Hoj!

ne vem kaj naj. res je, da js nisem zgovorna in včasih zanlašč nič ne povem, včasih mam pa kakor vse zaprto in sploh ne spravim glasu iz sebe, ker mam občutek nadzorstva…
Včasih pa mi že pride misel, da bi bilo usmiljeno, da bi ker povedala, da se ne bi drugi mučili ob meni, pa je zadrega prevelika, da bi jo premagala.
Mami potem izbruhne- razlog, da je kosilo, katerega ni nihče odpovedal in ona ni vedela za koga naj vse kuha- v nedeljo- brat je predolgo spal, zame ni vedela koliko časa me ne bo nazaj iz aktivnosti.Da js v svoji skupini tudi rabim vedeti osnovne podatke kje je kdo, da vem kako delati.
Ampak to je res kaplja čez rob, zaradi katere si upa izbruhniti- oz. en oprijemljiv razlog.V resnici ji je doseglo vrh glave, ker vse večere preživljamo tiho, vsak s svojo aktivnostjo, ona pa bi rabila dialog.
Potem pa vsi poklapani sedimo za mizo, mami joka, nihče od nas pa ne ve kaj pripomniti. Nazadnje ji je prehudo in vpraša, če je sploh kdo slišal, da je nekaj rekla. Js nič ne rečem ker ne vem kaj bi rekla, v katero smer? MIslim si, da mami rabi tolažbo, vendar ji jo jaz ne bom dala. naj oče kaj naredi….
Pa ostali še vedno nič ne rečemo, nazadnje reče ati, da pač mora najprej razmislit.Mami reče, da lahko vsaj to pove, ne da misli,da je čudna in da govori nekaj kar ostali še nikoli slišali nismo, kar ne razumemo. Da se ji nikjer to ne dogaja, da drugi dajo odziv na to kar govori.
Potem besno začne pospravljati po večerji, ati pa tud besno vstane: no pa že spet ona pospravlja! kot da ne more pustit.
Potem se premaknemo v dnevno, mami nekaj dela v kuhinji. Vsi še vedno nemo tiho. Oče vpraša brata kdaj gre v Ljubljano, odgovori, da danes, oče vpraša glede prevoza, pa mu reče brat skoraj malo bojazljivo, da še nima prevoza.
Oče v negotovosti reče, mogoče bi mogli kakšne večerne aktivnosti uvesti.. nihče mu ne odgovori.
Gre v kuhinjo k mami in ji nekaj reče, ona mu reče nekaj nazaj. Ne vem točno kaj in v kakšem tonu.
V glavnem je obupno.

Res ne vem kaj naj si mislim, kaj naj sploh ukrepam, res je da se počutim brezčutno, a po drugi strani previdno kot da se ne bi želela ujeti v zanke. POčutim se neodgovorno, da bi morala, dati vsaj osnovne podatke, po drugi strani pa mu je obupno, da me doma sprašujejo le po osnovnih podatkih (kaj več pa že ne upamo vprašati, sej še to komaj iz tebe izvlečemo!). Počutim se, da bi šla stran, na svoje, a po drugi strani si mislim, če se stvar ne razreši jo bom ponavljala tudi drugje.
Res je, da se v drugih odnosih počutim precej podobno, kot mislim, da se počuti mami. Želim se zbilžti z nekom, pa ne vem kaj naj govorim, iščem nekaj skupnega, da bi se zbližala, pa se počutim sama v sebi kot grozna, priliznjenka, nekdo, ki se na silo nekam želi priključiti. Da so me drugi siti in da sem jim vsiljiva, da nimam realnega pogovora ampak le zabavne teme, da se izogibam resnični globini odprtosti in želim le zaslon, varnost.

Ko je odšla od mize je se rekla: ampak me ne boste uničili, ne bo vam uspelo.
Oče pa je dejal vznemirjen rahlo v strahu in bolečini in zaskrbljenosti: oh, kot da kdo kej takega hoče!
Potem pa je začela pospravljati je bil pa besen.

Jaz se nekaj časa nisem znasla in sem kar stala nato pa malo segala sem in tja z mislimi in nisem vedela česa maj se lotim, da se bom umirila in da ne bom v prazno nekaj počela le za to da ne bom praznih rok. Potem sem šla tole napisati zbrala misli in se nato lotila igranja kitare. Koncentrirano. Ne vem ali je to ignoranca, brezhibnost, hlad, ali je le preudarnost, razsodnost, da se mora zadeva umiriti drugače se ne bomo mogli pogovarjati. Da mora vsak razmisliti.

Napisala nisem svojih podatkov da se vsaj malo orientirate. Stara bom 30 let, 3 leta zaposlena, se vedno živim pri starših. Vedno manj sem v kontakt z njima kar mi večkrat zbuja slabo vest ker e mi zdi vredu da povem osnovne stvari kdaj grem kam in kdaj se vrnem. Vendar mi gre to zmeraj težje ker imam občutek nesvobode in nadzorstva ali prav usmerjam svoje življenje ali drvim v pogubo z vso brzino, brez trohice zavedanja, da me čaka prepad.

V bistvu kjerkoli težko govorim razen tam kjer res sodelujemo pri pripravi kakšne aktivnosti ali pri izobrazevanju.

Mami pravi da gre zgodaj spat zato ker ji je dolgčas in obupno v teh temnih večerih pa se midva z očetom se nič noceva pogovarjati. Ja res raje kaj delala, bere in se na vprašanja odzoveva kot bi bila to motnja v najin svet.
Mami je rekla da to razume da smo različni ampak bi vseeno kakšen odziv.

Js sem tud v teh večerih smrt utrujena ko se začne tema postanem brez energije in veselja. Groza me je teh dni.
Zjutraj pa ne morem vstati. Čeprav nadvse hrepenim po lepih svetlih dneh ko bom imela energijo, voljo in navdih za delo.

Sem že dobila preblisk, da je ta utrujenost v bistvu umetno upadanje pred obupno ker mi nič ne gre- oz. V ničemer ne vztrajam, prehitro obupam in se mi nabira kopica stvari ki jih delam pa jih ne znam dobro ker nisem vztrajala.
In se ničesar ne upam lotiti ker sem zasedena z vsem mogočim česar potem ko pridem domov ni več. Tu je le soba in vse dolžnosti ki jih moram dokončati ali pripraviti do naslednjič.

Sem že kar odšla iz prejsnje teme prosto po toku asociacij in premisljevanja v drugo smer.

Najbrz je to življenje. Nenehno prilagajanje in popravljanje smeri. Naporno predvsem pa mi ga ni nihče tako predstavil in se stalno bojujem da bi se uresničile moje predstave o življenju in se izcrpavam , namesto da bi se ne ukvarjala toliko z okvirjem ampak bolj polnila vsebino slike.

Spoštovana mlada dama,

naj na začetku samo omenim, da sem vaši dve pismi združila in skupno objavila.

Iz vašega pisanja je najmočneje možno občutiti raztresenost, nemir in zmedo ter s tem povezano težo prebijanja skozi vrstice vaših besed. Kako težko vam mora biti v vašem življenju, si lahko le zamislim. V največji meri vas zasedajo občutki krivde, nemoči in skrajnega obupa. Če pogledate v prihodnost ali v življenju naprej, vidite samo temo. Navdajajo vas razno razne skrbi, občutite vse težke stiske staršev, o katerih ne spregovorita, ter se čutite izgubljeni glede ureditve lastnega življenja. To je tisto, kar pri vas pogrešam: čutiti je, kot da ne obstajate ali kot da ne bi smeli živeti svojega življenja in svojih želja.

Problem, ki ga izpostavljate, nedvomno kaže na nerazčiščene probleme vaših staršev, katerim se izmikata, jih zanikata in živita, kot da je vse v redu. Ob večerih, kosilih… vam je namreč zato tako težko, ker vse te konflikte med staršema, ki so prikriti in neizgovorjeni, občutite (verjetno tudi vaš brat in starša). Super je, da vseeno sledite misli, da se morajo starši čimprej začeti pogovarjati in da vam ni treba ničesar reševati namesto njiju – čeprav je težko zdržati. Res je oče tisti, ki bi mami lahko nudil tolažbo in oporo (in obratno) oz. bi se morala pogovoriti – in ne vi. Težko vam je, ker čutite materino nemoč, krhkost in razočaranje. Odgovornost staršev (zakoncev) je, da konflikte med seboj čimbolj sproti razrešujejo, saj s tem preprečijo oz. zmanjšajo čustveno breme, ki sicer “pade” na otroke. To se dogaja v vaši družini. V tistem molku in tišini za mizo je toliko enega nasilja, besa in pritiska, ki ga vaša mati potencira še z jokom, da je ostati ob mizi res nemogoče in nevzdržno, kaj šele kaj pripomniti.

Želim, da se čimbolj zavedate, da imate v življenju nešteto možnosti, kaj narediti s svojim življenjem. To pa je vaša odgovornost, glede na to, da ste odrasla ženska. Spodbujam vas, da postavite sebe in svoje želje na prvo mesto in da začnete v tem slogu delovati in živeti. Če je torej v domačem okolju težko živeti, si lahko poiščete in ustvarite okolje, kjer boste uresničeni, mirni, svobodni in zadovoljni. Treba bo seveda tvegati in iti nasproti večjim spremembam. Tukaj poslušajte sebe in svoje občutke. Če vam domače vzdušje jemlje energijo ali vas kako drugače onesrečuje, poskrbite, da boste poiskali mesta in ljudi, ki vas napolnjujejo. Dokler vaši starši ne bodo dojeli, da morajo konflikte razčistiti, se najverjetneje kaj dosti v njunem odnosu ne bo spremenilo. To pomeni, da se boste doma še dolgo tako počutili. Lahko ostajate zagrenjeni še v nedogled in se “pritožujete”, a verjemite, da je smiselno, da sami najdete načine, s pomočjo katerih boste začeli napredovati, se bolje počutiti in navsezadnje boste ponosni nase. Začnite skrbeti zase in se usmerite predvsem v to, kako se vi z nečim počutite, kaj bi vas zanimalo, kaj bi si želeli idr. Zaupajte vase in verjemite, da se vedno odprejo neke nove poti, ko se nekaj večjega odločite. In kadar nekaj v življenju tvegate, se zgodijo spremembe.

Želim vam mnogo pogumnih korakov na vaši novi poti in hodite z upanjem. Težje kot je, verjetno ne bo, boste pa ponosni na nove dosežke. Srečno!