koliko se pripavljate na sam porod in dojenje po njem??
En velik podpis!!!
Vse pametujejo in pravijo o dojenju da je oh in sploh, ne najde pa se ena pametna glava, ki bi povedala kako se v resnici temu streže. Pri sinu sicer vem, da druge izbire kot AM ni bilo. Sem pač dala več na to, da je otrok sit in zadovoljen, kot pa da bi ga cele dneve matrala s tišanjem zize v usta, da bi sem mi pa mogoče naredilo dovolj mleka, za njegove potrebe. In sva ostala na flaši. Pri hčerki dojenje steklo brez problema, mleka vedno glih za glih in se dojiva še sedaj, pri 8.mesecih.
Mogoče samo en nasvet tistim, ki ste prvorodke…dojenje nikoli in nikakor ne sme boleti. Če boli, če vam do plavega zacmuli bradavice, če vam bradavice razpokajo in so boleče, pomeni da otrok ne vleče pravilno. Nabavite nastavke (zaradi ničnih bradavic sem z njimi dojila prva dva meseca).
Ne it po reglcih in vzeti za sveto vsega, kar vam bodo povedali ali pa rekli v porodnišnici. Konec koncev boste z otrokom šli domov vi in ne one.
Pa duda…so hudo pametni “ne dude mamica, raje jo dajte na prsi”…kakor komu…naša nikoli ni bila odvisnik od zize, od rojstva naprej se na zizi naje in se obrne vstran ko je sita. Ne poznam nobenega zizlanja in spanja na dojki.
O samem porodu…čim manj razmišljat in it v porodno, kot da ste šle v kino. In ja…psihiranje v naprej…samo sebi in otroku boste naredile ogromno škodo. Moja dva poroda…prvi 4 ure (sin imel nekaj čez 4kg), drugi 2 uri (hčerka 3700g), pri obeh šivana, sproščena od sekunde ko sem rodila, noben od njiju ni imel kolik, sin začel ponoči spati pri 1.mesecu (bil na flaši), hči pri 2.mesecih (dojena).
Je dosti v tem, če greš v porodno z “neopranimi” možgani..Pa saj boste same videle.
En velik podpis!!!
Vse pametujejo in pravijo o dojenju da je oh in sploh, ne najde pa se ena pametna glava, ki bi povedala kako se v resnici temu streže. Pri sinu sicer vem, da druge izbire kot AM ni bilo. Sem pač dala več na to, da je otrok sit in zadovoljen, kot pa da bi ga cele dneve matrala s tišanjem zize v usta, da bi sem mi pa mogoče naredilo dovolj mleka, za njegove potrebe. In sva ostala na flaši. Pri hčerki dojenje steklo brez problema, mleka vedno glih za glih in se dojiva še sedaj, pri 8.mesecih.
Mogoče samo en nasvet tistim, ki ste prvorodke…dojenje nikoli in nikakor ne sme boleti. Če boli, če vam do plavega zacmuli bradavice, če vam bradavice razpokajo in so boleče, pomeni da otrok ne vleče pravilno. Nabavite nastavke (zaradi ničnih bradavic sem z njimi dojila prva dva meseca).
Ne it po reglcih in vzeti za sveto vsega, kar vam bodo povedali ali pa rekli v porodnišnici. Konec koncev boste z otrokom šli domov vi in ne one.
Pa duda…so hudo pametni “ne dude mamica, raje jo dajte na prsi”…kakor komu…naša nikoli ni bila odvisnik od zize, od rojstva naprej se na zizi naje in se obrne vstran ko je sita. Ne poznam nobenega zizlanja in spanja na dojki.
O samem porodu…čim manj razmišljat in it v porodno, kot da ste šle v kino. In ja…psihiranje v naprej…samo sebi in otroku boste naredile ogromno škodo. Moja dva poroda…prvi 4 ure (sin imel nekaj čez 4kg), drugi 2 uri (hčerka 3700g), pri obeh šivana, sproščena od sekunde ko sem rodila, noben od njiju ni imel kolik, sin začel ponoči spati pri 1.mesecu (bil na flaši), hči pri 2.mesecih (dojena).
Je dosti v tem, če greš v porodno z “neopranimi” možgani..Pa saj boste same videle.[/quote]
Bravo, se popolnoma strinjam!
tudi sama sem mnenja,da ni treba pretiravat s knjigami,ker občutek pove kaj je prav!marsikatera mamica se zgraža kako si nekdo nič ne prebere itd..,ampak to je le odločitev samega posameznika.ni treba zaradi tega nekoga obsojat,ker tudi nekdo ki ne prebere celo knjižnico ne obsoja tistega drugega.pomembno je da je človek umirjen,ko to otrok potrebuje,ker otroku tista teorija,ki jo ima mami v glavi nič ne pomaga.
prvič sem se ubistvu prepustila dogodkom ker nisem vedela kaj lahko pričakujem od poroda in če bi upoštevala zgodbe ki sem jih slišala bi rabila eno goro pomirjeval . za dojenje sem bila pa takoj odločena da bom preizkusila če se bo le dalo in na koncu tudi sem dojila celi 2 leti.
v drugo sem že vedela kaj lahko pričakujem tako da se nisem prav ne vem kolk pripravljala in še dobro da se nisem saj je bilo vse skupaj končano v 8 minutah z mojimi popadki:)(v prvo pa 13 ur brez svojih popadkov). dojenje je bilo tu krajše ker je pri 6 mes začel odklanjat.
zdaj v tretje pa komaj čakam porod in upam da bo tko kot druga runda. pripravljam se pa ne ker itaq ne veš kaj te takrat čaka. za dojenje pa upam da bo tudi tokrat šlo 🙂
O tem dojenju se govori,kot da je to bistvo življenja vsake mame. Eh ja, če si zmožen pogledati malo z distance, vidiš, da je v življenju milijon stvari pomembnejših od enega dojenja, ki, roko na srce, ne pomeni nobenega čudežnega eliksirja in garancije za kasnejše življenje. Če ti paše in če gre, doji, če ti ne oz. ne gre, pa ne. Bistveno je, da bo otrok sit in normalno napredoval ob normalni, ne napsihirani mami, ki bo sposobna poskrbeti zase in za svojega otroka.
Ok, pa sem mislila in imela občutek, da sem zmešana, ker niti ne berem niti se ne živciram glede poroda, ki me čaka čez 2 meseca (no,upam da ne kaj prej). Vsi okoli oz.vse kolegice me nažirajo al bo epiduralna, kolegica ima mesec za mano rok in je že od začetka vsa panična, pa non stop me nažirajo – pa vsi sprašujejo v katero porodnišnico (od 2 najbližjih) bom šla…jst pa dejansko še čist brez enega resnega načrta in kaj in kako. Pač vem da rodit bom mogla in lahko samo upam, da bo vse OK.
Ja, sej to me čaka, čeprav sem od parih kolegic slišala, da ravno tistega ne zveš kar bi moral 🙂 Tko da mislim, da bom po par info še dodatno šla k sosedi, ki je babica v porodnišnici. Sem pa mnenja, da tako in tako ne veš kaj te čaka in kako bo vse potekalo, dokler nisi na tem da se stvar začne odvijat. In predčasna panika in planiranje ponavadi nikol nista OK. Pa ne glede na to al je to porod al karkoli drugega 🙂
No, v šoli za starše povejo marsikaj koristnega, pa še vprašaš lahko tudi na štiri oči, če te kaj posebej zanima. Da bi bilo pa čisto nekoristno, pa ni za verjeti.
Meni je bilo všeč, ko se je razvila debata in smo tudi tako zvedele marsikaj koristnega. Ne samo o porodu, ampak tudi o skrbi za novorojenčka, o patronažni službi, o dojenju ina kam se obrniti, če ne steče (kar je zelo pogosto), o skrbi za lastno telo pred in po porodu. Meni je bilo super.
Sicer pa poučenosti ni dobro zamenjevati za paniko. Sama sem točno vedela, kaj bo sledilo, ko se bo začel porod. Ker v porodnišnicah delajo po enem kopitu. Pa moj je tudi vedel, kaj se bo dogajalo, ker sva skupaj hodila na predavanja. Bil je dobro pripravljen, kar je zelo pomembno. Zavedal se je svoje vloge in bil meni v pomoč ne pa osebju v napoto. Porodnica pa tako ali tako dela tisto, kar mora. Kar ji govorita babica in porodničar in kar zahteva od nje narava.
morda je koristnost materinske šole odvisna tudi od kraja do kraja. jaz tam resnično, brez pretiravanja, nisem izvedela ničesar uporabnega. in tisti diapozitivi ženske, ki rojeva, mi pri mojem porodu niso nič pomagali – ker nisem stala pri nogah, rojevala sem! kaj in kako, pa ti itak sproti povedo. tudi nega dojenčka – ja, sestra je imela lutko, ki jo je previla. strašno uporabno gledat. ne rečem, da je škodila – bi pa tiste ure lahko bolj prijetno in smiselno porabila.
Moj nasvet je, da se pozanimaš, katera porodnišnica NE izpolnjuje pogoja ”dojenčku prijazna porodnišnica” in se odločiš roditi tam. Naziv ”dojenčku prijazna porodnišnica” ima ljubljanska porodnišnica. V šoli za starše govorijo samo o tem, kako je to najboljša porodnišnica, ker skrbi, da ima otrok takoj stik z mamo in je sploh vse temu podrejeno itd. To je teorija, ki se dobro sliši. Praksa je pa taka: Recimo, da boš sprejeta na porodni oddelek ob 1ih zjutraj. Pa če rečemo da bo porod potekal normalno in boš rodila, recimo ob 8 zjutraj. Kaj sledi potem. Torej ležiš v postelji mrtva in izmozgana. Cel dan in noč že nisi spala, poleg tega pa si dala skozi porod, ki je iz tebe potegnil vsako trohico energije. Osebje ti takoj da novorojenčka v roke in to je to. Zase ne veš, nujno si potrebna vsaj 20 ur spanja, ampak ne! Ti imaš svojega otroka že v naročju in po tem ne boš našla miru in spanca. Otroka ti ne vzamejo tudi če jih prosiš. Sicer imaš zraven svoje postelje posteljico, kar je za moje pojme enako kot če je ne bi bilo. Otroka ves čas gledaš in preverjaš če je z njim vse vredu. Potem pa je tu trikrat na dan obrok, se pravi vsakič sestre naredijo ”galamo” in ne spiš. Potem je še enkrat ali dvakrat vmes vizita in spet ne spiš. Da niti ne omenjam tega, da si z dvema ali tremi enakimi revami v sobi, in vsaka ima svojega otroka zraven postelje. In najprej en začne jokat, potem naslednji, itd. Ko končno nehajo te otroci jokat, se seveda, oglasi tudi tvoj in se dere. Skratka preideš v neko čudno stanje iz katerega se potem pobiraš cel mesec ali celo dva. Iz porodnišnice boš prišla izmozgana kot še nikoli v življenju. In že moraš delat, delat in spet delat, sploh za novopečene starše vse vzame še enkrat več časa, saj je vsaka stvar, ki jo delaš, jo delaš prvič. Samo noben ti v šoli za starše ne pove tega, da nisi spal že 3-4 dni, ko se privlečeš domov iz porodnišnice in te še čisto vse čaka za naredit. Mi smo rabili enih 14 dni, da smo se vsaj malo naspali. Iz porodnišnice pa smo prišli dobesedno mrtvi. Poleg tega bodite pozorne na lučke, pod katere vam namestijo otroka, če je slučajno zlateničen. Zase zahtevajte očala za spanje, saj boste celo noč izpostavljene isti svetlobi, ki je milo rečeno zelo zoprna za oči dolgoročne posledice pa sploh še niso znane. Predvsem pa bodite pozorne na ”čelado”. To je preveza za oči za vašega otroka, ki bo pod lučko. Vztrajajte na tem da bo ta ”čelada” ves čas pravilno nameščena, saj bo drugače vaš otrok celo noč izpostavljen zelo močni svetlobi. Posledic tega se sploh ne da napovedati. Če mu bo lezla čez obraz, pa ga lahko ta ”čelada” zaduši, saj mu pokrije nos in usta. Zelo pazljivo morajo namestiti te ”čelade”. Upoštevati morate, da je ljubljanska porodnišnica kot neka proizvodnja za tekočim trakom. Oni delajo na maso in temu primerna je tudi oskrba. Otroke previjajo, kot da so drva in jih tam po previjalnih ”šaflajo” kot vreče krompirja. Poleg vsega smo mi prišli iz porodnišnice in smo morali iti praktično takoj naslednji dan na pediatrično kliniko, ker je imel naš mali navihanec gnojno razjedo pod pazduho. Torej so ga dali iz svoje oskrbe takega, bolnega z razjedo. In to naj bi bili strokovnjaki. Še dobro, da sva starša tako pazljiva in pozorna, da sva ga že drugi dan celega pregledala in to ugotovila. Pa to govorimo ognojnem izscedku in gnojni rani, ne o mali praskici ali pa rdečem flekcu, ki bi ga težko opazil. Potem je tu še ena stvar. Ko vam ponudijo flaško v porodnišnici, jo čim dlje odrekajte. Naš mali je jokal in je sestra kar prinesla flaško. Sicer je vprašala ali naj jo prinese, vendar ti kot novopečeni starš, ne veš, da ko mu enkrat daš flaško, se lahko posloviš od dojenja in seveda privoliš. Iz flaške je pač toliko lažje pit in potem bo dojka samo še namesto dude.
Pa še za konec. Če imate kakšne koli probleme z nosečnostjo in niste čisto prepričane ali naraven porod ali carski rez ali kakšna druga alternativa, imejte v glavi to, da ljubljanska porodnišnica ”forsira” naravne porode, saj se ponašajo z nazivom porodnišnice z največ naravnimi porodi, kar v praksi pomeni da so bolj naklonjeni naravnim porodom, pa četudi obstajajo nevarnosti. Tako da se ne ozirajte na njihova mnenja in pojdite še po drugo mnenje. V vsakem primeru pa se patološke nosečnice izogibajte Dr. Blejec Tanje. Ženska je nestrokovna, hudobna, škodoželjna, žaljiva itd. lahko pa si sami preberete tukaj: mnenja o Dr. Blejčevi
Upam da si dobila kakšen pameten napotek iz tega. Vso srečo!
V Celju otroka vzamejo, če prosiš. Osebje je bilo vsaj do mene zelo pozorno in so pomagali, če sem prosila.
Sama sem morala od začetka dodajati, ker nisem imela dovolj mleka, pa sva vseeno prešli na polno dojenje. Še vedno se dojibva, pa je mala stara 15. mesecev.
Ni treba tako posploševati. Ni vse tako črno.
ne posplošujem. Jaz opisujem kakšna je stalna praksa. To doživi čisto vsaka, ki pride v Ljubljansko porodnišnico. Vse v imenu stika otroka z materjo in v imenu naravnih rojstev. Mhm, dajmo še malo finančno pogledati. Naravni porod je najcenejši in, seveda, je tudi občutno ceneje, če ni potrebno imeti oddelka, kjer spijo novorojenčki in s tem bistveno manj osebja. Da o odgovornosti ne sploh ne govorimo.
Verjamem pa, da se lepo sliši, če je zapakirano v zgoraj omenjen naravno-porodni celofan.
Ni treba tako posploševati. Ni vse tako črno.[/quote]
ne posplošujem. Jaz opisujem kakšna je stalna praksa. To doživi čisto vsaka, ki pride v Ljubljansko porodnišnico. Vse v imenu stika otroka z materjo in v imenu naravnih rojstev. Mhm, dajmo še malo finančno pogledati. Naravni porod je najcenejši in, seveda, je tudi občutno ceneje, če ni potrebno imeti oddelka, kjer spijo novorojenčki in s tem bistveno manj osebja. Da o odgovornosti ne sploh ne govorimo.
Verjamem pa, da se lepo sliši, če je zapakirano v zgoraj omenjen naravno-porodni celofan.
To pa je kar hudo posploševanje. Tako si mogoče dojemala ti, ne doživi pa tega vsaka, ki pride v LJ porodnišnico (kot si zapisala). Jaz sem sicer imela enega zaspančka in problema s spanjem nisem imela, sem imela pa cimro v sobi, katere otrok se je res jokal dan in noč in so ji ponoči otroka odpeljale, da se je lahko naspala in ji ga pripeljale zjutraj čistega in nahranjenega nazaj.
Moj otrok se tudi v porodnišnici ni hotel dojiti, pa smo mu dali flaško, ki je po prihodu domov nismo nikoli več uporabljali, je dojenje čisto dobro steklo.
Tudi pri previjanju niso otroka premetavali po previjalni čisto brez občutka, ampak so si vzeli čas in mi počasi vse razložili, ker je bil moj prvi otrok. Tako da jaz sem bila v Lj porodnišnici zelo zadovoljna in čez dober mesec grem spet v Lj. 🙂
Mene pa zanima, kaj bi tiste militantne zagovornice dojenja tipa NASTI rekle na raziskavo, ki pravi, da pravzaprav sploh ni razlike med dojenimi in nedojenimi otroci v isti družini? No, pravzaprav so celo prišli do tega, da je med dojenimi otroci večja verjetnost za astmo (če so jo imeli tudi starši) 🙂 Bi zmogle priznati, da na zdravje, inteligenco, telesno težo,… otroka vpliva milijon drugih stvari, dojenje je pravzaprav ena čisto banalna zadeva (kot je zgoraj že ena zapisala). Ni važno, če je otrok dojen ali pa hranjen z adaptiranim mlekom, bolj je pomembno, da je nahranjen in ljubljen!
Jaz sem vsekakor zagovornica dojenja, vendar ne za vsako ceno. Jaz sem pri svojem otroku vztrajala, ker sem čutila, da mi bo uspelo, da je to najbolj naravno in smo ženske ustvarjene tako, da lahko same nahranimo svojega otroka. Vendar če bi me to preveč izčrpavalo ali če otrok ne bi pridobival na teži, bi bil kar naprej lačen, bi tudi jaz dala dodatek (prvi teden sem ga morala, dokler ni prišlo mleko). Vesela sem, da ga nisem dala na dodatek tudi za to, ker se je kasneje izkazalo, da ne prenaša kravjega mleka, tako da sva se dojila do 15. meseca, drugega mleka pa ni užival in v vsem tem času ni bil niti enkrat bolan!
Na porod se nisem NIČ pripravljala. Lotila sem se knjige Umetnost rojevanja, jo samo preletela in zaključila, da to branje ni zame. Nisem hotela vedeti toliko o tem, mislila sem si enako kot za dojenje, da je to najbolj naraven proces. Nimam ravno nizkega bolečinskega praga, zato sem si mislila, da ne bo prehudo. Vedela sem tudi, da se bom odločila za epiduralno, če bo zelo bolelo, ker nisem taka, da bi trpela hude bolečine, če mi v bistvu ni treba.
No, moj porod je bil katastrofalen. Popadki so boleli svinjsko, predvsem me je šopalo v križu in to je najhujša bolečina ever. Dojenček je bil zame suhico velik 55 cm in težak skoraj 4 kg. Takoj sem vzela epiduralno, ki NI PRIJELA, poleg tega so me polegli na posteljo, kjer sem se morala obračati z boka na bok (zaradi EA). Pred EA je vse potekalo zelo hitro, popadki so postajali močnejši, odpirala sem se, hodila sem gor in dol. Po EA in ko sem se ulegla na posteljo, pa konec. Bolečine so bile še prisotne, potem pa so popadki kar naenkrat prenehali. Čez kakšno uro so mi dali potem umetne. Dojenček se je zataknil v kanalu, grozil mi je vakuum, morali bi narediti CR, pa so vlekli in vlekli … Imam srečo, da smo ga s pritiskanjem na trebuh le uspeli spraviti ven, posledica epiziotomija 🙁
Kmalu me čaka 2. porod in se ga bojim na smrt. Vem, da zelo boli in se pripravljam psihično, delam redno vaje za krepitev medeničnega dna, da bom pravilno potiskala, pripravljam se na to, da ne bom vzela EA in da se bom poskušala čimveč gibati med popadki. Saj je logično, da s tem pomagamo otroku na svoji poti ven, tisto ležanje v vodoravnem položaju gotovo ne pomaga.
Meni je žal, da se že 1. nisem dobro pripravila, tako da vsem svetujem, da se dobro pozanimajo o vsem.