Z njimi se ne da živeti. Prej ti pristaneš na psihiatriji kot oni, zato je edina rešitev, da ga zapustiš. Vem, da je težko, sem živela z njim skoraj 40 let, ampak sem ga zapustila. Šele sedaj vidim, kako lepo življenje sem si uredila v zadnjem letu. Obrnilo se mi je za 360 stopinj. Mi je hudo in se sprašujem zakaj je bilo potrebno sploh toliko trpeti, da je sodu izbilo dno. Srečna sem, da sem ostala živa in to sem začela cenit.

.

Pozdravljeni vsi skupaj!
Tale forum ni namenjen, da drugim solimo pamet, kaj morajo narediti in kaj je za njih najbolje, ker to ve zgolj vsak zase. Bistvo tega foruma je, da si delimo izkušnje in da se potem vsak posameznik glede na povedano ( in ostalo ) odloči, kaj bo naredil sam s seboj in svojim življenjem.

Način pisanja torej ni – TI moraš, pojma nimaš, to se bo zagotovo zgodilo… – temveč JAZ imam takšo izkušnjo, zame je bilo to najbolje….itd.

To, da je včasih precej zagrenjenosti je sicer razumljivo, iz takšnega odnosa nikoli ne prideš povsem nepoškodvan in vsi smo šli čez določene stopnje – običajno je to približno takole : zanikanje ( apatija), jeza, kriva, bes, obžalovanje…., pogajanje ( če bo storil to in to bo morda bolje ali se nekaj ne bo zgodilo), sprejetje. Vsak mora iti čez svoje faze in super je, da se lahko na tem forumu : iščemo ,raziskujemo, bemtimo, se počutimo krive, iščemo vse možne rešitve, pa tudi, da povemo kako smo se uspeli izvleči iz tega ( tisti, ki so se že, pa s tem ne mislim zgolj ločitve kot edine rešitve).

Pustimo drug drugemu, da vsak zase najde pravo pot, da oddela svoje faze, delimo še naprej svoje izkušnje in podpirajmo v iskanju rešite tudi rduge in prepričana sem, da bo še naprej iz tega mnogo dobrega nastalo.

GittaAna

Nekdokive,

hvala za komentar, vzeto na znanje.,

Zdaj je toliko tem odprtih, ne bom ponavljaj se, vem, da energije pac ni vredno vlagati tja, kjer se ne ceni, in je ne prepricujem vec, ji pa seveda povem, ko mi kaj ni vsec in me prizadane, to pa se vedno storim in mislim, da je tako prav.

res je, da ce ne “silim” vanjo, je to lahko takoj njena kontra, kako si tiho, zakaj me nic ne vprasas, ko pa vprasas, je odgovor OK, ali Vredu…

v takem primeru lahko samo recem, ok, vidim da ti ni do kaksnega sirsega pogovora in zakljucim, s tem nisem potrosil ne vem koliko energije, ampak nesramen pa tudi nisem do nje.

preverjam…

lp

SVO

Dragi Optimist ostani optimis, verjamem, da je prav tako kot nam sporočaš, vedno delaj tisto ob čem imaš dobre občutke, tam kjer čutiš odpor odnehaj. Pišem ti zato, ker sem podobno delovala in razmišljala kot ti. Imela sem mogoče manj potrpljenja in znanja in predolgo odlašala z reševanjem situacije…..vedela se , da nekaj ni v redu a sem probleme spravljala pod preprogi in se delala, da jih ne vidim. Problemi so zrasli in se nakopičili in mi je življenje samo pokazalo zobe in mi sporočilo……zdaj imaš samo eno priložnost ali začneš ali ostaneš tu spodaj…..
V začetku, ko sem prebirala tvoje poste sem si mislila…..ah poglej ga ta dela iz muhe slona, to sploh niso problemi……….nato sem se spomnila, da sem sama delala napako, ker nisem reševala probleme takrat ko so bili še majhni. Moja izkušnja je , da ne smemo bežati pred problemi ter, da moram delat le tisto kar mi dela dobre občutke.

Zaupaj si in imej se lepo s tvojo družino BZ

Sem se odlocil, da si zapisem semle svoje ugotovitve, kako res, ce se da, ziveti s partnerjem z MOM oz. lastnostmi le te motnje.

Mislim, da ce bom dal zeni za prebrati knjigo Ne stopajte po prstih in pa da ji pokazem malo tale forum in pa da se se malo bolj potrudim, bo sigurno doumela, da dela stvari narobe, da mora prevzeti za svoja dejanja odgovornost in da je v koncni fazi odgovorna tudi za svoje otroke, a ne?

Sala mala, to bi si mislil jaz verjetno pred ene pol leta, trenutno pa takole, bolj po tockah, ker mi je tako lazje razmisljati:

– deloma, ne se popolnoma, si priznam, si moram priznati, da na drugi strani ni tiste osebe, za katero sem jo imel, katero sem upal, da sem nasel in mi bo nudila tisto, kar potrebujem in si zelim, od emocionalne povezanosti, pogovora, skrbi za nas vse, zaupanja, intime…
– koraki, kakrsnikoli ze so, od zanikanja, jeze, besa, resevanja pozara, prevec vlaganja z moje strani, prepuscanja, sprejemanja… so tu, in mislim, da sem nekje med prepuscanjem in sprejemanjem + se vedno s primesmi jeze. Se imam delo.
– sprejetje dejstva, da karkoli naredim, ne bo moglo biti ok, ker to pac ni mozno. Skoraj lahko naredim kljukico.
– cimprej, takoj ko bo mozno, finance, si moram poiskati za sebe enega dobrega usposobljenega terapevta, da mi pomaga pokopati po sebi, zakaj sem vse to dopuscal ves ta cas, od kje imam to, zakaj sem prenasal nesramnosti, nerealna pricakovanja, stalne kritike ponizevanja… kje je to v meni, da si to najdem, ozavestim, in potem redno znam postavljati meje in ustavljati partnerja. In v koncni fazi, tudi ODZALOVATI za odnosom, ki ga ni (vec), oz. sploh nikoli bilo.
– vecna dilema – ostati – iti, je lazja, ce si sam, torej brez otrok. tu ni tako, in kot oce, sem ga naje.., ker pac telim nasim institucijam in CSDjem pac ne zaupam, da bi se ta zgodba lahko tako enostavno obrnila v mojo smer in da dobim otroke. ce bi imel eno zagotovilo za to, mislim, da odlocitev sploh ne bi bila vec vprasaj. Tako pa po res veliko razmisljanjih in branjih – ja, se odlocam, da ostajam tu zaradi otrok – kako klisejsko, ampak sem odgovoren za njih, in vidim plus, velik plus, ko mati besni pri vecerji, ker eden nekaj polije, pa je star leto in pol, jaz pa lepo mirno nadaljujem z vecerjo in s pogovorom, povem, da ce se prosim lahko zniza ton glasu in vecerja se brez drame nadaljuje naprej. V tem vidim, da lahko otrokom nudim eno oporo in pravo sliko.
– ostaja mi torej delo na sebi, pokoncna drza, ne jemanje stvari osebno – mislim na vse drame in negativnost, ki veje iz zene. Berem eno lustno knjigo – Emocionalno nedostopni ljudje – saj niso samo narcisi in mom taki, se mnogo jih je, in tale situacija mi daje moznost, da se res veliko naucim o ljudeh in o meni in kako se z njimi spopadati. saj to so tudi v sluzbi, prijatelji, etc…
– V plus si stejem, da se zavestno ne podajam vec v drame, v tiste mini zaplete, kjer lahko ona izpade kot zrtev, ampak lepo recem – hvala, ker si mi to povedala in gremo zdaj naprej. In deluje – jaz sem miren, ona se umiri, saj se proba ampak… dan gre lahko naprej. Ji ne resujem problemov, ji ne dajem nasvetov, je ne cekiram ali je nekaj naredila, ker je obljubila, itn… in to mi res odpira misli, ki jih lahko usmerjam drugam.
– Ergo, ostajam, takorekoc brez zene, v skupnem gospodinjstvu, s stalnim stikom z otroki, katere imam neizmerno rad in oni mene, in se zeno, s katero se lahko kaj pogovarjava, povrsinskega, ampak to je pa pac to. Imam se starse, sorodstvo, kamor mislim vec vlagati, tudi z otroki, in bomo videli, kako bo to slo. Za vedno? Do otrokovih ponoletnosti? V bistvu ne vem, ampak imam pa trenutno eno dosti jasno usmeritev, in to me pomirja.
– vem da bom se par let zrtoval prijatelje, hobije, … ker otroci so pac se majhni, ko bodo vecji, bo manj dela in verjamem da bo zame lazje…

Zena opaza razliko, seveda, ne trudim se vec toliko zanjo, saj se ne smem, ker se bom izcrpal. Bomo videli, ce lahko sama naredi kaksen korak. Mogoce ga pa lahko, saj jaz sem se vedno optimist 🙂

V bistvu sem se znebil strahu, kaj ce gremo narazen, bolj mi je pomemebno, da jaz ostanem zdrav, otroci z zdravo sliko, ce bo pa stvar po tehle mojih usmeritvah sama od sebe tezila k razhodu, potem mislim, da bom to lahko sprejel in delal naprej takrat, kolikor bo pac mozno.

kako ze recejo – porocen, ampak locen od mize in postelje? a je to to? Ona verjetno na zunaj ne bo za to, ampak znotraj pa mislim, da ji bo prav sedlo. saj jaz ji grem na zivce, ker sem egoist, otroci pa tudi, ceprav tega ne sme priznati, seevda, ampak to bo njena izguba, na dolgi rok. Pa spet – verjetno ji tako najbolj ustreza. Po notranjosti.

Veseli me, da se tu gori oglasajo tudi ostali ocetje, mladi, stari, in res vas je fino brati. Cakam, da se oglasi se kaksen, ki je dal kaj podobnega skozi in jo je dobro odnesel. “dobro”.

Pisejo otroci takih starsev, in tudi njihove izkusnje so zlata vredne, vsaj zame. Internet je res zakon!

Rjavi medved, alek, kricac, nekdo ki ve, pa se kdo – se se oglasite, verjamem, da se res vedno nekaj da narediti na bolje, ali ce gres, ali ce ostanes, ali ce mislis da je vse brezzveze.

srecno

SVO

ja SVO ti si že dal skozi tudi glede družine..jaz pričakujem v nekaj mesecih.. pa moram reči, da sem tudi sam s pomočjo predvsem vas tu na forumih se že sam pri sebi umiril..in dejansko skoraj že vidim, da bo partnerka ostala taka kot pač je… v vsem tem sranju pa sem vendarle uspel ohraniti prijateljstva..skoraj vsa..za nekaj kar sem jih izgubil ( no ne dobesedno, ker se občasno še slišimo) pa želim čimprej obnoviti. In ti polagam na dušo…vem, da ob otrocih ni časa na pretek..ampak pojdi z otrokom na pijačo k prijatelju, s hobiji si boš pa nabral moči. Vem, da je MOM to težko prepričati ampak vsaj poizkusi. Sorodstvo pa..verjetno ve kam pes taco moli…podzavestno se oddaljiš…počasi z majhnimi koraki verjamem da ti uspe kar si napisal…Tudi sam (res da še trenutno brez otrok) sem si to izboril. Na začetku je bilo joka stoka, kak egoist da sem. In še sam ne vem kako mi je uspelo ostati kolikor toliko v hobijih. Če sem na kaj ponosen v tej zvezi je ravno hobi, ki ga še veš ne moreš verjeti imam kot sem ga mel…in še ena zadeva glede tega sploh ni več besed..zanimivo ne…prej bombandiranje z vseh strani zdej pa kar ok..no ko pride otrok bo verjetno nova vojna…ker pa gospa pač ne hodi ravno rada na neke sprehode, vožnje s kolesom, ker je to pa bullshit za njo…bom pa otroka napokal in šel sam z njim…al sem preveč optimist? Skratka cilj mi je nekoč ob lepem pomladanskem vremenu oditi stran in poskrbeti tako kot pišemo z notranjim mirom za otroka…

V angleščini se MOM deli na overt in covert.

Overt narcisi so (direktno) fizično in verbalno zelo nasilni.
Covert narcisi so pa, kot opisujete vašega moža, pasivno-agresivni. Tak je bil tudi moj bivši MOM. Kar pa ne pomeni, da je njegov način manj škodljiv. Pravijo, da je mentalna zloraba velikokrat še hujša od fizične, ravno zato, ker je nevidna, in ker pušča globlje duševne brazgotine.

Tudi jaz na samem začetku, ko sem začela raziskovati, nisem prepoznala svojega bivšega v opisih nekaterih žensk, ki pravijo, da so njihovi MOMovci zeeeelo nasilni. A, ko malo globlje naštudiraš MOM; spoznaš, da obstajajo podvrste. Spoznaš, da obstajajo MOMovci, ki niso nasilni, a to še ne pomeni, da nimajo MOM.

LaVoila, kako prav imaš.Tudi takrat, ko misliš , da je vse poštimano, se ON le potuhne , da nabere energije. Pri takšnih ni pomembno katero izobrazbo imajo, na koncu so pravi magistri svojega znanja.Psihično te popolnoma uničijo, ne dovolijo ti dihati, razmišljati, svoja slaba dejanja pripisujejo tebi, manipulirajo z več oseb v sebi tako da nikoli ne veš s katero živiš in imaš opravka.Po dolgih letih tudi sam več ne veš kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo in kaj je narobe. Dobro poskrbijo za svoje materialno življenje tako, da na koncu, ko ga zapustiš ostaneš brez vsega.Tako se je zgodilo pri nas. Polovico svojega življenja sem zapravila za dom v upanju , da se bo spremenil, ko bo starejši.Sedaj pa nimam nič. V družbi dobro funkcionira, igra reveža ki mu ni postlano z rožicami, živi poleg SATANA in ne ženske, dela kar hoče in kadar hoče. Nikoli ti ne bo dal prav vse kar misliš ali delaš JE NAROBE.Prav je tisto kar on potrdi, misli, …

Ali ni ena od značilnosti MOMovcev črno belo dojemanje? Ko berem komentarje tukaj, se vprašujem, koliko od komentatorjev vidi sive odtenke? Samo NE in NE, z edino izjemo SVO, pa še njemu prerokujete črno prihodnost.

Ljudje smo različni tudi v motnjah, niso vsi MOMovci ekstremi. Pri nekaterih so motnje izražene bolj, pri drugih manj.
Verjamem, da tisti, ki shajajo s svojimi MOM partnerji, tega foruma ne berejo. Sodelujejo prav gotovo ne oz. zelo malo. Ko sem našel ta forum, so se mi odprle oči, postalo mi je jasno, zakaj se mi stvari dogajajo. Po drugi strani pa sem bil zgrožen, ker po mnenju komentatorjev nimam več prihodnosti s svojo izbranko. Pa je res tako? Mogoče, ampak trdim, da vzorec sodelujočih tukaj ni reprezentativen. Kakor če bi delali anketo o nasprotnem spolu pri sveže ločenih. Saj se sploh ne bi več noben vezal 🙂

Vsak se mora odločiti glede na SVOJE okoliščine, kar se je zgodilo ostalim je nerelevantno. Iz lastnih izkušenj vem, da je z MOMovcem težko živeti. So pa tudi lepa obdobja, zato tudi jaz ostajam optimist.
Življenje žal ni holivudska romanca.

Pozdravljen Rjavi medved,

Vsak ima pravico, da sam odloča kaj in kako bo kaj počel v svojem življenju. Imaš tudi prav, da življenje ni holivudska romanca in da v vsaki normalni vezi prihaja do razhajanj nestrinjanj in prepirov vendar je to nekaj popolnoma drugačnega kot imeti vezo z MOMsterjem. Da se ne razumemo napačno, vsakemu želim vse najboljše in da mu veza in nek medsebojni odnos uspe in da je v njem tudi srečen.

Jaz in vsi tukaj prisotni, ki so nasprotniki takim vezam in smo pesimistični glede vez z MOMsterji smo verjetno izkusili, doživeli in videli MOMsterje takšni kot so (nezanesljivi, egoistični, zlobni, sprevrženi, zaničevalni in še kaj bi lahko naštel). Verjetno na tem forumu ni nikogar, ki bi dal kakršen koli nasvet za razhod z MOMsterjem s ciljem, da bi nekomu ne privoščil sreče. In tudi nobeden od nasvetov ni bil namenjen konkretno tebi, ker te nobeden ne pozna, ne ve kaj se ti dogaja in ne vemo kakšna je tvoja partnerka, zato ne sklepaj ampak vzemi vse te predloge zgolj kot oporo, ti sam in edino ti sam pa lahko odločiš kako in kaj boš počel v svoji vezi. Mi ki smo se opekli želimo tistim ki gredo po isti poti zgolj pomagati. Tako kot so si podobni MOM so si zelo podobne tudi naše veze z njimi!
Tudi sam bi pred par leti razmišljal tako kot ti. Ne vem sicer kako dolgo si v vezi in vidim, da še vedno razmišljaš tako kot večina, da saj se bo spremenila in da bo bolje… tudi sam sem tako premišljeval in upal in res je tako kot pravijo – upanje umre zadnje! 😉 Problem pri taki vezi je ta da ne vidiš osebe takšne kot je ampak samo igro, ki ti jo taka oseba igra in so v resnici popolnoma drugačni. Če bi videl kako se taka oseba vede in razmišlja ko tebe ni zraven bi bil zgrožen in frapiran. Eden zelo dober pokazatelj kakšna dejansko ta oseba je da pogledaš s kom se druži (pa ne glej tistih ljudi s katerimi se druži od katerih ima neko korist ampak tistih eno par prijateljic) – povprečje 5 prijateljic od tvoje partnerke je nekako oseba katero imaš ob sebi, kakor koli ti govori, da sploh niso tako slabe itd.! (tukaj izhajam zopet iz svojih izkušenj oz. opazovanj). Pred kratkim sem pregledoval računalnik in našel neke stare posnetke, ki sem jih snemal z videokamero na katerih je moja bivša – a veš kako sem se počutil ob gledanju teh posnetkov? Dejansko tako kot, da je tista oseba, ki sem jo videl tam (in v katero sem se dejansko zaljubil) umrla! Sedaj je popolnoma drugačna, po načinu oblačenja, po načinu govora, po kretnjah, pogledi, nasmeh… vse je danes popolnoma drugačno kot prej (pa to ni samo moje opažanje)… če tega ne doživiš ne verjameš, da je kaj takega sploh mogoče.
Če bi jaz to vedel in videl kakšno partnerko dejansko imam ob sebi že prej bi v istem trenutku potegnil črto in šel naprej definitivno brez nje – ko zadeve še niso bile tako zakomplicirane. Ženske z MOM imajo nekoliko drugačno strategijo, kot moški z to motnjo (to sem objavil tukaj na forumu in tudi na moji spletni strani). Ženska z MOM dokler dobiva od partnerja tisto nekaj kar potrebuje in ima od te veze nekakšno korist je veliko bolj prilagodljiva in je pripravljena narediti marsikaj da obdrži in še bolj omreži partnerja, do trenutka ko partner izgubi tisto nekaj, ali če ti potrebuješ njeno pomoč ali pa si najde nekoga drugega od katerega dobi več. Takrat si v istem trenutku za njo popolnoma neuporaben in tudi nisi več nič vreden in takrat doživiš stvari, ki jih ne vidiš niti v filmih… Danes ko tako veliko bolj ozaveščen gledam nazaj na svojo vezo me tu pa tam kar zmrazi saj vidim nad kakšnim prepadom sem ves čas živel saj sem dejansko bil prepuščen samemu sebi čeprav sem upal, da mi bo moja partnerka in žena pomagala tudi v slabem… aha si misliš! Odnos s tako osebo je nekako tako kot ples po zelo tankem ledu. Govoriš tudi o lepih trenutkih, ja seveda so tudi lepi trenutki in to zelo lepi in prav to so tiste stvari na katere se človek obesi in upa da bodo zopet prišle… če za njih nisi več uporaben teh trenutkov ne boš videl več nikoli! Vse skupaj je ena velika predstava!
Se pa strinjam tudi s tistimi ki pravijo, da takšna veza lahko obstane… seveda lahko če jih vedno in vedno znova napajaš in se jim brezkompromisno predaš… Takšne veze ki obstanejo se mi zdi da opaziš ponavadi po tem, da je en od partnerjev čist poklapan, ponavadi tudi bolan, drug pa sije ko sončece!
Shajat z MOM po mojem mnenju ni mogoče… v takih vezah “vse štima” dokler taka veza koristi MOM-u in dokler se človek ne zave kaj dejansko vse prenaša, ampak kot tukaj na forumu že večkrat povedano če v otroštvu prejmemo napačne vzorce so nam ti napačni vzorci domači ampak je problem pri tem ta, da te taka veza sčasoma popolnoma izčrpa… Tudi mene je moja veza izčrpavala na obroke 14 dolgih let in tega sploh nisem opazil (veš tisto o žabi in kropu?). No takole… to bi bil moj komentar zaenkrat.
Na koncu naj ti povem še enkrat da je popolnoma na tebi da odločaš o tem s kom in kako boš živel.
Vsak je svoje sreče kovač…

Želel sem samo povedati, da v temi, ki govori, kako živeti z MOMsterjem nastopajo samo osebe, ki nočejo take zveze, manjka pa zmerna plat. Kaj vem, mogoče takih sploh ni.
Moja izhaja iz MOM-NOM družine. Tudi v moji primarni družini so bile cvetke, vendar je vladal zdrav duh.
V družini moje izbranke je bil oče totalni narcis, mati pa tipična MOM – žrtev. Že na začetku sem opazil, da moraš njeno naklonjenost kupiti, kar se mi je zdelo totalno bolano. In vsi njeni trije otroci so to igro jemali zares. Kmalu je tudi naredila sceno, zaradi mene seveda (izjava v šali, ki jo je vzela zares), in moja je potegnila z mano. Jaz nisem več hotel hoditi k njim in vse je bilo ok. Počasi se je rodil otrok in odnosi so se začeli tajati. Do prvih praznikov, ne spomnim se več ali velika noč ali božič. Tam nismo bili niti pol ure, ko so se začele njihove igrice s kupovanjem naklonjenosti, v katere so vključili še mene. Rekel sem moji, da želim oditi in smo tudi takoj odšli. Naši odnosi so se seveda spet ohladili, kmalu pa sploh zmrznili, ker je tast hotel mojo ženo prinesti okoli za njen delež v hiši. Za njega je človek vreden toliko, kolikor ima od njega koristi. Ko je izvedel, da bo dobil vnuka je bila njegova izjava “Ali si prifuknjena” in “Samo zaradi denarja te je vzel”. Seveda, zdaj bo šla hčerkina plača v njeno novo družino in bo moral on kaj prispevati doma, ker tašča itak ne more v službo, ker ima toooliko ostalega dela. Tistega denarja, zaradi katerega sem vzel njegovo hčerko, do tega dneva še nisem prejel in mi ga še vedno dolguje.
V naši novi družini je žena včasih imela čudne izpade, včasih tudi tako hude, da sem bil še sam na robu razuma. Tako obnašanje mi je bilo tuje, npr., nepripravljenost na pogovor, ko pride do nesoglasja. Potem pa čez mesece in leta odpiranje starih zamer, še zdaj so že desetletja stare še vedno sveže. Ni se bilo mogoče pogovarjati o načrtih za prihodnost, vedno je izvlekla ven neke stare zamere, ki jih je treba prej rešiti.
Sčasoma sem videl, da ona dejansko nekatere stvari vidi drugače. Možgani ji drugače funkcionirajo.
Sam sem močna osebnost in se ji nisem pustil, morala je upoštevati postavljene meje. Zadeve so funkcionirale dokler ni starejši sin prišel v puberteto. Takrat se je vidno spremenila, kot bi jo grabila panika. Ni mi več pustila, da bi otroku postavljal meje, verjetno se je bala, da ga bo izgubila za vedno.
Ko je začel postajati samostojen, je začela kupovati njegovo naklonjenost, kot je bila navajena kupovati naklonjenost pri svoji materi. Jaz sem bil moteči element, začela se je sovražno obnašati do mene, po vsakem prepiru je začela iskati stanovanje, da se bo odselila. Nikoli nisva imela manjših nesoglasij. Že napačen ton glasu je bil povod za grožnjo z odhodom.
Počasi sem se sprijaznil, da bova pač končala, ko me je neko noč zbudila s poljubom in vsa v solzah, da ji je žal, “ker me več ne zanima”.
Kadar sva bila sama, sva se praviloma imela odlično, tudi seks je še vedno dober, kadar je dobre volje.
Dostikrat sem ji v očeh videl samo strah, kot bi gledal prestrašeno petletno deklico.
Vem,da je tudi njej težko in da ni hudobna. Drugače ne zna. Strinja se tudi s terapijo, sicer zelo nerada in z nekaj pogoji, ampak ok. Bomo videli, nočem še vreči puške v koruzo.
Toliko zaenkrat.

Nekdokive…

V zvezi sem več kot 20 let.
Naše zveze z MOM si NISO podobne.
Če pogledam pet njenih prijateljic vidim pet žensk, ki se še niso našle.
O meni ne govori grdo naokoli, to dela doma. Okoli se hvali z mano.

Verjamem, da je bila tvoja izkušnja hujša od moje. Res pa je tudi, da imam zelooo debelo kožo in tudi premakniti me ni lahko, ko se postavim na vse štiri.

Rjavi medved super, da si se oglasil in upam, da boš ostal kot predstavnik zmerne plati in da se bo potem še kdo pridružil. Vsakdo ima pravico do svojega pogleda na zadevo in več jih bomo slišali , bolj jasno bomo videli.

Tudi sama pravim, da so situacije, ljudje različni in da se ne sme posploševati in če opazim, da gredo stvari v skrajnost ( absolutno zagovaranje odhoda ali pa absolutno zagovarjanje tega, da ostaneš) poskušam tudi sama v bolj zmerno smer peljat, ker kot sam praviš, življenje ni zgolj črno belo, kot ga običajno vidijo momsterji.

Vedeti pa moraš, da je vedenje o osebnostnih motnjah ( vsaj pri nas ) še zelo sveže, četudi je to zunaj že del splošnega znanja, da je tudi ta forum mlad toliko, kolikor se je začelo pri nas o tem glasno govoriti ( po knjigi Ne stopajte več po prstih) in da vsi skupaj precej pionirsko raziskujemo, kaj se nam dogaja in kakšne vse možnosti imamo.

GittaAna

Pozdravljen Rjavi medved,

Upam, da napisano jemlješ kot razpravo in ne kot napad na tebe? Nikogar ne napadam, ne obsojam, še manj pa želim komurkoli govoriti kaj naj naredi, sploh pa ne, da naj zapusti svojega partnerja zgolj na podlagi parih pogovor tukaj na forumu.
Ne želim se delati pametnega in nikomur ne želim soliti pameti kakor ne trdim, da so si naše veze na las podobne ampak trdim pa da je dinamika odnosov z MOM zelo podobna in to je moje mnenje glede na slišano in videno tukaj na forumu in na podlagi pogovorov z različnimi ljudmi (tako s partnerji kot tudi ljudmi iz stroke). Meni so takrat ko sva se z ex razšla in sem jaz izvedel za MOM ljudje, ki imajo izkušnje z MOM takrat svetovali (kot da bi bili jasnovidni) naj se pripravim na najhujše in na najbolj neverjetne stvari, ki jih bo počela pa jim nisem verjel… napaka, ki sem jo kmalu za tem zelo obžaloval ker me je dobila točno na tistih stvareh totalno nepripravljenega.
Vesel sem, da je na tem forumu sedaj že kar nekaj predstavnikov moškega spola, saj takrat ko sem jaz našel ta forum sem bil sam med ženskami (blažen med ženami) in glede na prebrano in lastne izkušnje je včasih prihajalo do rahle zmedenosti, saj kot rečeno so si moški in ženska z MOM oz. NOM nekoliko različni.
Ne trdim, da se je moja izkušnja hujša od kogar koli vendar kot je razvidno iz napisanega ti še prave izkušnje kaj je MOM sploh še nisi imel saj to kar opisuješ je “normalen” odnos z nekom, ki ima mom in resnično ti iz vsega srca želim, da ti uspe in boš lahko pisal tudi o pozitivnih spremembah.
To kar pišeš o vajinem odnosu je v veliki meri meni zelo poznano in tudi z mano se je hvalila okrog ampak do točke ko sem jaz imel tisto kar je njej koristilo (vpliv, poznanstva, denar itd.) ko sem to izgubljal je v trenutku obrnila ploščo in si začela pripravljati teren za odhod, naenkrat sem postal pri njenih prijateljicah neznosen, ona je postala zelo nesrečna, govorila je da to ni več tisto kar je bilo in tako naprej. Pri njih je meja med idealiziranjem in totalnim razvrednotenjem zelo tanka oz. to naredijo kot ti ugasneš luč. Ti očitno še vedno poseduješ nekaj tistega kar ona potrebuje in dokler boš to imel večjih problemov od tega kar imaš sedaj ne boš imel.
Tudi to s kupovanjem pozornosti in ljubezni mi je zelo poznano, sploh pri hčerki in to počne še danes vendar se več ne sekiram za to ker imam jaz možnost danes dati hčerki mojo realnost in ji dajati moje vrednote, kar prej enostavno ni bilo možno. Moja ex si je tako kupovala in si še kupuje tudi prijateljstva. Vidiš tuda moja je imela tiste “prave” prijateljice zelo podobne kot jih ima tvoja – se pač še niso našle sem tudi sam vedno slišal. A pri 30 – 40 let se človek še ne najde – kdaj pa se taki sploh najdejo!?
Tudi nepripravljenost za kakršen koli pogovor mi je zelo znan, nikoli se nisem mogel z njo dogovoriti prav o ničemer, če sem hotel imeti tak normalen pogovor o načrtih za prihodnost je vedno spremenila temo, se je nekako izmaknila in o tem se midva nisva mogla pogovoriti nikoli. Vse aktivnosti za našo družino (stanovanje, počitnice, itd. so bile v moji domeni ker drugače nebi imeli nič). Tudi pri sporih nisva rešila nikoli ničesar, vedno se je pogovor zaključil nekje vmes potem pa smo se delali kot da ni bilo nič in tako kot pri tebi sem tudi jaz dobival servirane zamere izpred parih let. Mene je vedno čudilo dejstvo, da se včasih ni spomnila kaj smo počeli pred enim mesecem, do potankosti in napihnjeno pa se je spomnila nekega kreganja izpred 3 let!?
Tudi meni se je moja nekako smilila, ker je bila tako “nebogljena” (jaz za MOM takrat še nisem vedel) – meni se je ona vedno zdela kot nekakšna majhna srnica na jasi v gozdu, kjer prežijo nevarnosti (kasneje sem videl da je to le preobleka pod katero se skriva zver – pač moje doživljanje). Če prebiraš ta forum vidiš same rešitelje, ki se jim taki ljudje smilijo in jim želimo pomagati. Mogoče je res da tudi njim ni lahko in mogoče verjamem da ne želijo biti hudobni, ampak ko jim želiš pogledati izza njihovih mask postanejo ne samo hudobni ampak čisto zlo!!
Ne vem sicer o kakšni terapiji razmišljata ampak če razmišljata o partnerski terapiji ti res polagam na srce da ti izberi terapevta in to takšnega ki ima izkušnje z MOM in zelo pomembno je tudi to, da ji do takrat ko bosta šla (če bosta šla skupaj) ne razkriješ koga si izbral. To zopet ne posplošujem ampak govorim iz lastnih izkušenj in možno je, da je tvoja resnično spregledala. Pri nama je bilo tako, da je terapija postala komedija zmešnjav in prečudovit oder za njene predstave – nikoli ampak res nikoli nebi dal skozi več česa podobnega…

Rjavi medved na koncu naj še enkrat omenim, da so to zgolj moje izkušnje in moja opažanja in ni mišljeno da tebi solim pamet, bolj je mišljeno kot pomoč, da bodo tisti, ki bodo ta forum še našli prebrali različna mnenja in različne izkušnje. Vsekakor pa vedi, da ljudi ki so pripravljeni narediti vse da rešijo zakon in družino zelo spoštujem in jih totalno podpiram. Držim pesti da bo vse ok. Upam, da boš o svojih izkušnjah poročal.

Nekdokive…

Daleč od tega, da bi tvoje besede jemal kot napad. Hvaležen sem vsakemu,ki tukaj deli svoje izkušnje.
Terapevta sem izbral jaz, ne vem pa še, če je dober. Imam že slabo izkušnjo iz preteklosti, ko sem ravno tako jaz izbral tepapevtko, potem pa je moja z njo začela manipulirati. Tokrat točno vem, kaj hočem.
Imaš prav, ko praviš, da imam nekaj,kar ona potrebuje. Jaz sem lastnik hiše. To zelo vpliva na njen občutek varnosti. Pred leti sem ji hotel prepisati pol hiše, vendar je bila takoj drama, kakšen sem, ko pa je možno darilno pogodbo preklicati. Ko smo že pri tem – ko sem omenil, da bi morala stroške deliti na pol, je čisto znorela,ker ona ima toliko stroškov, da se meni še sanja ne. Pametnemu dovolj.
Ne, ni lahko živeti s tako osebo in čisto verjetno je, da se mi bo kmalu utrgalo in bo letela kot raketa. Ampak ta trenutek ima še šanse. Malo sicer, ampak jih ima.

Me veseli, da to jemlješ kot nasvet. Ko sem jaz pri najini vezi z ex posumil da tu nekaj ne štima je o tem bilo veliko manj znanega kot je to danes. Ta forum mi je resnično zelo pomagal in če ga nebi našel ne vem kje bi pristal danes!? Verjetno v kakšni ustanovi!?… ker če ne izstopiš iz teh njihovih dram takrat ko jim več ne služiš in jim zaradi nevednosti še kar naprej nasedaš se ti verjetno odpelje. To s terapevti pa je itak poglavje za sebe in ti naredijo življenje še dodatno out of control če tile MOM uspejo, da jih speljejo na svoje tire. Čist filmsko… Vidim, da ti je popolnoma jasno kaj želiš in verjetno boš sedaj na terapiji stal za svojim – čestitke. Hehe dobro mi je poznano tud tole s stroški, ki so pri nekih “normalnih” družinah skupni in kjer se oba partnerja trudita, da prispevata po svojih zmožnostih. Moja ex je prav tako imela take čudne izjave glede stroškov da to ni res. Izjave take kot če bi bila socialni problem… huhhhh sem vesel, da sem se skopal iz tega ko se sedaj tako spominjam vsega tega – zame je bila to ena čista katastrofa. Glede hiše pa bi ti dal kljub vsemu še en nasvet – niti pod razno ji ne daj pisat prav ničesar!!! Midva sva imela parcelo (za njo ni naredila in prispevala prav nič) pa sem dal pisat pol pol – hvala bogu, da po nasvetu odvetnika z nekimi uzancami v pogodbi. Kljub temu, da ni imela nobene šanse da bi dobila polovico me je je j…. do amena vse do trenutka, ko sem ji zagrozil (ker drugače več ni šlo) ker se mi ni dalo več vlačit po sodiščih. V dopisu je navedla, da ji polovica parcele pripada ker je mati mojega otroka!? Halo??? Pa sem jo vprašal ali je bila v zakonu pri meni v službi, da mi je rodila otroka? Jaooo kakšnih bedarij sem se jaz naposlušal! Tragikomika total.
Skratka držim pesti zate Rjavi medved in upam, da boš delil kakšno izkušnjo iz terapije z nami.
No toliko… pa lep dan vsem skupaj

zadnje čase pogosto blodim po tem forumu. berem, požiram besede, prepoznavam sebe, svojega očeta in še bolj sestro (MOM-ovca oba).
čudim se optimizmu/upanju nekaterih, ki vztrajajo v MOM odnosih, poskušam razumeti. no, moja mama ni niti poskušala razumeti kaj je zadaj za takim obnašanjem. danes sem stara 35 in jezna na oba starša. na mamo, ki je odvisna, izjemno flegmatična, pasivna, vse “pod tepih”, na očeta, ki resda je imel težko otroštvo, a se tudi ni pripravljen nič novega naučiti, je strašno “pameten, vseveden”: MOM.

ko sem odračala, sem si želela samo miru, vedno pogrešala razumevanje, toplino, hrepenela po ….. nečem nedosegljivem, kar mi noben od staršev ni dal niti do danes. mama mi je včasih dajala “potuho” kot je rekel oče, tako na samem me je v resnici prepričevala, da oče tak je, pa on je to in ono, mel naporen dan v službi… bla bla. danes vem, da tudi ona ni bila žrtev, temveč njegova pomočnica. v teh redkih pogovorih sva si bili najbližje, a krati me je samo zatolkla, zmoralizirala. oba sta še danes taka, da me poskušata okol prinest tako, da dobita kar si onedva želita. jaz ne obstajam. mojih potreb ni. mi jih ne priznavajo.

celo življenje je mama dokaj mirno spremljala navodila, kdo naj bom jaz in kaj mi še manjka, da to postanem. vedno mi je kaj manjkalo, ocena 4 ni bla ok, če je bla pet, je foter vprašal, če sem prepričana, na fax sem šla po njegovi izbiri (tudi danese ne uživam v tem poklicu, kakopak), tudi magisterij mi ni priklical priznanja, sprejetja, tudi rojstvo mojih otrok ne.

v življenje sem šla nepripravljena, z izkrivljenim pogledom na svet, še danes sem naivna, ljudje včasih pometajo z mano, jaz pa tega sploh ne opazim. po odkritju tega foruma čutim, da še zdaj ne vem kdo sem jaz. na plan so privreli spomnini, kako ležim v postelji, tiščim medveda k sebi (še zdaj ga imam) in mu govorim, da bo vse v redu. kako bolno. tolažila sem svojo “majhno punčko”.

izkušnjo pišem v razmislek staršem, ki so v zvezi z MOM, z otroci. naj bo to pogled te majhne deklice, v kateri je veliko gneva, hrepenenja, bolečine, občutka, da ne zmore, da ni dovolj dobra in da ji ne bo uspelo, deklice, ki se vedno bori in je vedno na preži. danes toliko bolj, za svoje otroke! zanje, ja.

razmislite, kako bodo vaši otroci ko odrastejo sprejeli vašo “žrtev” ostajanja v odnosu z MOM. ali bodo na to res gledali na žrtev. res ne bo noben na vas kazal s prstom? kako naj otrok sploh razume kaj je MOM? kako naj otrok razume, da ste vi vztrajali v takšnem odnosu, da ste dovolili da vam vse to dela?
ali je to cilj življenja, da umrete nekoč izčrpani ob MOM?

vsak se naj sam odloči. jaz pač povem svoj vidik odraščanja v takem okolju. vsak je unikaten, od karakterja otroka dalje. jaz tudi nisem imela nobene opore, nobenega sorodnika, sestra je bila vedno zlata, jaz pa črna ovca. tudi pri njej nisem dobila sočutne besede, pa bi me lahko še najbolj razumela. danes vem,d a je tudi ona MOM. zlorabljali so me na celi črti. še dobra sem, kakršna sem. pri 20 sem bila depresivna in tudi razmišljala o samomoru.

danes grem mogoče 4x letno na obisk k njim, oni 2x k nam. pa še to je preveč. ne maram jih. in jih nikoli ne bom. pozabila tudi ne bom.
danes delam na svojem obzidju, utrjujem in pazim na meje, budno pazim na svoje otroke, da jih upam da vzgojim v osebe, ki bodo MOM prepoznale in se jim v ogromnem loku izognile. upam, da bodo dobili bolj čvrsto jedro in si znali zaupat in poslušat sebe. potem sem pa res zmagala.

srečno vsem na forumu, želim vam, da ohranite dobre, pristne odnose s svojimi otroci! in ne bodo končali kot jaz :-), ki sem dobesedno pobegnila od “doma”

Moram priznati, da se mi je moj svet in dogajanje zadnje case malo ustavil, kot sem v zadnje pol leta tule dobil zakladnico idej, izkusenj, iskal, razlagal, mislim, da se je moja malha nekako napolnila dovolj, da mi ni potrebno vec toliko iskati, razlagati, debatirati…

vse se sedaj dogaja v meni, ko tehtam, kaj imam, kaj lahko naredim, kaj lahko naredim za sebe in za moje otroke. Ponosen sem, da lahko spustim misli, kaj moram se povedati zeni, kaj sem opazil, kje vidim priloznost za njeno rast, kaj se mi zdi narobe, itn… Ucim se bolj asertivnega, jasnega izrazanja, ko je takoj jasno, kaj zelim in cesa ne bom dopustil. Sploh kar se tice otrok. Ce majhnega otroka ne dovolim samega zaradi joka zapirati v drugo sobo, je sedaj zeni jasno, da tega ne bom dovolil, cetudi to pomeni klic na policijo ali csd. Verjamem da zdaj to ve in se zaveda spremembe v meni. Tudi sam sem zdaj v takih situacijah stabilen in odlocen in sem pripravljen ta hip vlagati svojo energijo v te meje.

Veseli me tule kaksnega pogleda kot je @RM, ki tudi domneva, kot jaz, da pa res ne morejo biti samo cisto slabe izkusnje z MOM, torej ce je MOM; potem samo stran, ni mozna pot… Verjamem, da so zunaj tudi moski in zenske, ki na nekem nivoju vztrajajo v cudnih odnosih, pa se imajo tudi lepo. Pa pac ne pisejo tule, ne vedo za tale forum.

Sam imam trenutno velik problem, kako sploh drzati nek pristen odnos z zeno, kako jo objeti ali reci, da jo imam rad, ko pa se mogoce uro prej zaradi kaksne malenkosti name zlije ves svoj gnev, negotovost in custveno praznino. TO vsekakor ni izgovor, da to pocne, to je njena odgovornost. In priblizno vem, iz kje to privre. Cetudi jaz to vem, me stvar se vedno osebno prizadane, moja zena pa zna to povsem izrezati iz dneva in zna biti kasneje povsem ljubeca, in ne zna razumeti, kaj mi je. Predstavljam si, ce bom hotel ta odnos ziveti, bom moral sam pri sebi predelati tudi to, sicer ne bo slo, verjetno.

@Medouhec – zal mi je za tvojo zgodbo in vsekakor je narobe, da se zdrav stars ni znal postaviti zate. To, postaviti se za otroka, je moja prioriteta, in ce tega ne bom zmogel, potem ne vidim velikega smisla ostati. Potem je bolje, da sem na svoje in sem z otroki kolikor se bo pac dalo, cimvec, in jim tam dati zdravo sliko. Tvoja situacija je verjetno najslabsa mozna. Si predstavljas, da bi tvoja mama lahko rekla ocetu, “Ne, ne dovolim tega in tega, naj se najina hci sama odloci glede poklica, jaz jo podpiram v tem! in v tem vztrajala. ” Mislim, da bi ji bila zelo hvalezna. To je moja zelja, da bom lahko tak.

Terapije mislim, da so dobra stvar, kakorkoli se ze obrnejo, vendar mislim, da je pri meni prisel cas, ko bom to potreboval samo se jaz, ze zdaj se mi zdi, da zena hodi tja predvsem zato, da hodi, in niti nima nekih tem, o katerih bi se rada pogovorila, ampak bolj ko ne, samo sodeluje, kar pac jaz prinesem, kar je super zanjo, ker je zopet nekdo, ki jo animira.

Zelo zanimivo, o razvoju MOM; berem v “Emocionalno nedostopni ljudje” – kot otroci so morali biti vedno perfekt za starsa, in ker niti sam stars ni znal vedeti, kaj si zeli, je moral ubogi otrok vedno cekirati starsa in ze skoraj pred njim ugotoviti, ali mora biti zdaj tih, vesel, pospravljen, itn, da je vso svojo energijo usmeril v to, da je preprosto zmanjkalo pogleda noter, v samega otroka, da se sploh ni nic cutil, zacutil. In seveda to se je preneslo naprej, ko se vedno kot odrasel vsa custva potlaci, se jih ne zaveda, zelo dobro pa “bere” mene. Ampak to ga preprosto ovira od dostopa do sebe, in kot je bilo receno, “ce nimas nog, ne mores plesati, ce nimas vpogleda v svoja custva, pac ne mores navezati odnosa. Zdravega, polnega. Ne mores pa konec.

In ce jaz to vem, tega niti ne bom vec pricakoval, ne bom vec spreminjal, ne bom vec svetoval, ne bom se jezil zaradi tega, ne bom zgubljal energije. To je torej ena cisto druga stopnica iz katere startam, kot pa pred pol leta “juhuhu, kaj vse vem, kaj vse ji moram ovedati, kaj dela narobe….”

Seveda je to, kot da bi startal na teku na 100m z 5 sekundnim zamikom, ampak, ok, to je sedaj moje delo, da se odlocim, ce grem na to tekmo. Ker ob strani zame navijata otroka. Vem pa, da si nimam kaj ocitati, ce si recem cez cas, da je pa tak nacin tekmovanja zame nezdrav in nevaren in da se ga ne morem in nocem vec iti.

lep dan vsem

SVO

Medouhec tvoja izkušnja je zelo težka, ker si imela staša, ki sta bila oba poškodovana in jima v resnici ni bilo mar zate. Vprašanje kaj bi bilo, če bi se starša razšla, glede na poškodovanost obeh bi se verjetno spet znašla v kakšni morbidni situaciji . Tudi sama sem imela oba premaknjenega in sem si vedno želela, da bi se ločila, da bi bil mir, vendar če sedaj razmislim za nazaj bi verjetno bilo samo na drug način grozno.Ker ne oče ne mama nista bila sposobna normlanih odnosov, niti empatije, otroci pa smo bili zgolj objekt.

Strokovnjaki so ugotvili, da je za kasnejši razvoj otroka v disfunkcionalnih družinah dobro, da imajo vsaj eno osebo, ki je kolikor toliko normalna, ki se postavi za njih ali pa vsaj potrdi njihovo videnje, da je nekaj hudo narobe in da to ni otrok. Zato je izjemnega pomena, da imajo vsaj nekoga takega ob sebi četudi ni starš, lahko je celo sosed, učitelj, teta….Sama sicer tega nisem imela in je trajalo res dolgo, da sem se izvlekla iz vsega sranja in sanirala psledice ( kolikor se da) vednar se je dalo. Še posebej potem, ko sem se nehala obremenjevati zakaj je kaj bilo in zakaj ni bilo drugače ( četudi je to en del procesa) in se začela ukvarjati s tem, kaj si želilm, da bo in kako do tega priti.

MOM situacije so vedno zelo čudne in obnenem zelo različne zato ni enega samega recepta, kaj je dobro in kaj ne. Jaz bi bila srečna, če bi imela takšnega očeta, kot je SVO, ki vidi, da je nekaj narobe, ki se trudi, da se nekaj spremeni in ki verjamem, da bo, če bo odkril, da je za otroke bolje iti odšel in če bo videl, da je bolje ostati ostal ( zaradi njih)

GittaAna

SVO in GittaAna

upam, da zapis moje izkušnje ni izpadel kot obsojanje SVO-ja, bolj sem razmišljala o problemu, svojem življenju in to napisala.

SVO, tebi občudujem, ker se iz vseh opisov vidi, koliko energije, truda gre človeku za boj z ženo. Čudim se v pozitivnem smislu, včasih pa mi je srhljivo: kdo bi to izkušnjo želel dat skoz in v njej vztrajaj (ker vsi vemo kaj je to MOM). ker sem pa tudi sama mama, vem kje je razlog za vztrajanje v teh okoliščinah.

veseli me, da so strokovnjaki ugotovili, da je dovolj en steber v bližnji okolici, ki otroke drži pokonci.
to mi je nekako v olajšanje.

LP,
mediuhec