Kako živeti z MOM
Pozdravljeni,
že par tednov večere sicer bolj noči preživljam na tem forumu in zbiram pogum, da napišem.
Popolnoma sem čustveno izčrpan od drame z mojo partnerko. Praktično ne mine več kot 2 dni da se ne udariva na polno. Ko sem prebral veliko tem o tem MOM močno sumim, da ima moja partnerka težave s tem. In ko berem opise mi grejo dlake pokonci, ko vidim da pri nama skoraj ni rešitve, dela pa vse stvari, ki jih opisujete.
Vse fino in prav. Ampak imava še sineka, ki bo počasi star 3 leta. Vsakokrat ko samo omenim, da bi mogoče bi boljše da greva narazen mi grozi, da ga ne bom videl, da bo poskrbela zame in mojo družino, da ne rečem kakšne besede uporablja, ko se ji zamegli razum. In to zaradi enega stavka (pa ne mislim s tem tega o razhodu). Najbolj me pa boli, ker to dela pred otrokom. Psuje mene, mojo družino, frende itak. Zanimivo je takrat kuje svojo družino v zvezde, čeprav imajo nikakvi odnos (tudi zaradi nje). V zvezi sva se parkrat razšla ampak jaz sem bil noro zaljubljen v njo in sem se neprestano vračal. Nazadnje, ko sva šla pa res narazen, ko sem bil trden in odločen me je po 5 mesecih zmanipulirala, prosila na kolenih naj pridem nazaj ker sem “KAO” najboljši tip zanjo ever sem spet popustil in zdaj sem tu ker sem. Vem, da sem si sam kriv in prosim ne me obsojat zaradi tega ker krvavo plačujem to napako.
Ironično pa je, da me vedno potegne v ta vrtinec prepirov, obtoževanj, poniževanja, tudi fizičnega nasilja. Postal sem slab človek in verjetno zato tako dolgo zbiram pogum, ker me je sram.
Zavedam se, da imam v osnovi tudi jaz nekaj problemov (včasih težko komuniciram, bojim se odpreti, zaradi specifičnega dogodka v družini se čutim dolžnega ugajat in še kaj bi se našlo) vendar globoko v sebi ne čutim, da sem jaz problem. Čeprav seveda po njeno sem – dejansko za čisto vsako stvar. Za vsako njeno reakcijo, kričanje je vzrok moje dejanje/beseda/ton/kako gledam (vstavi poljubno). Osebno nikoli nisem imel kakšne omembe vrednega konflikta, ona se je praktično skregala v vseh službah, nima nobene prave prijateljice, skregana z mojimi starši (trenutno ne), svojimi (trenutno ne), itd…
In šele ko sem prebral vse zapise se zavedam. Ko letiva, letiva res visoko, ko sva na tleh sva v peklu. in to je skoz. Ni sivine, samo črno in belo. Samo ena resnica – njena.
Pa, da še zase pojasnim. Praktično pomagam vse, edina stvar, ki jo ne delam je pranje in likanje. Služim denar samo jaz in to niti ne tako slabo, ona ima kakšno občasno delo, ki ne prinaša večjega zaslužka (čeprav diplomo na IT področju). Delo mi trpi, sem s.p., ki bi lahko uspel vendar sem kot oseba razmontiran. Vedno ponižuje moje delo, jaz ji njenega sploh ne smem omenit, ker itak za vse ona skrbi. ZA VSE! Ampak v resnici ni tako.
Fak sem se razpisal. To ni bil moj namen. Ampak ko pogledam, verjetno bi lahko govoril 5 ur skup. Nikomur še praktično nisem nikoli povedal, razen ene parkrat mami v zelo cenzurirani verzji.
Prosim priporočite mi terapevta, ki se spozna na to stanje. Ampak, da res ve. Rabim potrditev kdo je tu nor. Ker včasih dvomim vase, mislim da imam jaz že tudi velike probleme. Idealno bi bilo, da je na Koroškem ali kje blizu. Ni se mi problem zapeljati tudi kam drugam. Če je cena ugodna bi mi še bolj pasalo, ker trenutko imam enormne zaostanke na projektih, ker preprosto nimam motivacije in časa za njih.
Aja terapevta rabim zase! Da mi potrdi in mi pomaga, da bom lahko vzpostavil nek odnos, ker sina ji ne mislim pustiti. Dobil ga pa sigurno ne bom, ker mi že vnaprej povedala, kaj vse bo naredila, rekla, dokazala, ipd. v primeru razhoda. Imel sem jo zelo rad, vsaj do pred kratkim, ampak zgleda da je šla čez vse meje, ki so pri meni kar visoke.
Ker če njej karkoli omenim v tej smeri me obtoži, da jo hočem (in moja mati zraven) spravit v norišnico, ipd. Se pa zaveda da ima “določene” problem vendar ker prizna se ji pol oprosti (mislim kateri izgovor).
Hvala in lp
Pozdravljen,
edino prav, da si se oglasil tu na forumu. Preko prebranih tem si verjetno že uvidel kako zadeve stojijo pri odnosih z momsterji. Tvoja zgodba je podobna moji s tem da je otrok pri nama trenutno na poti…jaz pa počasi tuhtam kako in kdaj končati tole noro razmerje. Jaz sem se začel ukvarjati z njeno problematiko pred kakim letom…no zadnje mesece sem se res bolj ali manj posvetil sebi (njene probleme naj rešuje sama – no kako jih rešuje je drugo vprašanje…) – si našel terapevtko, da počistiva mojo preteklost, ker v njen tiči vzrok, da mojo momsterko sploh še prenašam ter se že sprijaznil, da moja iluzija o enem lepem spoštljivem odnosu ne pride v poštev. Tudi jaz se soočam kot s.p. z nemotivacijo, kar bom sam s seboj moral opraviti. Verjetno še ne jutri sčasoma pa bom. Dva dni nazaj je spet naredila tako sceno da ne moreš verjeti, danes sem pa jaz kriv, ker je ne objamem in se do nje vedem hladno… to je tko kot da bi te nekdo s kladivom po glavi, naslednji dan pa te prepričuje da si se sam in da ni tko hudo… Predlagam ti da se usmeriš vase, najdeš terapevtko (žal ne poznam, ne vem za kakega na tvojem koncu, mogoče ti pomagajo moderatorji), bereš knjige (Ne stopajte več po prstih, Čustveni vampirji, si ogledaš Polnočni klub s to vsebino….), najdeš svoje šibke točke, ki izhajajo iz preteklosti (otroštva, mladosti). Pri nas je vse še bolj v povojih ampak nekako se le da izbrskati nekaj gradiva, ki ti nedvomno bo v pomoč. Jaz si želim samo to, da pridem do sproščenosti in notranjega miru na koncu vseh teh travm in menda je to VELIKA NAGRADA na koncu..če še ni NAGRADE potem še ni konec…. Želim ti vse lepo in da se vrneš v svoj pravi jaz ter da si bomo lahko tudi skupaj enkrat v prihodnosti čeprav le preko teh forumov čestitali in imeli veselo igro v srcu.
Pozdravljen Block! Super, da si se oglasil, je eden najbolj pomembnih korakov, da nehaš skrivati pred seboj in drugimi, da obstaja velik problem, tudi zato, ker je del življenja z nekom, ki ima MOM (NOM) ali pa takšne značajske poteze, da te s svojimi dramami izolira, zaradi vsega skupaj začneš dvomiti vase ali celo v svojo percepcijo realnosti in kot v knjigi Čustveni vampirji piše – vampirji najbolje uspevajo v temi, ko daš stvari enkrat na plano se začnejo počasi urejati.
Tudi meni je dolgo jemalo sapo, kako zelo podobne so so pripovedi, nekaj let sem bila na mednarodnem internetnem forumu, nekakšni skupini za samopomoč iz celega sveta in ne glede na zemljsko širino in dolžino, kulturo…..so včasih celo dialogi dobesedni. Kar je precejšnje olajšanje, ko odkriješ, da je v tem, kar doživljaš in postaja čedalje bolj morbidno v bistvu sistem, da obstajajo vzroki, mehanizmi in kar je še najbolje, da obstjajo tudi rešitve. Morda ne tako hitre in lahke, kot bi si želeli, vendar obstjajao.
Upam, da ostaneš z nami , ne samo zato, ker ti bodo lahko tisti, ki se že nekaj časa spopadajo z mom svetom lahko dali precej koristnih nasvetov in tudi dobro dene, da se imaš s kom pogovarjat, ki razume o čem govoriš ( nekomu, ki tega ni doživel je skoraj nemogoče povedat, razen morda strokovnjakom) temveč ker lahko tudi ti s svojo zgodbo pomagaš drugim 🙂
Zelo priporočljivo branje je tudi Ne stopajte več po prstih, je kot nekakšen uvod, da začenjaš razumevati principe in je dobra knjiga četudi nekdo ni MOM,temveč zgolj težaven.
V svojem zasebnem sporočilu pa najdeš še predlog, kar se tiče terapevta.
GittaAna
Block,
zivjo, dobrodosel.
Na hitro – bi rekel po moji izkusnji, da si v fazi, ko je padla ena tencica, zdaj beres, povezujes, si govoris noro, fak, jaz tepec, si jezen, in se malo vrti v glavi in z nekom moras tole podeliti. Ce ne, ti bo odpihnilo glavo. Tak sem bil jaz pol leta nazaj.
Jaz sem si nasel enega sogovornika, duhovnika, ki ima nekaj psiholoske podlage, da sva skupaj pregovorila situacije, da sem spoznal, da nisem jaz nor, da so stvari narobe, si dolocila neke kratkorocne cilje, malo sva mene potestirala, zacel sem brati knjige, so ti ze napisali (Ne stopajte po prstih, Custveni vampirji, I hate you dont leave me…)
Pazi na sebe, rekreiraj se, skusaj dovolj spati, jej zdravo, beri, beri… NE VSTOPAJ V DRAME, ko se zacnejo dogajati, ne zapiraj se vase, ne v alkohol, bi rekel, da tudi v delo ne….skusaj ostati miren in ne vracaj nemira z nemirom ali jeze z jezo… Ko vate usmeri grde kritike, zalitve, besede, ne jemlji osebno, “malo odzumaj” cel prostor in glej sirse… meni najbolj pomaga, da se ne zagovarjam, ampak potrdim “Vidim, da tako mislis” in da “mi je zal, da tako vidis situacijo” In je to to.
se beremo…. je pa to ogromna priloznost za tvojo osebno rast…
lp
SVO
Madam de mom res je lahko jih neizmerno ljubimo, spoštujemo vendar življenje z njimi je nemogoče, nevarno in uničujoče tako za nas in otroke Vtroka zakaj je tako nikoli ne bodo razumeli. vidno se trudi v določenih trenutkih a čez nekaj dni doživiš s samo nekaj besedami povzroči tako škodo, da jo sam lahko odpravljaš nekaj mesecev ali celo lete.Prizna da je lagal mirno odgovori, da ni nikogar oškodoval.velikokrat se sprašujem ali sploh kadj govori resnico, ne tudi takrat, ko imaš občutek, da je vse v redu oni igrajo svoj film, ki se spremeni v dramo. Ne živim več z njim več kot 2 leti , igra idilično družino z mlado mamico a ko pride do težav za katere je sam odgovoren že po zakonu kot oče ali direktor obdolži mene, ne glede kje je to v službi pri njemu doma ali pa v zvezi z otroki. Ljudje me hodijo na dom prosit, da naj ne bom tako pokvarjena. To je storil nekaj dni nazaj na sodišču glede poslovne pravde. S tem dejanjem si je prislužil nekaj tisoč evrov, ko sem ga že stotič vprašela zakaj to počne je rekel, da moramo imeti nekaj od tega…..mi ?????????????
BZ
Vse to kar pišeš in še več se dogaja kadar je MOM alkoholik še povrh.Sistematsko te uničuje, izkorišča fizično in materialno. Najpogosteje izberejo žensko , ki je pridna, odgovorna, sposobna poskrbeti za vse.Vseveda, da ne pozabijo primakniti tisti svoj JAZ partnerke ni niti v bližini. Nasilja kot so spolno, materialno, finančno so za njih poslastice. V trenutkih ko se srečajo s svojimi prijatelji ” demoni “( dobesedno )in z njimi popivajo do zgodnjih jutarnjih ur , razgrajajo po hiši in budijo vso sosesko in kadar ti ali otrok ga opozorita koliko je ura in naj pojde v miru spat, takrat poči. Kar se tiče njegovih prijateljev ” demonov ” , to sem ugotovila, da se z njimi pogovarja, postavlja vprašanja, na njih seveda sam odgovarja v njihovem imenu, celo stole in kozarce jim nastavi .Vsako besedo obrne sebi v prid. Vsaka pomirjajoča beseda je zanj žalitev ali napad. Počuti se ogroženega , čeprav je on tisti, ki ogroža nas. Najhujše je seveda takrat, kadar otroke poskuša vplest v svoje igre. Kadar ga otroci opozorijo, da oni s tem nimajo nič in da je on tisti , ki jih prebuja iz spanca vse ki spimo jih optoži da so pokvarjenci in ničvredneži.
Nujno sem potrebna terapevta za katerega nimam denarja. Naročila sem se pri psihijatru , grem konec tega meseca upam da mi bo kaj pomagal. Nimam več moči, volje do življenja. Živim zato ker pač še živim. Razen mojih zlatih otrok in vnukov v mojem življenju ni nič lepega
Pozdravljena , v Ljubljani in Mariboru so tudi skupine za samopomoč, kjer se enkrat tedensko sprečujejo svojci ali drugi bližnji osebam z MOM. Tam lahko govoriš s tistimi, ki razumejo, o čem pravzaprav govoriš, polega tega pa so strokovno vodene. Kar nekaj je takšnih, ki jim je to izjemno pomagalo izboljšati kvaliteto življenja in se lažje soočiti z borderline svetom.
GittaAna
Izhod iz situacije je v vsakem primeru odvisen zgolj od vas. Kaj boste naredila, koliko boste pri tem aktivna, koliko ste se pripravljeni soočiti sama s seobj in s tem zakaj ste sploh pristala v takšni sitiuciji…itd.
Za nekoga je lahko že malo bolj zapeltena situacija velika stvar, nekodo drug se bo hitreje kot ostali izvil tudi iz izjemno težeke sitauacij.Tudi to je odvisno od vaše energetske in psihične opremljenosti in stabilnosti. Pa še mnogo drugih stvari.
Terapevt je super pri tistih stvareh, ki so tako globoko v nas, da se jih niti ne zavedamo ali takrat, kadar se lovimo v začaranih krogih, pa nikakor ne znamo priti ven. Terapevt je super tudi zato, da celoten proces pospeši , Seveda to velja zgolj v primeru, da je kvaliteten in da si tudi sami resnično želite spremeb in ste za to pripravljena tudi kaj zares storiti ( ne zgolj na površju )
Če ste prepričani, da je težava zgolj zunaj vas, npr. neugodnih okoliščinah ali v vašem partnerju in se vam zdi, da je terapevta potreben zgolj on ,pa je še posebej dobro, da ga obiščete sami 🙂
Kaj se boste odločili je odvisno od vas. Sama sem prišla do rešitev sama, vendar sem precej posebna, trmasta, disciplinirana ( vsaj kar se tiče dela na sebi) vendar je zato vse skupaj tralajo res zelo zelo zelo dolgo. Tudi s terpevtom ni iz danes na jutri, vsekakor pa hitreje , predvsem zato, ker te lažje pelje do tistih kotičkov samega sebe, ki jih skrivaš celo pred samim seboj. Sicer sem na tej poti veliko dobila, vendar bi se sedaj odločila za pomoč, ker bi bilo hitreje, lažje in ker bi mi ostalo več časa za raziskovanje še kakšnih drugih bolj zabavnih stvari, kot pa mejni svetovi in podobno.
GittaAna
Pozdravljeni
Z znancem sva se sbližala zaradi podobnih problemov, to je življenje z nom oz. mom partnerjem. V njegovih najhujših dramah doma sem mu malo razložila kaj se dogaja in kako reagirati. A on je imel srečo in prepričal ženo na zdravljenje, prd nekaj dnevi mi je ves navdušen sporočil, da so ženi zmanjšali doze zdravil in da pridno hodi dvakrat na teden k psihoterapevtu in da se kažejo zelo pozitivni rezultati, on ravnotako obiskuje psihoterapevta a ne istega kot žena. Zelo sem se razveselila njegove vesele novice, ker je prva taka odkar spremljam dogajanja na tem področju.
LP
Pozdravljeni, sem bil v podobnem položaju ampak še ni bil tako hud, kot ga vi opisujete. Me pa zanima, če mi lahko kdo pove, ali je MOM lahko deden, ker sva imela s partnerko zelo velike probleme z njeno mamo, ker sva ugotovila, da ima njena mama MOM? Zanimam me predvsem iz tega razloga, ker sva se razšla izključno zaradi tega, ker je moja draga počasi začela bit podobna svoji mami v določenih trenutkih in tudi sedaj ko sva frišno narazen je zelo podla, pa čeprav je to njena mama njej delala in jo spravila na kolena.
Znanstveniki si niso povsem edini, ampak trenutno velja, da je mom ali nagnjenost k temu lahko tudi deden in da ga lahko sproži ali spodbudi tudi okolje.
Če se nekdo obnaša podobno, kot se obnaša momster še ne pomeni, da momster tudi je. Mnogo otrok, ki so odraščali v takšni družini ima posledice in se lahko “čudno” obanša ali pa celo podobno kot momster, ker drugega niti ne pozna, ker je v takem odraščal ( to je opravičilo samo tam nekje do 30-40 leta, potem je čas, da ne glede na to, kaj se je v vašem otroštvu dogajao, da prevzameš odgovornost za sebe in nekaj s tem narediš). Nekako tako velja, kot v tistem pregovoru – če s psom spiš, bolhe dobiš.
Vendar se lahko zgodit tudi to, da otrok zaradi življenja v mejnem svetu tudi sam postane momster. Razliko je relativno lahko opaziti. Tisti, ki ima bolhe, se je sposoben učiti iz svojih napak ( vsaj takrat, ko se kaj hudega zgodi, se bo zamislil, uvidel tudi svojo odgovornost, poskušal to spremeniti, iskal nove načine…) Medtem ko imajo momsterji s tem zelo zelo veliko težavo Lahko ponvaljajo ena in iste napake, doživljajo ene in iste posledice, pa jo bodo nasledljič, ne da bi trenili z očmi, še enkrat ponovili. Večinoma so tudi prepričani, da oni sploh niso del težave in da napake delajo vsi okoli njih. Traja nekaj časa, da znaš preproznati razlike med nekom, ki pada in vstaja vendar vseeno ves čas stopa naprej in tistim, ki sedi na tleh in se čuti upravičen, da zgolj zahteva, da ga že končno nekdo dvigne, .
GittaAna
GittaAna
moram priznat, da sem sam imel izkušnjo z navideznim MOMsterjem… bolj ko sem ga opazoval, bolj sem videl, da se v njem skriva še nekaj več. Sicer je imel dosti MOM simptomov (v principu vse ta najtežje), ampak se je videlo, da je to samo del njega. Spodaj je bila ena zelo zdrava zadeva, ki pa enostavno ni znala drugače ravnati zaradi okolja, v katerem je odraščala. Danes, po tolikih letih, se da s to osebo precej normalno komunicirati. Najbolj zanimivo pri vsem je bilo, da je ta oseba vseskozi vedela, da je z njo nekaj zelo narobe in da vse to njeno mejno obnašanje ni ok. Samo ni vedela kaj in kako s tem… Pa se je hitro vzela v roke, začela hoditi od terapevta do terapevta in danes je zadeva res povsem drugačna. Nekaj simptomov je še, ampak so blažji in jih bistveno drugače regulira kot recimo leta nazaj.
Hvala za post, sem prav podoživel vse skupaj.