Boli
Verjamem, da ti je v dani situaciji hudo, ampak meni se ne smiliš. Smili se mi kvečjemu tvoja hči, ki bo tako pomemben dan v življenju preživela brez staršev.

Otroci nikoli,oz. skoraj nikoli niso nehvaležni brez razloga. Gotovo si hčer zelo prizadela, ker ji nisi stala ob strani, ko te je potrebovala.

Sama pišeš, da se nisi strinjala z načinom poroke. Ja, si kar predstavljam, kako je to bilo. Gotovo na tak način, da hči ni imela druge poti kot to, ki jo je ubrala.

Vedeti moraš, da je poroka in način poroke stvar bodočih zakoncev in nikogar drugega. Če sta se odločila tako kot sta se, bi morala hčer razumeti in podpreti, pa jo nisi.

In kdo ve kolikokrat si jo “izdala” že v preteklosti, čeprav trdiš,
da si ji skupaj z možem nudila vse. Pa si ji res?

To si upam napisat, ker sem sama v zelo podobnem šmornu in tvojo hčer lahko razumem. Sama imam taščo (no ja, neuradno) v očeh katere sem vredna manj kot konjska figa na cesti iz enega samega razloga: ker nisem cerkvene sorte in ker ne čepim vsak dan v cerkvi. Vse ostale dobre lastnosti – saj ne rečem da imam vse, nekaj pa gotovo – niso vredne nič.

In njen sin je na srečo na moji strani.
Tako kot je tvoja hčerka na strani svojega ženina (in obratno) – saj bo konec koncev z njim živela in ne s tabo.

In tudi to sem prepričana, da te ne boli toliko, da si “zapuščena”, ampak “kaj bodo rekli ljudje”. Ja, tudi ta zadnji stavek dobro poznam.

valeska,

nisem govorila o odnosu snaha-tašča, govorila sem o odnosu mati-hči. Ljudje nimajo kaj reči, ker že 5 let ni živela doma in se na govorice ne oziram. Imeli pa smo res lepe odnose, prišla in odšla je kadar jima je ustrezalo. Ali veš kaj pomeni beseda izdaja. Lastnega otroka ne bi izdala niti za ceno svojega življenje. Kritika je nekaj, kar je sprejemljivo, žalitve pa žal zame ne. Jaz sem hči že 50 let, snaha 28, mati pa 26. Življenje zame ni hobi, zgodbe, ki jih le to piše, pa so komedije, drame in tragedije.
Veliko lepeja ti v življenju želim, tašči pa se ogibaj na veliko, bodi odkrita in ji ti in njen sin povejta, da vera uči ljubezen do bližnjega, ne pa sovraštvo. Ne me metati v tisti koš, kjer se nahaja tvoja nesojena tašča.
Tu sem pisala izključno zaradi vseh tistih deklet, ki tako zelo pogrešajo svoje starše in se žal morajo zavedati, da se ne bodo mogli po preizkušnjah v življenju stisniti in najti tolažbe v objemu svijih mamic.

boli1, Vladka je odprla to temo, ker ji je hudo in pogreša mamo, ki je ne bo nikoli več videla. Jaz jo še imam, stojiva si ob strani in vem, kako grozno je Vladki pri duši. To, kar se je tebi zgodilo, pa se mi ne zdi nič niti podobnega. Samo užaljena si. Ne videti odrasle hčere en mesec pa res ni tragedija. Privošči ji točno tako poroko, kot si jo je izbrala in ji čestitaj pač z voščilnico.

Vladka K, prijateljica, ki je izgubila mamo, mi je napisala: Kadar storim kaj dobrega, vem, da bi bila mama zadovoljna z mano in mi je lažje pri duši. Lepo pozdravljena.

@Boli: Si sploh predstavljaš kak bes si sprožila v meni?! Saj vem, da po nepotrebnem, da nobenemu nočeš nič žalega, vendar kljub temu! Moje mami ni več! Stara je bila 52, jaz pa sem v letih tvoje hčerke. Niti predstavljati si ne moreš kako me stisne ob misli na poroko. Ker je ne bo tam! Tvoja hčerka pa se je odločila, da te noče imeti zraven. Verjetno je to zgolj njuna skupna odločitev, da ne bi bilo kake slabe volje po nepotrebnem. Ne pomeni,d a te nima rada. In tvoja zgodba poleg ostalih zgodb se sliši smešno, pa ne želim žaliti tvojih čustev. Kaj bi dala, da bi me mami še kdaj nadrla češ “kako zmečkana pa greš na kosilo”, vendar ni nikoli silila vame. Povedala mi je svoje mnenje in potem rekla, da je itak moje življenje. Pa sva bili obe dobre volje na kosilu. Vzami moj nasvet in pokliči hčerko ter ju z možem povabi na kvazi-poročno kosilo. Pa brez nerganja. Pokaži ji, da si vesela zanjo ne glede na razlikovanja v mišljenju.
Vsem ostalim pa moje iskreno sožalje. Bodite močni!!!