Spomnim se, kako so mi vedno govorili, da preboliš lahko, pozabiš pa nikoli… Vendar z leti vedno bolj ugotavljam, da to ne drži čisto popolnoma…
Vse od rojstva, pa do izpred 12 let nazaj, sem živela v tujini skupaj s starši ter mlajšo sestrico, ter s starimistarši, na katere sem bila strašansko navezana. Vse vikende in počitnice sem preživljala pri njih, medtem ko sem čez teden med šolskim časom bila doma. Odštevala sem dneve, in potem minute, ko se je bližal petek, ko sem lahko zopet čez vikend obiskala svojo preljubo staromamo in staregaočeta.
Polnih 8 let ljubezni in topline… Res je, da so me kot prvo vnukinjo najbolj od vseh razvajali, vendar ni bil to razlog, da sem jih tako neskončno oboževala. Zame sta bila nekaj čisto, čisto posebnega…

In potem…

Poleti, leta 1996, nas je zapustil stari oče. Pljučni rak. Bolečina je bila, in je še vedno neopisna.
Iz moje bližine ga je strgalo hitro, zahrbtno in nesramno… IN nato še večji šok…
Pol leta kasneje mi je dragi Bog vzel še staromamo…
ZAKAJ?? Kaj sem v življenju zagrešila, da mi je vzel v tako kratkem času dve osebi, ki sta mi, in mi še dandanes, 12 let po njihovi smrti pomenita celi svet??
Edino, na kar sem bila čustveno navezzana bolj kot na starše…

Njuna smrt je zame kot 8 letno deklico pomenilo popoln življenski preobrat. Selitev v Slovenijo, obiskovanje slovenske šole, zapustiti vse prijatelje ter si v sloveniji nabirati novih…

Kot rečeno, minilo je 12 let njihove smrti, danes sem stara 20 let. In še vedno žalujem. Nikakor ne morem preboleti njiju ter samo dejstvo da jih več ni ob meni…. Tudi trenutno, ko pišem , jokam potoke solz…
Še posebno hudo mi je ob obletnicah, praznikih ter ob njunih rojstnih dnevih, ko se dobesedno zlomim ob njunem grobu ter ob pogledu na njune slike… Ne zdržim več. Preveč me boli.
Najhuje pa je, da partneru prizadevam s tem rane, ker tudi on trpi, ko vidi mene trpeti.

Prosim, svetujte mi, povejte mi izkušnje, kako lahko končno iz rok izpustim svoje starestarše ter jih pustim v miru počivati…

Hvala vsem že vnaprej.

baby_doll, svoja najdražja si izgubila v najbolj občutljivih letih.
In ker si ju imela zelo rada, ju pogrešaš. Vsako žalovanje traja, čas bolečino zmanjša, nikoli ne zaceli popolnoma.

Ker pa je od tvoje izgube minilo 12 let, kar ni prav malo, bi se mogoče pogovorila s kakšnim psihologom, ki bi te vključil v kakšno terapevtsko skupino za osebe v podobni situaciji. Tam bi se odkrito in brez zavor pogovorili, kaj se vam je zgodilo, kaj vas teži, mogoče bi pomagalo.

Kaj drugega ti, žal, ne znam svetovati.

valenska, hvala za nasvet!
Tudi jaz sem že razmišljala o psihologu. Najbolj mučno v vsem tem je ker mi je takrat staramama umrla v naročju, v postelji, ko sm poleg nje ležala. Krvavitev možganov. Sicer ne vem zakja, ampak sem vedno za njeno sebe krivila sama sebe, češ zaradi te moje takrat otroške živčnosti in nagajanja…

Upam, da bom lahko nekako našla pomoč….

Hvala…