Kako živeti z MOM
Eden od znakov, da gre za osebnostno motnje je tudi, da oseba ne uvidi, ne prizna in ne sprejme odgovornosti za to, da dela nekaj narobe. Vsak normalen človek se vsaj zamisli, če se mu nekaj ponovi že n-krat z istim negativnim rezultatom in če mu več ljudi reče, da je nekaj z njim narobe ( ali da je too much, naporen, da ni bilo prav, kar je storil…)
Četudi je lahko najprej prepričan, da ga drugi na razumejo in ga po krivem obtožujejo stvari, se vsaj zamisli in slej ko prej odkrije, da imajo v marsičem tudi drugi prav ali pa, da če se mu je n-krat ponovila ista neprijetna situacija , odnos…da ima verjetno tudi sam prste zraven, pa četudi se ne zaveda. Običajen človek bo začel o tem razmišljati, iskati rešitve, bil bolj pozoren na to…..in četudi laho traja dolgo se bo začel spremnijati.
Momsterji bodo sicer imeli momente, ko se bo zdelo, da so morda celo dojeli, da so tudi oni del problema, vendar bo to morebitno zavedanje v kritičnih trenutkih povsem izpuhtelo in bodo že stotič ponovili tisto, kar so se prej “zavedli” da je problem in nato še obtožili druge, da so oni krivi, da so to storili in da tako ali tako ni problema v tem kar počenjo , ker so upravičeni do tega in da z njimi nikoli ni bilo nič narobe, gre zgolj za okolico, okolišine, da……itd. Do sprememb nikoli ne pride zares.
GittaAna
berem, berem in razumem, da more biti verjetno živeti oz. ljubiti MOM osebo nekaj nabolj groznega, ampak pogrešam pa malce več komentiranja na temo če moraš ”živeti” v službi z šefinjo MOM…kaj ti recimo preostane v teh kriznih časih….žal nimam izkušnje živeti z partnerjem MOM, ampak gre tu verjetno za zelo čustveni vrtiljak, …če pa primerjam ŠEFINJO MOM…je pa verjetno odnos drugačen…seveda v obeh primerih je edini logočni izhod če se hočeš rešiti iz te peklenske gugalnice da odideš….no…to je pa bistveno težje, ker žal trenutno služb ni v izobilju in potrpiš, ampak kako dolgo še, ker to dejansko upliva tudi na družino…ne me narobe razumeti, ker res nimam izkušnje živeti z MOM in ne morem niti ne želim soditi kako je, ampak če gledam iz svojega zornega kota, kateri je lahko popolnoma napačen, z partnerjem popoldne recimo preživimo ene 4 ure, v službi sem pa jaz iz njo najmanj 8 ur, pa itak se potek ko je ura 16. spomni, da nujno, ampak res nujno nekaj rabi, itak je tok nesposobna, da bi sama kaj si poiskala, ker razen blefirat, nakladat in lagat itak ne zna in potem ji to seveda narediš, ker njej se domov itak ne mudi…moža se ji ne da gledat, ker je itak za njo neumen, kuhat se ji tudi ne ljubi, snežilka ji pospravi, njen najstnik si more pa itak sam naredit kosilo,…tako da…ima gospa čas, ampak kaj ko potem tisto nujno analizo najdeš naslednji dan v košu…res katastrofa…vsem se nam že blede in vsako minuto, pardon sekundo čakaš kaj in kdaj bo priletelo kaj…sej vem,…najbolje da si res začnem iskati drugo službo, ker boljše nikoli ne bo…hvala za vsako besedo in super je tale forum,…vsi smo na isti peklenski gugalnici…
Razumem tudi o tem smo že tukaj govorili , malo pobrskaj, pa boš našla. Ne samo MOM, NOM celotna človeška psiha je precej zapletena in kompleskna stvar o kateri lahko ure in ure razpravaljaš , vendar je bolj učinkovito, če razpravljaš o tistem, kar ti dejansko povzroča probleme. Že s tem je veliko dela 🙂
GittaAna
Živjo vsi. Sem Helena, študentka Fakultete za socialno delo in sem na začetku pisanja moje diplomske naloge. Osredotočila sem bom na ljudi, ki so doživeli /doživljajo življenje z osebo ki ima MOM.(svojci, prijatelji, družina,..) Ne bom se osredotočala toliko na motnjo, kot pa na izkušnje ljudi. Zanima me mnenje svojcev, zato se obračam na vas, če bi bili pripravljeni deliti svoje doživljanje. Podatki bi seveda ostali anonimni, v svoji diplomski pa bi tako raziskala ne le motnjo kot tako, vendar kako jo doživlja, sprejema bližnja in širša okolica.
Hvaležna bi bila za vsakšen odziv, saj mislim, da tej temi pri nas ni posvečena zadostna pozornost. Če vas zadeva zanima me prosim kontaktirajte na: [email protected] . Kot sem rekla, podatki bodo anonimni,s svojimi izkušnjami, pa bi prispevali velik delež.
Hvala vam!! Helena
Sama sem živela v taki družini, no, če se ji lahko tako reče, s takim očetom. In ja, uničil mi je otroštvo. Bilo veliko gorja.
In potem se je težko naučiti živeti med “normalnimi” ljudmi … si poiskati človeka, moža, ki te ne bo poniževal, ki je “normalen”, hkrati pa si samemu sebi priznati, da imaš tudi njegove gene.
Še tu pozdravljena! Škoda je vsakega človeškega življenja in hudo je, če slišiš, da je kdo naredil samomor, četudi ti je ta človek lahko naredil veliko hudega.
Dejstvo je, da je pri ljudeh, ki imajo osebnost podobno mejni osebnostni motnji nagnjenost k samomoru večja, kot pri drugih populacijah. Ujeti v svoj svet pogosto ne vidijo izhoda ali ga nočejo videti, zelo pogosto tudi grozijo s samomorom, četudi ga ne mislijo zares storiti, včasih se ponesreči in jim vseeno rata…vzrokov je več.
Dejstvo pa je tudi, da je njihovo življenje njihova odgovornost in vsak mora sam nositi posledice svojih odločitev, tu ne pomaga prav nič. Drugi te lahko podpirajo ( v razumnih mejah) in če to ni v škodo njim samim, vendar človeku ne moreš pomagati, če si noče pomagati sam. Pogosto jim tudi ne moreš nuditi takšne pomoči, kot si jo želijo. Ker ni prav, ker ni dobro za nas, ker v resnici to, kar želijo ne spremeni težav..itd.
Seveda je v pristotnotsi ljudi, ki so nagnjeni k samomoru potrebno biti bolj pazljiv, vendar, če se nekdo odloči za samomor tega v resnici z ničemer ne moreš preprečiti. Lahko morda oddložiš, če povsem pozabiš nase in se povsem podrediš njihovim zahtevam, vendar pri mom nikoli ni dovolj, nobena vaša pomoč ne bo spremenila njihovega doživaljanja, če se za takšno spremembo ne bodo odločili sami.
GittaAna
Še tu pozdravljena! Škoda je vsakega človeškega življenja in hudo je, če slišiš, da je kdo naredil samomor, četudi ti je ta človek lahko naredil veliko hudega.
Dejstvo je, da je pri ljudeh, ki imajo osebnost podobno mejni osebnostni motnji nagnjenost k samomoru večja, kot pri drugih populacijah. Ujeti v svoj svet pogosto ne vidijo izhoda ali ga nočejo videti, zelo pogosto tudi grozijo s samomorom, četudi ga ne mislijo zares storiti, včasih se ponesreči in jim vseeno rata…vzrokov je več.
Dejstvo pa je tudi, da je njihovo življenje njihova odgovornost in vsak mora sam nositi posledice svojih odločitev, tu ne pomaga prav nič. Drugi te lahko podpirajo ( v razumnih mejah) in če to ni v škodo njim samim, vendar človeku ne moreš pomagati, če si noče pomagati sam. Pogosto jim tudi ne moreš nuditi takšne pomoči, kot si jo želijo. Ker ni prav, ker ni dobro za nas, ker v resnici to, kar želijo ne spremeni težav..itd.
Seveda je v pristotnotsi ljudi, ki so nagnjeni k samomoru potrebno biti bolj pazljiv, vendar, če se nekdo odloči za samomor tega v resnici z ničemer ne moreš preprečiti. Lahko morda oddložiš, če povsem pozabiš nase in se povsem podrediš njihovim zahtevam, vendar pri mom nikoli ni dovolj, nobena vaša pomoč ne bo spremenila njihovega doživaljanja, če se za takšno spremembo ne bodo odločili sami.
GittaAna
Hvala za odziv!!
Pomoč pri terapevtu, ki dela s svojci, ki so doživeli samomor bližnjega, sem si poiskala. Ja, bilo je hudo in je še. Pomoč sem poiskala zaradi najmlajšega sina, ki se je pritožil “Zakaj kar naprej bolščiš v prazno in v tla? In toliko se jeziš name!” Hvala mu! Ima komaj devet let.
Terapevt ni specializiran za MOM… Kot da se ob meni uči… zelo pogrešam ljudi z enako izkušno, da vedo o čem točno govorim in da sama slišim njihove zgodbe…
Zgodba konca je šla na kratko takole: Zbolela sem za gripo, najpej moj sin, nato še sama. Ljubljeni človek (pokojni MOM) se je na to, da sva zbolela, strašno razjezil. Zato sem dala telefon na tiho in ga “vrgla” v shrambo. Menila sem, da je zdaj pa res čas zame, saj ni niti z besedo omenil, da upa, da bova z malim kmalu okrevala. Niti ni vprašal, kako nama gre ipd. Huda sem bila nanj. Čez štiri dni so njegovi svojci poklicali zgodaj zjutraj na sinov telefon. Storil je samomor. Na svojem telefonu sem našla sporočilo/obvestilo;”Jaz bom sebe ubil.” Tako neperjetno pomenljvo se mi zdi sestavljena na poved.. jaz bom sebe. Kot da sta dva…
Ne vem, ali se mu je posrečilo po nesreči. Kriminalisti (forenziki) so svoje delo opravili hitro, nisem ga smela videti, kasneje pa do informacij forenzikov nikakor ni mogoče priti. Veliko bi mi pomenili detajli, menim, da bi preko tega lahko presodila, ali je bilo po nesreči posrečeno….. Čudno je.
Zelo me boli tiha obtožba njegovih svojcev, v smisli če tebe ne bi spoznal, bi bil še tukaj. Zelo.
Na enak način se obtožujem tudi sama. Če me ne bi bilo, bi bil še tukaj. Tega zaenkrat še nisem sposobna preseči, kljub terapiji.
S spoštovanjem, boga oseba!
Res sem čakala, kdaj bo smrt, prav imaš. In je prišla.
Ravno včeraj me je terapevtka z naporom poučila, da se vsakdo za ta korak odloči popolnoma sam. Da pravzaprav išče priložnost, zadosten razlog ali kaj, dovolj opravičljiv razlog, da gre. Da včasih utvari vse okoliščine tudi sam…
Hvala terapevtki.
še_tu
S spoštovanjem, boga oseba!
Res sem čakala, kdaj bo smrt, prav imaš. In je prišla.
Ravno včeraj me je terapevtka z naporom poučila, da se vsakdo za ta korak odloči popolnoma sam. Da pravzaprav išče priložnost, zadosten razlog ali kaj, dovolj opravičljiv razlog, da gre. Da včasih utvari vse okoliščine tudi sam…
Hvala terapevtki.
še_tu
MIslim,da ti nekdo napiše,da si ti kriva za njegov samomor je absurd…
In ne nisi ti kriva, da je storil samomor,čeprav si videla/ali ne videla njegov sms…
Verjetno te je neštetokrat spravil v obup,verjetno si si dostikrat rekla: “daj crkni že”..enostavno zato,ker več nisi zmogla psihičnega nasilja..Napisala si,da je bil jezen,ker sta z malim zbolela….Halo??Normalen moški bi ti čaj prinesel v posteljo ..Nevem h kakšnemu terapevtu hodiš…ampak,če je psihoterapevt potem mora vedet kaj je MOM..in vse preostale motnje, saj se to učijo na faxu..Ne krivi sebe..izključno sam je kriv,da je storil to…In ne poslušaj njegovih staršev,da si kriva ti…ZATO,KER SO KRIVI ONI,DA JE ON SPLOH IMEL MOTNJO…(MOMOVCI IMAJO ENO SKUPNO TOČKO IN TO JE POMANKANJE MATERINE LJUBEZNI V OTROŠTVU IN ODSOTEN OČE)..SPLOH PRI MOŠKIH MOMOVCIH VELJA TO. DELAJ NA SEBI,MENJAJ TERAPEVTA,BERI KNJIGE,IGRAJ SE Z OTROKOM,ŠPORTAJ,IMEJ PRIJATELJE … VSO SREČO!
Najprej sožalje avtorici,želim ji,da ji čimprej uspe preboleti in iti naprej.
Z zgoraj boldanim se pa NIKAKOR ne morem strinjati – ne more nekdo posploševati.
Imam hči,bijem bitko že nekaj let,to me ubija.Stara je krepko čez 20. Ima neko motnjo,ne morem reči zagotovo,da to,čeravno znaki so podobni.Nudila sem ji ljubezen in ji še,čeravno me s svojim vedenjem velikokrat popolnoma pobije na tla.Nekaj časa traja,da se rahabilitiram,malo je miru,potem pa spet bum. Za mojega otroka ne glede na to,kakšno motnjo točno ima,NE VELJA,DA NI IMEL DOVOLJ MOJE LJUBEZNI!