Kukavičji Otroci oz. Otroka ni naredil moj mož
oddaljujemo se od izvirne teme, povedal sem samo svoje mnenje, da razumem ženske, ki si pač vzamejo stvari v svoje roke, očitno nimajo sreče z donatorjem doma, saj so opisale kako in zakaj. Moraliziranje me ne obremenjuje, bolj me zanimajo motivi, dejstva oz. reakcije in življenjske usode. Saj zaradi tega smo na forumu da izmenjujemo mnenja, izkušnje in poglede, vso vsiljevanje morale je zame brezpredmetno, neka toleranca do drugače mislečih je po moje zdrava, saj življenje je pestro.
Poznam pa primer, ko je eden tudi dobil kukavičjega otroka in je to ugotovil, ko je bila punca stara 10let in od takrat so doma imeli teror. Njihov vrt je bil zmeraj tako idealno in strogo urejen, ker so se morale ženske po vseh štirih plaziti in vsako travico, ne samo plevel spipati, še preden se je razbohotil. Skratka baba je zajebala na celi črti, ta mala ko je zrasla in imela svoje otroke je bila tudi zajebana tečna baba, vedno nezadovoljna, sta se ločila, a še danes vnaša nemir bivšemu in otrokom. Izgleda, da bodo tri generacije imele travme zaradi tega primera.
Torej podtikanje se vedno ne izzide, morda nam bo tudi katera spregovorila, ki se ji je zgodilo, da je mož odkril, da otrok ni njegov in kakšne so bile reakcije.
Nikogar ne obsojam, vendar se mi zdi čudno, da se pri vsej dostopni kontracepciji to še vedno dogaja. Tisti, ki ste proti varanju, naj vam povem, zakon ni za čustvene izbruhe, zakon je institucija, podjetje. Če hočeš čustvene izbruhe, pa si najdeš ljubimca oz. ljubimko. Treba je bit pameten. Če ti partner odgovarja kot sopotnik, sostanovalec, kot človek s katerim boš ostal/ostala ko ti bodo umrli starši, mu zaupaš, da bo tam, ko ga boš rabil/a, zakaj bi delal sceno zaradi skoka čez plot? Razen če zveza temelji samo na spolni zvestobi. Mi pa še vedno ni jasno, zakaj je toliko podtaknjenih otrok pri vsej dostopni kontracepciji, razen če si je ženska želela otroka z ljubimcem.
Hja. Kako pa mislite da se pocuti ta otrok? Mislite da ne cuti, ne ve? Pri 41 sem izvedela da moj oce ni moj bioloski obe. Mama se vedno ne prizna. Ocetu se nisem povedala. Pocutila sem se samo, izdano in zlagano. Kaj bo sledilo ne vem in ni pomembno. Nikoli nisem cutila povezanost s starsi- zdaj vem da z razlogom. Zivljenje mi je mama postavila na glavo.
Otroci vemo in cutimo- vse skrivnosti pridejo na dan.
Mislim, da je tako kot pri vseh drugih rečeh – odvisno od vpletenih in se da na to gledat tudi veliko bolj optimistično:). Čeprav se sama ne bi odločila za to pot, pa razumem ženske, ki se. Če oče in otrok tega nikoli ne izvesta, je to lahko za oba veliko boljše, kot če se ženska ne bi odločila znajt. Oče je ponosen, ne gre čez celo traumo tega, da je neploden, otrok je na svetu, pa ga sicer ne bi bilo in ima dva ljubeča starša in srečno mamo, ker je dobila svojega otroka…
Na srečo se mi s tem ni bilo treba ubadat in kot rečeno sama ne bi bila sposobna tega, ker nisem dovolj “poker face” za to, vendar nisem tako prepričana, kaj je bolj moralno: vzet vse na svoja pleča, nikomur nič ne povedat in omogočit vsem srečno življenje s svojo odločitvijo ali bit poštena in povedat svojemu možu, da otroke hočeš, pa kakorkoli že, se mučita ne vem koliko let z zdravljenjem in postopki posvojitve,… na koncu pa ti mogoče sam predlaga, da poizkusi z nekom tretjim in mora pri tem čez cel pekel pri sebi… Sama nisem tako zelo prepričana, da bi bilo moškemu v 2. primeru boljše… Sicer bi verjetno naredila točno to, ker mu ne znam lagat, vendar občudujem ženske, ki imajo jasno pred sabo postavljen cilj in znajo pretehtat pluse in minuse in naredit to, kar je najboljše, čeprav se sliši nemoralno. Ker znat vse skupaj pogledat iz distance, ko si sam v tem, je veliko težje…
Bi se pa sama v tem primeru pri ljubimcu precej pozanimala o boleznih v družini itd…
Obstajamo tri vrste otrok: zakonski, nezakonski in podtaknjeni. Jaz že pol stoletja mislim, da sem zakonsko podtaknjen otrok. Predvsem zaradi obnašanja svojih dosti starejših sester, matere. Oče (najbrž samo krušni) pa se nikakor ni mogel opredelit ali me sovraži ali pa ima rad. Še bolj se s tem vprašanjem ukvarjam po očetovi smrti, še bolj natančno po zapuščinskem postopku. Tam je mati njen delež prepustila samo sestrama, mene pa, kot da me nikoli ni bilo. Ne gre za delež, ki ti pripada po zakonu, pač pa za dejanje, ki buri domišljijo, ustvarja dvom. Čigav otrok sem potem, če sem sploh njun? Potem pa mati pred smrtjo pospravi vse premoženje sestrama z nekima preužitkarskima pogodbama. Iščem resnico, toda je ne najdem. Njeni so tako pobožnjakarski, da meni že ne bodo povedali, očetovi pa se tudi izogibajo bilo kakšnemu vprašanju. Mogoče pa so me nastavili na prag, mogoče sem očetov nezakonski otrok.Mogoče si me je mati tajno prislužila, in če bi to obelodanili, bi bila sramota vse do Vatikana in Avstralije. Bolje bi bilo, da bi me vaška mazačka splavila. Neke navezanosti na sestre, pa tudi prej na starše, nikoli ni bilo in je ni. Kukavičjim Mihcem ni lahko na tem svetu. Čutimo, da nas nihče od sorodnikov ne mara in se vedno sprašujemo, kaj smo zagrešili.
Kaj je smreka, vsi moški varajo? To je edini argument, ki ga imaš, da lahko opravičiš svoje varanje, ki ga dnevno produciraš svojemu partnerju? Hvalabogu, še obstajajo vrste žensk, ki so zveste in jih lahko ločiš od smeti, ki niso vredne pet centov, kot si sama. In ja, ne varajo vsi! Nekaterim je pomembna zveza in ljubezen! Nekateri niso socialno labilni cucki, ki padajo na mainstream trditve, da nismo monogamni, krvavi pok kožo, nezmožnost kontroliranja čustev. Grem bruhat….
kaj pa ti, ti jih itak stresaš okrog, a ne. to pa ne šteje.[/quote]
Poznam resnićno zgodbo: Dekle in fant, oba pri 18 letih se poročita, ker je dekle zanosilo.Po treh letih zakona ločitev.Mož odide k svoji ljubici, ker je zanosila, se z njo poroči. Malo pozneje imata še enega otroka. Po 12 letih zakona mož izve, da prvi otrok ni njegov. Najde tretjo žensko in se želi preseliti k njej. Vendar pa je ženska iz drugega zakona tako pretkana, da oba otroka vključi v neusmiljen boj, da obdrži moža pri sebi.Mož začne piti in v trenutku, ko sedijo za mizo ta mož in žena iz drugega zakona in njun otrok, mož vzame vrv in se gre obesit za prvo drevo pri hiši. Od tega je že precej let, vendar ko pogledaš enega in drugega otroka, ki sta otroštvo preživljala v takšni travmi, se to vidi še dandanes. Oba sta že odrasla, hodita k psihiatru in ne moreta pozabiti očeta. Otroka sta mlada odšla od te ženske, ki ni znala biti ne mati in ne žena.