Lep pozdrav vsem, ki ste aktivni na forumu, ki sem ga obiskal zaradi svoje stiske. Pravzaprav ne vem zakaj sem se odločil za sporočilo. Že nekaj mesecev se borimo s hudo boleznijo očeta. Rak, kaj pa drugega.

In, ko sem vedno znova v skrbeh in dvomih kako ravnati, iščem kak nasvet. Marsikaj sem že prebral, razmišljal, se pogovarjal. A toliko topline in treznega pogleda na slovo od svojih dragih nisem našel nikjer drugje. Hvala vsem, za vse!

Mislim, da sta minili dobri dve uri, kar sem bil na vaših straneh in srkal, spoznaval, bral. Koliko zgodb, ki so skoraj povsem kot moja (naša). Hvala! Zdaj mislim, da vem kako bi bilo prav. Obiščem ga in ga objamem, pa čeravno zdajle ne vem če bom zmogel. Bom! Zaradi vaših vzpodbud.

Ob mnogih postih sem spoznal tudi, da še vedno drži, da ljubezen nikdar ne umre. Pa čeprav nas svet skuša prepričati v kaj drugega. Lepo pozdravljeni! Hvala.

Dragi Jakka!

Boš zmogel, moraš, zase in za očeta.

Jaz te priložnosti nisem imela, nesreča mi je vzela tisto kar sem res ljubila in nisem bila ob njem. Zjutraj sem ga zadnjič videla, popoldne pa policisti…

Izkoristi vse kar ti je dano, zal ti ne vem svetovati drugače, vem pa da boli…

Bodi močen,lp

Dragi Jakka.

14.marca lani mi je umrla moja draga mami.
Vem, kako hudi boji so z rakom in nihanja upanj in brezupa.

Težko živim brez moje mami, pomenila mi je vse. Velikrat se razjočem, žalostna sem, ker se ne morem sprijazniti, da je ne bom več videla, je objela in se pogovarjala z njo ob kavi. Hudo je.

Bodi ob očetu, kolikor lahko. Povej mu, da ga imaš rad, jaz sem ji to govorila skoz, jo bodrila, pogovarjale sva se o cvetoči spomladi in poletju, ki pa ga žal ni dočakala.

Vedi, da očetu sedaj največ pomeni, da si z njim. V notranjosti bije hude boje, saj ve, da ne bo mogel premagati te krute bolezni. MOja mami je ves čas vedela, najhuje ji je bilo, ker je vedela, kako je meni. Čeprav sem se solz in joka poskušala vzdržati ob njej… Nikoli mi ne bo žal, da sem bila vseskozi ob njej, zadnje mesece, tedne, ure, minute…Čeprav nama je bilo neznosno težko, njej zaradi bolečin tako fizičnih kot čustvenih, jaz pa se bila v sebi grozne boje jeze, nemoči in žalosti. Težko se je poslovila, vendar se je tako lažje. Bolečine so bile neznosne, in vedela je, da bo morala ‘oditi’.

Želim ti čim več moči in poguma….

Jakka, vem, kaj preživljaš … in vem, kako zelo ti je težko in hudo, ker je izid boja vnaprej znan! Vendar, stoj očetu ob strani, bodri ga, daj mu trenutke, katerih se boš tudi ti sam spominjal in za katere boš dejal: hvala bogu, da so bili! Omili mu ure samote, v katerih premišlja o življenju, ki je za njim. Oče se verjetno zaveda minljivosti, najbrž ve, kaj se dogaja in kateri čas se bliža, zato si bo želel biti s svojimi in jim povedati še vse tisto, za kar se mu zdi, da morate vedeti. Zato bodite ob njem, poslušajte ga, pogovarjajte se z njim. Verjemi mi, ker sem to izkusila, to so trenutku, ki ne bodo pozabljeni in čutil boš, kako dobro delo si naredil, ko si bil z njim v tem času. Še ga obiskuj, še ga objemi, beri mu … enostavno bodi z njim.