Košarica
Opazil sem jo v hribih. Sama se je vzpenjala. Kje sem jo že videl? Pritegnil me je njen izraz na obrazu. Sama hodi! Tudi jaz že dolgo.
Ko zapuščam kočo, jo ponovno zagledam. Zamišljena je in počasi hodi. Se že pogovarjava. Besede kar lijejo iz obeh. Ločena je, hči gre rada že po svoje. Moj bog, všeč mi je. Kdaj že sem opustil upanje, da bi še kdaj osvajal. Del poti se peljeva skupaj in neizogibno vprašanje: -Si zato, da se še srečava?-
-Ja mogoče pa res nekje v hribih,- ostane skrivnostna in nedosegljiva!
Vozim se ob vodi. Zazdi se mi, da sem jo videl. Hitro ustavim in še hitreje jo najdem. Zasmeji se in že se sprehajava. Kakšno naključje, da jo srečam ravno tu blizu mojega doma. Za nobeno ceno ne povem, da se ravno vračam iz njenega kraja bivanja, kjer jo že nekaj dni brezuspešno zalezujem.
Težave ima v službi. Podrejene sodelavke niso preveč resne pri delu in precej opravljajo. Ona in njen direktor načrtujeta razne projekte in na njej je, da se, projekti tudi izpeljejo. Le mlajše razvajene sodelavke se ne pripravijo k delu. Rajši razglašajo, koliko imajo opraviti s svojimi porokami in to nalašč tako, da ona sliši. Slab dan ima za sabo.
Postajam vse manjši. Ona in njen šef! Zanima me, kako je po službi, ko je doma? ima koga?
-Moje privatno življenje nikogar nič ne briga!-
se razjezi in zdi se mi, da sem podrezal v živo. Zmanjka besed. Da ni ona v službi pri svojem šefu vse, ko pa pridejo prosti dnevi, mora biti šefe pri svoji družini, kot se to tudi spodobi.
Ko sva ob avtu, se na hitro posloviva. Nič ne vprašam, če bi se še srečala…
Ničnisi vprašal, pa si bom vseeno dovolila:
Ne zalezuj, ne vrtaj v intimo. Raje se pogovarjaj, raje dajaj, raje, doživljaj lepe trenutke ki so, ne bodi nestrpen…tako jo boš morda odgnal. IN ko se ti pojavi vprašanje ali se bova videla, to pač vprašaj. Pa ne z velikimi pričakovanji v glasu, bolj tako, te lahko povabim na sprehod, na kavo…
Hvala Corrina za nasvet.
Prav imaš. Ravno to, kar si mi odsvetovala, sem počel v mladosti. In sedaj sem užival, ko sem bil ob njej. Občutil sem nekaj, čemur sem se v bistvu že odpovedal. Užival sem ob njej z dušo in telesom. Celo tisti meni nepoznani ponos sem občutil, ko sva srečevala moje znance, ko so me bili vajeni videti samega.
Na koncu se mi svet ni podrl, vesel sem bil tistih nekaj dni, ko se mi je po žilah precej hitreje pretakalo..
Še zanimivost. V to žensko sem bil nekoč že zagledan. Ko sem spoznal, da je že poročena, sem jo pač moral pozabiti. Zelo me čudi, da se nisem prepoznal. Medtem je njena hči že skoraj odrasla.
Življenje je polno presenečenj. Mogoče jo bom nekoč srečal v domu starostnikov. Z veseljem jo bom povabil na kavo.
Kdo pa pravi, da ima kaj s svojim šefom. Skupaj delata in načrtujeta projekte, to pa je verjetno tudi vse. Ne vem, zakaj si takoj vrgel puško v koruzo. Jaz sem svojemu pred…14 leti povedala, da imam slabe izkušnje s fanti in se nimam namena (še) vezati. Pa sva se kar zmenila za 3 mesečno “preizkušnjo” brez obveznosti in sva danes lepo poročena in z otrokom. Ne se dat, če ti je res všeč! Sploh pa se ne smili sam sebi in ne čakaj na dom upokojencev! Redko srečamo ljudi, do katerih zares čutimo simpatijo. Če je tudi obratno, ženske nekako pričakujemo od moškega, da se bo malo potrudil. Malo taktike, pa bo.
Oprosti, res nebi bila rada nesramna, ampak moj vtis ob tvojem branju (lahko 100% zgrešen).
Ko se dva srečata, je potrebna le sekunda in že veš, ali ti je všeč ali ne. Potem drugič, ko ob pogovoru ugotoviš, da se vajina energija pretaka kot ena reka, te še bolj začara.
Lahko pa se to dogaja le eni osebi, druga pa zaradi določene malenkosti pretrga to nit. Lahko ji ne odgovarja vonj, neurejeni zobje, preperela oblačila, egocentričnost, zadušljivo stanovanje, brada, brki, kaj starinskega, brez občutka perspektive…
Sicer pa si želi izključno prijatelja, ki bi jo zabaval v trenutkih, ko ne more nikomur tečnariti (potrebuje le dobro prijateljico).
Vsekakor odpri oči in naj ti kri divje vre po žilah, ne zaradi drugih, zaradi tebe!Srečno!
Vsem bi se rad zahvalil za vaša mnenja. Vsem bi rad pojasnil “težave” ob mojem osvajanju trdnjave.
Nekateri dobronamerni nasveti so težko uporabni.
Zalezovanje ni ravno primerna beseda za moje prizadevanje, da bi izbranko ponovno srečal. Na naključja se ne gre zanašati. Res, da sem jo v nekaj dneh dvakrat srečal, vendar jo pred tem nisem videl dobro poldrugo desetletje. Ali naj stojim ob cesti med njenim domom in krajem kjer prebiva in se delam, kot da štopam?
Kako le naj jo vabim na kavo, vztrajam pri mehčanju njenega srčka, čakam na njeno potezo, ko pa se kljub težkim debatam nisva drug drugemu predstavila z imeni, niti izmenjala telefonskih številk. Tu ne pomaga ne telefonski imenik, ne kompas. Mogoče bi mi to razložil sosedov Fifi, ki ga včasih vidim samega na cesti.
Očitno je udeleženec moškega spola amater, za predstavnico ženskega spola pa raziskave o tej trditvi še niso zaključene.
Takoj me je posvojila za prijatelja v stiski. Ker sem se preveč preveč zanimal za obstoj njenega “bližnjega”, se ji je vklopil alarm. Ne vem, kakšne zaključke ima s prijatelji moškega spola.
Če imam kaj stika z intuicijo, bo držalo nekaj, kar sem že napisal. Sama pravi, da ji je njeno delo v veselje, izziv. Nedvomno je sposobna in nepogrešljiva. Tudi živi več ali manj za to podjetje in še za koga v tem podjetju. Do tu je vse v redu, le ko pride konec tedna, nastane problem. Žanje usodo nas vseh tistih, ki prisegajo, da je bolje imeti goloba na strehi, kot vrabca v roki.
Potem jo pa človek na gospodov dan opazi v prelepem višavju s takim žalostnim obrazem, da ti v trenutku vzbudi neustavljivo željo izvabiti nasmeh in prižgati kresničke v njenih očeh.
Zaenkrat je to vse.