z mojo mamo imava res lep in prijateljski odnos. To ni le odnos mama-hči, ampak sva zelo povezani in si pomagava tako v tezavah, kot v lepih stvareh. Bila mi je zaupnica vse odraščanje in me vzgojila v osebo kakršna sem danes. Nasplošno je bila in je še vedno super mama. Ze kot pubertetnica sem govorila, da upam, da bom sposobna svoje otroke vzgojiti tako, kot je ona vzgajala svoje otroke.
In zdaj sem jaz mama. Poročena, z dvema otrokoma.
Ko sem se poročila je moja mama sijala od ponosa in od sreče, ker sem si našla dobrega moža. Ko sem rodila prvega otroka, je jokala in bila čisto presrečna babica. Ko sem rodila drugega, je prišla k meni in mi pomagala skozi prve težke korake po porodu in z starejšim otrokom.
Otroka sta nora nanjo in se jima kar očke zasvetijo, ko jo vidita. Usta se jima raztegnejo do ušes in obstaja samo se babi.
Problem pa je moj mož. Na začetku sta se zelo lepo razumela in nasploh je bil njun odnos zelo topel in prijateljski. Do mojega prvega večjega prepira z možem, ko je bila mama pri nas na obisku in mu je po celem popoldnevu prepiranja rekla, naj neha in se umiri. Niti ga ni žalila niti se postavila na njegovo stran, rekla mu je le, naj se umiri in neha zafrkavat in se kregat.
Kot sem že rekla, sva si z mamo prijateljice in zaupnice ze celo moje življenje. Ona je tista na katero sem se vedno najprej obrnila po pomoč. In tako je tudi zdaj. Ko imam vprašanja ali probleme z otrokoma, se obrnem nanjo na pomoč. Ko imam probleme z možem, se pogovorim z njo. Nikoli ni ene stvari rekla proti njemu, saj ga ima rada in vse kar potrebujem večino časa od nje, je pogovor in se umirim. Uglavnem, da skrajšam, res je, da si z mamo poveva praktično vse (kar je najbrš malo zoprno za moške) in da sva na voljo ena drugi kot so pravi prijatelji. In tako je tudi zdaj, ko ima ona probleme s svojim možem (mojim očimom). Sama se ne vmešavam v to kar imata, tako kot se ona ne vmešava v naju, a se z njo pogovarjam in jo poslušam in sem ji v oporo, kot je tudi ona meni. Nasploh je cela moja družina zelo povezana in si stojimo ob strani.
Pri možu v družini pa ni bilo tako. Ni te čustvene povezanosti in ni teh pogovorov, kaj šele da bi bile med njimi kakšne prijateljske vezi. In tu je po mojem mnenju prvi problem. On se nima z nikomer pogovarjat o težavah, razen z mano (kar seveda ne pride v poštev, če se midva kregava). Poleg tega ve, da moja mama ve za vse kar se dogaja med nama. Nikoli mu ni ničesar rekla ali ga kritizirala, razen takrat ko je bila zraven (kakor pa bi, po mojem mnenju odreagiral vsak starš!). Vendar pa se je od takrat on obrnil čisto stran od nje in je ne sprejema več. Celo 2 meseca je preteklo, preden je šel z nami k moji mami na obisk. Tudi k njim ni hotel hoditi, ker, kot je rekel, se še ni sprijaznil z njenim vmešavanjem. A ta stvar se kar vleče in še vedno, po več kot pol leta, se do nje obnaša hladno in ne odobrava, da se midve slišiva oziroma se videvava. Nekako sem upala, da se bomo z mojo družino videli vsaj 1x na teden, sploh glede na to, kako jo imata otroka rada in če nič drugega, da jaz malo izprežem (saj sem že 3 leat na porodniški in torej imam non-stop delo z otroci in nobenega drugega življenja). Ko sem možu predlagala, da bi šli jaz in otrocu z mamo za 1 teden na počitnice, se ni strinjal, najprej z razlogom, da zakaj bi si jaz lahko toliko privpoščila, če si on ne more, potem z razlogom, da se mu ne zdi prav da sta otroka zraven, ko bova midve razpravljali o njenih problemih z možem in nato je celo rekel, da ni okolje za otroke, če je ona depresivna itd. Uglavnem noben od teh razlogov ne zdrži, še posebej ne njena depresija, saj slaba volja še nikdar ni vplivala na njen odnos do vnukov, depresivna pa definitivno ni! Ne samo da bi bil to zame oddih, tudi zanjo bi bil, da bi se lahko odmaknila od težav. Vendar pa moj mož vztraja pri svoji ljubosumnosti na mojo mamo in to me mori, saj je bila vedno pripravljena pomagat, celo dopust si je vzela da je otroka čuvala, ko sva imela midva opravke, tudi za vikend ju je čuvala, ko sva si midva vzela frej… Takrat mu ni bilo težko izkoristit pomoči, ki jo je ponujala, zdaj ko bi jaz rada razbremenila njo, pa kontrira.
Moje vprašanje vsem vam: Kako zgladit odnose z mojo mamo in mojim možem, oziroma kako mu dopovedat, da zavrača taščo, ki bi jo imelo večina moških z veseljem v svoji družini??? Nikdar se ni vpletala v vzgojo, nikdar se ni vpletala v najin odnos, vedno pa je bila pripravljena pomagat kakor je le lahko in si ne zasluži takega odnosa, kot ga ima on do nje. Jaz pa sem tista, ki me ta njegov način najbolj prizadane.

Prosim za kakšne podobne zgodbe in seveda ideje in nasvete, kako to rešit!

Hvala!

Bucka

Spoštovana Bucka,

seveda vam mama pripada kot mama in vašim otrokom kot babica. Marsikatera mlada ženska se muči z materjo, ki je sovražna, nerazumevajoča, nesočutna, hladna, in bi dala ne vem kaj, da bi bila deležna kančka podpore in topline, kakršno imate od mame vi. Odraščali ste v okolju, ki ni bilo idealno – očeta ne omenjate, ker pa govorite o očimu, sklepam, da sta se vaša starša verjetno ločila. Kakor koli, odraščanje brez očeta/moža je bilo za vas otroke in za mamo težko. To je vaju z mamo izredno povezalo. Tako zelo, da si delita razumevanje tudi v sedanji situaciji; vi se vanjo veliko bolj vživite kot njen mož in ona se veliko bolj vživi v vas kot vaš mož. Sebe in mamo vidite kot žrtvi moževega »kontriranja«.Tu pa se že izrisuje slika moško-ženske polarnosti v vaši širši družini. Ženske (z otroki) so tople, razumevajoče, povezane, podporne, sočutne, sestavljajo izredno močan, skorajda samozadosten sistem. V to so jih (vas) prisilile okoliščine, slabi odnosi z moškimi. Moški so bolj ko ne odsotni – fizično ali čustveno ali oboje. Morda so taki že po naravi, morda so (kot vaš mož) že prišli iz družin, kjer ni prave povezanosti; vsekakor se ob močni medsebojni podpornosti, empatičnosti in sodelovalnosti ženskega podsistema ne znajdejo, ne najdejo pravega mesta zase v družinskem sistemu. Posledica? Pri vašem možu ljubosumje.

Ljubosumje, nekje zapiše dr. Tomaž Erzar, ne govori o tem, kaj želimo nekomu vzeti, ampak kaže, kaj vse lahko v življenju še dosežemo.

Če bi vaš mož to že ozavestil, vam ne bi preprečeval stikov z mamo, pač pa bi vam povedal, da si želi vzpostaviti bolj zaupen in tesnejši odnos z vami, torej da bi vajine probleme reševala vidva. Kako pa tole vi slišite vi? Vse doslej ste se pri težavah z možem zatekali tja, kjer ste čutili sprejetost, toplino, razumevanje – k mami, ki je za vas tudi prijateljica, zaupnica, super mama in nasploh oseba samih presežnikov . In verjamem, da je imenitna gospa, ki jo ima večina ljudi rada. Pa vendar – »dovolj dobra« mama je »samo« mama. S svojo hčerko ni v simbiotičnem odnosu. In hčerki ni treba biti njena zaupnica, kar zadeva njen (materin) zakon. Nekoč je treba čustveno odrasti in »oditi od mame«, seveda če želite začeti rasti v svojem zakonu. To seveda ne pomeni, da morate stike z mamo ohladiti ali celo pretrgati. Ampak če boste želeli imeti kaj od odnosa z možem, se boste morali obrniti od mame k njemu.

Kaj konkretno mislim s tem? Zelo preprosto. Ko boste naslednjič prišli v konflikt z možem, poskusite samo eno: o njem ne razpravljati z mamo. Morda bo težko, morda se vam bo zdelo nelogično, morda boste na začetku trpeli. Boste pa vsekakor zaznali, kako zelo ste navezani na njeno uteho. (Pa tudi ona na vašo – kajti njeni problemi s sedanjim možem se ne bodo nikoli rešili, če ne bo njihovega reševanja prenesla na teren, kjer jih je mogoče vsaj začeti reševati. In se začeti soočati s seboj – brez hčerke.) In če boste zakonske probleme ohranili tam, kamor spadajo – v prostoru vajinega zakona – se boste naravno obrnili k možu. V mamo se znate dobro vživeti, poskusite pa se vživeti še vanj. Si predstavljate, kako bi se počutili, če bi se mož o problemih z vami ves čas pogovarjal s svojo materjo, ki sicer ne bi rekla nič vam osebno, vi pa bi se zavedali, da ve za vsako vašo potezo in sina v polnosti razume in čuti? Bi radi hodili na obisk k takšni tašči? Bi bili zadovoljni, če bi šla na dopust z vašim možem in otrokoma? Vmešavanje ni samo aktivno, lahko je tudi v pasivni obliki.

Mame ne boste nikoli izgubili, lahko pa pridobite (več) moža.

Prijazen pozdrav in srečno,

Lepo, da se z mamo razumeta, da sta prijateljici. Da je tvoj mož ne sprejema kot jo je na začetku, te je povsem razumljivo prizadelo.

Tvoj mož vidi tvojo mamo kot tekmico. Od tod problemi, s katerimi si prišla na forum. Najprej naj še povem, da nikakor ne obsojam tvojega ravnanja, glede prijateljstva z mamo, vendar pa menim, da problem v odnosu tašča-zet tiči ravno tukaj.

Če bi rada, da je odnos boljši, boš morala ti spremenit določena svoja prepričanja, kar ni lahko, vendar pa druge poti ni.

Za začetek se postavi v njegovo kožo in poglej iz njegovega stališča, kako bi se ti počutila, če bi bil on tako navezan na mamo, če bi vedno hodil po nasvete k njej, ji povedal vse, kar se med vama dogaja itd. Zelo pomembno je, da razmisliš najprej o tem.

Poglej, vajini problemi, so vajini problemi in reševati jih moraš z njim, ne z mamo, ne s prijateljicami, ampak z njim, če hočeš dober zakonski odnos. Določene stvari, ki se dogajajo v odnosu mož-žena, so samo njune in prav je tako. Zato bi bilo dobro, če nekatere stvari obdržiš zase in jih ne praviš svoji mami ali drugim, saj jim s tem dovoljuješ, da so vključeni v vajin odnos (ne mislim vtikanja ampak posredno vključenost).

To bo vajin odnos le še krhalo in ga oslabilo.

Torej, odločitev je tvoja!

Mama ni in ne more biti prijateljica.Mož ima prav.Odnosi s starši ja,vendar zrelo,upoštevaje novo stanje,ko nisi več otrok,ampak odrasla oseba,ki je ustvarila družino.

In kaj bi ti rekla, če bi tudi tvoj mož delal tako? Bi si želela biti s človekom, ki vajine osebne in družinske zadeve leti najprej prediskutirat s svojo čudovito mamo?? Jaz ne bi. Počutila bi se popolnoma odveč, nič cenjena, nič slišana, nespoštovana. Sčasoma bi se začela temu primerno tudi obnašati. Najprej bi se čustveno odmaknila od partnerja, potem bi začela sanjariti o nekom, ki bi me upošteval in spoštoval, potem bi ga verjetno prej ali slej tudi srečala.

Me pa zanima, koliko je zdrav odnos med materjo in hčerjo, kjer mati hčeri razlaga svoje težave z možem. Si se vprašala, avtorica, kaj se bo zgodilo, če bosta šla ta dva narazen in bo mati ostala sama?