Kukavičji Otroci oz. Otroka ni naredil moj mož
Živ. sem se odločila, da še sama napišem nekaj, čeprav tega nisem še storila, ker je večinoma samo “s*anje v veter”, saj so prav vsi tu gori trdno prepričani, da njihova velja.
Velikokrat se ujamem v misli, da bi rada imela enega otroka z bivšim, s katerim me veže tako dramatična ljubezenska zgodba, da jo še po desetih letih ne zmorem sprocesirati v celoti. Takrat sva se našla, imela skupaj en res super mesec ljubezni in potem šla narazen, ker sta najina bivša partnerja doživljala tako hudo reakcijo na to. Posebej njegova ženska je imela hudo epizodo, moj partner je bil tako razumevajoč, da se mi je zasmilil.
Evo, deset let kasneje, še zmeraj v zvezi s taistim partnerjem. Njegova služba ga za vsaj tri mesece na leto povleče v tujino. Vsakič znova, ko gre, razmišljam, da bi mogla imeti otroka z njim, da bi mi olajšal samoto. Ker ga imam res rada in me vsakič poruši, ko gre.
Po drugi strani pa se – če sem čisto iskrena – začne nekaj premikati v meni, da bi poiskala bivšega, pa naredila kako traparijo. Četudi po vsej verjetnosti on ne bi bil za. Zakaj bi imela tudi z njim otroka? Ker ga on ne bo nikoli imel. Je prepričan v to, da bi bil slab oče, in se upira ideji z vsemi štirimi. Nima partnerice in je ne išče…V glavnem, tako moj sedanji, kot bivši partner sta si podobna, le da je eden manjši, drugi večji. Glede na to, da je moj oče majhen, se nihče ne bi vprašal, zakaj je otrok majhen. Ista barva oči, las – mislim, da bi mi uspelo, če bi se tega kdaj lotila.
Še enkrat, zakaj? Zato, ker oba moška ljubim in bi rada jima dala največ, kar ženska lahko: večno življenje prek potomcev. Da gre njun genetski material naprej v novi rod.
Jaz pa lahko zgodbo povem iz prve roke, ker ima moj moz iz prejsnje zveze otroka, samo da je njegova bivsa bila (in je se vedno porocena).
Ko je bila z mojim mozem naj bi se locevala pa ni bilo nic iz tega. Ko jo je moj moz po letu skrivne zveze hotel zapustiti (ker se se vedno ni locila), je zanosila in se odlocila obdrzati otroka (med nosecnostjo sploh ni vedela cigav bo otrok). Ko se je otrok rodil, je bilo jasno, da ni od njenega moza (fizicna podobnost z mojim mozem, pa tudi moj moz je naredil DNK test). Njen moz misli pa se danes misli, da je otrok njegov. Moj moz trpi, ker lahko svojega sina samo na skrivaj videva in ne vidimo neke normalne resitve iz te situacije, brez posledic na otroku. Ce moj moz zahteva priznanje ocetovstva, bo razbil en zakon, to bo prineslo travme za otroka, ampak po drugi strani ima otrok zdaj ze tako starost, da zacenja razumevati, da nekaj ni kot bi moralo bit. Moj moz pa ne more narediti nicesar in obrniti hrbta temu otroku ter se delati kot da ga ni. Njegova bivsa pa ga ze od zacetka nosecnosti prosi naj nicesar ne naredi, naj ne zahteva ocetovstva, naj ne zahteva obiskovanja otroka itd. Kar pa ni mogoce.
Se pa trenutno odlocamo kaj in kako narediti, smo celo zaprosili za pravni nasvet, da vidimo katere moznosti obstajajo, ampak ni enostavne resitve brez posledic. Predvsem pa bo morala njegova bivsa prevzeti odgovornost za svoja dejanja in ja, zal, morda celo izgubiti svoj zakon, zaradi tega kar je naredila.
To naj bo v opomin vsem tistim, ki si mislite, da te stvari niso nic posebnega. Posledice so grozne.
Otrok ni nič kriv. Tudi če bi mu povedala velika verjetnost je da bo stresel jezo na njo in ne na otroka. Oče je tisti ki vzgaja otroka in je tam za njega in ne nekakšen donator sperme. Drugače,prej ali slej bo oče zvedel za otrokovo krvno skupino in če ni ta prava, potem bo halo. Tudi otrok ko raste pridobija očetove črte. Njih ne moreš skriti. In ne kot tista kurbica ki je dajala noge narazen na začasnem bivanju v Nemčiji, češ so si podobni mož in jebač. To ne drži. Karakteristične črte otrok začne dobivati tam nekje po 22 letu. Pol vse starejši, vse so bolj izrazite. Kot je povedala ena komentatrorka, to je res ven vsake morale da storiš to svojemu partnerju. Koliko bolan moraš biti za neki takega narediti je res vprašanje na mestu. A ta današnji svet nima več sramu ? Ene čisto navadne lajdre glume mamice. Bog nas se usmili ….
Veš kaj, če tvoj mož ni bil sposoben narediti ničesar takoj, mu tudi po parih letih ni treba prčkati. Poleg tega so te zadeve časovno omejene in če ni ravno iz njene postelje skočil takoj v tvojo in nato takoj pred oltar, bo teh pet let zdaj zdaj minilo in potem on ne more več spodbijati očetovstva oziroma dokazovati svojega.
In kako je opravil DNK? Skrivaj, brez vednosti mame? Samo s svojim in otrokovim materialom?
Ne, tole, kar počne(ta), niti malo ni v redu. Stvari se razčistijo takoj, iz oči v oči, odkrito, ne pa zahrbtno in po dolgih letih. Če se je že lotil afere z vezano žensko (kar mu tudi nekako ne moremo šteti v plus).
Pikapoka350 – če je pri bivši familija urejena in otrok raste v dobrem okolju, potem raje ne igrajte aktivne vloge, ker v tem primeru bo po moje imela “resnica” prej razdiralen učinek, saj je zanj tvoj mož, ki je najverjetneje njegov biološki oče, tujec. Ta pa tvoj mož malo trpi, pa naj bo njegova pokora.
Pravnike spraševati pa… kaj če bo rezultat 6:5 na Vrhovnem sodišču?
Sem se odločila, da še sama napišem par stvari.
Imam izkušnjo tega, da sem pri 16ih letih izvedela od mame, da moj oče v resnici ni moj biološki oče. On seveda tega ni vedel, pa tudi nismo živeli skupaj, on ima drugo družino, ki si jo je ustvaril po tem, ko sta šla z mamo narazen (jaz sem bila stara ene 5 let). Če gledam zdaj za nazaj (zdaj sem stara 28) se spomnim, da sem že od majhnega nekako čutila, da on ni moj oče, ker ne njemu ne mami nisem podobna. Moja prva reakcija na njeno priznanje je bila seveda “uboga moja mama”. Vedno sem jaz skrbela zanjo v čustvenem smislu. Pa tako dobro me je zmanipulirala, da sem več let zadržvala to informacijo zase. Vmes sem praktično že skoraj pozabila na to in potlačila nekam globoko vase, da bi lažje živela s tem in sama s sabo. Pa seveda nisem mogla. Čedalje huje je bilo, tako hudo, da sem padla v depresijo in se nisem znala izmotat iz te situacije in vseh teh laži. Mama mi je grozila, da tega ne smem nikomur povedati in da sem prekleta in da bom uničila vse… Zato sem se pri 20ih odselila od doma in razčistila z “očetom”. Že brez tega nisva imela ravno dobrega odnosa, ker se nisva videla veliko in ker sva si bila tako različna. Jaz pač nisem spadala k njemu in v njegovo družino. Zato me je še toliko bolj skrbela njegova reakcija, zato sem tudi toliko časa odlašala s soočenjem. Skrbelo me je, da ne bo želel več imeti stikov z mano in da bi mogoče moji mami kaj naredil. Ja, še vedno sem skrbela zanjo. Kljub vseemu sem se soočila z njim in je bilo kar hudo. Naredila sva DNK test, ki je potrdil, da se 100% izključi kot moj biološki oče. Oba naju je zelo prizadelo. Potem pa sem želela izvedeti kdo v resnici je moj biološki oče. In sem ga našla, ampak z družino, tako da imam še nekaj polbratov in polsester. Otroci od “prvega” očeta pa ne vejo, da jaz nisem njihova prava polsestra. To ve samo njegova žena. No s tem “tanovim” očetom sva tudi naredila DNK test, ki je bil pozitiven. V tem času najinega spoznavanja (ene 2-3 mesece) on tega ni povedal doma in je njegova žena izvedela od enega družinskega prijatelja, da se dobiva z eno mlajšo žensko in so seveda vsi sklepali, da ima afero z mano. V glavnem, cela drama. Potem sem vse spoznala. So fajn ljudje, ampak z njimi ne čutim nobene povezavi. Sem pa razmišljala, da bi se z najstarejšim sinom (eno leto je samo mlajši od mene) kumot spoznala in si bila všeč in mogoče celo kaj imela, kar je totalno fucked up. Ampak ja, se lahko zgodi.
V vsem tem času sem imela tudi partnerja, ki pa mi je vseskozi dajal vedeti, da si on otrok ne želi. Jaz pa sem (in še vedno) po tem precej hrepenela, ker sem si želela ustvariti svojo lastno družino, ki je nisem nikoli imela. Vem, kompenzacija, ampak saj vsi na nek načim kompenziramo pri kakšnih stvareh. Sem veliko razmišljala o vsem tem in delala na sebi, ampak kljub vseemu ta želja ostaja. V glavnem, s partnerjem se nisva uspela dogovoriti glede tega, zato sva se po sedmih letih razšla. Sem pa v vmesnem času, ko je bila najina zveza najbolj odtujena, imela afero (čeprav sem si pred tem zabičala, da jaz česa takega nikoli ne bi mogla narediti, ker je to počela moja mama in imamo zdaj vi posledice zaradi tega) in zanosila. Hvalabogu je bila izvenmaternična nosečnost. V vsakem primeru pa tega otroka ne bi obdržala, ker nisem želela ponoviti zgodbe svoje mame. In kako zelo hitro bi se to lahko zgodilo!!! Še zdaj me strese, ko pomislim na to. Od česar sem najbolj bežala in najbolj obsojala, sem potem šla in tudi sama naredila skoraj identično!! To je čisto bolno!! Partnerju sem dve leti to prekrivala, ker sem želela, da bi nama kljub vseemu uspelo in da bi si on premislil glede otrok. Nakoncu (nekaj mesecev preden sva se razšla) sem mu povedala vse. Če mu ne bi, bi se ubila, ker nisem več mogla zdržat z vso to krivdo. Svojo krivdo in krivdo tega, da nisem nič boljša kot moja mama. Mi je odpustil in ostal z mano, ampak najina zveza se ni nikoli pobrala. Še vedno sva se vrtela v krogu glede različnih želja glede družine, dokler se ni meni skoraj zmešalo in sem odšla. Zdaj sem tako sama in trpim, ampak čutim, da je to edina možnost, da prečistim vse stvari. Da pretrpim, izžalujem in predelam. V zvezi tega nisem (z)mogla in sem vso svojo zgodovino vlekla s sabo. Najbolj pa me boli, ker me skrbi, da zaradi vseh svojih deficitov nikoli ne bom zmožna imeti normalne družine in da sploh nisem primerna oseba za to, da bi imela otroke. In to takoooo zelooooo boliiii!!!!! Izbrala sem si partnerja, s katerim sva se oba zelo močno prizadela in zdaj se mi vse za nazaj vrača. Vsa bolečina in vsa negotovost in vse drugo, kar nisem popucala z odnosa s svojo mamo, očetoma in kasneje tudi z njim. Bila sva skupaj sedem let in zdaj se že nekaj mesecev ne poberem od tega. Ne vem, če se sploh kdaj bom.
Tako da polagam vsem na srce, ki se odločajo prikriti razne stvari: NE TEGA DELAT!! Na dolgi rok ima lahko to grozne posledice in nikoli niste vpleteni samo vi, ampak ogromno enih ljudi in njihovih življenj. In vaši otroci si tega ne zaslužijo!! In vaši partnerji si tega ne zaslužijo!!
Jaz sem šele po lastni izkušnji prevare spoznala, da ja, te stvari se lahko zgodijo, ampak je odvisno od vas kaj boste s tem naredili.
Ne rabite me poslušat in ne rabite nič spremeniti. Ampak, če misite, da lahko živite s temi stvarmi in da je zaradi tega vaš odnos boljši in da zaradi tega nihče ne trpi, potem ne lažete samo drugim, ampak predvsem sami sebi!!!!
No, take izpovedi pa tule v resnici nisem pričakoval.
Po tvojem pisanju sklepam, da se kljub temu preveč obremenjuješ s svojo zgodbo in da bi bilo zate bolje, da pustiš vse skupaj za sabo in startaš z nule. Mogoče bi morala narest spisek želja in jih tudi ovrednotiti po prioriteti in potem na osnovi tega iskat partnerja.
Manj kot te bodo te reči težile, lažje ti bo najti primernega partnerja in živeti po svojih načelih in načrtih.
Kako to narediti boš morala pa sama stuhtati… tukaj ti morda kak sposoben psiholog lahko pomaga, ampak mislim, da boš po vsej tej zgodbi zmogla tudi sama, saj veš – kar te ne fenta, te ojača.
Srečno!
svezelocen
@svezelocen hvala za tvoj komentar. Ja, imaš prav, ful preveč se obremenjujem z vsem tem in prenašam celotno svojo zgodovino s sabo. Bom naredila spisek, pa probala malo spustit vse skupaj, ker mi itak nič ne pomaga, samo otežuje me.
Hvala pa srečno tudi tebi! 🙂
@katz, tako nekako. Pomoje se ti res lahko vsega svašta zgodi, pa seveda tudi nikoli ni vse odvisno samo od tebe. Ker pa imam obe izkušnji – biti zavajan in biti tisti, ki zavaja, pa lahko povem, da ni dobro biti ne na eni, ne na drugi strani. Razumem, da si včasih ljudje malo “pomagajo”, ampak bodimo iskreni, v 99,99% to ni glavni razlog. Pa tudi “pomoč” zgrajena na neiskrenosti, je slaba pomoč, ki se pomoje na dolgi rok ne obrestuje. Tako da, bottom line, just don’t do that.
Kar se pa materinstva tiče…kaj pa vem. V bistvu po vsem tem čedalje bolj dvomim vase in se mi zdi, da ne bi bila primerna mama, kljub želji. Mogoče še ne morem dovolj racionalno razmišljat ali pa je ta strah bolj povezan s tem ali bom sploh našla primernega partnerja ali ne.
Še večji strah pa je ta, da ne bo nihče želel biti z mano, če mu povem celotno mojo zgodbo. Ljudje načeloma bežijo/mo od problemov in jaz jih imam za celo štalo. Če bi mi en drug povedal tole, ne vem, če bi si upala iti z njim v odnos. Mogoče je to samo moj predsodek, ampak mislim da ni.
A vi bi šli?
probaj funkcionirati mimo preteklosti, hočem reči da ni mus da jo prikrivaš, a prevelik pomen ji dajati tudi nima smisla. Saj mama ni bila nacistka, pač pa samo ženska, ki se ji je bogve zaradi česa pač zgodila prepovedana ljubezen. Probaj živeti tako, da te bo čim manj obremenjevala ta spona, saj ti je bilo podarjeno novo, tvoje življenje, zgovarjati se sama sebi nima smisla. Tvoj bivši ti ni dal trdnosti oz. opore v zvezi, saj ni želel otrok s teboj (ali pa nasploh?), pa tudi pričkanja je bilo preveč, pač nista za vkup in vstrajanje nima smisla. Jaz mislim, da če bi imela malo več sreče v partnerski zvezi, da bi že zdavnaj bil vpliv preteklosti manj pomemben, ker bi imela otroke, imela bi bodočnost in s tem čisto druge skrbi. A si imela smolo z partnerjem, ker jih ni hotel, to se mi ne zdi normalno od njega, ja madonca kje pa je nagon, le kaj mu je bilo, zakaj pa imamo eden drugega?
Če pa me sprašuješ ali te bo sploh kdo hotel zaradi “zgodovine”, pa te bom vprašal kontra: bi ti imela fanta, katerega oče je umrl zaradi alkohola, ali pa zaradi diabetesa, itd. Jaz bi te imel, če bi me pritegnila kot oseba, gotovo bi šel s teboj v zvezo in delala bi otroke, brez razmišljanja. POvem iz izkušenj, takih in onakih, drugače pa sem v zrelih letih, torej dva odrasla otroka. Imel sem punco, ki se je rada pričkala, a to ni bilo zame, je po parih mescih šlo narazen, ker ni imelo prihodnosti – ne z menoj.
Še je pravica na tem svetu za nas moške:
Sedaj čakamo samo še predporočno pogodbo, ki bo ustavno zakoninjena.
Mi smo naredili drugače. Z možem sva se trudila dobrih 6 let, pa nič. Z mano naj bi bilo vse v redu, z njim tudi, pa vendar otrok ni in ni šel. Oba sva postajala vedno bolj nestrpna, ker toliko preiskav preprosto ne zdržiš več in kazalo je, da je samo še vprašanje časa kdaj greva narazen. Potem se je nekoč zgodil pogovor s prijateljico ob pijači, s katero je obe malo zaneslo. Ona je imela 2 čudovita otroka. Predlagala mi je njenega moža. Ob priliki sem to omenila mojemu možu, ki si je potem vzel leto časa in se na koncu odločil, da se strinja. Treba se nama je bilo dati dol samo 3x in bila sem noseča. Zdaj imava čudovitega sina. S tem smo vsi pomirjeni, ko bo sin odrasel mu bomo morda povedali, ni pa nujno.
Bolj ko berem to, bolj se sprašujem kam je šel ta svet. Res je, ljudje smo krvavi pod kožo, a vendarle, če se že zgodi, da se zanosi z ljubimcem-takoj na splav, ne pa podtikat svojim partnerjem otroke, ki niso njegovi. Čudim se, da lahko sploh normalno funkcionirate, ko molčite o taki veliki skrivnosti. Povprečnemu človeku, ki premore vsaj malo vesti, bi se zmešalo.
Skratka, če že morate varati, imejte vsaj toliko sočutja, da ne zanosite (vsaj neko zaščito uporabite,da do otroka sploh ne pride) z ljubimcem in otroka podtaknete svojemu partnerju