Ja in?? S tem se ponašaš?
Ne predstavljam si imeti lastnega otroka v oskrbi nekega tujca, vsekakor pa je bolno kaj takega narediti lastnemu partnerju. Varanje še , podtakniti tujega otroka pa je sick, sick..in še enkrat sick.

Jao kaj se vse dogaja,ne moreš verjet!!! Kašno dušo imate -fak!

Jaz sem pred casom ze pisala na spodnjo temo (mine sploh kdaj). Takrat se nisem vedela, da sem noseca, mogoce bi drugace gledala na tole temo, ali pa bi jo celo izpustila. Sem noseca, otroka ne bi nikomur “podtaknila”, se pa sprasujem o tem, ce naj ocka sploh izve.
V grobem: zanosila sem v krajsi zvezi s sodelavcem, oba sva zapustila bivse partnerje s katerimi imava otroke, pocasi sva pricela postavljati skupno zivljenje z nekimi idejami, kako bi v daljsem casovnem okvirju vpletla tudi najine otroke. Na moji strani je nekako slo, njegova bivsa partnerica pa je mocno pritiskala nanj, mu otezevala stike z otroki, manipulirala… Pac vse, kar prizadeta zenska lahko naredi.
En dan se je zlomil, povedal da je pritisk prevelik, da ne more tehtati med mano in otroki, da ga skrbi, da mu bo otroke odtujila in da tega ne bi prenesel. Odselil se je. Zame je bil sok, sploh glede na to, kako tezko sva se odlocila za skupen korak. In zato, ker ga imam rada. Od takrat nekako guram, razmisljam, sva sicer na vezi, SMSja vsak dan, sem in tja poklice, obcasno se vidiva, vedno mi pove, da me pogresa, da me ima rad, ampak otroci. Sem se ze sprijaznila, da bo pac treba se malo pocakat, da se kri umiri, glave razmislijo, ljubezen pac ne izpuhti, se vedno je prisotna. Pripravljena sem bila pocakat magari leta. In nato nosecnost. Ne zberem poguma, da bi mu povedala. Nocem, da bi dobil obcutek, da pritiskam nanj, da ga izsiljujem. Ce bi se odlocil za bivso druzino okej, s tem bi se pac morala sprijazniti. Tako pa ne vem, pri cem sem. Zvezo z njo zanika, rad ima mene, z mano ni, zjasni se ne. Sploh ne vem, ce bi mu povedala. Kaj ce mu sploh ne povem? Kaksna zveza bi bila, ce bi se vrnil k meni zaradi otroka? Nocem, da je z mano zaradi otroka. Pravzaprav nocem, da bi bil najin otrok tisti, ki bo pretehtal, potem bi najina zveza postala vse tisto, kar me tako moti pri njegovi bivsi. Razmisljala sem o vsem mogocem. Noseca sem nekje 11-12 tednov, splavila ne bom, pa sem tudi o tem razmisljala, z bivsim bivsim partnerjem nisem seksala odkar sem se zapletla s “trenutnim”, tako da njemu otroka ne morem pripisat (pa bi me gladko vzel nazaj in glede na to kako se pocutim sedaj, najbrz malo razumem, zakaj je avtorica postavila tako vprasanje), kaj naj recem, razlicne zivljenjske situacije nas postavljajo pred odlocitve. Ni za obsojat.

Čez 30% drugih otrok v zakonu je kukavičjih.

V Veliki Britaniji so v neki porodnišnici poskusno delali genetske teste vsakega novorojenca, da bi indeksirali kompatibilnost za morebitno kasnejše darovanje mozga ali drugih organov med člani družine. Projekt je bil tehnično gledano uspešen, ampak socialno gledano je bil pa totalna katastrofa, ker so možje izvedeli, da so dobili kukavičje jajce in je bilo število ločitev zaradi tega programa enostavno preveliko, zato ga niso prenesli na nacionalni nivo in na podlagi te izkušnje tudi v drugih državah ne izdelujejo genetskih profilov novorojencev in jih primerjajo s profili staršev, čeprav bi bilo to koristno.

Sicer pa si mislim, da bi moški že moral vedeti, ali je otrok njegov ali ne. Pri mojem sinu ni nobene šanse, da ne bi bil moj, od prvega trenutka naprej je bilo jasno, da je moj, sedaj, ko se mu oblikuje karakter, pa je to še bolj očitno.

HA HA SAMO TI SANJAJ, DA JE ZIHER TVOJ.. ITAK.. 🙂

Oh, ja. Predvsem pred in po drugi svetovni vojni je bilo takih otrok veliko. Moški so bili v Nemčiji , Italiji,…ženske same doma z otroci. Tisti moški, ki so bili nesposobni , leni ali kaj drugega,za delo so ostali doma. Predvsem nekateri, ki so bili nesramni tudi do svojih žena. Mimogrede so posiljevali ženske vse po vrsti. Nekoč se ni dosti govorilo o tem. Nobena ženska se ni upala zaupati možu, da je posiljena ker bi jo takoj nagnal. Nekoč mi je ena gospa zaupala ( pred smrtjo ), da niti sama ne ve kolikokrat je bila posiljena od pokvarjenih sosedov. Nikoli tega ni zaupala možu, ker se ga je bala. Tik pred smrtjo pa je izvedela, da je to počel tudi njen mož drugim ženskam. Otrok je bilo veliko kdo bi vedel čigavi so.Kadar so njuni otroci odrasli pa je bila srečna, da so vsi odšli od doma in si poiskali partnerje od drugod. Bala se je , da bi se zaljubili v mogoče polbrate ali polsestre. Če je ženska bila poročena se je upoštevalo, da so njuni.Bilo pa je tudi veliko zakonov sklenjenih zaradi interesa staršev, denarja,…,moški ali ženska pa je hrepenel / a za drugo / im in se je iz tega hrepenenja zgodil kukavičji otrok.Tudi danes se dogaja, da se zgodi nekaj podobnega. Večinoma se izve če otrok zboli in potrebuje kakšen organ od očeta, da ni njegov oče. Na eni poroki je bil sodnik ( sedaj že pokojni ) malo vinjen. Na vprašanje, kako rešujejo zadeve , kot so zatajitve otrok, odgovoril: že samo dejstvo, da je imel možnost imeti spolne odnose z materjo tega otroka in ga zaploditi pri meni večinoma pomeni, da je on oče tega otroka . Statistika. Tudi danes se dogaja, da se zgodi to ali ono, mogoče ženska niti ne ve , da on ni oče otroka, mogoče je tako tudi boljše za vse vpletene. Malce grdo se sliši, : tega otroka pa je zanosila, ko je bila z drugim. Trpi otrok, mi odrasli pa , …?

Draga mamica, enkrat bo resnica prišla na dan, kaj boste storili pa takrat?

Pomislite kako boste enkrat pogledali svojemu otroku v oči in kako mu boste razložili, kako ste manipolirali z njenim očetom!! Osnovno otrokovo pravico ste zatajili, to ste mu dolžni povedati.
Vprašam se kje imate vest. morda pa je tudi vaš oče sosed, in gre veriga naprej.
Umazanija se ne preneha!!!

Grozna mati!!!!

Večkrat rada pobrskam za zanimivimi temami na tem forumu – večkrat nič ne napišem, si pa mislim svoje … In bolj kot vaše prispevke prebiram, bolj mi je jasno: živemu se vse zgodi.
In res je, nimamo pravice obsojat nikogar, vsak je krvav pod kožo.
Sama imam partnerja že več kot 13 let, ampak sem ga vmes večkrat prevarala. Skupaj sva od mojega 17-tega leta, nisem se izživela in med študijem se je zato dogajalo marsikaj. Na to, kar sem zapisala, nisem ponosna, ampak priznavam. In lahko vam napišem tudi to, da medtem ko sem ga varala – ,mi je bilo čisto vseeno, kaj bo sledilo. V glavi sem imela le eno stvar: uživaj kratko življenje.
Vem, da se boste eni zelo zgražali nad mojim pisanje, vendar mi je vseeno, saj je tako iskreno tudi bilo. Drugi se boste spraševali, zakaj nisem partnerja zapustila – imam ga preveč rada. Pri drugih je šlo le za seks, občutek vznemirjenosti in tega, da se pravzaprav moram znoreti pred zakonskim življenjem.
Danes imama dveletnega sinčka – molim, da bi ostala zvesta – zaradi partnerja, ki je čudovit in zaradi otroka.
Tako da ne obsojat vsevprek – vsi smo krvavi pod kožo.
In kaj hitro se lahko zgodi, da zanosiš z nekom, ki ni tvoj partner. Ne podpiram, ampak razumem.

Tudi jaz sem zanosila z moškim, ki ni moj partner. S partnerjem imam že dva otroka, ki sta si podobna kot jajce jajcu, zato bi se že na prvi pogled opazilo, da tretji ne deli družinske podobnosti, pa tudi skrbelo me je breme skrivnosti, s katerim bi morala živeti. Tu je še čisto praktičen razlog: dedne bolezni. Možnosti zdravljenja so lahko nekoliko okrnjene, če imamo napačno družinsko anamnezo. V končni fazi pa nisem v nobenem aspektu sposobna imeti tretjega otroka (nimam ekonomske varnosti, nimam podpornega okolja, nimam potrebne psihične stabilnosti – tu se boste bržkone strinjali, češ, prešuštnica, itak). Skratka, čim sem naredila test, sem šla nemudoma k svojemu ginekologu po napotnico za splav. Ni bilo nobenega razmišljanja. Je pa bilo odločilno dejstvo, da sem sama pri sebi že dolgo pred tem vedela, da sem rodila toliko otrok, kot mi je bilo namenjeno. Če bi si pa v osnovi želela otroka, bi ga pa obdržala. Saj bi bil moj, ne glede na to, čigava je bila sperma. Niti partnerju niti ljubimcu nisem povedala ne za nosečnost ne za splav. Mi je pa izkušnja prinesla strpnost, da se ne zgražam in ne obsojam. Vsi se po svojih najboljših močeh spoprijemamo s tem, kar nam prinese življenje in kar je prav za nekoga, ni nujno prav per se za vsakogar. Z besedami enega mojih najljubših pisateljev: “Človek posadi, za kar ima moči, in to goji.”

Ali je potem sinček vajin oziroma bi povedala možeku če ni/ne bi bil?

mBama

super, pametno, čestitam in želim srečo še naprej,….. te je namreč malo

tudi meni se je zgodilo pred leti, ko sem varala svojega bivšega partnerja, da sem zanosila z ljubimcem, ampak mi na kraj pameti ni prišlo, da bi otroka obržala, čeprav še nisem imela svojih.
s tem enostavno ne bi mogla živeti. ne bi mogla otroka nekomu podtakniti.
partner je vedel, da grem na splav, ampak ni vedel, da ni bil njegov. takrat sva bila mlada, stara sem bila 23 let, študentka in bil je tako neugoden čas, tako da se je tudi bivši partner s tem strinjal.
povedala sem pa tudi ljubimcu o tem in takrat sva nehala.
čez čas sva se razšla tudi s partnerjem, pa ne zaradi tega, pač pa zaradi drugih stvari, ki niso šle.

danes imam dva krasna otroka 🙂

Zanosila z ljubimcem, poročena in že imela otroka. Ljubimca sem imela zelo rada, ampak na kraj pameti mi ni prišlo, da bi obdržala, ker sploh nisem 100% vedela čigav je otrok. Da bi otroku naredila to, da ne ve kdo mu je fotr, pa da mora it na testiranje. Ne hvala. Ne obtožujem pa tistih, ki otroka pripišete možu in nobeden nič o tem ne ve. Vsak si po svoje uredi življenje, kakor njemu najbolj odgovarja!

Saj sploh ne morem verjeti kaj berem.

Ja kašne pa ste ženske? In s temi stvarmi lahko živite?

brez besed….

….ne obsojam nobenega,ampak vsak par ki se spušča v sex,ve da lahko pridejo posledice-OTROK in pole pa vsi križi in kraži…..in ko berem take kot določene ženske pišejo,mi gre enostavno na kozlanje,ker se da prej preprečit,kot kasneje lečit in razni prepiri do sodišč itd…..varaj,delaj kr kdo sam želi,ampak z ČISTO GLAVO!!!!

je vsak otrok, rojen v času zakona partnerjev.

Kaj pa naredijo potem, ko tata ugotovi, da otrok ni njegov?

Ker jaz tak primer osebno poznam, ko je zena drugega otroka naredila z ljubckom in ker otrok ni bil nikakor nobenemu podoben, je moz po nekaj letih naredil DNK test in ugotovil, da otrok ni njegov. Onadva sta se razsla, on pa ima danes stike samo s prvim otrokom.
Meni se ta drugi otrok tako smili, ker sam ni nic kriv, pa njegov “tata” ga je zavrgel in noce vec videti (“tata” zato, ker za tega otroka je on oce). Otrokova razlaga je, da je mama naredila nekaj grdega in je zato tata jezen na njega. Ka bo cez 10let s tem otrokom si ne upam niti pomislit. Res pa je, da je stvar se zelo sveza in vsi okoli upamo, da se bo ta clovek s tem pac sprijaznil in pomislil, kaj je dobro za otroka, ker ceprav nimata skupnega DNK, sta se do pred kratkim bila tata in sin.

Včasih me je prav sram, da nam kot spolu delajo nekatere tako sramoto in ob medlih izgovorih za vlačenje po vseh vogalih mi gre na bruhanje!

Po naši ustavi ima oče pravico poznati biološkega očeta. Poznam primer ko je sodišče tako odločilo. In te male sončke, ki niso nič krivi bi vsekakor umaknila iz škodljivega okolja strupenih mam, pa naj jim uspe ali ne uspe podtakniti otroka, ali pa jih odkrijejo. In da ne bo pomote: tudi očete-pofuklje bi odstranila iz dosega nedložnih otrok.

Poleg tega bi jih poslala na ljubljansko pediatrijo gledat ko se nekateri mesece in leta borijo za otroke in njihova življenja in jim niti na misel ne pride seks s kom drugim, velikokrat nimajo moči niti za seks z zakonitim partnerjem.

@suzi30

to je z eno besedo – grozno :((( Ubogi otrok.

In teh otrok, kjer oče ni biološki je nekje med 10-15%.