No, ne vem, meni so in v porodnišnici in patronažna tako povedali…in sem pač živela v tej veri do zdaj 😉

Eno je zlatenica takoj po porodu, drugo je pa zlatenica, ki se pojavi nekaj dni po porodu zaradi dehidriranosti. V drugem primeru le ta zgine takoj ko otrok dobi dovolj tekočine.
Pri nas se je pojavila 5 dan po porodu in zginila dni kasneje ko je otrok ”končno” začel jesti po flaški in dobil potrebno hrano in tekočino.

polona naš ni ne nedonošen ne bolan pa je bilo tako. Če je sicer v celem dnevu poje dovolj ga seveda ni trebaa zbujat, če pa ne poje dovolj ga je pa kar treba sicer res lahko zboli. Zato pa jih tehtajo in le to preverjajo.

Hecno, potem je tudi tu več teorij, v Lj porodnišnici vem, da so mamicam odsvetovali dojenje pri otročkih, ki so bili pod lučko in se dolgo niso popravili. Sem pa pozabila, katera snov točno je tista, ki onemogoča izločanje bilirubina in je menda prisotna samo v materinem mleku.

Otroka pa res za hranjene nisem nikdar budila, ne prve dni ne kasneje, ne podnevi in ne ponoči.

Verjetno ste že vse prebrale in to veste in ker kot sova ne morem spat vam to kopiram še semle:

Tole sem prebrala na dušek, krasne ste, vse! Toliko izkušenj ste dale na kup, da kopiram tale post takoj zdaj v svojo zakladnico informacij, ki jo uporabljamo na forumu Dojenje.

Podpiram mamice, ki menijo, da se je dobro zanesti predvsem nase in na svoj materinski občutek (za katerega včasih menimo, da smo ga že malce zgubile) in da morda ni dobro preveč teoretizirati. Po drugi strani pa ni nujno slabo, če se vsaj malce pripravimo – s pravimi informacijami in branjem prav takih zgodb mamic, kakršne so nanizane zgoraj. Tega je na forumu Dojenje tudi že kar veliko. Za vse, ki morda spodnjega seznamčka še niste zasledile, kopiram.

Priprava na dojenje

Prednosti dojenja za dojenčka in mamo: http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_2._KATERE_SO_1 (članek Irene Dvojmoč)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4166535 (čl. Prednosti dojenja za dojenčka in mamo)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977828,1977828#msg-1977828 (izčrpno in naštevaje)

Kako se lahko v nosečnosti pripravim na dojenje: http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_1._ALI_SE_1
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977667,1977667#msg-1977667 (zgodbe)

Strah me je, ali bom imela mleko:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1978741,1978741#msg-1978741 (izkušnje+kakosetvori)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979548 (naše mame in me)

Majhne dojke – bom lahko dojila?
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980553

Občutljivost bradavic in njihova priprava na dojenje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1978380,1978380#msg-1978380 (občutljivost)
http://med.over.net//read.php?94,1977121,1977121#msg-1977121 (kratki napotki)

Hofmannove vaje za vdrte bradavice:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1978495,1978495#msg-1978495 (obširno)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1978077,1978077#msg-1978077 (angleške povezave)

Naučimo se pravilnega pristavljanja:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1983622,1983667#msg-1983667 (daljše)
http://www.lalecheleague.org/FAQ/positioning.html (angl.+fotke)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1983356,1983356#msg-1983356 (video posnetki)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977617,1977617#msg-1977617 (zgodba)

Prvi podoj po porodu:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977732,1977732#msg-1977732

Prenapete dojke – ovira pri dojenju v prvih dneh: http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_5._DOJKE_POSTANEJO_1
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979341,1979347#msg-1979347

Kako deluje zakon ponudbe in povpraševanja:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977902,1977902#msg-1977902

CR in dojenje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980122

Porod in dojenje – vpliv EA, narkotikov:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979259
http://med.over.net/forum5/read.php?1,957 (več o EA na forumu Porod po meri žensk, Zalka D.)

Dojenje v času nosečnosti in tandemsko dojenje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980451
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977387,1977387#msg-1977387
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979408 (kako kolostrum in zrelo mleko hkrati)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979646 (zgodbica »Dojenček bo prinesel mlekec«)

Duda – za in proti:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979795,1979809#msg-1979809

Moja hči je že od začetka spala ponoči v kosu po 5 ur. Nikoli je nismo zbujali (nam tudi nihče ni priporočal) in se je pač dojila, ko se je zbudila. Napredovala je povsem ok.

jaz imam pa občutek,da je zdaj toliko mamic ki so “naštudirane” in jim je potem vsak “neuspeh” tak šok. je pa res, da je zdaj tudi miljon literature.

sama nisem prebrala niti ene knjige o porodu in dojenju (to mislim od začetka do konca). izvedela sem o vsem toliko, kolikor sem prebrala v kakšni reviji pa na kakšnem forumu. ko sem videla, da že v četrti reviji piše isto kot v prvi sem nehala brati.

samega poroda me ni bilo niti malo strah. smejala sem se še po 5ih urah svojih popadkov. ko pa so mi našopali umetne in je prišel iztis, sem pa pozabila vse kar piše literatura in vse kar je napisano na forumih. takrat vse delaš instiktivno in se probaš osredotočiti na babico kaj ti govori. zato ti tudi predihavanje prej ne pomaga, ker je praksa čisto drugačna.

dojenje se mi je zdelo logična posledica poroda. nikoli se nisem spraševala ali sploh bi, ker sem vedela da bom. je pa res, da imam mogoče srečo pri dojenju, da pač super teče, da se s punčko lepo ujameva in da tudi ona sploh hoče vleči. mislim pa, da dojenje preko vsega (preko vseh bolečin in preko vseh travm) ni smiselno.

O vsem sem se kar dobro informirala, tako da sem (vsaj približno) vedela kaj me čaka. Da bom dojila, nisem nikdar dvomila in je po običajnih začetniških težavicah tudi dobro šlo. Se pač z vsem skupaj nisem preveč obremenjvala, če pa je že toliko žensk šlo skozi to 🙂

Na porod sem se pripravila tako, da sem samo na približno vedela o možnih komplikacijah (kaj sploh je CR, vakum, klešče …) ampak se nisem spuščala v podrobnosti. Sem za to kar svojega dragega zadolžila. In je on bil tisti, ki je poznal kakšne izraze … no, prerez presledka (točno vem kdaj, še čutila sem da je preveč v ritnico) je bil, pri iztisu so mi pomagali tako, da se je ena sestra naslonila na trebuh in je bil mali zunaj.

V bolnici mi ni nihče pomagal. Ni bilo prijazne, mirne besede. Sestre so ravnale z nami ko da smo slaboumne. Če ne bi med nosečnostjo prebrala res super knjige, bi verjetno opustila dojenje … tako pa sem vedela s čim si lahko pomagam, kakšno je pravilno nastavljanje, kako maleg pripraviti da pravilno zagrabi … vse iz ene knjige! In prav vse mi je prav prišlo. Na začetku sem si pomagala z nastavki (silikonski, srednja velikost), ki so bili malemu všeč (bolj trdo in enostavno), meni pa tudi, ker sem z njihovo pomočjo spoznala, kako neverjetno veliko mleka lahko priteče iz čisto mehke dojke. Z nastavki sva se dojila 3 mesecee, potem pa sva nehala, tako spontano… morda zato, ker sem mu vedno, ko se je najedel, ponudila še dojko brez nastavka … prvi mesec je ob tem čisto popenil od jeze … haha, še zdaj ko je velik enako viha usteca 🙂

Na začetku, ko sem še nabirala dojilsko samozavest, pa sem si pomagala tako, da sem med dojenjem popila skodelico toplega čaja … ne vem, če res to sprošča mleko, glavno je da sem se ob tem SPROSTILA. Če sem bila sproščena je mleko kar samo teklo 🙂 Kot ena LIska :)))

Zdaj v drugo, bom spet prebrala to super knjigo. Verjamem, da nisem vse pameti požrla, pa tudi zanima me, kako bom zdaj kot “kvalificirana dojilja” to knjigo brala.

Pripravila si bom porodni načrt: na njem bo pisalo: – ne rezati, razen izredne nuje, – pomoč ob iztisku.

Glede dojenja pa si bom pripravila nastavke, dobre vpojne blazinice in … stelizator za stekleničke in stekleničke. Ker že zdaj vem, da bom morala (pre)kmalu v službo. In, ker se mi zdi, da je večerno dojenje muka za mamico, ko se mali navadi na takšno uspvanko … ampak s slednjim (da bo dojil očka) bomo začeli šele po 3-4 mesecu.
Čeprav nikoli ne veš, morda pa bojo prišle prav že prej… z dojenjem se morata namreč strinjati oba – mamica in otročič.

JAz sem pred porodom tudi bila mnenja, da je dojenje pač naravna stvar in da instiktivno gre. Mleko sem sicer dobila šele 3dni po porodu. Sem pa zaradi tašče prelila kar nekaj solzic. Ker je bil mali prva 2 meseca malo bolj jokav dojenček (njeni otroci so bili baje vedno tihi in so spali), je iskala vsepovsod napake. Od tega, da ne znam pristavljat, da mi mleka primankuje(puščalo mi je tako, da sem imela večkrat pol majice mokre kjub blazinici), potem ni bilo dovolj kvalitetno itd itd.DA ne reče, da me je stalno bulila v joške, ko sva se hranila, če sem se odstranila v sobo, je prilezla za menoj!!!
MAli se je normalno redil. Pri 3 h mesecih je imel 6kg.Ko sem v 3.mesecu povedala, da sedaj pa manj časa prebije na prsih, je rekla, da pa bo sedaj že zadnji čas za dodajanje…
Takrat pa sem na forumu dojenje prebrala že tolkiko resnic, da sem bila dobro podprta z znanjem in sem pop**** in ji rekla da naj že neha in da jo drugače nočem več videti v svoji bližini.
Od takrat imam mir in srečno dojim že 5 mesecev.Brez nobenega dodatka, sin nitit čaja noče. Če bi pa se sekirala zaradi vsake njene besede in pogleda, pa bi bilo že prvi mesec vsega konec.
Ne daj se, prisluhni svojemu srcu. Prepričana sem, da nobena mati noče pustiti otroka lačnega. Ni je pa ćez naravo.
Če bo treba, boš že šla po dodatek!

Čakajoč na prvega otroka sem med nosečnostjo hodila v materinsko šolo, kjer so nam povedali marsikateri dober nasvet, predvsem sem si zapomnila glede dojenja in se tudi držala njihovih navodil. Pazit,da če dojiš na obe strani, da naslednjič vedno začneš na tisti dojki, kjer si končal. Na tak način poskrbiš, da jo vsakič popolnoma izprazniš. Ker po rutini pozabiš, na kateri strani si končal, pa sem si vedno dala na moderc eno sponko, da mi ni bilo treba vsakič razmišljat na kateri strani moram spet začet. Če je otroku dovolj ena dojka, pa vsakič drugo. POlno sem dojila 6 mesecev in potem začela dodajat hrano. Dojenje je trajalo 11 mesecev in bi še, če ne bi zanosila, mleko pa je zginevalo.
Pri drugem otroku se nisem sekirala nič, ker sem bila prepričana, da bo šlo vse po maslu, kot pri prvem. Šlo je, a sem bila bolj lena, da bi si mleko iztiskala za primer, ko sem bila odsotna, tako da so mleko dodajali. Mleka sem imela manj, zato sem začela prej dodajat hrano (umetno mleko le včasih). Ko je imela hčerka osem mesecev in je že ogromno stvari jedla, je začela moje mleko odklanjat oz. se čez dan ni hotela več dojit, tako da je šlo mleko po gobe 😉 ….
Imam zelo majhne prsi, a to ni nobena ovira, da ne bi dolgo dojila.
Tudi tretjega, ki ga pričakujem, nameravam dojit. Na začetku ne bom kupovala dud, flašk, mleka….. lekarna je zraven porodnišnice in če bo po kateri stvari nuja, bo že kdo skočil v nabavo….. ker se to vidi sproti, če je sploh potrebno.

Je pa dojenje zame bilo nekaj najlepšega, kar lahko nudiš otroku.

Včasih dojenje sploh ni bilo moderno in so naše mame, tašče vse dodajale mleko, saj tudi porodniška ni bila tako dolga in niso mogle dojit. Danes pa ima otrok eno leto mamo na razpolago, da ga hrani po najboljši možni poti 😉

O porodu pa sem ogromno brala, dihanje sem se učila, a nisem bila prepričana, da sploh znam. a ko je nastopila ura, je šlo vse tako hitro, da o dihanju nisem razmišljala in poslušala sem le navodila babice. Drugi porod je šel ravnotako hitro in upam, da bo tudi tretji.

Napaka, ki sem jo nareidla sama sebi pa je, da nisem pustila ne mame, ne tašče zraven prve dni, ker sem hotela, da smo sami. Na koncu, je moral moj v službo, sama sem mogla skrbet zase in za otroka, drugič za dva…..ni bilo časa za veliko počitka, ki je nujen po porodu, tako, da so se mi prvič vneli šivi in sem se komaj premikala, drugič pa ko nisem bila šivana zame ni bilo ovir in sem pa zelo dolgo krvavela.
Ampak se je vse dalo, ker sta mi moja sončka dala enrgijo in voljo in semprepričana, da bo v tretje isto 😉

LP

Drugi otrok – hčerka je od 1 meseca starosti spala celo noč od 22:00 do 06:00 zvečer in nikoli je nisem zbujala, da bi jo nahranila. Veliko je spala tudi čez dan, a je ravno tako pri letu in pol prav razvita in zdrava.

Včasih je zanimivo prebrat kaj svojega za nazaj :))

Ja, lahko še enkrat potrdim, kar sem pred meseci napisala. Ob prvem porodu nisem imela nobene opore in pomoči, ker sem tokrat rodila nedošenčka in še s CR, je bilo strokovne pomoči na pretek. Preprost nasvet in navodila punc iz laktarija je bil neprecenljiv in če jih ne bi bilo, verjetno tudi v drugo ne bi dojila-prvič nisem niti 1 x. Če otrok ne bi bil resen alergik, bi tudi to verjetno lažje preživeli, ker pa je in ne prenaša nobenega od nadomestkov, je bilo treba malo pogarat in zdaj v drugo se polno dojiva 4. mesec. Ni steklo kar na cak!, 3 tedne sva oba kar kepko garala, še toiko težje je bilo, ker je bil z intenzive vajen stekleničke, pa bolj šibak, zaspan sesalček je bil, pa sva z vajo in z prenekaterim nasvetom sestre Vilme in deklet od LLL zvozila. Je pa res, da sem na začetku, do pojava alergij, vse jemala zelo na “easy” – bo, če bo. Verjeto bi bilo veliko težje, če bi se ta pritisk nuje pojavil na samem začetku. Ko je postalo jasno, da druge poti, kot moja dieta in dojenje ni, sva bila že na 80% dojenju. Za tistih 20% sva pa potem garala. Zdaj držim strogo dieto (brez Km, jajc, glutena in soje), dojenje (pa še vedno tudi črpanje) mi ej prišlo v kri kot vsa druga dnevna opravila, vsa dnevna opravila so že davno v starih tirih. Ne morem reči, da mi je dojenje nekaj wau krasnega, nekaj, za kar bi ubijala. Dolgo časa je svinjsko bolelo, pa nočno vstajanje na 2 uri…zdaj je tudi to mimo. Edini krasni stranski učinek dojenja je kopnjenje kg :)), boli ne več, me pa včasih kar malo zastraši dejstvo, da je otrok tako zelo življenjsko odvisen od mene :s Se mi kar kocine naježijo po hrbtu, zraven pa se meša en tak trapast občutej zadovoljstva, da vendarle lahko prehranim svojega otroka. Evo tolk od ene 100% ne-dojilje, ki je v drugo postala 100% dojilja :)) Kot dokaz, da se da, če hočeš oz. če je treba 🙂

Jaz sem si prvič tudi vse prebrala o nosečnosti in dojenju, pa še me je skrbelo, kako bo. Ta drugič sem si že bolj zaupala. Zdaj, pri tretjem otročku, bom pa čisto vse delala po občutku in ga bom dojila kolikokrat bo hotel. Me je prvič tudi ful motilo, ko sem poslušala očitke, da hčerko kar naprej dojim, pa zakaj ji ne dajem zraven še kaj za pit, pa hvala bogu nič od tega nisem upoštevala. Obakrat sem polno dojila pol leta, nikoli nisem gledala na uro, kako dolgo in na koliko ur so se dojili. In zdaj bom naredila spet tako, da se bova s ta malim najbolje počutila. In se bom požvižgala na vse ostalo. Z dojenjem itak otrok ne dobi samo hrane, ampak tudi tolažbo, občutek varnosti…
Skratka: Nič se ne obremenjevat že vnaprej, pripravljala se pa jaz tudi nikoli nisem, pa sem imela mleka v izobilju. Pravilo je pa itak: več dojiš, več je mleka.

Kakšne izkušnje z dojenjem pa imate tiste, ki ste imele vdrte bradavice? Mene skrbi predvsem to, da zaradi tega ne bi mogla dojit. Si pa zelo želim, da bi dojila…

Ne skrbi, zaradi tega boš lahko normalno dojila. Pri prvi hčeri so se mi vdrle bradavice potem, ko so me morali še 1x šivati 1 uro po porodu v splošni anesteziji (neposredno po porodu me je šival zdravnik-“vajenec”, ki verjetno v življenju še ni zašil gumba in me je šival toliko časa, da je lokalna anestezija že popustila, tako da me je šival tudi “na živo”). Takoj, ko se je hči rodila, so mi jo dali k dojkam in je uspešno nekajkrat potegnila. Potem pa (po ponovnem šivanju) so se mi bradavice udrle (transfuzija, infuzija…). Mož mi je šel po nastavke (takrat so jih prodajali v bifeju porodnišnice). Malo mlekca si iztiseš na zunanjo stran nastavka, da dojenček okusi mleko, nekaj kapljic pa v školjko nastavka, da začne sesati. Na začektu je težko, ampak se privadiš, ker veš, da to delaš v dobro otroka. Z vsakim podojem, ko vleče, gredo bradavice malo ven. Po pribl. 1-2 mesecih, sem sredi dojenja, ko je podrla kupček, nastavek preprosto umaknila in je pila le iz bradavice. To sem nekajkrat ponavljala, potem pa nastavka ni bilo več potrebno uporaljati.
Veliko sreče in ne boj se!

Jaz sem imela udrte bradavice, za povrh pa hčerka ni imela dobrega sesalnega refleksa in je bila huda zaspanka. Zato je nikakor nisem mogla dojiti, kljub velikemu trudu, pomoči sester v porodnišnici, vsem mogočim trikom in nastavkom – ni šlo.

Drugi otrok, sin, pa mi je bradavice dobesedno potegnil ven že skoraj v porodni sobi in sem ga normalno dojila.

Priskrbi si silikonske nastavke in drži pesti, da bo otrok prizadeven “sesalec”. Če se boš držala še drugih splošnih navodil za dojenje, ti bo morda uspelo. Če pa kljub trudu ne bo ratalo, se ne obremenjuj. Nekaterim pač ne steče in lahko ti povem, da je moja hčerka kljub temu, da je morda spila samo kaka 2 decilitra mojega (izčrpanega) mleka, najbolj zdrav otrok, kar jih poznam. Tudi alergije ni nobene razvila.

Srečno!

TAKOJ PODPIŠEM POD TA POST! SE STRINJAM FIKRETA!

Fikreta in GIA1, SE STRINJAM! Sama sem prebrala veliko in sem se zaradi nekaj komplikacij v nosečnosti samega poroda precej bala. Na koncu mela CR, nepričakovan. Če bi brala, da ponavadi mleko pri CR pride kasneje, bi si zakomplicirala in bohve, če bi dojila. Tako sem mela že takoj naslednji dan dovolj mleka oz. mi je to začelo nastajati. Lepo sem dojila od začetka.

Hočem reči, da preveč podatkov kdaj zna tudi škoditi, sploh kompliciranje, če si neobremenjen – ker nečesa pač ne veš – se lahko marsikatera stvar lepše izteče, kot bi se sicer.