila toliko večje posledice na meni.. sedaj ko je 5 let mimo sem se nekako ustalil v življenju.. se vedno pa mi se porajajo razlnorazna vprašanja.. zakaj se je to moralo zgoditi? zakaj ravno takrat ko je bilo najlepse :S sedaj ko se spomnem nanj.. se mi prikradejo solze na oci.. jokam, ni me sram priznati.. ceprav se najraje umaknem nekam na samo.. najraje v svojo sobo.. kjer ni nikogar.. samo jaz in spomin nanj 🙁 toliko lepega sem dozivel z njim v tako kratkem času.. star je bil 41 let.. še pol zivljenja je imel pred seboj.. pa je ze moral izstopiti iz tega začaranega kroga 🙁 na žalost.. vem da takega prijatelja nebom nikjer več našel.. nikoli.. in vse bi dal da bi ga lahko vsaj se 5 minut imel ob sebii 🙁

ATI ZA VEDNO BOS V MOJEM SRCU IN MOJIH MISLIH! POČAKAJ ME,KO PRIDEM ZA TABO BOVA ZOPET SKUPAJ!

Najraje te imam za vedno!!!!

Tvoj sin!

Ja, vse, ki ste do zdaj kaj napisali popolnoma razumem in mislim, da so take stvari razumljive samo za tiste, ki to dozivijo. Vsem nam je jasno, da nihce ne bo ostal na tem svetu, da je za tiste, ki so bili bolje, da so odsli, da ne trpijo vec, ampak vseeno se s tem nekako ne moremo sprijazniti, vsaj na zacetku ne oz. rabimo kar nekaj casa. Nekateri vec, drugi manj. Od smrti moje mami danes mineva 5 mesecev, ampak jaz jo se vedno vidim na oknu, kako mi je zadnjic pomahala, ko sem odhajala od nje. To je bilo zadnjic. Naslednjic sem bila z njo, ko smo jo pokopali. Zdaj skoraj ne mine dan, da me ni pri njej, se z njo pogovarjam. Nekako se ne morem sprijazniti, da je ni vec, da je ne bom nikoli vec objela. Kolikokrat dvignem slusalko, da bi jo poklicala, vendar kam? Ni je vec, slisim le se njen glas, cutim njen objem,…..drugega ni vec. Hisa je prazna, samota odmeva….
Cudno in hkrati kako enostavno je to zivljenje, kajne?

Mici

Mici, Goran in ostali

Moje iskreno sožalje, zelo vas razumem in vam pošiljam velik objem.

Res je prazno ko mame ni več, očeta ni več, doma ni več…

Objem pošiljam tudi vsem ostalim, ki delite to bolečino z menoj in me razumete.

Ostanimo močni in v ponos svojim staršem.

MAMI IN ATI – RADA VAJU IMAM – POČIVAJTA V MIRU

Jaz sem tudi pred dvema tednoma izgubil mamo. Nimam se 15 let, pomenila mi je zelo dosti na tem svetu, a jo je pri 52. rak premagal. Borila se je in vedno sem bil optimisticen, ceprav so bile diagnoze grozne. Nekako se je zmeraj izslo in res mi je hudo, ker sem jo izgubil. A zdaj ni poti nazaj. Ziveti je treba naprej, ceprav se cloveku poraja 101 vprasanje okoli tega. Se pa vcasih kar pogovarjam z njo, kot bi bila ob meni.

Mami, rad te imam, tvoj sin!

Moje sožalje vsem, ki pišete te žalostne vrstice.

Fant, zate mi je še posebej hudo. Žal ne vem, kako bi ti pomagala, kaj bi napisala, da bi ti bilo lažje. Izgubiti mamo pri petnajstih letih je res kruto. Verjamem, da si ji bil v veliko pomoč v zadnjem času, a to te je še dodatno utrujalo, saj bi pomoč še sam rabil. Upam, da imaš dobre prijatelje in sorodnike, ki ti bodo zdaj pomagali v vsem.
Zdi se mi prav, da mami še kar naprej kaj poveš. Zelo dobro jo poznaš, slišiš lahko v mislih njen glas, včasih veš, kaj bi rekla, kako bi rekla. To je tudi ohranjanje spomina nanjo.

moje sožalje, dragi fant, ko bi ti lahko vzela vsaj polovico tvoje bolečine. Bodi še naprej močan, tako bi si želela tvoja mamica. Ja sigurno je s teboj.

Jaz sem izgubila mamo pred 2 tednoma, prišla je iz bolnice, tam je bila 3 mesece, teden dni ji je bilo malo boljše, potem pa nenadoma v dveh dneh… v četrtek zvečer z rešilcem v bolnico, naslednje jutro sem ob 9.10 telefonirala tja, pa so mi povedali, da je umrla ob 9-ih. Odšla je brez slovesa, tako jo imam rada, pa ji ne morem to več povedati, ne morem je več pobožati po laseh, ji stisniti roke, jo bodriti… Naenkrat je ni več… Iščem jo, pa je ne najdem.
Zakaj se je predala? Imela je toliko načrtov, pa jo je Smrt premagala. Sprašujem se: zakaj? Sprašujem jo: zakaj?

Anamaria, moje iskreno sožalje. Vsak od nas se vprašuje zakaj, zakaj tako mladi, zakaj tisti, ki so imeli še voljo, načrte, in ki jih tako ljubimo.
Nismo dobili odgovora. Naenkrat sami, ostane žalost, koprnenje, vse misli obrnjene v pretekost namesto v prihodnost. Želim ti, da bi ti bili v pomoč vsi, ki so ti ostali.

Nastjaa,
hvala, ker razumeš, kako mi je.
Vendar so tisti, ki so mi ostali, tudi brez besed oz. govorijo, da je tako moralo biti, da se moram sprijazniti, da je trpela in je boljše zanjo… Oče ne govori o njej, njeni sestri prav tako ne…
Kar naenkrat se mi zdi, da je izginila iz njihovih življenj. Prej je bila tako pomemben del naših življenj. Zdaj pa tišina… Vem, da se vsak na svoj način bori z žalostjo, vendar pa me ta občutek, da so jo odpisali, da ni več del nas, boli.

Moja zlata MAMI!

Spet je leto naokoli, danes spet, 14 let od kar te ni z menoj, z nami.
Kaj vse bi dala, da bi te lahko videla le za hip, se dotaknila tvoje ruke, te poljubila, pobožala….o, kaj vse bi dala za en sam trenutek s tabo.
Pogrešem te, pogrešala te bom, vedno, do smrti.

Danes te obiščem, vaju obiščem, prižgem svečko, malo mi bo lažje…:((((

Upam da si srečna, da sta srečna, tam nekje, daleč, kjerkoli že, da z atijem plešeta z angeli in pazita na nas.

Vsem, ki ste čez leto pisali v ta post, želim veliko moči, veliko energije za premagovanje žalosti.
Vsem, ki ste v tem letu izgubili svoje mamice, svoje najdražje izrekam iskreno in globoko sožalje.

Sploh ne vem, kako naj začnem.
Tudi jaz sem žal med tistimi, ki smo zgubili svoje drage mamice – svoje najboljše prijateljice.
Jaz sem svojo zgubila novembra 2008. Nikoli si nisem predstavljala, da to tako prekleto boli, da je praznina v srcu tako velika.
Vse se je zgodilo tako hitro, v enem mesecu dve novici: ena super, ko je bila na pregledu na OI-izvid OK, potem pa smrt (razširjenost bolezni). Še vedno ne morem verjeti in sprejeti to kruto resnico.

Vsem sotrpinkam in sotrpinom želim ogromno moči, energije,…

Moja draga zlata mami – hvala ti za vse, kar si naredila za nas. V naših srcih boš vedno. Zelo te pogrešamo. Upam, da ti je tam nekje bolje in da nas opazuješ, saj me edino misel, da si nekje med nami vsaj malo potolaži.

Pozdrav vsem

LJUBLJENA MAMI!

DANES MINEVA 2 MESECA, ODKAR SI SE NA PRVI SPOMLADANSKI DAN POSLOVILA OD NAS. ODŠLA SI TIHO, DOSTOJNO, NISI NAS HOTELA OBREMENJEVATI Z BOLEZNIJO…

MAMI,RADA BI TI POVEDALA ŠE NEŠTETO STVARI! RADA BI SE TI OPRAVIČILA ZA NEŠTETO MOJIH DEJANJ…RADA BI TI REKLA: NESKONČNO RADA TE IMAM.

MAMI, DANES NE BOM ODŠLA NA GROB, KER JE PREHUDO, DA SE VRNEM V DOMAČ KRAJ, A NIMAM DOMA….. NE TEBE NE ATIJA. VEM, DA ZDAJ, KO ME GLEDAŠ IN VIDIŠ MOJE SOLZE, MI NE BOŠ ZAMERILA.

ZELO SE TRUDIM, DA NE BI JOKALA, DA BI BILA MOČNA, A NA VSAKE TOLIKO ČASA ME ZLOMI…TAKO ZELO TE POGREŠAM, POGREŠAM TVOJE KLICE….

Z ATIJEM STA ZAME NAJVEČJA ČLOVEKA!!!

PROSIM, BODI VEDNO OB MENI, RADA TE IMAM TVOJA BREDA