V vseh nas so temeljna čustva, med katere sodi tudi strah. Najhuje je, če ga niti nismo sposobni zaznati in priznati. Takrat se marsikomu dogaja, da živi kot Marioneta. Ti pa si dognala, da bi se ločila, vendar kolebaš med tvojo željo in morda med privzgojeno lastnostjo POTRPETI. So te v otroštvu vzgajali da moraš potrpeti in boš s tem dokazala, da si vredna njihove ljubezi?
Kako pa otroku razložiš, da med vama ne klapa? Ne pričakujem tvojega odgovora, vendar jaz vem, da sem čutila vsa nesoglasja staršev, pa mi o njih nista govorila. Mnogokrat sem si želela, da bi se ločila, samo da bi imeli mir. Pa se nista. Ona dva sta se potrebovala, da sta vzdrževala stanje, ki ju je napajalo. Zato pa sem jaz kmalu odšla.
Poskušam te razumet, vzdržuješ stanje, ki je “trenutno najboljše” za tvojo družino. Pa veš, da zato potrebuješ veliko energije? Kaj če te bo to izčrpalo? Ko boš imela na voljo to energijo, ki jo sedaj tratiš, si boš verjetno spet zaželela, da bi zaživela.

Največ energije dobimo od partnerja. Zato nas je pogosto strah ločitve.

Ja res, Pupa, strahovi so tisti, ki nas držijo v takem paraliziranem stanju in večina jih najbrž izvira iz otroštva in iz lastne družine. Nič ne ukrenemo, čakamo, da bo bolje, da se bodo stvari same unesle, pa vidimo, da se (kot npr. v Paladinkinem primeru) stvari samo slabšajo. Odsotnost sexa (in to sproščenega, zaželenega) pa kaže na probleme, ki jih mora par reševati skupaj in enako zavzeto.

Vprašanje je kako, če je zadeva že precej zavožena. Kako se ponovno zaljubiti v isto osebo (to je tudi tema na tem forumu). Ali je možno, da v taki vezi še kaj resničnega tli, nekaj kar bi razpihali v ljubezen? Kdaj reči: “očitno ne gre”? Upam, da je pobuda enega dovolj, da poskusita oba. Čakati nikar, saj lahko enega do konca mine in bo ob prigovarjanju drugega le še bolj razdražljiv. Vztrajati zaradi zunanjega vzroka (družina, imidž, otroci, denar…) pa je itak najslabše.

Glede na to kar je napisal Primož bi rekel, da je zelo pomembno ugotoviti, če sta dva sploh osebnostno kompatibilna in zakaj sta se sploh poročila (ali začela hodit…). Če pravega (notranjega) vzroka za skupno partnersko življenje ni več ali pa ga v resnici nikoli ni bilo, je najbolje končati. Mogoče bo problem priznati, kar bomo ugotovili ob iskanju vzrokov, ampak to je za osebno rast skoraj nujno…

Ste opazili, da sex zdaj sploh ni več glavna tema???

kjer je partnerski odnos poln topline,prijateljstva,razumevanja in spoštovanja,kar so po mojem mnenju glavni stebri dobrega odnosa ,se ni bati da ne bo slej ko prej tudi dobrega seksa.

Nekako bi se tudi sam vklopil v tole razpravo. Tudi jaz se strinjam, da je sex v zakonu še kako potreben in ko ni več tistega pristnega pristopa do te zadeve bi moralo biti vsakemu jasno, da nekaj ne klapa v razmerju – ne v sexu. Tudi sam sem dal skoz to izkušnjo in se dolgo časa spraševal zakaj ni več do sexa moji ženi (bivši ženi). In odkril, da se sestaja z več drugimi, kot pa sem sam to sposoben odkrit. In ne boli to, da moraš dobesedno “fehtat” za sex, boli to da sexa z drugimi. In po tem sva se nekako spravila skupaj, vendar nikoli več ni tako kot je bilo. Ko se kozarec razbije, se razbije. Sedaj živiva vsak po svoje, sin (6 let) je tudi bolj zadovoljen, ker vse kot vztrajanje v slaben zakonu je verjetno bolje, le da se nekako sporazumno ločiš. Spoznal sem tudi ločeno žensko s katero imava fantastičen sex že dlje časa – bolj ali manj samo sex – in bolj ko prebiram tole vašo rubriko bolj ugotavljam, da se verjetno imava resnično rada, ker je sex in ljubezen dveh še kako prepletena. Strah je nekaj normalnega za stvari ki jih ne poznamo in ločitev je nekaj kar verjetno ne delaš vsak dan, kar je napolnjeno z veliko če-ji in kjer verjetno nihče nima dovolj izkušenj. Vendar se včasih splača…

Najprej se morata ujemati v seksu, šele potem drugje. Mogoče se sliši butasto, ampak po nekaj letih v razmerju s seksualno nekompatibilnim partnerjem boš lahko na lastni koži ugotovila, kako res je to. Žal prepozno.

Playboy, na žalost res ugotavljam prav to, kar ti praviš. Malo pozno, ampak vseeno ne prepozno.

T. Teja,
kaj če imaš partnerja, ki te ima zelo rad. S teboj uživa v mnogih drobcenih trenutkih. Za primer. Ko ti gledaš tvojo najljubšo TV odajo, tvojemu partnerju ni zanimiva toliko, da bi jo gledal s teboj. Ampak uživa stisnjen ob tebi in ga tvoje telo najbolj pomirja. Najbolj od vseh stvari. Brez tebe ne more. Brez tebe je zgubljen. Ko te ni doma, je nesrečen, vsaka stvar mu je brez tebe ne zanimiva. Komaj čaka, da prideš domov in iz trenutka v trenutek se sprašuje kje si, kaj počneš, kako se imaš in je nemiren, ker te še ni domov. Ko gre on od doma po opravkih, razmišlja samo, to, da jih bo čimprej opravil in se vrnil k tebi domov v objem. Kaj če, partner, naenkrat ne more več sexsati. Ne more se sprostiti. Ti ga sprašuješ, kaj je narobe. Partner pa se ti ne more odpreti. Strah ga je, da te bo izgubil. Boji se, da bos mislila, da te ne ljubi, ker s teboj ne more sexsati. Ali bi verjela, da te ljubi?

Marin,
kaj naj takšna ženska naredi, če noče končati zveze s svojim partnerjem? Ali lahko zopet začne ljubiti svojega moža? Ali lahko zopet začne z njim sexsati? Ali je možno, da, ga začne na novo spoznavati? In se van zopet zaljubi?

Marin, tudi Paladinka,

tudi jaz imam podoben položaj v partnerski zvezi. Pri meni traja že tri leta. Že tri leta sem brez sexsa. Kdaj pa kdaj je bil uspešen. Vendar v mojem primeru, sem jaz tista, ki ne more, ki se izmika. Kdaj pa kdaj je bilo prav mučno. Ampak bila sem jezna ker ne morem in sem hotela kar na silo. Še vedno sem jezna, ker se ne morem sprostiti. Obupana. Zgubila sem strast do partnerja. Še več. Začela sem pogledovati za drugimi. Grozno mi je, ker tega nisem hotela in nočem. Hočem biti z svojim partnerjem, ki me ljubi in mi daje prav vse. Zelo težko povem kaj me muči. Zelo težko se odprem. Zelo težko pokažem svoj pravi jaz, ker se bojim, da je moj jaz ogaben. Ker se bojim, da ne bom ugajala okolici, takšna kot sem. Zelo sem neodločna. Partner me je odprl. Partner mi je pomagal, da sem mu povedala kaj me muči. Bilo me je zelo strah, bilo mi je zelo mučno. Partner je dal pobudo. Povedal mi je kaj od mene zahteva. In kaj bom od njega dobila. Dobila bom toliko, kpolikor bom dala. Vedeti mi je dal, da me ljubi in da izgublja zaupanje vame. Jaz pa vem, da hočem z njim ostati. Hočem vse narediti, da bo najina zveza obstala. Hočem, želim zopet z njim imeti strasten seks! Vse bom naredila, da mi bo uspelo. Želim biti z njim. V to ne dvomim. To sem se morala resno vprašati. Ne vem, kaj se bo izcimilo. Ne vem, ali mi bo partner še zaupal. Nedvomno bo to v najinem odnosu pustilo posledice. Ne dvomno, ne bo več tako kot je bilo na začetku. Ne dvomno bo najin odnos drugačen. Ne vem kakšen bo. Vem samo to, da je vredno še enkrat poizkusiti. Vem, samo to, da nočem zgubiti svojega partnerja. Zato ga bom prepričala, da ga ljubim, da sem jaz tista prava.

Ugotovitev: pri iskanju vzrokov problemov, je potrebna iskrenost. Najprej do sebe. Najprej je pri sebi pomembno najti prave informacije, ki bodo dale resnično sliko zakaj je prišlo do določenega problema. In se s partnerjem o tem iskreno pogovoriti. Iskreno povedati kaj si želiš in kaj od njega pričakuješ. Če partner ni pripravljen o tem spregovoriti, če se izmika problemu, mislim, da se ne bo nič rešilo, če se ga zato obsoja in goji do njega negtivne občutke. Pomembno je, da se mu pomaga, da se vam zaupa, kaj ga muči. Da najde svoj problem. Morda niti ne ve, da ima sploh kakšen problem. Povedati partnerju, da nam ni vseeno. In potem skupaj iskati vzroke za problem. Skupaj in iskreno, brez laži in izmikanj. Kajti edino prave informacije bodo sploh pripeljale do prave rešitve. Pa če so še tako slabe. Ni dobro, da si pred slabimi informacijami ztiskmo oči in si ustvarjamo neke lažne, ki sliko zabrišejo, zato, da jo naredijo lepšo. Mali Princ je rekel: “Don’t go for second best.”

Eno je gotovo: nič ni nemogoče…vse je možno. Koliko pa smo pripravljeni oz. še bolje SPOSOBNI storiti za premik, za spremembo je pa druga stvar. Ugotavljam, da sem sam pripravljen narediti dosti manj kot sem mislil doslej. Ugotavljam, da je partnerica pripravljena narediti dosti manj kot si sama priznava (morda nama je to skupna lastnost).

Ali se lahko spet zaljubiš v istega? Ko se zaljubiš je to nekaj novega strastnega, sanjariš o nekom, ki ga ne poznaš. In ga zato kuješ v zvezde. Pripisuješ mu čudovite lastnosti. Nič zato, če je v resnici malo drugače. Ko ljubezen zori, se spreminjata skupaj v čedalje bolj kompatibilno celoto…

Kako bo to šlo z nekom, ki ga že poznaš? Veš za vse njegove dobre in slabe strani. Odtujila si se mu zaradi ‘slabih’ lastnosti. Ali si jih zdaj sposobna spregledati. Ali čakaš, da ti bo do njih nenadoma vseeno. Očitno se mora nekaj spremeniti: ali ti ali on. Enaka dva človeka sta se ohladila, le nova dva lahko spet zažarita.

Morda bi se morala oddaljiti, spoznati sama sebe in si priznati lastne napake in lastnosti ter se z njmi SPRIJAZNITI (to bi rad tudi sam naredil). Mislim, da ko boš sama sebi všeč, boš lahko sproščena v vsem, tudi v sexu. Pomni: pokvarjen ali perverzen seks ne obstaja. Vse je lahko lepo, če sta OBA za. Zgraditi bo treba močno lastno identiteto in jo v zvezi ali zakonu obdržati. Potem stopita skupaj in poskusita. V času odsotnosti bosta spoznala tudi ali se res pogrešata.

Pa me vseeno zanima: kaj meniš zakaj ga tako ljubiš, ne preneseš pa telesne združtve? Kako lahko tako ločuješ ljubezen in spolnost, ko vendar ženske same trdite, da to ni ločljivo in da sex brez ljubezni ni lep?