narava gor ali dol sem vseeno mnenja, da smo mi z našim načinom življenja slab približek naravi. Verjamem da v primitivnih plemenih je vse naravno, da ni potrebno nič vedet saj ni na dosegu drugega kot dojka:))

O informiranju glede dojenja sem mislila predvsem na to, da ene informacije koristijo da se lažje upremo napačnim sugestijam iz okolja!!

Če izhajam iz sebe, če bi prvič vedela:
1.da je popolnoma vseeno ali otroka dojiš na pol ure, tri ure ali pet ur,ampak da mu ponudiš dojko ko želi bi že bila na dobri poti. Seveda velja za donošene otroke!!

2.Otrok ne joče le če je lačen ampak željan tudi mamine bližine- ja tudi o tem nisem vedela kaj dosti

3. da na pogled prazne dojke niso prazne in da kolikor si mama iztisne s črpalko otrok lahko potegne še enkrat več

4. Da je preskok v rasti pri 6 tednih in 3 mesecih in da je takrat povpraševanje večje kot ponudba in takrat je otroka treba pristavljat tudi na 20 minut!!

5. da ko otroka črviči je dobro najprej izločit mlečne izdelke…

Ja še in še bi lahko naštevala in kaj ima vse to opraviti s samo naravo, žal nič ker smo v naši dobi z našim načinom življenja že daleč od nje.

Po mojem če je otrok donošen, se ga ne zbuja, edino če gre za zahirančka, tam je drugače. Pri nas so rekli, da je “spanc bolš kot žganc” in se donošenih, zdravih dojenčkov nikdar ni budilo, tudi jaz svojega nisem.

polonak, o vsem tem, kar ti pišeš, so nas poučili v mat. šoli na dolgo in široko.

Ja verjamem Skrbna in prav je tako- ampak sama nisem hodila tako dolgo v materinsko šolo, ker me je porod prehitel, v drugo pa sem morala strogo mirovat 10 tednov.

Polonak, ja res je, da je dojka na dosegu roke, ampak tudi tam ne morejo dojiti vse mame, ker nimajo mleka. Tako otroke dojijo njihove sorodnice, dajejo kravje mleko, ali pa otrok umre. Podobno je v živalskem svetu.

Točno tako:če je otrok donošen, če ni zlatenčen, če normalno pridobiva na teži, se ga ponoči ne budi. Saj potem res ni nič čudnega, če ene jamrajo, ker nič ne spijo. Če boš otroka ponoči na silo budil, se bo pač navadil, da se ponoči tudi je. Itak otroci, ki več spijo ponoči, podnevi nadoknadijo. Naša prva nis pala ponoči, pa smo kmalu imeli red na tri ure. Naš drugi spi ponoči celo noč in imamo prvo dojenje po osmi uri zvečer šele ob pol petih zjutraj. Posledično se več dojiva čez dan (na dve uri). važno je da ime nakje osem ali več obrokov na dan. Manj ne.

In zagotovo: če ne gre dojit, je brez veze silit se, ker je na koncu več živcev požrtih kot je potrebno.

Rada bi nekaj rekla, pa naj ne zveni kot pametovanje. Imam kar nekaj prijateljic in znank, ki so rodile in so imele različna prepričanja in pričakovanja glede dojenja. In večinoma je bilo tako, da so tiste, ki so imele že vnaprej dvome, da bodo lahko dojile oziroma, da bodo imele dovolj mleka, si že vnaprej nabavile zalogo stekleničk, adaptiranega mleka, itd. potem tudi v resnici težave (ena si je celo predpisala dojenje samo prve tri mesece, da ji prekrasne dojke ne bodo šle v franže. Potem je dojila 1,5 meseca, s težavo in brez čustev, mala pa je cele dneve jokala…).
Morda je bilo to slučajno, morda ne, ampak splača se potruditi. Je pa tudi res, da je zase vsaka prepričana, da je poskusila vse. Dostikrat je okolica tista, ki nas prepriča, da ne delamo prav.

Meni se tudi ne zdi prav zdravega in donošenega otroka zbujati na silo, da bo jedel.

Jaz sem v prvi nosečnosti prebrala veliko revij in knjig o nosečnosti in porodu, ampak to je bilo takoj na začetku nosečnosti, potem pa se mi je zdelo, da imam polno glavo informacij in sem preprosto nehala brati. Šla sem le še v materinsko šolo.

O porodu sem itak naivno mislila, da če bi bilo tako grozno hudo, potem ženske ne bi rojevale več kot enkrat. Na srečo sem imela tudi dobro G, ki mi je že na začetku dala vedeti, da naj se ne obremenjujem z izkušnjami drugih mamic, ker je vsaka ženska poglavje zase, prav tako pa tudi vsak porod. No, sama sem bila tri tedne čez rok, tri dni v bolnišnici, končalo se je nepričakovano s CR. To je bil prvi šok. A takrat sem bila že preutrujena in sem bila vesela, da me bodo “rešili”. Nisem imela nobenega takrat modernega porodnega načrta, ampak sem zaupala stroki – svoji G. Meni je bilo najbolj važno, da greva iz porodnišnice domov zdrava jaz in otrok.
Ko sem čakala na rojstvo drugega otroka sem že vedela, da imam le 50% možnosti, da rodim po naravni poti. Tokrat me CR ni tako presenetil. Bila sem pripravljena. Na srečo. Že takoj sem povedala, da želim biti budna (spinalna a.).
Za tretji porod že vem, da nimam druge izbire kot 3. zaporedni CR. Tako, da sem na to pripravljena, kolikor sem pač lahko.

Dojenje. Kljub temu, da sta bila oba prvi dan na steklenički in sem ju lahko pristavila šele, ko se me z intenzivne nege prestavili na oddelek – sem oba polno dojila do dopolnjenega 1. leta. Ja, seveda je bila vmes tudi kriza, predvsem z razpokanimi bradavicami in mastitisi. Takrat sem si pač kupila prsno črpalko (je preveč bolelo – kolikor je bila, je bila), pa rezervno flaško in nastavke za dojenje – kljub temu, da sem to uporabljala zelo malo, mi je takrat zelo pomagalo. Na srečo imam še vse spravljeno. Upam lahko le, da bo tudi v tretje šlo z dojenjem tako lepo kot pri prvih dveh.
Ponoči ju nisem budila, četudi sta prespala cel dan. Prav tako za previjanje. Le če sta bila pokakana in budna sem ju previla, če sta spala – potem ne.

Literature zdaj sploh ne pregledujem. Kar se tiče nosečnosti, spremljam le ta forum in pa npr. strani, kjer so opisani tedni nosečnosti (da vidim, kaj se trenutno dogaja z otrokom – kako napreduje), pa prehrana, ki ima veliko železa ipd.
Drugače pa sem vse Mame, Moje malčke ipd. oddala, ker se mi zdi, da nam samo perejo pamet. Saj je prav, da kaj preberemo, ampak na koncu pa je še vedno na nas, da vidimo, kaj pa nam sploh ustreza. Kot smo si različni starši, tako so si tudi otroci, pa vendar ni z njimi nič narobe, če se ne obnašajo ravno tako kot piše v reviji.

Zdaj se ne obremenjujem ne s porodom, ne z dojenjem. Upam le, da se bo vse izšlo tako, da bo prav. Bomo vse videli sproti – in se na novo učili.

Meni je pa skoraj malo žal, da sem o dojenju toliko brala. Na koncu sem bila v bistvu prepričana, da itak bom dojila. Ko potem dojenje ni steklo in ko smo se 6 dni v bolnici s sestrami 24 ur na dan trudli in ni šlo je bil kar majhen šok zame. Toliko solzic brezveze. Sedaj mleko črpam kolikor gre, ponoči dajem aptamil in palček poje s takim zadovolstvom, da se sama sebi zdim neumna, ko sem jokala ker dojenje ni šlo. Se pač cartava brez dojenja in oba sva zadovoljna.
Tako, da priprava je mogoče potrebna ampak v obe smeri.

Če teža raste in čez dan poje dovolj ga ponoči ne zbujaš. Podnevi ga je pa potrebno zbujat na največ 4 ure. Je pa tako, da če bo dovolj pojedel vsake 3-4 ure mu bo želodček držal ritem. Če je lačen se pa lahko zgodi, da potem tudi podnevi preveč spi.

Kitty, ciao! ;-))))
Imaš prav, ne se sekirat! Kaj mojemu kaj manjka????? :-))))))))))

Tud jst se strinjam s Kitty… sem bla prepričana, da bom že nekako dojila, pa so se mlekarne ustavle in je bil pol kaos… jok in stok in kako naprej… da sem mela slabo vest niti ne bom razlagala, ker sem prišla iz porodnišnice z idejo dojit, dojit in še enkrat dojit… pol pa šok in nič več mleka… zdej gledam na to, da naš malček pije aptamil z pozitivne strani – točno vidim kolko popije, sem mobilna in ne rabim bit vedno kje blizek, pa še očka ga lahko nafutra :):)
ko sem se sprijaznila, da pač ne gre, je blo vse lepše in lažje. je bil pa na začetku, priznam, kr šok ko ni blo več mleka :):)
to je pač moja izkušnja!

pozdravček vsem.

Še nekaj me zanima:

koliko pa sploh spijejo v prvem mesecu? Koliko ml naj bi znašal en obrok? KOliko ml v 24 urah?

Mogoče bom na začetku otroka pred in po dojenju stehtala, da bom vedela, če je dovolj pojedel…ma kaj vem, kako bo. Po eni strani pri steklenički vsaj točno veš pri čem si. Oh, ko bi le dojke imele tudi črtice z mililitri:))

Nova mama ne obremenjuj se s tem koliko mora spit čez dan in koliko je dobro da spije. In tudi to tehtanje je čisto brez smisla razen, če bi otrok bil močno zlateničen ali ne bi dobro napredoval.

Ponudi mu dojko ko bo želel, tako kot greš ti jest ko si lačna- včasih poješ le nektarino, sendvič, solato ali le eno napolitanko. Ne gledaš na ure ravnaš se po svojem telesu otrok pa tudi.

Važno je da je zadovoljen in tudi če joka še to ne pomeni da je lačen ampak le željan tvoje bližine, mlekca, mamice!!!

Prvic sem si prebrala res veliko literature, o sami nosecnosti, o poteku poroda, no, o dojenju bolj na hitro. Pa sem sele po samem porodu ugotovila, da sem v bistvu zelo malo resnicno vedela. Ugotovila sem, da sem brala knjige, kjer je porod le nekaj ‘tehnicnega’, nikjer pa se nisem poglabljala v to, kaj se takrat dogaja v nasih glavah. Da je bistvo poroda v nas samih in v tem, kako ga dozivljamo. Tokrat sem prebrala knjigo ‘Izziv poroda’, pa precej casa ze premlevam, kaj vse bi lahko naredila drugace prvic, da bi bilo lazje, hitrejse, prijetnejse. In ker je od teorije do prakse zelo dolg korak, upam, da bom vsaj del svojih ugotovitev znala izkoristiti sebi v prid. Predvsem pa: poroda me ni strah, ampak se ga zelo veselim. V upanju, da bo z otrockom vse v redu in da bova lahko hitro prisla domov.

Glede dojenja pa se jaz nisem prevec obremenjevala z njim. Nekako samoumevno mi je bilo, da se bova dojila. Da ga bom pristavila in da bo pil. Ceprav se mi je zdelo cudno in zanimivo hkrati, da bodo moje prsi sposobne prehranjevati novo bitjece. Prve tedne zadeve sicer niso sle tako, kot bi si clovek zelel. Ze v porodnisnici so me sestre strasile, da otrok premalo je, da bom morala dodajat, dat infuzijo, da ga stradam in se ne vem kaj. Moje pocutje takrat je bilo cisto na dnu in ne vem vec kolikokrat sem klicarila moza in mu jokala po telefonu. Pa mi je vsakic rekel, naj bom pogumna, naj poslusam sebe in otroka, da naj se ne oziram na druge. Sama v sebi sem cutila, da je z otrokom vse v redu, pac, zelo dolg porod, oba sva bila utrujena, mal bolj je pocival, ampak ko se je, se je lepo dojil. In zato nisem hotela dodatkov. Trmasto, ampak nisem hotela. Receno je bilo, da mora otrok popiti na obrok kakih 70ml (upam, da sem si prav zapomnila). Soseda ga je vedno tehtala pred in po obroku, ze prav maniakalno, in ce ni popil dovolj, mu je dajala se, da je ja izpolnil svojo normo. Meni se je zdelo to malo mimo. Pa sem vseeno enkrat poskusila. Takrat se je lepo najedel, vaga pa je pokazala, da je bil po dojenju za nekaj 10g lazji. Nauk zgodbe: nikoli vec ga nisem vagala zaradi obroka. Brezveze. Aja, mleka sem imela veliko, mali je lepo sesal in bil donosen, to moram povedat.
Ko sem prisla domov, je patronazna spet terorizirala s tisto vago, pa kako naj mu dodajam, da mleka ni dovolj. Prvic mamica, vsi okoli tebe nekaj modrujejo, kako vse ni… To ni prijetno. Samo moz mi je bil vedno v oporo. Pri dveh tednih sem bila cisto na dnu. Razbolele bradavice (samo z nastavkom je slo…), mleko vedno manj in manj. En vecer je otrok zelo jokal, jaz pa prepricana, da je lacen. Moz je tekel v trgovino po aptamil, ce bo kriza, da mu damo. V casu ko je bil v trgovini, sem se prijela v roke, pa si rekla, naj se mal zresnim. Da sem mama, naj poslusam svojega otroka in ne okolice, da tistega mleka mu nocem dat, ker imam mojega, ki je boljse. No, tisto skatlo sva cez nekaj mesecev podarila prijateljem, nedotanjeno. Sin je v prvem mesecu pridobil 1,5kg.
Kaj sem se naucila? Da je dojenje nekaj, kar sene naucis v knjigah. Ampak da je bistveno, da ne poslusal ‘dobronamerne’ okolice, ampak sebe in predvsem svojega otroka. Ko sem to pri sebi razcistila, je bilo lazje, in lepse. Pa ceprav je bilo prve mesece naporno, ker se je ponoci zbujal na uro. Drugi so se nama posmehovali, ces da ne znava otroka navaditi ritma. Ampak jaz pravim, da vse ob svojem casu. Ritem se mu je popravil, ob svojem casu sem ga odstavila (pa ni bilo vse vedno lahko, tudi par mastitisev sem imela v tem letu…). Komentarje pa pustila cez drugo uho ven…

Meni je bil v veliko oporo forum dojenje, ki ga je bral tudi moz – z nasveti glede ritma, pristavljanja, prehrane matere…
Otroka nisem silila v noben ritem, ampak sem pustila, da ima svojega. Pa ce je na uro, potem na uro. Niti na misel mi ni prislo, da bi ga kaj budila, silila…

Zdaj v drugo se nic kaj posebno ne pripravljam. Cakam, da spoznam naso malcico in upam, da bodo tudi pri njej stvari tako lepo stekle kot pri bratcu.

Razumem, samo potem bi morala pač patronažna opravit svoje delo bistveno bolj temeljito, kot ga očitno je.

Po izkušnjah s prvorojencem, ko sem prve mesece komplicirala, kot da sem plačana za to, kdor je imel 5 minut časa pa mi je delil svoje bistroumne nasvete, bi rekla tako: ni treba otroku vedno, ko da od sebe glas, tiščat dojke v usta, ker hrana ni tolažba. To seveda zdaj spet velja na splošno, za otroke, ki so donošeni, normalno napredujejo, so normalni težki. SInu sicer nisem ponujala dojke, ker je ni maral, so me pa vsi šponali “daj mu flašo, zihr je lačen”. Pa ni bil lačen! S prepogostim ponujajnjem hrane je bilo samo še več joka, še več krčev, še več zmede, poleg tega pa je ves čas nekaj cucljal, pojedel pa eno figo. Potem sem s tem nehala, jedel je na 2-4 ure, še vedno so bili od 1/2-1 ure po obroku krči, ki so pa potem minili in otrok (z njim pa tudi jaz) se je umiril. Saj potem kmalu razpoznaš, kakšen jok kaj pomeni, kateri jok je lakota, kateri je poziv k crkljanju in kateri jok pomeni bolečino. OD prvega dne je imel tudi dudo, ki jo je v primeru lakote v loku izpljunil iz ust, sicer pa z veseljem vlekel.

Iz dojenja smo uspeli naredit znanost. Moje prepričanje je še vedno, da je to nekaj najbolj naravnega pod soncem, za kar se moraš na začetku potrudit, da steče, potem pa mora tečt samo od sebe. Če gredo 4 ljudje na glavo tudi še 3,4, 5 mes po porodu, zato da lahko ena mama doji, je tukaj nekaj narobe, vsaj po mojem prepričanju. Vsi km knjig pa ne morejo nadomestit pomoči in nasvetov ene izkušene dojilje, ki pozna težave okoli dojenja in ti v direktnem stiku s tabo pomaga. Prvič sem verjetno zamočila v toliko, ker nisme vedela, da obstajajo LLL svetovalke- morda pa bi z njihovo pomočjo uspela. Morda. Tokrat bom prosila za obisk ene od njih, če bodo težave enake ali podobne kot prvič. Če bo šlo, bom presrečna, če ne bo, bomo pa zvozili tudi brez.

No, bom pa še jaz povedala svojo izkušnjo. Tudi jaz sem bila prepričana, da bom dojila. Punčka se je rodila tri dni pred rokom. Vse je bilo ok, dokler mi sestra ni rekla, da jo moram podojit. Ker mi ni pomagala, sem jo sama pristavila k prsim. Naredila sem narobe in mi je sesala izven kolobarja, da sem si naredila prvo rano. Sestra je divjala, da ne bom mogla dojit, ker nimam pravih bradavic. Punčka je imela izreden sesalni refleks, mene so pa doje tako bolele, da me je v postelji metalo od bolečin, ko se je prisesala. Mleko ni hotelo stečt, imela sem ga pa veliko. Dobila sem nastavke, ampak me je tudi z njimi svinjsko bolelo, bolj kot porod, kaj takega še nisem doživela. V bolnici sem se še trudila, da se je punčka zredila, doma pa fasala vnetje in tako sem OBUPALA. Povedala sem svoji najboljši prijateljici, ona pa naprej da nisem nobena MATI. Po mojem bi morala dobit tisti sprej ,da se ti mleko odpre, ampak nisem vedela zanj. Punčka je bila na Aptamilu in ni bilo težav. Še danes je zdrava. Sedaj načrtujemo drugega otrok in me je že zdaj hudičevo strah kaj bo z dojenjem. Ne vem na koga naj se obrnem.

Nova mama če se bo otrok redno zbujal in se podojil (boš lepo na dojki čutila da vleče he he) potem se ne obremenjuj z ml. Patronažna ti bo pa otroka itak 2x stehtala, da preveri težo. Eden od znakov je pa tudi rumena koža oz. v učkah vidiš rumeno kar zelo verjetno pomeni, da ne dobi dovolj tekočine. Po enem mesecu pa imaš že pregled pri pediatru.
Če pa otrok spi več kot 4 ure ga je pa treba kr zbudit (ga previješ) in ga pristavit.

Kitty jaz se nisem tako držala ure, če je spal 5 ur sem ga tudi čez dan pustila. da bi pa spal ker je lačen je pa samo pri nedonošenčih ali bolnih otročkih.Te je potrebno zbujat in hranit.

kitty, rumena koža in oči so znak zlatenice, ki mora minit najmanj v parih dnevih po porodu, oziroma, ko pridete domov, če ne je nekaj resno narobe in tudi patronažna je na to ponavadi zelo pozorna. Je pa res, da hitreje mine pri dojenih otrocih.
Polonak, zaspančki so ponavadi tudi otroci, ki so zlatenični (to pa so skoraj vsi) in posledično premalo sesajo, so lačni…kar je začaran krog. Ti otroci so od začetka še premajhni, da bi se odzivali z jokom temveč kar slabijo, zato je treba biti pozoren, in če niste prepričane s tehtanjem nadzirati porast teže vsaj prvi mesec do kontrole.
Tako je bilo pri nas prvič, sem bila pač neizkušena, na srečo me je patronažna spravila k sebi, uvedla je aptamil opoldne in zvečer, vmes smo se dojili, meni mleko ni steklo prvih 14 dni in ko sem že hotela oupati, vsa objokana, da ne bo šlo, da je mali lačen…, je mož vztrajal in mi vlil prepotrebno samozaupanje. Ukinili smo najprej večerni aptmil, mali je vse močneje sesal, tehtanje je pokazalo da lepo napreduje, počasi smo opustili tudi aptamil opoldne…, kak mesec in pol po porodu. In se nato samo dojili pol leta, z uvajanjem druge hrane pa malo več kot leto, ko mali sam ni več želel. Takrat smo brez kakih travm prenehali. Upam, da bo drugič mleko steklo malo prej, če ne pa že poznamo ustaljeni postopek ;-).
Res ima vsaka svojo zgodbo, a vsekakor je zelo pomembno, da si zaupate, da ne dvomite že vnaprej v svoje sposobnosti, da je na vaši strani tudi partner (še posebno če imate za vratom kako taščo, ki ni dojila…in vam deli “nasvete”).
Splača se malo potruditi, za pomoč pa raje od vsevednih prijateljic povprašajte svetovalke na forumu za dojenje.
lp

Dezinformacija!! Zlatenica prej mine pri zalivanih otročkih! Če je zlatenica zelo trdovratna, celo za kak dan odtegnejo dojenje in dodajajo bodisi prilagojeno mleko ali pa samo glukozo.