Mami
“Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.”
T. Pavček
Mami, čeprav sva se zadnja leta malokrat videli, je tako težko verjeti, da se res ne bomo videli nikoli več. Morda pa le… na snidenje nekoč, nekje, tam daleč od nas, ki zdaj žalujemo.
Vladka
Draga Vladka, saj veš… Želim ti, da najdeš tisti mir v sebi, ki ga vsi tako potrebujemo. Verjamem, da je zaradi razdalje to še težje, saj si tako ločena tudi od ostalih bližnjih. Boš pa tako več utehe našla v svoji družini, ne?
Mislim nate.
Moje sožalje draga Vladka.
Kako rada bi te objela, te stisnila in se skupaj s tabo zjokala. Jokam zate, za vse tvoje in zaradi moje izgube, ki je vsak dan bolj boleča.
Ohrani vse tiste lepe spomine nanjo in na vse trenutke, ki ste jih preživeli skupaj. Saj nam na koncu ostanejo le še spomini, mi pa smo tako minljivi, čeprav se tega žal zavemo šele ob izgubi nam ljubih ljudi. Nekoč bomo vsi zopet skupaj, nekoč se zopet snidemo, nekoč …
Meni ta misel in prepričanje daje neko moč, da zdržim. Do takrat pa naju čaka še veliko poslanstvo tu, sedaj, za danes, jutri …
Pošiljam en objem tebi in vsem tvojim, Nataša
***V katerem kraju zdaj živiš ujetem ?
Enkrat na dan mi jo dajte,
edino, kar mi ostalo je,
da se pojočem z njo.
Današnji dan je še objela nisem.***
Ravno danes sem prižigala svečko in urejala rože na grobu … in pomislila – je to res vse, kar še lahko storim zate, draga mama?
Vladka, v mislih sem s teboj in ti izrekam moje sožalje.
Danes je sin zjutraj prižgal radio in naravnal CD, ki smo ga kupili v Pragi, ko smo se vračali s počitnic v domovini. Pa me je spet spomnilo, da so tistega dne mojo mami odpeljali v bolnico, kar sem izvedela potem naslednjega dne, ko smo bili že daaaleč stran. Res ni vedela, da je tako bolna, ali le nam ni hotela povedati? Zakaj? In, danes je ravno mesec dni od tega, ko je za vedno odšla. Hudo mi je.
Mama je res “…ena sama. Za vse življenje.”
Vladka
Ja, Vladka še veliko bo takih dni. Vsepovsod so stvari in spomini na naše drage od katerih smo se poslovili. Vem za vse te občutke žalosti in tesnobe, hkrati s tem pa boleče zavedanje, da se žal na tem svetu ne bomo več videli.
Spomini, ja spomini so vse kar nam je ostalo. Boli za znoret, a vseeno moramo naprej, saj nas tu še rabijo. Mi svojega poslanstva žal se nismo opravili
Nekoč, nekje so zopet srečamo, do takrat pa …….
Pozdavljeni, Nataša
Nataša, kako lepo napisano.
Vladka, sem mislila nate. Sem ravno hotela tu vprašat kako se držiš. Kako hitro mineva čas, a ne?
Sama kar ne morem verjeti da je skoraj že 4 mesece, kar ni moje mami več. Vsak teden 1x ali 2x ji grem prižgat svečke, pa me je danes spet stiskalo in mi je ušlo nekaj solzic. Pa sem si rekla: Mami ne bi želela, da jokam. Želela bi si da se nasmehnem.
In sem si obrisala solzice. kar nekako mi uspeva, da se prepričam, da so to res njene besede in da ne tolažim sama sebe. Še sama nad sabo sem presenečena, kako mi pravzaprav dobro uspeva voziti naprej, ko sem še nedolgo tega razmišljala, da ne bom zmogla.
Sicer pa sem imela srečo, da sem imela 35 let mami ob sebi in zame bo ostala za vedno moja zlata mami.
Počasi grem spat saj je ura že pozna. Ja in hecno je, da ko zvečer ležem moji mamici dostikrat na glas voščim: LAHKO NOČ, KJERKOLI SI.
Vladka, mislim nate in drži se.
Hvala, Piki Miki, tudi tebi za te misli. Moje mami ne bo na mojem 35. rojstnem dnevu, odšla pa je tako na hitro in nepričakovano. Čeprav vem, da prižiganje svečk na njenem zadnjem domovanju ni vse, pa vendar pogrešam to… tukaj daleč…
Nataša in Piki Miki, tudi jaz mislim na vaju.
Vladka
Jokam, ko vas berem. Naju je danes z mailom hči obvestila, da sta se z izbrancem odločila, da se poročita le ob navzočnosti prič, to soboto. Oba še imata starše, a jih zavračata, že več kot mesec se nismo videli, čeprav smo jima nudili vse, materialno in ljubezen, le strinjali se nismo, da se ne poročita v Cerkvi. Pa smo se tudi s tem sprijaznili,Vse kar naenkrat drugače, kot prej eno leto planirano. Skupaj sta že 10 let od 16 leta dalje. Meni bo počilo srce, ne morem več prenesti te bolečine. Odnos mati-hči, vez, ki je ne more nihče porušiti, nobena smrt odvzeti. Zakaj, zakaj se je to zgodilo?
Spoštujem Vas,ker bi dale vse, da bi še kdaj lahko bile ob svojih starših, ki ste jih izgubile. Jaz spoštujem in ljubim svojo mami, za katero sem se bala in stala ob strani, ko je premagovala raka.
Ne morem verjeti, da je moja lepa, nadarjena, izobražena hči brez čustev, čeprav ve, da so moje oči izjokane.